arhiv
dnevnik 2007, mali srpan (julij) - kimavec (september)
Dnevnik 2007, mali traven (april) - rožnik (junij)
sobota, 19.5.2007: turni smuk: 
Johannisberg, 3463 m
Trije besniški slinavci so si zaželeli turne smuke v Avstriji, vendar sem šele po večurnem srfanju na enem od avstrijskih forumov odkril eno samo samcato obetavno poročilo (v začetku maja so bile namreč Visoke Ture že skoraj brez snega, položaj je rešil le novozapadli sneg).
Kot voznik sem od doma zaštartal ob divje zgodnji uri, ob 1:55. Besnico smo zapustili ob 2:20 in do mitnice prispeli minuto (!) čez 5. uro. Plačati nam - uhhh - vseeno ni bilo treba, saj do 15. junija pobirajo le med 6:00 in 20:00 (http://www.grossglockner.com/). Kljub dolgemu postanku na črpalki pred mejo in umirjeni vožnji smo v parkirno hišo na ploščadi nad Pasterzo, 2370 m, zapeljali celo kakšno minutko prej kot v treh urah.
Za začetek me je skrbelo, kako bo s prehodnostjo Gamsgrubenweg, saj so na avtrijskem forumu omenjali krajši obvoz po neki stari poti. Pa ni bilo ničesar pretresljivega, na koncu drugega od šestih zaporednih predorov je bila sicer postavljena meter visoka deska kot uradna zapora, vendar je bila mišljena za turiste v navadni obutvi. Po tričetrturni zložni hoji smo na koncu položnega dela poti, pri urejenem razgledišču na okoli 2550 m, stopili na sneg. Po nekajminutnem vzpončku nas je dokončno ogrela zaledenela mlaka v Wasserfallwinklu, kjer smo Avstrijcem pokazali par besniških potez. Eva je jezerce mirno prečkala po sredini, meni pa se je nad izlivnim potočkom vdrlo. Smučo sem potopil povsem pod led in kar videl sem že, kako mi bo pes zaledenel. In kako se bo na njem nabrala cokla. Vendar, začuda, v nadaljevanju s tem ni bilo niti najmanjše težave. Predstavo je zaključil Matjaž št. 2, ki mu je veter odpihnil rokavico na sredo ledu... No, vse se je srečno končalo. Ob količkih smo odkorakali čez prvi prostrani ledenik, Južni Bockkarkees, proti od daleč vidni Oberwaldski koči, čepeči na skalni kopi Hoher Burgstall. Simpatično vzpenjanje je motil le veter, zaradi katerega smo morali navleči kape in kapuce. Snežne zavesice, ki jih je podil nad tlemi, so pričarale napol zimsko vzdušje. Zanimivo, da ni bilo pravega občutka mraza, zato smo se pozneje, na vrhu, še toliko bolj začudeno zazrli v moj bidon z isostarjem, pripet na naramnico nahrbtnika; pijača je bila spremenjena v leden valj ...
Od parkirišča do koče smo rabili dobri dve uri srednje hitre hoje. Po polurni malici smo nadaljevali proti Johannisbergu, katerega vršna piramida je videti blizu, vendar prostrani, položni ledenik vara - samo hoja do vznožja, kjer smo se po vmesni izgubi 50 višinskih metrov znova znašli na višini koče, nam je vzela skoraj tričetrt ure. Bila bi celo še daljša, vendar nismo sledili zgledu večine Avstrijcev, ki so dno Pasterzenbodna obkrožili z dolgim lokom, temveč smo sledili direktni sledi (zahvaljujoč precej debeli odeji majskega snega resne nevarnosti ni bilo). Zaključni 500-metrski vzpon je bil tehnično povsem lahek, saj je novi, suhi sneg omogočal netežavno vzpenjanje na smučeh, da je zrak nad 3000 metri vendarle redkejši, pa se je videlo po naših pogostih postankih z lovljenjem sape. Vrh smo dosegli v dveh urah, enotno presenečeni nad - v celoti gledano - lahkotnostjo ture. Ko smo se posvetili obsežnemu razgledu, smo ugotovili, da je sonce medtem povsem izsušilo jutranje oblake. Kič.
