dnevnik 2010, vinotok (oktober) - gruden (december)
Dnevnik 2010, mali srpan (julij) - kimavec (september)
nedelja, 5.9.2010: peš: Selo - Tošč, 1021 m
Kratko razgibavanje, potem ko je popustil po kolesarskem Osovniku prehlajeni križ. Stezo sem si ogledoval predvsem s kolesarskimi očmi - spust, ki sem ga leta 2006 že okusil, je res lep.
nedelja, 29.8.2010: kolo: Osovnik - Govejek - Topol
Konec poletja, prva ohladitev. Tudi v nedeljo, ko je bilo malo bolje, se temperatura ni povzpela čez 21°C. Zaradi jutranjega hladu sem se od doma odpravil šel nekaj minut pred poldnevom.
Več kot pol ceste iz Sore na Osovnik je bilo že asfaltirane, vendar pa je klanec kar konkreten, tako da se za pomanjkanje švica ni bati. Bilo je dovolj toplo za vožnjo v švic majici, le na redkih ravnih odsekih nisem smel preveč pognati. Na kmetiji odprtih vrat na koncu ceste sem naletel na veselico, ki jo je glasna muzka oznanjala že na daleč, zato sem se seveda ustavil samo toliko, da sem razbral, za kaj gre - zborovanje lokalnih obiskovalcev Osovnika s podelitvijo priznanj. Do Anžiča se nadaljuje kar precej strm kolovoz (V5). Ker pa ni predolg, sem ga zvozil v enem šusu. Pred znano šikano s prepovedjo pa seveda sestop s kolesa in do cerkve na vrhu je bilo še 6 minut peš. Na sončni klopici sem premočene kolesarske hlače uspel povsem posušiti kar na sebi.
Od prečenja proti Govejku iz leta 2006 mi očitno ni ostalo veliko v spominu, saj me je steza s težavnostjo uspela presenetiti; v prvem delu je sicer lepo vozna, vendar ozka in zato zahteva kar previdno vožnjo, pobočje je namreč strmo. Srednji del, po kolovozu, je lahek, zadnji del pa praktično v celoti nevozen. Pri domu sem najprej, namesto na dvorišče, zavil navzgor, s sedanjimi izkušnjami sem namreč želel preizkusiti začetek steze proti Tošču, ki sem ga leta 2006 opisal takole: "Kratkemu peš uvodu…". Klanček je še vedno zahteven (predvsem zaradi malo manevrskega prostora), tako da sem se moral kar potruditi. Čez metrsko skalo pa tudi tokrat ni šlo brez dveh korakov peš.
Potem ko sem se posladkal z zavitkom z gozdnimi sadeži (ker je bil pogret v kratkovalovki, me je najprej opekel), sem se, dobro oblečen, po strmem, razdrtem makadamu spustil v dolino Ločnice. Sledil je "bonus" vzpon do Topola, oziroma gostilne, ki je bila v začetku julija zaprta, zaradi česar sem bil takrat ostal brez štemplov LMP in KpD. Cesta me je dodobra presenetila, saj je nova in široka kot bi šlo za kakšno glavno prometnico, ne pa za slepo črevo sredi hribov.
Pred spustom proti izhodišču sem naredil napako, nisem se preoblekel v suha oblačila. Kazen: naslednji dan me je štihnilo v križu.
(22 km, 760 m)
sreda, 11.8.2010: kolo: Limberk, 687 m - Stari grad, 668 m - Polževo, 630 m
Uvodni vzpon dneva se je kljub pretoplemu in prevlažnemu zraku začel zelo prijetno - zahvaljujoč gozdni klimi in gozdni cesti prijetnega naklona. Od obračališča na njenem koncu nadaljuješ po kolovozu, ki je označen ravno toliko, da se ne izgubiš. Polovico vršne vzpetine sem še "stiščal" (V5), zadnjih 40 m pa je preveč skalnatih, zato je treba peš. Sliši se malo, a so me visoke, nerodne skalne stopnice v sodelovanju s komarji dodobra našvicale. Vrh, ki ne nudi nobenega razgleda, je zanimiv zaradi dobro vidnih obrisov naselja iz halštatskega obdobja in rimskega obrambnega zidu iz začetka našega štetja.
