Kot petnajsto slovensko obhodnico so jo odprli 25.3.1973. Dolga je 170 km, z 32 kontrolnimi točkami. Poleg knafelčevih markacij je občasno označena s črko L. Ima posebne žige.
Planinske obhodnice in akcije: Loška planinska pot
Moj prvotni načrt je bil celotno LPP prevoziti v treh dvodnevnih ali 6 do 7 daljših enodnevnih etapah, vendar sem se moral zaradi zdravstvenih težav zadovoljiti s krajšimi, manj napornimi enodnevnimi turami. Po zaključku LPP se mi kot najbolj smiseln kaže naslednji razpored dvodnevnih etap, ki zajema vse točke poti:
1. Škofja Loka - Goropeke (spanje) - Slajka (2000 + 1450 m vzpona)
2. Mladi vrh - Blegoš (spanje) - Porezen - Davča (1600 + 850 m vzpona)
3. Lajnar - Ratitovec (spanje) - Križna gora - Lubnik (1670 + 1500 m vzpona)

Izpolnjen dnevnik sem odnesel na sedež PD Škofja Loka, značko sem dobil po pošti.

nedelja, 9.7.2006: 1. etapa LPP: Osovnik - Tošč

Elegantno ogrevanje skozi Hrastnico mine v senčni, britansko vlažni klimi. Na (drugem) odcepu za Sv. Barbaro slečem dres, saj v klancih ponavadi švicam samo v "aktivni" majici. Zdaj pa umik, prihaja veliki Matjaž! V ritmu, ki ga je pred leti prekopiral Lens Močna roka, prehitim starejša pohodnika. Bliža se ovinek, za njim bo gotovo ravnina. Žal - prikaže se še strmejši in daljši klanec. Ne vem zakaj, ampak vztrajam v divjem vrtenju. Samo do srede klanca, kjer mi pumpico skoraj vrže ven. Po nekaj minutah slabosti se skrušeno povrnem k svojemu klasičnemu načinu vožnje z manj obrati, bolj na moč, katerega najbolj znana posnemovalca sta bila Indurain in Ullrich (seveda pa sta se onadva morala posluževati dopinga!). Sto metrov višje s polžjo hitrostjo drugič prehitim presenečena hribovca. Ko me med mojim foto-postankom dohitita, penzioner pove: "Teh klancev jaz sploh ne bi zvozil!" - Hvala, ata, to me je povsem potolažilo...

Osovnik, kmet Anžič(?). Tabla s prepovedjo za kolesarje. Neopazno švigam z očmi naokoli, ne izpustim nobenega potencialnega mesta za zasedo (a sem bil vezist v komandni bateriji al nisem bil!). Kljub zavedanju, da me zloglasni kmet spremlja skozi merek, tvegam in porinem svojega konjiča skozi šikano na travnato slemence, da ga bom lahko imel na očeh tudi od daleč.
V par minutah pripešačim na vrh, poštempljam, vržem hiter pogled na neprehodne gozdne strmine, ki me ločijo od Tošča, in že šibam nazaj k nezaklenjenemu biciklu.

Po polurni malici, med katero sem posušil prešvicane cunje, se spustim do sedla. Katera pot naprej je boljša?? Počakam mlado družinico, ki se, priročno, v tistem trenutku prikaže na spodnji. Očka mi za Govejek pokaže čez svojo ramo in ob tem sumničavo ogleduje moje delovno sredstvo (sodim mu pravično, do letos bi "nesramnim kolesarjem" tudi jaz prepovedal vožnjo po hribovskih stezah).
Počakam na čist zrak in previdno spustim po svoji prvi pravi "singlci". Ni slabo, vseeno s sodbo še malo počakam. Čez minuto: "Ni kaj, to je zakooon!!" Da bo potrebno nabrati še nekaj izkušenj, ugotovim, ko med ustavljanjem pred eno od korenin izgubim ravnotežje in me prevala po pobočju reši le grmiček, ki slučajno raste točno na pravem mestu. Po 40 metrih spusta se označena steza priključi na položnejši kolovoz, pozitivnega mnenja pa ne omaja niti nekaj minut porivanja po koreninasti stezi pred izhodom iz gozda. Čez travnik se do Doma na Govejku spustim kot največji rutiner. Bicikler, ki je bil tam že pred menoj, mojega pojasnila, da prihajam z Osolnika, ne komentira. Jasno, take nečloveške vožnje so pač sposobni zgolj najboljši! Obseg prsnega koša mi naraste za nekaj centimetrov. Častim se z radlerjem.

