dnevnik 2010, mali srpan (julij) - kimavec (september)
Dnevnik 2010, mali traven (april) - rožnik (junij)
torek, 29.6.2010: Polhograjska Gora, 824 m - Mali vrh, 708 m - Žul
Spet lanski dopust. Zaradi vročine sem izbral še krajšo turo kot zadnje čase. Žal sem zjutraj znova zavlačeval, tako da sem znova kolesaril ravno po največji vročini.
Začel sem pri graščini. Razmeroma zložni vzpon skozi Praproče je že nakazal, da bo vroče. Za prevalom sem pričakoval cesto, vendar proti Gori vodi le povprečen poljski/gozdni kolovoz. Sprva je celo malo zanemarjen, a v gozdu postane lepši. Do sedla med Goro in Praproškim gričem sem pribrcal brez težav, tam pa me je razočarala rampa s prepovedjo kolesarjenja proti vrhu. Kaj hočemo, kolo sem privezal k drevesu in se na vrh povzpel peš. Kot ponavadi, je bila po sestopu s kolesa hoja sprva malo čudna. Na vrhu sem srečal kar nekaj domačih rekreativcev.
Po povratku na preval nad Prapročami sem zavil po makadamu proti Malemu vrhu. Markacij na tem delu sicer skoraj ni, vendar je treba samo slediti cesti. V gozdu nad kmetijo Mali vrh je razcep, kjer se gozdna cesta prevesi v desno, jaz pa sem najprej nadaljeval z vzponom po levem kolovozu, ki malo naprej pelje mimo vodnega zbiralnika. Na dveh neoznačenih razcepih sem šel vedno navzgor in kmalu sem se znašel na robu gozda - teme Malega vrha je namreč razgleden travnik.
Spust po gozdni cesti pripelje na preval na zahodni strani Malega vrha. Tu desno mimo dveh lepih kmetij Veliki vrh (na zemljevidu Zgornji in Spodnji Malovrh, hehe). Sto metrov za slednjim je neoznačen odcep v levo, na prečno gozdno vlako, ki brez večjih vzponov in spustov ter s ščepcem ščavja pripelje do Žula, naslednje od prelepih, velikih samotnih kmetij. Najprej se je treba po travniškem kolovozu spustiti desno do asfaltne ceste, čemur sledi zadnji vzponček do kmetije. Ljudi "točno opoldne" ni bilo na spregled, zato pa je bilo videti manjši živalski vrt; konje, krave, koze, ovce. Za poživitev mrtvega dogajanja sem spustil zemljevid v kup hlodov.
Zaključni cestni spust je zelo prijal.
V Polhovem gradcu sem se oskrbel z radlerjem (trgovina v nekakšnem socialističnem slogu), avtu poiskal senco in se v sandalih ter s sendvičem in piksno v roki počasi sprehodil ob, na srečo senčnem, križevem potu do kapele na vrhu griča (žig Polhograjske PP je vzidan v ograjico).
Vroč dan, lepi kraji. (20 km, 540 m)
petek, 25.6.2010: Kožljek, 788 m - Koreno - Ključ *), 623 m - Babna gora
Ena od krajših "očesnih" tur, začrtana s pomočjo Ljubljanske mladinske in Polhograjske planinske poti.
Parkiral sem pri gasilskem domu na koncu Polhovega gradca. Po dolini proti Ljubljanici me je presenetila nova, široka cesta, ozkega makadama je ostalo le še poldrugi kilometer. Poleg visokih mlajev v Brišah je bila edina prava zanimivost "ptičja hišica" z Marijo in ptičjim gnezdom ter "kaselcem" za priprošnje. Tako odštekana, da je bila že simpatična. Tudi cesta Horjul - Gorenja vas me je presenetila s svojim sodobnim videzom, sledil pa sem ji le nekaj minut, saj sem bil hitro na nizkem prevalu, kjer sem kolesarski dres zamenjal s "švic" majico. Vzpon do Samotorice se sicer ni izkazal za posebno strmega, niti dolgega. Pa še sence je bilo kar dosti. Vroče (na srečo) kljub jasnemu dnevu ni bilo, temperatura je bila skorajda idealna. Za vasico se cesta proti Kožleku (oz. kmetiji Seč) odcepi drugače kot kažejo zemljevidi - ne v vasi, ampak šele na ovinku, kjer je tudi odcep h kmetiji Tomin. Sledil je lep vzponček čez pokošene travnike, kjer na sedlu stojita kapelica in planinski smerokaz. Zakolesaril sem samo še čez pokošeni travnik do vršnega gozdiča, stopnic v goščavi pa ni imelo smisla podirati. S klopcami oboroženi vrh ponuja lep pogled na hrbet proti Korenu.