Spustili smo se ob pol 12h. Novi sneg sicer še ni bil povsem predelan, bil je bolj januarski kot poznopomladni, vendar je bila smuka povsem solidna. Ravan Pasterzenbodna smo premagali s klasičnim tekaškim korakom ter z njenega roba odsmučali po ne ravno običajni smeri, po širokem snežišču med Hoher in Mittlerer Burgstallom. Vseeno nam 50 m vzpona do roba S. Bockkarkeesa ni ušlo. Smeri vzpona smo se priključili 90 vm nad Wassefallwinklom, kjer je za nagrado takoj padel pirček. Sledilo je še zadnjih 140 m vijuganja (sneg je bil malenkost ojužen šele povsem na koncu), zatem pa je spet prišla v poštev ena od besniških diciplin: na Gamsgrubenwegu smo izkoristili skorajda - hehe - sklenjene zamete novega snega na notranji strani poti in spust na smučeh končali vsega par minut pred prvim predorom.
Med vožnjo domov nas je spreletelo, da so nam bili ponoči "Avstrijci častili avtocesto". Temu se po gorenjsko reče v vseh pogledih enkratna tura, hhehhe!
nedelja, 13.5.2007: kolesarjenje: Sv. Trojica, 1123 m
Pot: Rakitnik - Slovenska vas - Sv. Trojica - Trešnja ravan - Poček - Žeje
Razdalja: 39.8 km
Vzpona skupno: 630 m
Klopi: 0
Psi: 0 |
Izhodišče: postojnsko športno letališče (Avio pub) pri Rakitniku. Začel sem po stranskih cestah mimo gradu Prestranek in skozi Slavino. Tudi pri Selcah sem glavno cesto samo prečkal na bližnjico čez poljski kolovoz. V Slovenski vasi me je kažipot usmeril desno na makadam, po katerem sem se pripeljal do vznožja Sv. Trojice. Na razcepu stoji tabla z zemljevidom vojaškega območja Poček, pod katero je pripet razpored zasedenosti za tekoči teden (dodatne info na tel. 080 13 22). Leva cesta, ki se vzpenja na Sv. Trojico, je bila lepo vzdrževana, gladka, pa tudi naklon je dovolj zmeren, tako da sem jo večinoma zvozil kar s prestavo 2-4. Prva dva odcepa označenih poti proti vrhu sem pospremil s pogledom, pri tretjem pa sem se zamislil. Po ogledu zemljevida sem presodil, da je cesta na vrh verjetno speljana z zelo dolgim ovinkom, zato sem se vrnil do prejšnjega markiranega odcepa, ki mi je bil znan s pešačenja pred leti. Po nekaj deset metrih od ceste se znajdeš na velikem travniku z lovsko prežo. Za njim se kolovoz postavi pokonci, na klancu je bilo tudi precej velikega kamenja, vendar sem z 1-2 uspel zanesljivo krmariti mimo vseh ovir (V5). Lep, trden zemeljski kolovoz se nato položi in pripelje na veliko gozdno uravnavo, kjer je treba slediti desnemu kraku. Vzpon se nadaljuje v kolesarjem prijaznem slogu, saj vsaki strmini sledi položitev za znižanje utripa. Strmejši klanci so trije, prva sta V5, zadnji V5-V6. Slednji se izteče na novo cesto, ki pelje na vrh. Ker sem vedel, da se označeni kolovoz 100 vm pod vrhom spremeni v strmo, nevozno stezo, sem seveda nadaljeval po cesti, ki pa je zelo groba, nasuta z debelim kamenjem. Ves čas je treba delati, vozil sem z 1-2. Vršna travnata kopa je seveda izpostavljena soncu, ki pa niti ni bil preveč nadležen, saj ga je omejila delna oblačnost. Žal sem na vrhu ugotovil, da sem zelo topel dan z enim bidonom in 2,5 decilitrsko piksno mad bata močno podcenil. Pijače je bilo komaj dovolj za neprepričljivo odžejanje na Sv. Trojici, zato sem lahko nadaljevanje čez Javornike samo še odpisal. Kot nadomestek sem izbral spust čez vojaško strelišče Poček. Kaj je bilo pisalo na urniku zasedenosti, sicer nisem bil popolnoma prepričan, ampak zdelo se mi je, da sobotnega in nedeljskega datuma ni bilo zraven.