Pred nadaljevanjem je na oskrbnikovi faci opaziti skepso, resda pa tudi sam pri sebi ne razmišljam dosti bolj optimistično. Presenečenje št. 1 je zato toliko večje. Kratkemu peš uvodu namreč sledi navdušujoča vožnja po kolesarsko idealni stezi do sedla med Gontarsko planino in Babnikom. Navzgor na Babnik se porivanju seveda ne da izogniti (nič hujšega, okoli 60 višinskih metrov), čez vršno "planotico" pa se do razgledne klopice spet popeljem.
Spust proti Kozjeku pričakam z velikim apetitom. No, no, gušter, da si ne boš kaj naredil! Že po nekaj metrih poletim (skočim) čez balanco. Ehm, dobro, gremo peš čez te strme metre. Za njimi še bolj strmo in potem najbolj strmo. Jebela cesta, kva je zdej to? Že precej nizko se končno prikaže nekaj obetavnega in - na ovinku za dlako ne odletim po "bližnjici". Dobr, dojel sem...

V senci na širokem kolovozu nad kmetijo Kozjek imam obe možnosti nadaljevanja kot na dlani: spodaj cesta, spredaj hrib. Cesta kot rezervni izhod, če bi se porivanje kolesa v klanec izkazalo za preveč zoprno. Premišljevanja pa praktično ni, od Govejka sem ugotovil, da 100 m vzpona sploh ni vredno omembe.
Do vznožja Tošča me pripelje lep kolovoz, tam pa razjaham in nadaljujem peš, saj na strmi stezi za posiljevanje pedal ni resnih možnosti. Zapeljem se le zadnjih petdeset metrov do priključka na stezo Gonte - Tošč. Naprej do vrha ne gre nič drugače, peljem se le čez kak krajši odsek, vmes se malo preizkusim še v nošnji (tudi to ni nič pretresljivega).
Čeprav je gozd ves čas prispeval prijetno senco, se na vrhu Tošča vseeno prileže poležavanje na senčni klopici, ob pol 1h je vročina vendarle na višku.

Kaj naj pričakujem od spusta proti sv. Jedrti, mi je neznanka, izkušnja bo spet nova. Zic premaknem povsem dol in se počasi spustim! Hej, oho, lep odsek, pa še eden, ta tudi ... marička, kva je to dobr!! Skratka, ta spust je navdušujoče presenečenje št. 2! Z izjemo koreninastih prečnic, ga skoraj v celoti zvozim in to brez narekovajev. Res lep in netežaven spust. Zaključek nad cerkvico je tak, kot se taki poslastici spodobi: slasten direkten šus po strmem travniku, med katerim unovčim travniško izkušnjo z Bevkovega vrha.
Do samovoza na parkirišču pred nogometnim igriščem v Puštalu ostane še 20 minut cestnega spusta z visokimi hitrostmi.

***
Prva prava gorsko-kolesarska etapa, z več odseki, ki ostanejo v spominu. Vožnja po stezah me je navdušila, seveda tam, kjer je bila možna. Porivanja kolesa je bilo sicer kar precej, krajši čas sem ga celo nesel, vendar za turnega smučarja, vajenega 10-kilogramskega nahrbtnika, take malenkosti pač niso nič pretresljivega.

nedelja, 18.6.2006: 2. etapa LPP: Črni vrh - Suhi dol

Ena lažjih etap, saj skoraj v celoti poteka po cestah in lepih kolovozih, izjema je krajša prečna stezica nad Selom, ki je zaraščena in slabo utrjena. Med vzponi izstopa le strm in izjemoma malce razdrt kolovoz takoj nad zaselkom Brezje (možnost lahkega obvoza mimo Aliča). Čeprav so planinske poti zelo dobro označene, podobno tudi cestna križišča, je na turi še največ dela z orientacijo, razcepov namreč ne manjka. Da ni dvomov, je zemljevid obvezen.