Pred spustom sem spet oblekel kolesarski dres in premočeno majico obesil na nahrbtnik (v izmenah sta se prav lepo sušila). Do Korena, z zmerno strmima spustom in vzponom po asfaltu, je šlo seveda bp. Najprej sem se zapeljal do cerkve, kjer sem kolo naslonil na lipo in se sprehodil do oddajnika na najvišji točki ter gromozanskega križa. Hud razgled na sever, in jug takisto, je seveda tudi treba omeniti. Sendvič se je poplaknilo z radlerjem na bližnjem kmečkem turizmu (žig).
Sledil je malo bolj gorsko-kolesarski del ture. Najprej spust po makadamskem kolovozu do ceste Horjul - Dolenja vas. Na začetku vzpona proti Kluču ni veliko manjkalo, pa bi zgrešil; na srečo sem pogledal na papirnati in digitalni zemljevid. Očitna vlaka namreč vabi položno proti desni, pravo pa najdeš levo od nje. Vendar je slabo viden le njen začetek, nadaljevanje je nedvoumno vse do vrha. Sprva sem se peljal, nato pa postane prestrmo, zato sem skoraj 100 višinskih metrov preporival. Za nagrado sledi čudovit spust do sedla pod Kovnikom, deloma po vlaki, deloma po idilični stezi. Zaključni vzpon je manj strm, tako da sem ga - razen malo pred vrhom - precejšen del zvozil.
Ker sem žig dobil na vrhu (na vseh točkah PPP so bile skrinjice z žigi lepo urejene), sem ovinek do Partizanskega doma izpustil in se odločil za direktno smer proti Babni gori. Ta spust se je izkazal za kolesarsko najlepši odsek ture, saj ves čas poteka po lepih vlakah, ravno prav strmih in skorajda brez korenin. Čeprav je označenost odlična, je na nekaterih razcepih potrebna pozornost. Ko sem prišel iz gozda, me je pred kmetijo "s hudim psom" za trenutek zbegal opis iz dnevnika, potem pa sem upošteval markacije in jim sledil desno v klanček. Kratko prečenje po gozdni vlaki me je spet pripeljalo na odprto - vzponček do kmetije, malo spusta po asfaltu, bližnjica po poljskem kolovozu in še zadnji asfaltni klanček, pa sem bil pri zadnji skrinjici, pritrjeni na drvarnico (kmečkega turizma se ne gredo več!).
(34 km, 870 m)
|
Jožko Šavli
Kluč
Med Tolminom in Mostom na Soči je tudi kraj Pod Klučem, kjer se cesta prebije naprej le po nasipu med skalnim robom in Sočo. Imen te vrste, z raznimi izvedenkami, je na Slovenskem več, in jih pišejo po jugoslovansko »ključ«. Izvirno je torej Kluč, Klučevica, Kluče, Klučevšček, Kluči, Kluka. Na Šentviški gori je vrh Kluč (710 m). Imenski obliki Klavže v Baški grapi in Kluže pri Bovcu sta nedvomno iz latinskega cludere, podobno kot nem. Klausen.
Kluč je zapora, vendar se je danes ta beseda ohranila v slovenščini le še v pomenu odpirača ali zaklepača vrat. Beseda se nahaja tudi v gršcini kleiein, litavščini kliuti, staro slovansko kliuciti, staro vis. nem. (+ s) scliozan, nem. schliessen.
Nad Ricmanji pri Trstu se prav tako nahaja Kluč, odkoder priteka potok enakega imena, in teče pod nekdanjo ulico Torrente (sedaj Carducci). Ulico so po domače še pred prvo vojno imenovali Kluč. Tržaški pesnik G. Padovan je 1885 napisal celo pesem »Eco del Klutsch«, v kateri je zabavljal nad mešano govorico ljudi na tej cesti. - Pri mestu Izborsk na območju nekdanje novgorodske Slovenije, prihaja na dan močan izvir, ki nosi ime Slovenskie kljuci.
|
sreda, 23.6.2010: Stari grad nad Smlednikom - Mengeška koča
Vzpon na Stari grad je sicer strm, vendar kratek, za povrhu pa je bil makadam ravno sveže obnovljen, popolnoma gladek. Nič pretresljivega, torej. Obnovljena grajska ruševina me je presenetila s svojo zanimivostjo. Luštkani sta tudi dve feratici za otroke na pečini pod obzidjem. Zmaga dneva je pripadla prečenju do sv. Tilna nad Repnjami, za katerega sem mislil, da ga bo treba začeti po vznožju Hraškega hriba, a je stanje na terenu povsem drugačno kot so mi kazali zastareli zemljevidi. Po celotnem grebenu do Repenjskega hriba je speljana Smledniška pot, z množico priključkov iz bližnjih vasi. Teče po vlaki/kolovozu, ki le malo valovi, tako da je vožnja povsem lahkotna.