Otepanja s komarji sem imel kmalu dovolj. Spust na drugo stran je bil, na veliko razočaranje, še slabši od vzpona, saj sem odpeljal kvečjemu 20 m. Več je bilo potikanja čez stopnice, okoli podrtih dreves in skozi podrastje. Za vzpodbudo so bili le komarji. No, 100 m vendarle ni neka epska višina in v vznožju čaka kolovoz. "Reklamni premor", beri: ležerna vožnja do kmetije pod Starim gradom. Tam sem se seznanil z odvezanim psom, vzpon do ruševin gradu pa je, tristo zelenih, postregel s ponovnim "zalivanjem". Najprej, po travniku ne prideš nikamor, pač pa je takoj pod kmetijo treba zaviti levo, na gozdni kolovoz (oznak ni). Ko se po prvem vzponu (V5) začne blago spuščati, sem odcep proti vrhu zadel šele med vračanjem. Glede na zaraščenost, ni bilo čudno... Za zadnje švicanje je bila pa seveda kriva moja trma, ko sem kolo tiščal tudi po stezi do vrha ruševin. Sodeč po njih je moral biti grad v svojem času kar mogočen.
Po 200 m spusta po gozdni cesti do Čušperka sem doživel dvojno razočaranje; bifeja z žigom GP ni več, še huje, najbližja gostilna (natančneje bistro) je šele v 70 m niže ležeči Veliki Račni. Glede na moje znano vrhunsko načrtovanje zalog tekočin, sem se pričakovano spustil navzdol. Končalo se je s potrditvijo izkušnje iz Višnje gore: v teh koncih so stalna pivska omizja še vedno živa. Med branjenjem pred novimi rundami sem lahko poslušal psihadelično razpravo o kelnaričinih brkih.
Druga polovica ture je lažja, z veliko asfalta. Najprej povratek na Čušperk, pa naprej skozi Malo na Veliko Ilovo goro. Tu sem, med iskanjem odcepa k partizanskemu spomeniku, naredil kar nekaj nenačrtovanih višincev. Komentiral sem jih v glavnem v tujih jezikih... Spust skozi Ravni dol do ceste Grosuplje - Krka je bil še asfalten, vzpon po makadamu do vasi Velike Vrhe pa je verjetno eden zadnjih mohikancev te vrste. Naprej do hotela Polževo pa spet lepo po asfaltu in ob vse bolj obsežnih razgledih čez valovito dolenjsko pokrajino. Na Polževem sem, podobno kot v soboto v Leskovcu, srečal skupino na konjih, le da tokrat Italijane. Po radlerju sem se zapodil naravnost čez smučišče (V5-6) na vrh Sv. Duha - še zadnji vzponček, sem mislil.
Spust sem zastavil po travniškem kolovozu, ki se iz Nove vasi spušča proti Veliki Loki. Čeprav brez GPS-ja, v katerem so crknile baterije, sem se zelo na pamet spustil v gozd in se neumnosti zavedel šele, ko sem 100 m niže obtičal v slepi ulici. Pišuka... Od besa nazaj v breg nisem hotel brcati, ampak sem pešačil. Na srečo brez neumnega krompirja ne gre - čez 30 m sem poskusil po odcepu, ki je vodil nekako v želeni smeri, vmes še dvakrat zabluzil, potem ko sem se že sprijaznil, da bo pač treba gor do ceste, pa so me šokirale markacije. In me popeljale do Velike Loke. Genijalec.
V Veliki Loki me je presenetil zanimiv železniški viadukt, dol med Loko in Žalno pa navdušil z idilično podobo v bukolični poznopopoldanski svetlobi. Res lepo, tole Grosupeljsko!
(54,5 km, 1100 m)
sobota, 7.8.2010: kolo: Višnja gora - Kucelj, 768 m
Za kratko sobotno turo sem se zmotiviral s kratkim odsekom Grosupeljske poti. Smer: hotel Kongo - Višnja Gora - Kucelj - Polica. Vreme je bilo idealno za kolesarjenje, tura brez zahtevnih klancev. Skratka, užitkarsko. Razen vršnih 50 m vzpona in nato spusta po gozdni cesti do Blečjega vrha (*), je vse potekalo po asfaltu. (29 km, 600 m)
Proti Višnji gori sem, ne prvič, zmajeval nad svojimi Dolenjci, kajti drugje po Sloveniji smeti ob cesti ne vidiš več. Nasprotno me je navdušil mestni trg Višnje Gore, ki je ohranil patino starih časov. Npr., cestne svetilke, napete čez ulico, že dolgo nisem videl.