Spust sem zastavil po strmi stezi naravnost navzdol čez travnik, kar je bila poteza dneva, v položaju za sedežem je šlo namreč odlično. Komaj kaj slabše je bilo v gozdu, peš sem moral sestopiti le kakšnih 15 m. Ko steza zavije levo, se hitro prelevi v kolovoz, ki že po nekaj 10 metrih prečka grobo cesto na vrh. Nadaljeval sem seveda po kolovozu, ki je navzdol grede zelo lepo vozen. Na cesti sem zavil desno in se po že znanem odseku zapeljal do mesta, kjer sem gor grede obrnil. Tu se levo odcepi makadam/kolovoz proti Počku. Vožnja "na lastno odgovornost" je minila brez incidentov, srečal sem le dva planinca, dva kolesarja in dva izletnika s terencem. Vmes sem celo prepoznal grič, na katerega smo morali vezisti med mojimi edinimi vojaškimi vajami v življenju potegniti telefonsko žico za izvidnike - že po 200 metrih smo naleteli na že položeno žico sosednjega voda havbic in se, ne bodi len, mirno povezali nanjo. Ma kdo bo nosil težko "motalico" na tisti hrib! Sprehodili smo se ob položeni žici in jo na vrhu samo še zvezali na naš telefon. Streljanje je bilo na vrsti naslednji dan. Prvo uro smo se ob poslušanju zbeganih sosedov, ki jim ni bilo jasno, zakaj namesto svojih izvidnikov slišijo nas, dobro zabavali. Zatem je naša telefonska linija "iz nepojasnjenih razlogov" crknila ...
nedelja, 6.5.2007: kolesarjenje: 
Tinjan, 374 m
Pot: Ankaran - Rižana - Tinjan - Urbanci - Spodnje Škofije - Milje/Muggia
Razdalja: 40.5 km
Vzpona skupno: 470 m
Klopi: 0
Psi: 1 tečen baterijski, 1 dobrodušen ovčar |
Ugodno toplo naj bi bilo spet samo na Primorskem. Štart v Ankaranu, po stranskih cestah in poteh ob Rižani, tako da sem na glavno cesto zapeljal šele v Cepkih. Iz Rižane po zelo strmem asfaltu do Stepanov in nad njimi čez novi most čez avtocesto. Za prijeten zaključek je ostalo 170 vm vzpona po sicer neravnem, vendar trdnem gozdnem kolovozu na Tinjan (V4, vmes kak kratek odsek V5). Žig SPP je vzidan v zid hiše sredi vasice, blazinice ni.
Začetek spusta po smeri vzpona. Na prvem razcepu, kakšnih 50 m pod vrhom, levo in po širokem, vendar zelo razbitem kolovozu do Urbancev. V nadaljevanju je šlo samo še po asfaltu. V Sp. Škofijah desno do mejnega prehoda, za njim takoj levo v kratek vzponček ter po stranski cesti do obale. Milje imajo zelo simpatično staro jedro okoli mandrača, najbolj pa so presenetile nabito polne plaže (za moj okus je bilo malo preveč penzionerk).
sreda, 2.5.2007: kolesarjenje: zahodni Kras - Trstelj, 643 m
Pot: Sveto - Trstelj - Kostanjevica - Brestovica - Brje - Volčji grad
Razdalja: 45.3 km
Vzpona skupno: 850 m
Klopi: 2 (na srečo so Primorci "neškodljivi")
Psi: prijazni |
Vremenkoti so obljubljali temperature nad 20°C le na Primorskem, upoštevati je bilo treba tudi mojo rit in Gregov zviti gleženj, žrtev zloglasne ferajnovske košarke. Suma sumarum, podala sva se na lažjo turo, raziskati nov neznani kotiček Slovenije. Ampak Mrfi kot Mrfi, že pri Divači sva zapeljala v dež. V Komnu sicer ni več padalo, vendar so bili oblaki zelo sumljivi, pa tudi zrak ni bil prav nič topel. Po nekaj serijah kletev sva se premaknila do sosednje vasi Sveto in po dolgem ogledovanju svetlejšega JZ obzorja prepričala sama sebe, da lahko pričakujeva izboljšanje.