Med ravninskim "preskokom" do Šinkovega turna sem se vozil po praznih cestah, saj je bila odločilna tekma nogometnega SP, med Slovenijo in Anglijo, že v teku. Vzpon proti Grebenski poti med Rašico in Mengeško kočo sem začel v zaselku Potok. Potem ko je na vstopu v gozd kolovoz za hip poniknil v močvirnem svetu, sem ga hitro spet našel, vendar pa se vode nisem rešil vse do ostrega ovinka v levo. Kolesarjenje po potočku večji del ni bilo težko, blatni odsek pa sem premagal z najnižjo prestavo. Na koncu je ta vodni vložek celo izpadel kot odlična poživitev. Na slemenu so me čakali zadnji trije vzpončki znane Grebenske poti, pri Mengeški koči pa nova skupina zagretih navijačev. Videti 50-letnike skakati pred projekcijskim platnom, pojoč znano poskakovalno pesmico = neprecenljivo!
Nadaljeval sem četrt ure pred koncem tekme. Preverjanje pri gostilniškem vrtu v Mengšu je povedalo, da smo sedem minut pred koncem še vedno v osmini finala, vožnja skozi mrtve Koseze pa mi je dala slutiti, da je nekaj narobe...
(35 km, 570 m)
Neugledni griči sredi gorenjske nižine ponujajo sijajen krog: Stari grad - sv. Tilen - (Šmarna gora) - Rašica - Mengeška koča (- Koseški hrib).
torek, 15.6.2010: Velika Milanja - Šilentabor
Do konca junija sem moral porabiti še šest dni starega dopusta, temperatura zraka se je spustila proti 24°C, Aladin je za Notranjsko napovedoval tanjšo oblačnost. Skratka, gremo!
Ob 8h sem v prijetni svežini začel v vasi Zagorje. Nisem se še ogrel, že je bil tu prvi postanek, pri ostankih gradu Kalec, znanem kot mestu prireditve šestega slovenskega tabora. Nadaljevanje proti Baču je presenetilo z asfaltno cesto, pokrajinsko pa široko ravno polje Zgornja Pivka. V Koritnici je bil že čas za švic majico - ne samo zaradi začetka vzpona, temveč je začelo pritiskati tudi sonce. Na prvi serpentini nad vasjo sem kratko zavil k bližnji cerkvici sv. Jeronima (Hieronima), potem pa je bil končno na vrsti osrednji vzpon ture. Zaradi prijetnih razmer in zmernega naklona mi je bil v čisti užitek. Svoje je dodala še lepa pokrajina in množica rož. Za nekaj minut sta me ustavili tudi srni, ki sta se mirno pasli sredi travnika (ali je bila druga pravzaprav lisica, nisem mogel razvozlati niti skozi objektiv). Ko sem na višini 900 m zapustil asfaltno cesto, so se pogoji znova malce spremenili, saj se je že čutila večja višina in s tem svež zrak. Odveč pa ni bila niti občasna gozdna senca. Med kolesarjenjem po vznožju travnate Planine seveda ni šlo brez turnosmučarskih misli. Postanek za nekaj požirkov sem naredil pri lovski koči Devin. Bližnji skalnati vrh Devin se pokaže s travnika za kočo. Nadaljevanje skozi gozd je bilo zelo prijetno, saj sem imel vzpone v glavnem podelane. Odcep proti Milanji (smerokaz Tabor) je po novem drugje kot kažejo zemljevidi in govorijo vodnički; domnevam, da so začetek gozdne ceste potegnili šele nedolgo nazaj. Po razgibani gozdni cesti sem brez orientacijskih težav pripeljal do vznožja Milanje, kjer gozd zamenjajo odprte travnate planjave. Tudi vzpon na vrh je precej lažji kot se si bil predstavljal, strm je edino direktni kolovoz od sedla do vršnega stolpičevja (levo naokoli je položno!).
Potem ko sem malo polazil po stolpičih, sem se skupaj s kolesom umaknil v senco pod njim.