Pri iskanju žiga se je potrdilo zlato pravilo Grosupeljske poti - spoznaš veliko prijaznih kelnaric (pa kakšno receptorko ali vodičko). Glede žigov prevelikega papeštva sicer ne sme biti, dober je tudi uraden gostilniški ali hotelski.
Prav hitro pa ne bo odšel v pozabo niti pogled na skupinico jahalk v Leskovcu...
*) Ta cesta je bila udarniško zgrajena za načrtovani partizanski dom na Kuclju, ki pa ga niso nikoli postavili.
(Arhiv: Janče - Kucelj - Pristava, 2008)
sreda, 4.8.2010: kolo: Jetrbenk, 775 m - Jakob, 806 m - Polhograjska Grmada, 898 m
Tura po Amaterjevem "Drkovnku" :-))
Med počasnim ogrevanjem me je presenetil pogled na prelepo graščino Goričane. Ni mogoče, da jo vidim prvič spljoh?! Po ravnem je skoraj malo hladilo, točno ko sem zavil v strmi klanček k Slavkovemu domu, pa je sonce zašvasalo. - Med štemplanjem za šankom mi je kar teklo z obraza.
Ker odcep gozdne ceste proti Topolu ni označen, sem se celih 10 minut poglabljal v zemljevide, pa še vedno nisem točno vedel, kaj in kako. Na srečo sem se odločil pravilno, za drugi desni odcep, ki se začne kot dokaj neugleden travniški kolovoz. Med vikendi je takoj bolje. Vzpon me je pošteno presenetil, saj sem pričakoval lepo speljano makadamsko cesto, dobil pa ozko in strmo gozdno cesto. Podlaga je sicer odlična, vendar naklon poskrbi za pristne gorskokolesarske občutke. Največji plus je odsotnost prometa.
Tik nad prvo kmetijo (Dobje) sem zavil desno in se zapeljal do stika z označeno stezo od Slavkovega doma. Tudi ta je lepo vozna. Iz gozda na pašnik in še kratek klanček po kolovozu, pa sem bil na vršnem slemenu. Do vznožja vršne vzpetine Jetrbenka sem se še zapeljal, zadnjih 35 m pa drugače kot peš ne gre.
Do Jakoba popelje kolesarja lepo vozen kolovoz mimo Katarine. Srčni utrip nabijejo le zadnji metri pod vrhom.
Da sem spodnjo topolsko gostilno dobil zaprto zaradi letnega dopusta, me sploh ni začudilo. Na zadnjih turah je to povsem običajna zadeva. Žigov mi ni bilo mar, vse drugače pa glede pijače; zaradi nadpovprečno vlažnega zraka (po dežju prejšnji dan) sem se namreč premočno znojil, zato mi je edini bidon že zdavnaj pošel. Na izbiro sem imel takojšnji spust v dolino ali pa 90 m nazaj gor do zgornjih gostiln. - No, na srečo je v vasi približno 25 gostiln, tako da sem že za prvim ovinkom, 10 m više, ugledal napis 'Vaška krčma'. Poleg pijače sem bil deležen zgodovinskega poduka: prve avtomobile je v Sloveniji baje sestavljal Litostroj!...
Pot proti Grmadi me je navdušila. Vrhunska gorskokolesarska zadeva. Makadam - gozdna cesta - vlaka - steza. Vse odlično vozno (V2 - V6), razen nekaj malega porivanja in nošnje čez zadnjo vzpetino pred križiščem poti v vznožju Grmade. Le-ta je od mojega zadnjega obiska s te strani (khm, leta 1981), precej spremenila podobo; takrat je bila še skoraj povsem travnata. Na vrh sem seveda skočil peš.
Prečnica do Gont se že po nekaj metrih spremeni v široko pot, tako da sem imel več dela s spustom od kmetije proti dolini, saj je bila svinjsko strma makadamska cesta ponekod grdo nasuta.
(razdalja: 32 km, vzponi: 790 m s kolesom + 150 m peš, dnevnik: brezplačni kartončki 'Kurirskih poti Dolomitov' so na voljo v turistični pisarni v Medvodah in vseh postojankah ob poti)
nedelja, 1.8.2010: kolo: Pugled, 615 m - Gora, 748 m - Županova jama
Po žig Taborske jame za Razširjeno SPP sem se zapeljal po delu Grosupeljske (in Lublanske mladinske) poti.