Zaradi hladu sva začela v dolgih rokavih. Dokaj lep kolovoz / makadam naju je pripeljal do Lipe, asfalt med vinogradi pa do Temnice. Nekaj 100 m desno in začel se je kraljevski, 250-metrski vzpon na Trstelj. Prva polovica je že asfaltirana, enako klanec pod Stjenkovo kočo, edini, na katerem je treba pošteno pritisniti. Za razvedrilo poskrbi par minutk razritega kolovoza od koče do vrha. Široki vrh je odličen razglednik, seveda če neba ne zabašejo temni oblaki...
Pri koči se je rusist osramotil z nepoznavanjem Stjenke Razina. Jej, jej... Spust sva zastavila po kolovozih, ki potekajo po valovitem hrbtu proti zahodu. Sprva po smeri prihoda in na prvem odcepu desno navzgor. Sledi spust po idiličnem kolovozu do sedla pred Stolom, kjer naju je novejši kolovoz zvabil do poseke daljnovoda v gradnji. Z nje bi lahko nadaljevala po označeni stezi, a sva se zaradi neutrjenega Gregovega gležnja raje vrnila do sedla in po manj kot 100 dolžinskih metrih odkrila pravo nadaljevanje. S travo zaraščeni kolovoz je bil lepo vozen, v dvome naju je spravila šele goščava, skozi katero sva se morala prebijati peš. Na srečo je šlo le za dve minuti, nato se je z desne priključila označena steza in naju spustila na sedlo pred Stolovcem. Ker je nebo znova potemnelo, sva tu odvila levo navzdol, do ceste Temnica - Renče. Kjer se je znova razsvetlilo, zato sva še enkrat spremenila smer, tokrat proti Kostanjevici. Kolovoz do nje je bil "končno" pravi kraški, tako da naju je dodobra pretresel.
Da ne bi šel bencin napol v nič, sva kolesarski krog podaljšala po cestah skozi Sela in Brestovico. Da bo vsaj nekaj kilometrine, če že vzponi ne bodo vredni omembe. Ampak potem je malo manjkalo, da se nisva ugriznila v jezik, 50-metrskih vzponov in spustov je bilo za Brestovico namreč toliko, da sva jih bila že rahlo sita. Vmes sva pred Gorjanskim vrgla oči na lepo vzdrževano vojaško pokopališče iz 1. svetovne vojne, peljala sva se tudi skozi Gojčevo "republiko" Škofi in si za konec ogledala ostanke velikega prazgodovinskega gradišča pri Volčji dragi. Ne, lažem, povsem za konec sva v Svetem nažicala tri litrčke odličnega terana! :-)
nedelja, 29.4.2007: turni smuk: vznožje Jalovčevega S grebena, 2350 m, + "zaključni piknik"
Korenček, ki me je zvabil na novo amatersko turo, je bil "zaključni piknik" letošnje turne sezone. Ob pol 7h smo štartali iz Tamarja in ob 9h dosegli pomolček pod Jalovčevim severnim grebenom. Hladen veter nas je pregnal navzdol že ob 9:40. Smuka je bila v zgornjih 500 metrih nepričakovano slaba, skorjica je bila zelo neugodna, pod 1800 m pa se je le začel prijeten spomladanski sneg. Z nekaj posiljevanja sem prismučal do višine 1290 m.
petek, 27.4.2007: kolesarjenje: Gorenja vas - Žirovski vrh - Sivka
Razdalja: 40,2 km
Vzpona: 1120 m
Psi: na srečo vsi privezani, omeniti velja niz kmetij od Možine do Vidica, to je področje šarplanincev, enega večjega od drugega...