Šele na stolpičju sem ugotovil, da je pravi vrh Velike Milanje tri minute proti zahodu, zato sem se v nadaljevanju najprej zapeljal tja. S sedla pod stolpičjem sem na razcepu izbral bolje zvoženo levo pot, ki naredi ovinek okoli griča Lunjevica. Med neštetimi rožami je šlo prav lepo, dokler se pred menoj ni znašlo raztrgano truplo velike živali; krave, osla, morebiti košute. Ker je bilo ravno v gozdiču, me ni mikalo iti mimo. Kdo ve, kje se skrivajo lačni volkovi... :-)) Obrat za 180° in gremo nazaj do razcepa. Desna pot se je 50 m niže sicer zarasla, tako da sem najprej poskusil vodoravno desno, a se hitro vrnil in potem brez težav sledil slabi stezički naravnost navzdol do kolovoza, ki pelje na Bele ovce. Preostali spust ni bil več vprašanje. Pri Špičastem hribu sem se ustavil za mazanje s sončno kremo (bil je zadnji čas), srečal sem zajca in džip s kranjsko registracijo, drugih posebnosti pa do Šembij ni bilo.
Zahvaljujoč Jiržijevemu opisu sem po ulicah zadel v prvem poskusu, za naseljem pa me je (neprijetno) presenetilo, da se je do Podtabora, kjer se začne stara vojaška cesta, treba spustiti še skoraj 50 vm. Z vstopom na vojaško cesto nisem imel nikakršnih težav, saj se nisem zamujal z obvozom, temveč sem zapeljal kar čez balinarsko stezo, zgrajeno na začetku ceste :-). Začetek pod stenami kraškega robu je zelo atraktiven, nadaljevanja pa sem bil manj vesel, saj gre za 200 vm skoraj nepretrganega vzpona. Naklon ni pretiran, a skupaj z neravno podlago je dovolj naporen, da sem ga vozil s prestavo 1-3. Pred masakrom v opoldanski sopari me je na srečo reševala senca. Z najvišje točke pod vrhom Gradišča sledi dolg, položen spust, ki se čez čas priključi na gozdno cesto. Spust me je osvežil, ostalo pa je prispevala koprenasta oblačnost, ki me je odrešila sopare. Zaključni vzpon, ki pripelje na vršno sleme, je sicer strm, vendar kratek. Do bližnje cerkve sv. Martina se mi ni dalo, skozi vasico Šilentabor sem se takoj zapeljal do razglednega pomola na koncu grebena (razgled žal ni bil več najboljši). Po kratkem postanku sem v vasi na hitro štempljal, kajti stari ata, ki mi je iz predala podal žige, je tako momljal, da ga žal nisem nič razumel. Zaključil sem z uživaškim asfaltnim spustom prek razglednih pašnikov.
(38 km, 800 m)
sreda, 9.6.2010: 
Pavličeve stene, 1653 m - Jerebičje, 1761 m - Matkov grintovec, 1700 m
S prelaza Pavličev vrh po mejni poseki na Pavličeve stene. Pri tem so bile v visokem borovničevju zelo dobrodošle dolge hlače, podobno kot proti muham klobuk. Z vrha se odpre predvsem razgled na sever. Spust proti Lesnikovemu sedlu poteka v nespremenjenem slogu - enostavno slediš poseki in mejnim kamnom. Ko se je odprl prvi pogled proti zahodu, so se mi usta široko raztegnila, kajti vitko Jerebičje je v primerjavi z gozdnatimi Pavličevimi stenami videti kot "prava gora". Hej, tura le ne bo čisto brezvezna! Svoje so k dobremu razpoloženju dodali še dvatisočaki v ozadju, predvsem redko videni venec nad Belsko Kočno.
Prve minutke vzpona na Jerebičje so bile edini odsek, ko nisem bil čisto prepričan v pravo smer, saj steze in mejnikov ni bilo opaziti. Kakšne resne težave pa vse skupaj ne predstavlja, pravi sta obe možnosti, ki se ponujata - ovinek v levo po traktorskem kolovozu ali naravnost navzgor ob ograjici pašnika. Nad gozdno mejo se dokončno pojavi prava steza in po krasnem grebenu popelje do vrha. Le prve stolpiče obide po avstrijski strani. Vršni, izredno razgledni greben je navdušil tudi z bogato ponudbo cvetja.
Naslednji spust, na Matkovo sedlo, ponudi nov barvni kontrast - zelen pašnik. Sledi zelo razgiban greben, z zanimivo speljano in ponekod celo rahlo izpostavljeno stezo, v katerem je težko določiti vrh Matkovega grintovca. Žal je bil v vznožju Matkove kope že čas, da obrnem, čeprav bi bilo idealno turo potegniti vsaj še na vrh Matkove kope ali celo do Krničke gore. Preden sem obrnil, sem si ogledal še zadnjo zanimivost, "Matkov" zob.