Vožnja v klanec se je začela pri Mali Stari vasi. Skozi gozd me je prijetni gozdni kolovoz popeljal do travnikov pod vasjo Pance, s katerih se je odprl prvi razgled (na Grintovce). Nadaljevanje do Malega in Velikega Lipoglava je asfaltno. Z obeh idiličnih slemenskih vasi se odpre nova razgledna ponudba: Krim in Mokrec. Takoj za V. Lipoglavom se dviguje Pugled, od katerega sem pričakoval slabih 100 m konkretnega vzpona, a je le začetni kolovoz mimo zadnjih vikendov za V4. Vse ostalo je izredno prijetna vožnja skozi vse lepši gozd. V breg imaš samo še dve ali tri miniature. Oznake so me najprej speljale na desni predvrh s partizansko spominsko ploščo. Čeprav sem med vzponom srečal nekaj pešakov, sem bil na vrhu, označenem z dvometrsko kamnito piramido, sam. Edini razgled, proti Lublani, omogoča izsekana niša.
Nazaj do Malega Lipoglava, kjer sem se ustavil samo za drugi žig GP. Sledil je hiter spust do odcepa za Magdalensko goro, pri katerem stoji prva informacijska tabla. Sama vzpetina, ki se prikaže 100 m naprej, me je razočarala, saj v živo ni nič posebnega. Za nekaj muzanja so poskrbeli na drevje pribiti križi, med katerimi sem se počutil kot v kakšni ceneni grozljivki. Ob makadamu, ki pelje do cerkve na vrhu, sicer stoji še nekaj tabel z zanimivimi podatki.
Med spustom proti avtocesti sem postavil največjo hitrost ture, pretirano norenje pa je preprečil širok pogled na grosupeljsko kotlino, ki se odpre ob prihodu iz objema gozda. Šmarje me je presenetilo z urejenostjo, v bifeju pa me je začudilo, da je (mlada) kelnarca, ko sem jo pobaral o žigu GP, komaj vedela, o čem govorim. Kljub poldnevu v bifeju seveda ni manjkala klasična dolenjska zasedba...
Namesto v okviru markirane poti čez gričevje, sem jo proti Gori mahnil po robu Grosupeljske kotline, po spokojnem poljskem makadamu. Pred Št. Jurijem me je prehitel štirikolesnik z očetom in sinkom (s slednjim za volanom), v kraju pa sem se peljal mimo šotora, ki so ga ravno pripravljali za veselico. Same dolenjske klasike. Vzpon proti vznožju Gore me je vodil mimo mirnih, samotnih vasic. Da ime zadnje med njimi, Medvednice, ne zavaja, so potrjevale opozorilne table 'Območje medveda'. Kar se tiče zahtevnosti vzpona, sem imel še največ dela z vročino. Na grebenu čepi veliko vikendaško naselje, Veliki Ločnik na obronku pod Goro pa je pristna vas. Povezava do Malega Ločnika se je v živo izkazala za manj prepričljivo kot je obljubljal zemljevid, saj ni nič drugega kot traktorski kolovoz, ki se za povrhu še nekajkrat razcepi. Vseeno sem se, sledeč najbolj logični smeri (in podpori GPS-ja), brez težav pripeljal pod vas. Tam pa gre takoj zares. Še posebno sredi vasi gre cesta kar direktno v strm klanec, tako da sem moral parkrat duškati. Tudi široka gozdna pot, ki drži na Ahaca (Goro), je strma, vendar vozna (V5, V6). Če bi imel čas, bi (s postanki) gotovo pritiščal do konca, vendar me je ura ogleda Taborske jame že zelo priganjala, zato sem sestopil že pred ovinkom v desno. Kolo sem najprej nameraval prikleniti, a sem nazadnje z nekaj podaljški pritrmaril kar do vrha. Vmes sta me prehitela lokalna mulca na krosovcih, drugih ljudi pa nisem srečal, kar za vročo sredino dneva seveda ni bilo presenetljivo.
Lovljenje minut pri porivanju kolesa v klanec me je tako upehalo, da sem se na vrhu najprej za 5 minut ulegel v travo v senci samostojno stoječega zvonika.