Klopi: 0
Pot: Gorenja vas - Žirovski vrh, Lovska koča Javorč - Žiri - Ledinica - Pelehan - Berce - Sivka - Možina - Fužine - Hotavlje - Gorenja vas |
Žig LPP:
- Hotavlje: v skrinjici na steni, apartmaji Boštjanovc, v klanec nasproti cerkve
|
Ko se ti zjutraj ne da vstati ob nečloveško zgodnji uri, je kolesarjenje idealna alternativa. Koristno je celo poležati nekaj dlje, da se temperatura zraka primerno dvigne...
V Gorenji vasi sem standardno parkiral pri pokopališču na desnem bregu Sore. Vzpon na Žirovski vrh nima nobenega napetega klanca, brez kakšnega naprezanja sem ga zvozil s prestavo 2-3. Ker je v celoti asfaltiran, za gorsko kolo sicer ni pretirano privlačen, vendar je bil za uvod v sezono ravno pravi. Razmere so bile praktično brezhibne, vožnja skozi pomladni gozd in travnike čisti užitek. Na vršnem slemenu me je presenetila številčnost bunkerjev Rupnikove črte.
Sledil je spust v Žiri in napad na Sivko iz Ledinice. Načrtovano (desno) cesto sem zgrešil, po 200 metrih strmega vzpona, med katerim sem prvič resno grizel, sem ugotovil, da sem se znašel nad Pelehanom. Kot izkušen brezpotnik sem seveda hitro odkril kolovoz proti Žakelcu. Ne sicer tistega z zemljevida, ampak z nekaj znoja in minuto porivanja sem se vendarle znašel na Žakelčevem pašniku. Nadaljevanje mimo Berceta je potekalo po dobrih makadamih.
Na vrhu sem ugotovil, da je bilo 1100 višinskih metrov povsem lahek zalogaj tudi za uvodno kolesarjenje sezone. No, ko sem se usedel na kolo za spust v dolino, sem se takoj spomnil tistega vica, v katerem se deli telesa prepirajo, kdo je glavni.
Spust mimo Možine, Lenarča, Vidica me je sicer rahlo razočaral; namesto pričakovanega gorskokolesarskega užitka po gozdni poti, sem se vozil po lepem makadamu... Še dobro, da sem vsaj enkrat zašel, sicer bi bila cela tura ena sama vožnja po cestah.
sobota - nedelja, 21.-22.4.2007: turni smuk: B4 - Gubno, 2404 m - Križ, 2410 m - Sovatna
Amaterji, ki ne poznajo drugega kot kakšnih pet, šest tur, so me pregovorili v n-to ponovitev Stenarja. Da sem se, za povrhu, v soboto popoldne v Vratih znašel sam, me pa že ni več začudilo. Pih! Ampak, navsezadnje se je samoten, hiter vzpon do bivaka kar prilegel.
Zjutraj sem stopil iz piksne točno v trenutku, ko je izza obzorja pokukal rožnati rob sonca. Za zajtrk sem se ležerno povzpel na bivakov hišni vrh Gubno. V enakem slogu sem odsmučal z njega in se povzpel na sosednji Križ. Z njegovega vrha sem lahko čez nekaj minut opazoval svojo nesojeno družbo med utrujenim pikanjem čez Stenarjevo gredino.
Moj naslednji cilj je bil spust proti Pogačnikovemu domu. Ker prehoda s Križa na Kriške pode nisem poznal, sem si možnosti ogledal z vrha (in tudi že prej z Bovških vratic). Kaže, da so vsaj trije: 1) z Bovških vratic se je kazal poševen spust proti levi nad Zgornjim Kriškim jezerom, 2) levo od vrha se ponuja najstrmejša smer, vendar je bila ena od povezav že kopna, zato sem se odločil za srednjo možnost - 3) z mesta, kjer sem bil pred vršno skalno glavo pustil smuči, sem se spustil po širokem lijaku, ki se zaključi z vodoravnim pomolom. Ključ navidezne slepe ulice predstavlja strm (50°) kaminast žlebič. Ker se mi je zdel spodaj preozek, sem čezenj sestopil peš, bi pa šlo tudi s smučmi. Pod njim sem 10 m predrsel skozi kratko grapico in se znašel na širokem odprtem snežišču. Po širokem koritastem dolu bi lahko odsmučal do Srednjega Kriškega jezera pod Pogačnikovim domom, ker pa sem se bal "cvrtja" skozi Sovatno, ki je bilo še pred menoj, sem se rajši odločil za leno prečenje do plaže na Dovškem Pihavcu in med čakanjem na amaterje prihranil nekaj znoja ...