Nazaj grede sem poskusil poiskati na zemljevidu začrtano stezo, ki naj bi do Lesnikovega sedla prečila po avstrijski strani, vendar sem v težko prehodnem gozdu hitro odnehal. Po ponovnem prečenju Jerebičja sem se z Lesnikovega sedla spustil po avstrijski gozdni cesti do asfalta. Sledil je samo še 4-minutni sprehod do najvišje točke ceste, kjer sem zjutraj pustil kolo, in spust z vetrom v laseh do izhodišča (prelaz je namreč 70 m niže).
nedelja, 6.6.2010: Sračnik, 1562 m
Planica - Grlo - Sračnik; iskanje pristopa na Suhi vrh.
V verigi na vzhodni strani Planice je med mojimi doseženimi vrhovi najbolj očitno vrzel predstavljal Suhi vrh. Podatkov o dostopnosti nisem imel, le na starem zemljevidu sem našel stezičko, vrisano od Grla do vrha.
Avto sem pustil pred Domom Planica in se do Tamarja zapeljal s kolesom. Vzpon skozi surovo grapo do Grla je zanimiv in malce adrenalinski, saj imaš ves čas občutek, da boš dobil kaj na glavo. Ni čudno, da sedelce s svojimi rožami in živo zelenim bukovjem navduši. Manj zadovoljen sem bil z lovsko stezo v Malo Pišnico, ki sem jo izgubil že po par korakih. Kar pa glede na moj cilj seveda ni bilo pomembno. Po zlahka prehodnem gozdu sem se proti levi spustil do najnižje točke grebena. Takoj zatem sem stal pred gostim in visokim ruševjem. Priprava na boj: dolge hlače, delovne rokavice in izklop središča za živciranje. Vendar moram priznati, da je prebijanje - ves čas malo pod grebenom - potekalo lažje od bojazni. Prvi razlog je, da je šlo predvsem za položno prečenje, drugi, da vročina še ni pritisnila, tretji, da se ruševje še ni prašilo in smolilo. Na škrbinici se greben zoži in, če dobro pogledaš, celo postane rahlo zračen. Pobočje Sračnika nad škrbino je strmo in poraščeno, očitnega prehoda ni videti. No, izbira je itak ena sama; sprva po drobljivem raziču, nato zaviješ levo, kjer se v ruševju kaže plitev travnat žleb. Vzpon je potekal tekoče, naporneje je postalo šele, ko se je na travnati zaplati z macesnom strmina umirila. Tudi od tam naprej sem namreč še vedno "molzel" kar naravnost navzgor. Ta del me je stal največ moči. Na srečo ne gre za velike razdalje in višinske razlike. Na južnem vršičku Sračnika sem si za trenutek oddahnil, vendar v nič kaj entuziastičnem razpoloženju, saj je tudi nadaljevanje prek vršne planotice kazalo vse prej kot obetavno podobo. Vendar, neverjetno - ruševje se že čez nekaj korakov razredči, na desni strani pa ga celo zamenja redek bukov gozd. Sprehod skozenj je deloval kar malo nadrealistično. V ruševju pred najvišjo točko Sračnika pa se celo pojavijo sledovi stezice.
Čeprav je južni bok Suhega vrha videti dosti lažje prehoden od Sračnikovega, sem (v skrbi za oči) na škrbinici pod njim vzpon zaključil. Sonce je namreč začelo žgati, pogled na zemljevid pa je kazal, da je do najvišje točke Suhega vrha še zelo daleč. Vračanje skozi morebitno dodatno plantažo ruševja bi bilo vse prej kot lahkotno.
Nazaj grede sem seveda čim bolj izkoristil enostavno prehodni gozdič na vzhodni strani. Izkazalo se je, da je to prava smer, saj sem se do "travnatega balkončka" nad glavno strmino sprehodil praktično brez srečanja z rušjem. Kritično mesto ture je spust po raziču nad škrbinico. Dol grede je precej bolj neugoden kot navzgor, predvsem dva koraka, ko se ne moreš prijeti za rušnato vejo. Tudi skozi vznožni rušnati odsek sem na povratku odkril veliko lažji prehod - tudi tu nižje pod grebenom. Skratka, gor grede se na začetku ne smeš zagnati naravnost v ruševje, temveč je treba pod njim prečiti po čim bolj odprtih prehodih. Čez čas se odprejo poseke, po katerih se vzpneš pod grebenček tik pred škrbinico.
sreda, 26.5.2010: peš + kolo: Iški vintgar - Kurešček, 826 m
Skozi Iški vintgar peš do Krvave peči (3h), naprej s kolesom (25 km).
Z avtom sem se najprej zapeljal do Krvave peči, kjer sem k okenski rešetki Doma ZVVS priklenil kolo, dokončno pa parkiral pred Domom v Iškem vintgarju.