sobota, 1.7.2006: 3. etapa LPP: Smrečje - Vrh Sv. Treh kralov - Goropeke

Najlažja etapa LPP, prevožena v dosti boljših pogojih kot prejšnji dve (druga in četrta).

nedelja, 25.6.2006: 4. etapa LPP: Vrsnik - Ledine - Sivka

nedelja, 2.7.2006: 5. etapa LPP: Bevkov vrh - Ermanovec - Slajka

Prva orientacijska odločitev naju je doletela na cestnem prevalu nad Jaznami, kjer se stvarnost precej razlikuje od zemljevida. Na srečo je, v nasprotju z običajno prakso v takih primerih, resničnost lepša od teorije, hehe. Namesto kolovoza, ki naj bi se odcepil navzgor šele pod prvo serpentino na primorski strani, v resnici zavije gor asfaltirana cesta in sicer že takoj na primorski strani prevala. Na razcepu nad prvo kmetijo sva nato (pravilno) izbrala levo. Asfalt naju je razvajal še 200-300 m, naprej do širokega, razglednega prevala s stičiščem več cest (na zemljevidu zarisane kot kolovozi) pa spodoben makadam. Markacije so naju povedle na levi kolovoz, ki se je za vzpetinico postavil zelo pokonci, pa še razdrto je bilo, tako da sem zaradi zdrsavanja zadnjega kolesa 20 m odpešačil - s smešnim občutkom v nogah, navajenih na pritiskanje pedal. Sledil je predah po položnem, razglednem kolovozu na primorski strani. Ko se je v gozdu začel spuščati, sva obrnila in raje sledila strmemu travniškemu kolovozu, ki se sredi travnikov odcepi naravnost proti vrhu. Kolikor je bil začetni stopničasti odsek z globokimi jarki za odvodnjavanje čuden, toliko lepša je bila zaključna vožnja po pokošeni travi. Vršni travnik, v katerega vznožju je kolovoza dokončno zmanjkalo, je prestrm za vožnjo, zato sva na vrh kolesi pririnila, kar pa zahvaljujoč pokošeni travi in idealni dopoldanski temperaturi niti ni bilo nesimpatično. Na vrhu sva se znašla pred ograjo, na srečo ne visoko, tako da sva jo zlahka prestopila. Lepemu razgledu na Sivko in strme rebri na nasprotni strani Idrijce so se tu pridružili Porezen, Tolminske alias Spodnje Bohinjske gore, Erzelj ter rob Trnovskega gozda z Golakom in čekanom Poldanovca.

Do vrha ni potegnjen noben kolovoz, zato sva za uvod udarila uživaško direktarico po travniku. Še lepši je bil spust po travniškem kolovozu po dnu dolinice, mehkem kot preproga. Cesta naju je znova presenetila z asfaltom, ki sva se mu prepustila dobesedno brez razmišljanja. Šele po minuti nažiganja navzdol se mi je zazdelo, da smer nekako ni pravilna... Kaj pravi zemljevid? Gremo nazaj, grrr! Ko sva najvišjo točko makadama pod Slabetom že pustila za seboj, sem doživel še en zapozneli preblisk: moj žig!? "E, jebi ga sad..." Resda se pa tudi kapelice, kjer naj bi se žig nahajal, ni spominjal nobeden od naju. Nadaljevanje spusta je minilo brez pretresov, ob občudovanju samotnih kmetij (ali zgolj hiš) na čudovitih razglednih krajih.