Spust skozi Sovatno me je pozitivno presenetil. Vročina sploh ni bila nič posebnega, pa tudi mehki sneg je bil neverjetno lepo smučljiv. Kopni skok sredi doline (tam, kjer je drugače največja strmina) smo zlahka obšli po desni, z vsega 10-metrskim pešačenjem čez kopnino. Spodnji del Sovatne je na desni strani premogel ravno še dovolj zasnežen jezik, da smo povsem brez težav prismučali do začetka prečnice k Bivaku pod Luknjo, na kateri pa brez dveh kopnih presledkov vendarle ni šlo.
Pod Steno smo prismučali do višine 1130 m.
nedelja, 15.4.2007: turni smuk: Raskovec, 1967 m - Matajurski vrh, 1936 m
"Dan potem" sem se vrnil na isto mesto s peterico nejevernežev. Ko smo stopili z bližnjice nazaj na cesto, sem debelo pogledal - ob moji 18 ur stari smučini so tekle stopinje medveda. Pa ne majhnega. Sredi vzpona proti Poljani se nam je zatem pridružil samotni "jezdec", rekoč, da bi se brez nas verjetno obrnil...
S Poljane smo zavili proti Raskovcu. Vzpon čez desni bok, nato levo do sedelca nad konto pod Raskovcem. Sledil je kratek poševen spust in vzpenjanje po dolinici proti Malemu Raskovcu, vendar ne za dolgo - ko so se na levi odprli lepi snežni prehodi, smo se jim pustili zapeljati in se povzpeli naravnost proti sedlu med Raskovcema. Ter levo ob grebenu na vrh.
Zahodno Raskovčevo pobočje je postreglo z že znanim trdim snegom. Na osončeno severno stran smo presedlali že nad sedlom in bili takoj nagrajeni z uživaškim mehkim snegom. Široko gredino pod S steno smo uporabili za prečenje desno do širokega plazu, ki je bil dovolj (za moj okus že malo preveč) mehak za novo navdušeno vijuganje. Dan je bil seveda preveč lep, da bi turo zaključili že ob 10h dopoldne, zato smo hitro prepričali dva neodločneža in se napotili še proti Matajurskemu vrhu. Orjaški kotel Matajurc nas je pričakal popolnoma zalit, še pred pol ure senčni zahodni bok Matajurskega vrha pa znova s trdim snegom.
Drugi spust dneva je bil ponovitev sobotnega, s to razliko, da je bilo strmo slalomiranje v konto na SV strani še boljše. Skorajda popolno. Podobno je bilo v zgornji polovici grape 'V potoku', kjer smo vlekli hitre superveleslalomske zavoje. Spodnji skok je bil tokrat že preveč kopen, zato smo ga obvozili po široko smučljivem levem boku doline.
Prismučali smo seveda vse do avtomobilov.
sobota, 14.4.2007: turni smuk: Poljanski vrh, 1897 m - Matajurski vrh, 1936 m
Čeprav me ni mikalo, da bi se sam srečal z medvedom, ki je že dober mesec kolovratil po Spodnjih Bohinjskih gorah, je veljalo izkoristiti ostanke smučine Jake Ortarja in spoznati nov pristop do planine Poljane. Gozdna cesta je bila povsem kopna do parkirišča pod planino Suho (z vožnjo naprej sem osupil nekaj najzgodnejših udeležencev tradicionalnega bohinjskega turnega smuka na Rodico), štiri snežne zaplate, ki so me čakale do odcepa zgornje gozdne ceste, pa sem zlahka zvozil po levem robu (enkrat sem sicer moral po zalet). Po slabih 100 metrih zgornje ceste sem ustavil pred začetkom zvezne snežne odeje, na višini 1120 m.