Pešačil sem v nizkih pohodnih copatih in kratkih hlačah, kar se je izkazalo za kapitalno napako, saj sem doživel pravo invazijo klopov. Naštel sem jih neverjetnih 118!!! Še posebno obupno je bilo med Vrbico in Tolsto pečjo, kjer sem s trav in drugega podrastja ob sicer prelepi stezici pobiral klope dobesedno brez prestanka; postanke za frcanje z nog sem imel na pol minute. Na koncu sem bil že rahlo histeričen (*). Drugače pa to "minsko polje" postreže z odprtim pogledom na poraščeno kanjonsko pokrajino, ki je name naredila dosti večji vtis kot sam Iški vintgar. Le-ta ni čisto nič posebnega. Še najbolj so ga krasile rože; prevladovali so gorski glavinci in velecvetne orlice.
Poleg rdeče-rumenih knafelčevih markacij Evropske pešpoti E6 in navadnih rdeče-belih markacij Ljubljanske mladinske poti (črka M) sem srečeval tudi belo-modre oznake Pešpoti ob rimskih zapornih zidovih.
Nova izkušnja, ki mi jo je dal pehotni del ture, se imenuje "daljinsko" pešačenje. Ni povsem enostavno. Lahko bi celo rekel, da je hoja v hrib v nekaterih elementih lažja.
V Krvavi peči sem se najprej temeljito pregledal in seveda našel še nekaj krvosesne golazni. Šele potem sem si upal preobleči v kolesarska oblačila.
Drugi del krožne ture je bil zamišljen kot zelo zmeren vstop v kolesarsko sezono. Ampak brez nekaj "mojih" vložkov seveda ni šlo. Bližnjica do asfaltne ceste Osredek - Ig se je tako nad Purkačami hitro spremenila v iskanje zapuščenih vlak. Na srečo ni šlo za velike razdalje, zato sem "že" v tretjem poskusu zadel pravo. Za kratkočasje na asfaltu so poskrbeli pašniki s konji in osli, za čiščenje por pa klanec v vršnih 100 višinskih metrih. Nagradni radler sem spil pred Domom na Kureščku, 50 m pod vrhom, kjer sem oskrbnika srečno ujel v trenutku, ko je zaklepal vrata.
Tudi spust ni minil brez stezosledstva. Zapletlo se je na zahodni strani Vrhiča, kjer o vlaki, po kateri sem se nameraval spustiti v Iško vas, ni bilo sledu. Ko se je za neobstoječega izkazal tudi drugi odcep po GPS-ju, sem se odločil tvegati in zavil na prvo vlako, ki je vodila približno v pravo smer. Čeprav se je kmalu zarasla, sem se brez večjih težav spustil do prečnega kolovoza. Novo uganko sem razrešil v drugem poskusu, ko sem pod veliko lovsko prežo zarinil v zaraščeno, globoko vsekano vlako in 15 m niže presenečen padel na široko in prijetno čisto pot. V strmem, vendar ne prestrmem spustu sem se uživaško pripeljal v dolino.
*) Po izmenjavi izkušenj z Gorazdom, kaže, da je odsek Vrbica - Tolsta peč pravi klopovski "Gestapo Headquarter". Zato v toplem delu leta tja samo z atomskim orožjem!
nedelja, 23.5.2010: Črna gora - Požar, 1543 m
Greben med Vrati in Kotom. Začel sem s Kosmačevega prevala in krog zaključil s kolesom, ki sem ga zjutraj priklenil k drevesu na Lengarjevem rovtu.
Kje se začne pristop na Črno goro, sem prebral v Miheličevih Severnih pristopih, vendar bi se brez dveh možicev zanesljivo izgubil. Od odcepa ceste v Kot greš najprej slabih 100 m vzporedno s cesto proti Mojstrani, ko kolovoz zavije levo v breg, pa se takoj razcepi v tri krake. Tu mi je prvi možic povedal, da moram nadaljevati vodoravno v desno. Na prvem naslednjem odcepu me je drugi možic usmeril naravnost navzgor. Orientacijskih zadreg je s tem v glavnem konec, v nadaljevanju je potrebno le pozorno gledati predse, saj steza nekajkrat za kratko ponikne.
Vzpon do vršne planotice Črne gore je bil uživaški, kajti temperatura je bila za hojo idealna. Na robu nad Vrati sem se ustavil pri simpatičnem bivaku, ki navduši z odličnim razgledom (drevje je namensko posekano). Izstopa nenavaden pogled na slap Peričnik.
Greben se je izkazal za izredno prijetnega. V prvem delu neizrazita stezica teče po golih tleh, v drugi tretjini se vije skozi nizko podrast, tik pod vrhom Lengarjeve glave pa gozd zamenja rušje. Razgled si do Lengarjeve glave lahko privoščimo le na dveh ali treh točkah, naprej do Požara pa je seveda neoviran.