Na Kladju sva pri koritu iz pipe dotočila vodo. Sledi 200 m vzpona proti Ermanovcu, večinoma asfaltiranega, tako da je bil opravljen mimogrede. Vmes sva, ne ozirajoč se na "osvinčenost", opustošila nasad gozdnih jagod. Pri koči je padel radler, potem takoj naprej. Čeprav spust proti Stari Oselici poteka po asfaltu in pri zvonu na pravo stran grebena usmerijo oznake, nama položaj ni bil povsem jasen, zaradi česar sva med drugim zavila na dovoz neke hiše, kjer sva pokvarila opoldansko siesto domačemu cucku. Na srečo ga je ritensko plazenje izpod avta toliko "utrudilo", da se mu potem v bistvu niti lajati ni dalo...

Ko sva zavila na prečno cesto prek pobočja Osojnice, sva se po daljšem času spet znašla na makadamu. Nad sedlom pred Špikom sva prehitela starejša pohodnika, ki sta nama nato pomagala pri odločitvi, kam naprej. Najin zemljevid je namreč za direkten prehod proti Slajki kazal le stezo čez vrh Špika, medtem ko se nama je pred očmi ponujal sveže utrti kolovoz čez prav tako sveže izkrčeno Špikovo pobočje. Kje se konča, seveda nisva imela pojma, pešca pa sta zatrjevala, da je speljan vse do Slajke. Druga možnost je nadaljevanje spusta po dolinici in nato več kot 100 m vzpona do Slajke, kar zaradi časovne stiske (čez eno uro sva morala biti v Kranju) itak ni prišlo v poštev. Vprašanje je bilo samo, ali tvegati proti Slajki ali naravnost dol v Hotavlje. Kratek premislek, spogled in - greva čez Špik! In to je bila odločitev dneva; kolovoz se sprva zažene zelo strmo (40 višinskih metrov), potem pa se poravna in zoži ter obkroži ves hrib kot kakšna mestna kolesarska steza. Makadam s Slajke proti Hotavljam se je nato izkazal za strmega in razsutega, tako da ni priporočljiva izbira v nobenem primeru...

sobota, 5.8.2006: Bevkov vrh, 1051 m (iskanje žiga)

Iskanje žiga. Nahajal naj bi se pri neki kapelici, ki pa je pred enim mesecem "ni bilo nikjer".

Začel sem v Hobovšah, tako da sem imel do Sovodnja 2 km ogrevanja, kar se je izkazalo za pametno, saj je asfaltni klanec do Nove Oselice zelo strm (na začetku V4) in ves čas napet. Pred gozdom nad Novo Oselico sem zavil na levi, slabši kolovoz, ki me je (vmes tudi dva kratka spusta) popeljal do sedla Veharše, na katerem sem se priključil na že znani makadam. Med nadaljnjim vzponom (V3) sem imel tokrat več časa za ogled zanimivo grajene ceste - robova sta utrjena s ploščatimi kamni, ponekod pa je na zgornji strani videti celo robnike. Nekaj mi pravi, da gre za italijansko gradnjo...
Na koncu uravnave sem tokrat zavil levo čez dvorišče opuščene kmetije Slabe in nadaljeval po desnem kolovozu, ki za ovinkom popelje po levem robu nad lepo travnato dolinico. Na izravnavi tik pod vrhom nisem zavil na desni, razgledni vrh, na katerem sva bila z Gregom v začetku julija, temveč sem šel najprej pogledati proti gozdni izboklini na levi. Zemljevidi imajo namreč vršno točko Bevkovega vrha zapičeno na tej strani. No, na neuglednem kuclju sem resda naletel na masiven, zeleno pobarvan betonski mejnik, vendar tudi jasno ugotovil, da gre za navadno nenatančnost kartografov. Vrnil sem se nazaj in s prestavo 1-2 brez težav pribrcal čez zaključni strmi travnati vzponček (V5) na pravi vrh.

Čez nekaj minut me je spreletelo, da presnete kapelice že spet nisem nikjer srečal. Ampak tokrat mi ne bo ušla, pa če jo iščem celo uro! Spust sem začel po smeri vzpona, na razcepu kolovozov pred gozdom pa namesto znanega, ki se spušča k Slabetu, izbral vodoravnega desnega. Po dobrih 100 metrih skozi redek gozd sem se znašel na travniku nad Slabetom - in 100 m pred seboj zagledal nekaj belega. Juhej, našel sem jo, kapelico! Leži na razglednem mestu sredi travnikov, zato ni čudno, da sem ob njej poleg skrinjice z vpisno knjigo in žigom našel tudi klopice. Sicer pa se mi je zazdelo najbolj nenavadno to, da je označena pot speljana kar čez travnik, na katerem ni ne steze, ne kolovoza. Očitno se torej še najdejo normalni kmetje, ki jih nekaj pohojenih travnih bilk ne spravi do živčnega zloma.