Prve pol ure sem zložno drsal po cesti, pri čemer je všteta izguba zaradi izpuščene bližnjice mimo dolge desne serpentine. Medvedjih sledi ni bilo videti, Jakine pač, tako da sem na malce ostrejšem ovinku v levo, na višini 1250 m, brez težav razpoznal odcep navzgor v gozd. Vboklina v pobočju je bila dobro zasnežena, čeprav je še minuto prej kazalo, da bom moral pešačiti, saj je bil gozd nad cesto povsem kopen. Smer vzpona je sledila logičnim prehodom; sprva navzgor, po slabih 100 vm je zavila poševno v levo, 200 višinskih metrov nad cesto pa se je celo spremenila v vodoravno prečenje. Pravzaprav gre za traso lovske steze! Zaključni vzpon me je pripeljal na pomolček, s katerega se je odprl prvi pogled na Poljanski in Matajurski vrh. Orientacijskih težav je bilo konec, pot se je skozi ruševje spustila za 25 m do začetka podolgovatega dolca pred planino. Takoj na njegovem začetku sem zavil levo in se po široko prehodnem svetu usmeril proti SZ grebenu Poljanskega vrha (najbolje se je držati najpoložnejših prehodov levo pod njim). Nad nekdanjo planino Za Robom so bila pobočja že od jutra osončena in temu primerno zmehčana, zato sem počasi zavil na sam greben, ki me je brez posebnih ovir pripeljal na vrh.
Vsa okolica je bila tako dobro zasnežena, da se je bilo kar težko odločiti, kam odsmučati. Spust po zahodnem pobočju je bil rahlo ponesrečena izbira, saj je strmina dopoldne povsem senčna, zato je bila še trda. Smuči so sicer dobro prijemale, vendar plitvo razbrazdana površina ni dovoljevala popolnega užitka. Dvesto metrov niže sem znova nalepil pse in zavil še na sosednji Matajurski vrh, na katerega SV strani je vabila nezgrešljiva bela strmal. Položnejše pobočje pod vrhom je z odlično smučljivim mehkim snegom pripravilo odličen uvod, spust v strmo konto pa je bil vrhunec dneva - zlikano in trdo, s popuščenim milimetrom. Široka grapa 'V potoku', ki se izpod obeh vrhov spušča na planino Poljano in mi je bila iz kopnega obdobja znana kot težko prehoden rušnato - skalnat labirint, me je navdušila kot izvrstno smučišče. Češnja na torti (kapljica adrenalinčka) je bil prehod čez previsen skok, ki je bil ravno še dovolj zasnežen za poševen spustek prek desnega roba. Prostrano ravnico planine sem prečkal z ležernim odrivnim korakom, dvominutno pešačenje do pomolčka pa je tako kratko, da samo poživi spust. Slalomiranje po gozdu je bilo zaradi predelanega snega čisti užitek. Še najmanj zadovoljen sem bil s cesto, saj je bil sneg prepočasen. Serpentino sem presekal z bližnjico in meter pred vozilom stopil s smuči...
sobota, 7.4.2007: turni smuk: Kladivo, 2094 m
Po kopni cesti smo se pripeljali do odcepa za planino Pungrat, 1300 m, na katerem se je iz nič pojavila 20 cm debela snežna odeja. Tako, kot smo naročili. Takoj smo lahko začeli na smučeh. Na Pungratu nas je pričakal čudovit pogled na popolnoma zalito planino in na Košuto pod popolnoma jasnim nebom. Ker neposredno smer proti vrhu Kladiva preprečuje pas pečin v spodnjem delu, smo najprej potegnili položno prečnico v levo skozi (ali nad) vznožnim ruševjem. Na spodnjem snežišču v vpadnici vrha (le-tega označuje velika skalna glava) je bila nadaljnja smer jasna - samo navzgor. Pod strmejšim žlebastim prehodom smo za lažji vzpon nataknili srenače, potem pa že sredi žleba odvili levo v lažji svet. Nad prelomnico se vesina za 200 m malo položi in zelo razširi, od tu se ponuja tudi lahek vzpon na Malo Kladivo na levi ali pa običajni peš pristop na vrh Kladiva, po vršnem grebenu levo od skalne glave. Mi smo nadaljevali po smučarski smeri na desni. Vršnih 150 metrov je naklon kar konkreten, 40°, vendar je bil sicer trši sneg ravno toliko popuščen, da je šlo s srenači brez težav. Za malenkost adrenalinčka je poskrbela bleščeča pomrznjena skorjica pod vršnim grebenom, ki pa na samo napredovanje ni vplivala.