Od vrha Požara do odcepa steze v Kot je samo še 4 minute skoraj vodoravnega sprehoda, ponovno med drevjem. Odcep se nahaja takoj za "vrati" med dvema debloma, označuje pa ga tudi edini možic celotnega grebena od od Črne gore. Uvodna dolga prečnica me je razočarala, saj je še slabše utrjena kot je bila ob mojem zadnjem obisku leta 2004. Niže potem potka kmalu postane taka, kot človek pričakuje od lovske steze.
Kolo me je pričakalo, kjer sem ga pustil. Bicikliranje je bilo skrajno ležerno, saj se cesta ravno prav spušča, da poganjati skoraj ni treba. Pa še krajša je, kot sem bil mislil, le slabe 4 km.
Pri Firerju smo imeli naključni bešnški zbor: ena je prismučala iz Kota, eden z Razorja.
Zelo lep grebenski sprehod. S podaljškom čez Mlinarici in sestopom v Kot po PP ponuja vrhunsko turo.
sobota, 8.5.2010: Ledine, poskus
T. bi rekla: "Matjaž, Matjaž, čisto v tvojem slogu"...
Ludje, ne Nagla klicart za nasvete. Najprej te demoralizira z omenanjem kluča nekakšnga luksuznga vikenda (ČE bi ga, sevede, poklicou prej), pol pa še z nekimi domnevnimi vehtami vrh stene. Pol greš kljub dežju vseen na turo, pa prideš pud steno, pa je čist kopna (in, jasno, mokra), in ker te u Žreu zarad padajočga kamna ne vleče, greš borbat s 15 kilami na hrbtu po tistih previsnih zajlah, pa prideš pod izstop, tm pa naenkat 10-metrska naupična opast. Kva pa zdej, čivša Naglova vehta. Dneva je že konc, če začnem prpenat dereze pa pol ne zlezem tm čes al pa se mi boh-ne-dej še kej udre, k se že švoh vid, bo u tmi sestop veselica. Hm, hm, najbolš de poskusm drugč - z Naglovmu klučm u žep, he he he he.
Nauk: izkušnje me ne izučijo. Še enkrat več sem z odhodom na solo turo odlašal dlje kot do zadnje minutke.
nedelja, 2.5.2010: planina Talež na Jelovici
Nedelja popoldne. Od Bodeškega mostu po kolovozu proti planini Talež. Tik pod robom planote, 50 m pred priključkom na gozdno cesto (oz. tri minute peš od lovske koče), sem končno naletel na partizansko kapelico, ki sem jo bil neuspešno iskal na kolesarski turi leta 2006.
četrtek, 29.4.2010: Črna prst, 1844 m
Kako iz vzpona s 700 m višinske razlike, s katerim več kot dve uri nimaš kaj početi, narediti epopejo, dolžine tri ure in pol? Da je vse v slogu, je za začetek zelo primerno izbrati cestno povezavo po gozdnih cestah čez Jelovico in za Dražgošami zaviti na bližnjico s prepovedjo prometa. Ko prideš do novega betonskega mostiča, še nepovezanega s cestiščem, je najbolje takoj obrniti, kajti uporaba dveh zasilno položenih desk te skoraj nič ne zamudi. Ko zatem za prelazom brez zamude premaguješ snežne zamete, ki so jih bila pred teboj prevozila vsega kakšna tri vozila, se lahko spet samo tolčeš po glavi, da se nisi na turo odpravil prejšnji teden. In končno, ko kilometer pred odcepom steze k Orožnovi koči obtičiš pred neprevoznim zametom, in v prtljažniku odkriješ plazno lopato, lahko krivdo za nadaljevanje čez borih 10 minut spet pripišeš zgolj samemu sebi.
Po začetku hoje je zavoj za prvi grm komaj vreden omembe, dosti več si je moč obetati od kož za smuči. Najboljše so Colltexove, ki crknejo že po dveh sezonah. Da lahko nadaljuješ (velja le za mehki sneg), je potrebno polurno sušenje in ogrevanje na soncu. Ko koža ponovno omaga, ne smeš imeti v nahrbtniku traku za spenjanje smuči, sicer od dodatnega podaljšanja ture ne bo nič.
Na Črno prst sem se povzpel skozi krnico Rupe (po domače Moda) in po Zahodnem žlebu, skozi katerega sem seveda odpikal peš. Pred kočo sem dobil tri Graparje, ki so po kopni južni strani naredili navadno peš turico.