Mimo Slabeta sem prečil nazaj do dolinice in njen nasprotni rob dosegel po kolovozu, ki zavije levo tik nad asfaltom. Prečenje strmih pobočij nad Idrijco po tem kolovozu mi je nato že po dobrih 100 metrih preprečila prva pašniška ograja, predvsem pa velika čreda ovac za njo, zato sem se po travniku strmo spustil do asfaltne ceste pod seboj. Na prvi serpentini sem odvil levo na dober kolovoz in po njem z malce spusta (žično ograjo, napeto čez kolovoz, ki sem jo opazil zelo zelo pozno, je na srečo podrl že nekdo pred menoj!) in vzpona dosegel znani svet nad Plečem.

sreda, 10.9.2008: 6. etapa LPP: Koprivnik, 1393 m

Prvi cilj je bila stara vojaška cesta Škofja Loka - Blegoš. Speljana je zelo lepo, z enakomernim naklonom, tako da sem jo brez naprezanja odpeljal s prestavo 2-3. Do lubniškega sedla je asfaltirana, ves preostali del pa je še vedno makadamski (kratka izjema je odsek pred Mlako, pa tudi nadaljevanje do Zaprevala so ravno pripravljali za preplastitev), tako da ponuja solidne gorsko - kolesarske občutke.

Glavni cilj pa je bil vzpon na Koprivnik. Da je vozen, sem se prepričal pred dvema letoma na peš turi. Blegoško cesto sem zapustil na JZ strani Koprivnika, kjer gozd prekine velik travnik. Tu se proti sedlu med Romovcem in Koprivnikom odcepi gozdni kolovoz, ki ga s ceste sicer ni videti - potrebno se je zapeljati čez travnik proti levi, nedvoumno se pokaže ob vstopu v gozd. Vzpon do sedla ni preveč težaven, V4-V5, povsem drugačno sliko pa zagledamo v vznožju Koprivnikove vzpetine. Kolovoz se namreč strmo zažene naravnost navkreber in v prvih 60 višinskih metrih za trenutek popusti le na sredi. Čeprav je v suhem podlaga zelo dobra (izjema je vršni del prve polovice klanca), je klanec - v enem kosu - težavnosti V7. Po polminutnem vodoravnem oddihu je na vrsti še pol krajši klanec V6, zatem pa se vzpon za nekaj časa umiri. Čaka nas samo še zaključna strmina, ko pridemo iz gozda na travnato stezo. Sprva je vozna (V5), ko zavije desno navzgor, pa kmalu ne več. Minuta ali dve porivanja nam ne uideta.

Spustil sem se po vzhodnem kolovozu, ki je navzdol lepo vozen (S4+), medtem ko lahko na vzpon po njem pomislijo le najbolj našutani. V vznožju Mladega vrha sem ubogal smerokaz, ki kaže na kolovoz proti Javorjam, in mu sledil do prelepe razgledne terase na južnem vznožju Mladega in Starega vrha. Poljski kolovoz me je popeljal do Četene ravni. Bližnjica do sedla Predole mi ni uspela povsem idealno, kajti tik pred koncem je travniški kolovoz odnesel usad, zato sem fasal prebijanje skozi goščavo in drseč spust po jajcih po strmem gozdnem pobočju. Ko sem se otresel trnja in iglic za vratom, mi je ostal samo še spust po gozdnem kolovozu v Lušo.