Dol grede se mi je prejšnji napor seveda obrestoval. Da strma cesta sredi Malega Ločnika ni izjema, sem ugotovil tudi pod vasjo, kjer je prav tako speljana podobno čudaško. Me prav zanima, kako je to videti pozimi. Za ovinek h gradu Turjak mi je enostavno zmanjkalo časa, izpustil sem celo žig v bližnji gostilni. Na srečo se je izkazalo, da gre cesta do Velikih Lipljen večinoma navzdol, enako makadamski odcep proti jami, zato sem pred vhod pripeljal pravočasno. Bil sem celo prvi in ker je dom že dolgo zaprt, sem nekaj minut celo cvikal, ali iz vsega skupaj sploh kaj bo. No, obiskovalci so kmalu začeli kapljati na kup, na koncu tudi simpatična mlada vodička. V sprejemnici žal nimajo nobene pijače (bil sem že precej zdehidriran), zato pa vsaj žigov ni manjkalo. Vstopnina: 7 evrov. Pred vstopom sem se preoblekel iz kolesarskih cunjic v toplejšo obleko.
Jama je kar zanimiva, ravno prav velika, tudi vodička je znala zanimivo pripovedovati, tako da je bil ogled prav kratkočasen. Bojda imajo tudi dosti Nemcev, kajti v jami je bilo posnetih nekaj kadrov Old Surehanda, enega od vinetujevskih filmov (Places where they were filmed, Karel May - Mayovky na Internetu)! Ime pa je spet prvotno, Županova, ne Taborska jama, ki so si ga iz samo njim doumljivih razlogov po vojni izmislili komunisti. Za konec smo se nasmejali vodičkini razlagi o lesenih hiškah, posejanih v gozdu - postavili so jih v šestdesetih letih, imele pa so samo po dve postelji... :)))
Le nekaj minut vožnje je oddaljena Taborska cerkev, a je tabor zaklenjen, zato sem si lahko ogledal le zunanjost. Spodaj ob cesti je tudi zanimiva jamska kapelica, do katere pa se nisem sprehodil, saj me je zanimala samo še pijača. Za kratko sem se ustavil edino še pri Ponovi vasi, kjer me je na travnikih presenetilo veliko število štorkelj. Domačin je povedal, da so se vrnile po več kot 20 letih.
(53,8 km, 990 m)
torek, 27.7.2010: kolo: Črni vrh - Pasja ravan, 1029 m - Sivka, 934 m - Srednji vrh
Cesta iz Zaloga na Črni vrh je primernejša za cestna kolesa kot za gorce (povezava čez Kal v Hotovljo in Poljane je v celoti asfaltirana), tudi naklon je ves čas zmeren. Prvi postanek sem naredil pri cerkvi sv. Lenarta, ki je ob pogledu od daleč zaslužna za enega najlepših prizorov v Polhograjskem hribovju, od blizu pa me je razočarala z nevzdrževano podobo. Za kratek preblisk slabe volje je poskrbela turistična kmetija Košir pod Pasjo ravnjo, ki je odprta le od petka do nedelje, tako da sem ostal brez radlerja (in žiga). Sicer pa, glede na to, da je bila tura šele bolj na začetku, mi do pollitrske steklenice niti ni bilo. Takoj sem obrnil in nadaljeval proti vrhu Pasje ravni. Na višini 960 m se z afalta odcepi kolovoz, na katerem se končno rešiš asfalta. Strmi začetek je bil zelo razdrt, zato sem tistih 20 vm porival, nad ovinkom pa se položi in naprej gre brez težav.
Vrh, ki je po "zaslugi" rajnke JLA splaniran v neporaščeno planotico, tik pod robom pa preseneti tudi zamaskirano betonsko zaklonišče, po sledovih sodeč domačini uporabljajo za motokrosovski poligon. Kljub drugačnim navedbam v dnevniku Polhograjske planinske poti, kakšnega pretiranega razgleda ne nudi, s svojo podobo pa vsekakor ponuja posebno atmosfero. Družbo mi je delala le množica čmrljev.
Dol grede sem se po stezi pripeljal naravnost do najvišje točke ceste pri partizanskem spomeniku. Sledilo je beganje po obeh stranskih odcepih - v iskanju "rezervnega" žiga Pasje ravni. V drugo sem na domačiji Pri Nacetu (kažipot "žig" ...) zapeljal pred vrata, tako da sem privabil gospodarja, ki mi je povedal, da je skrinjica PPP pritrjena na zid stare hiše, spodaj za dvoriščem.
Po asfaltnem spustu do sedla na severni strani Sivke, sem vrh napadel kar naravnost navzgor po neprepričljivih sledeh travniške vlake. Strmino sem, na lastno presenečenje in celo brez posebnih težav, v celoti zvozil. Da sem kljub izostanku oznak na pravi poti, mi je potrdila stara markacija v gozdiču. Predvrh in vrh Sivke sta en sam travnik, na sedlu je tudi njiva, od poti pa so ostali samo sledovi. Zakaj je tako, sem ugotovil šele po spustu z vrha na drugo stran k zapuščeni kmetiji Vrbanček, kjer planinski kažipot opozarja, da je po vzponu potreben tudi povratek po isti poti! Hja, če bi vedel, bi ubogal, tako pa sem pač pribrcal na vrh s cik-cakom po pokošenem travniku. Kmet me ni videl.