Smuko sem začel prav z vrha. Zavoji v vstopnem lijaku so bili uživaški, v žlebu pa se je začel sneg skorjasto predirati in skozi najstrmejši del (dobrih 40°) je šlo le s previdnim skakanjem. Pod njim sem slabih 100 m zvozil s pomočjo polplužnih vstopov v zavoje, potem pa se je že začel mehki sneg. Sicer je bil kar solidno smučljiv, vendar počasen. V dolini planine Za Liscem je najbolje takoj prečiti na desno (vzhodno) stran, kar pa sem dojel šele po neuspešnem prebijanju po zaraščenem dnu na levi strani. S smuči sem stopil vsega 70 m nad cesto.
nedelja, 25.4.2010: Kovačičeva glava, 1827 m
V hribih je lepo.
Bela, Visoka in Kovačičeva glava nad planinama Dedno polje in Ovčarijo imajo, po Tumi, skupno ime Borovnice. Vzpon z Dednega polja na Kovačičevo glavo se je, čisto drugače kot je bilo kazalo med večkratnimi mimohodi proti dolini Za Kopico, izkazal za povsem lahkega. Tudi nadaljevanje na preostala vršiča je z vrha videti enostavno.
torek, 20.4.2010: izvidnica pod Srednji vrh, ~ 1430 m
Popoldansko zračenje po službi. Ogled pristopa do Desne grape v severni steni Srednjega vrha.
Današnje ključno mesto je bila gozdna cesta okoli Kozjega vrha, na odseku, kjer je vsekana v steno. Plazovine, ki so jo zasule na štirih mestih, so bile odkopane komaj za širino avtomobila, zato sem se peljal tam čez čisto po robu, brrr...
Vzpon od konca ceste do vznožja stene - najprej po razsuti vlaki, nato širokem grabnu - se je izkazal za prijaznega, enako tudi žleb nad slapičem, ki pelje proti Desni grapi.
Ker je za osamljenost tega predela zaslužen predvsem težaven dostop do Korita, o tem malo podrobneje. Ponujajo se tri osnovne možnosti:
1) Cesta okoli Kozjega vrha. Namesto dooolgega pohoda iz Podloga (Kanonir) je bolje uporabiti bližnjico iz Spodnjih Fužin. Na odcepu h graščini, ki stoji na vstopu v Koritarico, zavijemo na kolovoz, ki se strmo vzpenja po južnem pobočju Hribarja. Na razcepu dveh položnih nadaljevanj izberemo desnega, na robu pašnika na sedlu za Hribarjem zavijemo ostro levo, in ko dosežemo sleme smo kmalu na cestnem ovinku na vzhodnem vogalu Kozjega vrha.
2) Pristop skozi Koritarico. V prvem poskusu mi ni uspel: poskus prehoda po opuščeni poti skozi Koritarico, 3.6.2006. (Morda je pozimi lažje?)
3) Pristop iz Vobence čez Hajnriharjevo sedlo se mi zdi smučarsko najperspektivnejši, preveriti moram samo še prečnico od sedla do grabna pod severno steno Srednjega vrha (priložnost za naslednjo izvidnico sredi tedna). Arhiv: pod Starcem in Srednjim vrhom, 29.12.2004, Starec, 27.5.2006.
sobota, 3.4.2010: Mali grintovec, 1813 m
Podstoržič - Mačensko sedlo - Mali grintovec - greben proti Licjanovcu - Podstoržič. Feeenooomeeenaaalnoooo!
Po prve pol ure hoje sem bil že prepričan, da sem tokrat pa res pretiraval s svojimi alter zamislimi. Stare snežne podlage namreč sploh ni bilo, le nekajcentimetrski posip, ki je padel v noči na petek.
Športna sreča se je obrnila na prelomnici na višini 1300 m.
Z grabnom pod Mačenskim sedlom nismo imeli posebnih težav; takoj smo zavili vanj, skok pa obvozili po levi. Žleb pod sedlom se je izkazal za položnejšega, kot je bilo videti od daleč, in hitro smo pogledali na sončno stran. Pobočje do vrha je postreglo s trdo, pod vrhom celo pomrznjeno podlago, pokrito z 10 cm pršička.
Čeprav povratek po pristopni smeri ne bi bil slab, daleč od tega, se nismo mogli upreti širokemu pobočju pod severno steno Malega grintovca, ki nas je vabilo že med vzponom. Ampak, da bomo tam našli norišnico, si nismo mislili. Strmal - zgoraj z nagibom blizu 40°, nato se umirja proti 30° - je bila pokrita s 30 cm suhega pršiča. Noro prašenje je trajalo 300 višinskih metrov...
dnevnik 2010, prosinec (januar) - sušec (marec)