---------
Zanimivo:
Košnja na gori Koprivnik

torek, 15.8.2006: 7. etapa LPP: Gora - Koča na Blegošu, 1391 m

Ko smo se odpravili iz Hotavelj, je bila Blegaševa pleša zavita v oblak, vendar se mu, enako kot pozneje hladnemu vetriču, nismo dali motiti. Po položnem uvodu nas je povsem ogrel strm vzpon do vasi Malenski vrh (V4, večinoma asfalt). V vasi smo začeli srečevati prve nize avtomobilov, parkiranih ob cesti, vendar nam vzrok za ta pojav (še) ni bil razumljiv. Cesta skozi Gorenjo ravan nas je nato razveselila s položnostjo in razglednostjo, tu in tam tudi z blatno-vodno oviro, močno pa nas je presenetil zaključek, saj smo - namesto priključka na cesto nad Dolenjo Žetino - zavili desno navzgor v zelo strm asfaltni klanec, ki nas je dostavil naravnost na preval za (hribom) Malenskim vrhom. (Te ceste na zemljevidu ni!) Tu se je razjasnila tudi uganka množice avtomobilov, od maše na Gori se je namreč valila velika množica pešcev in raznoraznih vozil. Poleg vlažnega in sveže nasutega makadama smo imeli zato med vzponom do cerkve opraviti tudi z gnečo. Mimogrede, ob spodbudnih vzklikih (predvsem za Evo) je bila najbolj originalna izjava: "Ja, ampak mašo ste že zamudili!" :) Tako je to, če se na veliki šmaren odločiš za turo točno k Marijini cerkvi (na mojem zemljevidu tega podatka žal ni, enako v dnevniku LPP, pisanem v partizanskem duhu ... hehe).

Spust nazaj na preval je potekal previdno počasi, vsaj tistim, ki nis(m)o želeli biti preveč "ofrajhani" ;). Sledil je prijeten vzponček do Gorenje Žetine, na katerem smo se v zavetrju in pod vse bolj jasnim nebom končno lepo ogreli. Nad vasjo, kjer sem pričakoval težaven makadam, se je prikazal lep asfalt (podatki iz Strmih kolesnic imajo pač že vsaj desetletno brado, pozimi pa pod metrom snega tudi težko razbereš podlago...), vendar je naklon vseeno dovolj oster, da se ne moreš "pritoževati". Z lepo voznostjo me je prijetno presenetila tudi makadamska cesta s Črnega kala proti Koči na Blegošu. En krajši klanec je V4-V5, ostali V3-V4, vmes so dolge izravnave za predah. Nekaj konkretnega se prikaže šele na koncu, ko pod kočo pošteno zagrizeš v kolena (V5-V6 z zelo dobro podlago). Ocvirkovca v koči: odlična.

S križišča oziroma parkirišča pod kočo smo spust zastavili po gozdni cesti prek severnega pobočja Špehovša. Lepo in hitro vožnjo je prekinil odcep označene poti. Ker smo bili vsi prvič v tem koncu, smo po krajšem premisleku sledili markacijam, ki so nas sprva povedle celo nekaj metrov navzgor, potem pa je sledil zahteven spust po razbiti poti (S4, S5). Na koncu smo se znašli na prevalu med Špehovšem in Smoletovšem, do kamor bi nas seveda brez težav pripeljalo nadaljevanje po cesti... Pa nič zato, po označeni poti je bilo dosti bolj zanimivo.

Ker se Eva ni dovolj prepričljivo branila, smo na križišču udarili direktarico proti Robidnici. Najprej nekaj deset metrov po levem kolovozu, ki pelje prek južnega pobočja Špehovša, nato po prvem odcepljenem kolovozu navzdol. Strmo in razbito (S5), za moške člane brez težav, medtem ko naše divje turne smučarke, še nevajene gorskega kolesa, ni navdušilo :). Na travniku pri Slugi smo najprej zavili desno, kar pa se je izkazalo za povezavo proti cesti, zato smo poskusili po travniški poti po sredi travnika. To je bilo že bolje. V gozdu se je nadaljeval podobno razbit kolovoz kot zgoraj, vendar malce manj strm. Zadnjih 100 m - pod borovnicami - je že povsem lepo vozen. Ker smo vmes očitno spregledali kak razcep, smo se namesto do Robidnice pripeljali v Laze, nad čemer pa se seveda nismo pritoževali. Do Hotavelj nam je preostal samo še spust po asfaltu.