Vrh naj bi bil v celoti poraščen s travo sivko, ki pa se meni ni zdela nič drugačna kot drugje...
Spust do Lomovca in prečenje do Buha zaenkrat, na moje zadovoljstvo, še vedno poteka po makadamu, naprej do Rusa pa "celo" po kolovozu. Ajoj, s čim vse se je treba včasih zadovoljiti... Z radlerjem, ki bi mi tu že vse drugače prijal, žal znova ni bilo nič, kajti kmečki turizem je že oddaljena zgodovina. Nič, potem pa samo še vato v ušesa, rokavčke na roke (ob večjih hitrostih je namreč kar zahladilo) in šus do avta.
(34 km, 790 m)
| Ob rekviziciji v prvi svetovni vojni dovški kmet Pehtut ni hotel dati svojih volov in je bil na vojaškem sodišču obsojen na smrt in v Ljubljani ustreljen. Na domači hiši stoji spominska plošča z njegovimi besedami: "Kar sem rekel, sem rekel", ki jih je zabrusil sodnikom. |
(Stanko Klinar, Dovje in Mojstrana)
nedelja, 11.7.2010: 
Remšendol - Vršič, 1919 m - Šober, 1853 m
Povsem neznana dolina v vzhodnih Julijcih, je to mogoče? Je! Remšendol je najzahodnejši konec Gorenske, ki pa ga je po 1. svetovni vojni ukradla Italija.
Ko sem mesec nazaj prvič ugledal posnetke severne strani skupinice mejnega Velikega Grintavca, sem se v hipu navdušil. Na prostranem prodišču doline Remšendol je še večji vtis naredil špičasti Bucher (tudi Pucher), pa tudi ostenje Malih špic ni dosti man presenetilo. Naš cil je bila prvotno Mala Ruša, a smo jo na sedlu Čez Stože takoj prečrtali - sonce je za tisto rušnato past že odločno preveč žgalo. Obrnili smo se k bližnemu Vršiču (Ursic di Raibl), ki navduši s svojo severno podobo belega stolpa. Ogled negovih zahodnih pobočij je pokazal, da tam ne bo kruha, zato smo poskusili po skrotastem žlebu, ki se spušča s sedelca med Vršičem in predvrhom Velikega Grintavca. Na slovenski strani nas je nato proti levi povabila napol shojena prečna steza, ki smo jo zapustili za prvim robom in se po strmem travnatem žlebu brez težav povzpeli na vršni greben. Med več enakovredno visokimi vršički nas je prepričal najsevernejši, na katerega poleg mejnega kamna opozarja tudi velik možic. Poleg tega nudi tudi največ udobja.
Sosedni V. Grintavec smo, podobno kot Malo Rušo, pustili za kako jesensko priložnost in se raje odpravili po senco. Prečenje ruševnatega Šobra (Monte Sciober) na srečo ni bilo tako vroče kot smo se bali, man pa smo bili zadovolni z nadaljevanjem. Čeprav smo kmalu dosegli macesne, nam to v vročem in soparnem zraku ni veliko pomagalo. Zato je razumljivo, da se nam je Capanna Cinque punti (neoskrbovana, a odprta koča) prikazala kot iz pravlice. Najprej osvežitev ob koritu s tekočo vodo, nato hlajenje v notranjosti. Osveženim se nam je planina Kolja jama, stiskajoča se pod mogočno peterico Rabelskih špic, zdela še lepša. Za spust v dolino smo med vzporednima potema izbrali št. 518, ki se zgoraj odvija zelo prijetno, zakluček pa je presenetlivo divji; še posebno prečenje po ozki stezici nad navpičnim prepadom zahteva kar previden korak.
Zatemnene šipe Sirotovega blindiranega kombija so se med vožnjo k Firerju izkazale kot odlična obramba pred bleščečim opoldanskim soncem. Ko pa smo v Rutah zašli na neko dvorišče, so domačini že mislili, da je prišla pone mafijska likvidattorska skuppinna...
dnevnik 2010, mali traven (april) - rožnik (junij)