Vršna strmina je ob pol 10h, sneg je takrat ravno prav popustil, postregla s fantastično smuko. Zaradi velikega naklona je bilo vijuganje po zlikanem pobočju izjemno lahkotno, jadranje iz zavoja v zavoj je potekalo povsem brez napora. Na položnejšem srednjem delu je bil sneg že malo mehkejši, vendar še vedno izvrstno smučljiv, zato smo čezenj zdrveli s hitrimi, uživaškimi veleslalomskimi zavoji. Na prelomnici v strmi žleb se je, žal, že pojavil (pre)mehak sneg. Kljub temu se je dalo dobro voziti, le z dovolj veliko hitrostjo je bilo treba preprečevati premočno ugrezanje. Na spodnjem snežišču se sneg ni več dodatno mehčal, tako da smo ga presmučali brez prehudega ritja. Manj posrečeno je bilo edino prebijanje skozi redko ruševje in vznožni gozdič, saj se je sneg drastično spreminjal iz zavoja v zavoj; od gnilca do trdega v ozki senci roba gozda. Prismučali smo do avta.
nedelja, 1.4.2007: turni smuk: Veliki Selišnik, 1956 m
Napovedanega izboljšanja opoldne ni bilo še nikjer, rosilo je. Nič za to. V žlebu nad smučiščem nas je na previdnost opomnil plaz mokrega snega, ki sta ga s strmega boka sprožila dva smučarja, pri Zlati vodi, kjer smo zagazili desno proti Kačjemu robu, pa je sneg že začel postajati bolj suh, manj nevaren. Ko smo se prevalili na severno vznožje Viševnika, nas je sprejela skorajda popolna belina, razločili smo le obrise obzorja. Pod Viševnikovim skalnim pomolom smo vseeno zavili naravnost proti Velikemu Selišniku. Kakšen je nagib terena, nam je bilo jasno samo za pol metra pred špico smuči, zato smo se ob pogledu nazaj lepo nasmejali svoji zmedeno zvijugani smučini, s katero smo se izogibali pravim in namišljenim kotanjam. Prehod čez razgibano planotico se je nazadnje razpletel brez kakršnekoli težave. Še dva okljuka čez vršno strmino in stali smo na vrhu.
Z jasnino ni bilo nič, nasprotno, spet je začela groziti megla, zato smo nadaljevanje na Debeli vrh stornirali. Namesto tega smo dobili novo idejo - spust mimo Malega Selišnika, ki se je vabljivo nastavljal pod nami. Globoki sveži sneg na vršnem pobočju je bil dovolj stabilen, da smo lahko odvijugali naravnost navzdol, spust proti Malemu Selišniku pa nas je presenetil s povsem lahko smučljivim svetom. Mali skalni vršič je od zadaj atraktivno vitek. Desno mimo njega smo se začeli spuščati v dolinico pod Kačjim robom. Spodaj jo obroblja pas skokov, ki pa se na srečo kmalu zniža. Da nismo prehitro zavili v dolinico, je poskrbel tudi mokri sneg (dežna meja je bila ravno na višini okoli 1750 m), ki se je pod smučmi odvažal v hitrih, težkih plazovih. Na daljših strminah z njimi ne bi bilo šale. V dolinici nas je pričakalo par smučin, ki smo jim samo še sledili do zgornje gozdne ceste. Na desno smo bili v nekaj minutah na smučišču.
Kratka turica nas je prijetno presenetila z lepim "neznanim" spustom. Samota je bila pričakovana.
dnevnik 2007, prosinec (januar) - sušec (marec)
arhiv