četrtek, 31.7.2008: 8. etapa LPP: Porezen

torek, 8.8.2006: 9. etapa LPP: Lajnar, 1549 m

V idealnem vremenu je bil vzpon po prazni cesti do Soriške planine pravi užitek. Po 30 m spusta na bohinjsko stran sem zavil levo na gozdno cesto, ki me je pripeljala na sedlo Vrh Bače. Tu se je začelo najlepše, krasna mulatjera do lovske koče pri Kovcah. Razen dveh - treh stopnic, čez katere sem stopil peš, sem se lahko ves čas zelo lepo peljal. Še posebno lep je drugi del, kjer nekdo vzorno čisti kamenje s peš (oziroma kolesarskega) pasu. Nekaj previdnosti je potrebne na izpostavljenih mestih v prvem delu, za konec pa me je glodal črviček dvoma, kakšno bo srečanje z legendarnimi lovci, vendar je bila sredi tedna koča prazna.

Na vrsti je bila osrednja točka dneva, vzpon po mulatjeri na Lajnar. Ko smo jeseni 2001 pešačili po tem koncu, je bila ravno sveže očiščena in zglajena, bežno pa sem se spominjal tudi nekega opisa kolesarjenja, zato sem upal, da jo bom sposoben prevoziti. No, bilo je lažje kot sem si predstavljal, s prestavo 1-2 sem zvozil do Lajnarskega sedla, ne da bi stopil s kolesa (z izjemo nekaj metrov med skalami)! Čeprav pot ni več tako čista kot pred petimi leti, je shojena steza tekoče vozna, še posebno v spodnji polovici. Proti vrhu se pojavlja vse več kamenja, tako da se je treba bolj potruditi, medtem ko občasno visoko in gosto rastlinje vožnje ni motilo. Pri tem me je najbolj razveselilo, da množična "aviacija" ni bila napadalna...

Mislil sem, da se bom lahko po mulatjeri pripeljal tik pod vrh, do vkopane zgradbe, vendar je odcep do nje uporaben le za pešce. Nasprotno pa se lepo vozna mulatjera nadaljuje še prek pobočja Slatnika do sedla na njegovi zahodni strani, kar je nadvse priporočljiva možnost. Žal sem se prehitro odločil za "izstop" in z Lajnarskega sedla po grebenu takoj napadel vrh Lajnarja, kjer me je čakal "dragoceni" žig ;). Vzpon po stopničastem travniku se je izkazal za dovolj zahtevno nalogo, da sem moral trikrat "loviti kolo po zraku", hehe.

Po kratkem spancu pravičnega je sledil šus naravnost navzdol po smučišču, s telesom nizko za sedežem. Uživancijo so zmotili le vodni jarki v vznožjem delu.

nedelja, 26.8.2007: 10. etapa LPP: Ratitovec - Prtovč

sobota, 19.7.2008: 11a. etapa LPP: Dražgoše

nedelja, 12.8.2007: 11b. etapa LPP: Mohor - Čepule - Križna gora

nedelja, 6.8.2006: 12. etapa LPP: Tomaž - Lubnik, 1025 m

Tura je dobro znana, samo da je običajna smer ravno nasprotna. Tako je to, če je človek prepameten, da bi prebral list iz Strmih kolesnic, čeprav ga ima celo s seboj v nahrbtničku...

Na začetku vzpona iz Praprotna proti Tomažu sem (že napol vdan v usodo) ugotovil, da sem očitno zabredel v serijo tur, ki se začenjajo z "navpičnim" klancem. No, tale vseeno ni tako hud, zato sem do cerkvice sv. Tomaža pribrcal brez najmanjše krize. Pa ne, da je to že solidna pripravljenost?

Nadaljevanje sem imel s hribolazenja pred 15 leti v (obledelem) spominu kot sprehod. A ja? Strmega kolovoza za vasjo (V5) sem se lotil s prestavo 1-1 (mislim, da sem jo na tem kolesu uporabil sploh prvič) in tehniko, ki sem jo pobral s posnetkov Marijane&Marka, torej roke na rogovih, telo nizko naprej, rit naslonjena na začetek sedeža. Ta način se je izkazal za nepričakovano učinkovitega, tako da sem klanec zvozil povsem brez težav. (Odločilna podrobnost je rit, naslonjena na sprednji del sedeža, s čimer se težišče toliko premakne, da dobi zadnje kolo dovolj oprijema, da ne zdrsava.) No, navdušenje mi je splahnelo, ko mi je zemljevid dopovedal, da se kolovoz nadaljuje v napačno smer, zato sem z dolgim nosom obrnil k odcepu označene steze ter naslednjih 80 višinskih metrov kolo peš rinil navkreber. Kolovoza, ki se vmes priključita z desne, sta me samo spravila v slabo voljo, saj mi zaradi zdrsavanja nikakor ni uspelo speljati (resda je strmo, a vseeno). Sledi sprehajalna vožnja do sedla nad Zalubnikarjem, kjer je bil pred menoj "zloglasni" vršni del vzpona, poln kolesarsko najzahtevnejših odsekov, o katerih nisem imel prave predstave, tako da sem nadaljeval temu primerno v dvomih. No, prvih 60 višinskih metrov se je izkazalo za lahke in šele na prvem ostrem ovinku v levo sem zagledal prvo odštekano strmino, polno gladkih skal in grušča (V7). Da je zame prevozna, nisem resno verjel in temu primerno se je poskus tudi iztekel - odnehal sem že pred polovico. Malo je bila sicer kriva tudi skupina planincev, ki so se prikazali na vrhu (in predvsem njihov pes), edini pravi razlog pa je bila vseeno moja neizkušenost. Podobno se je razpletlo tudi z V6, takoj za ovinkom. Nadaljevanje je V5, kar sem zvozil brez težav. Za drugim ostrim ovinkom v levo se je prikazal drugi klanec V6. Tokrat sem ga napadel brez vnaprejšnje predaje in na moje precejšnje presenečenje mi ga je uspelo zvoziti. In to celo brez trenutkov "bo ali ne bo", čeprav mi je šlo vmes na nekaj na videz neprevoznih mestih že skoraj na smeh, saj mi ni bilo jasno, kako da se še vedno peljem... Skratka, prej omenjena tehnika je dala naravnost čudežne rezultate.

Veselje z ravnino za klopico ni trajalo dolgo, pot namreč začne postajati vse bolj skalnata in to v izredno neugodni obliki. Vse skupaj izgleda kot kakšna fakirska pogruntavščina. V glavnem, za vožnjo s kolesom je zadeva izredno zoprna, tako da sem kmalu izgubil živce (beri: za boj na življenje in smrt mi je že malo zmanjkalo moči), tako da sem zvozil le še par užitnejših mest, zadnjih 50 višinskih metrov do koče pa sem kolo samo še porival in precej tudi nosil.

Spust je ponavadi formalnost, na Lubniku pa je zadeva "malenkost" drugačna. Po Paternuju je težavnost S5, z mesti S6. Večji del najtežjega odseka sem presenetil samega sebe (drugače povedano: neumnejši sem, kot je videti), pogumno sem spustil in ga zvozil. (Vmes sem spet počakal nekega psa in s to potezo so se nazadnje strinjali tudi lastniki, kljub klasičnemu začetnemu stavku "Saj ti ne bo nič naredil"...) Sredi najdaljše stranice - od druge serpentine pod kočo do prve ravnine - sem čez najbolj divje dele vseeno raje sestopil peš. Ker se je po takem svetu treba spuščati s hitrostjo (če greš prepočasi, se hitro zvrneš čez prvo kolo), se mi je vse skupaj vendarle zdelo prenevarno, saj sem imel zaščiteno le glavo. Pa tudi kolo se mi je zasmililo (Lubnik me je koštal vseh svetlobnih odbojnikov na pedalih).

Spust po cesti na poljansko stran, ki je relativno položen, me je še enkrat spomnil, da sem ga s smerjo ture posral. Na veliki serpentini pri Kobili sem zavil na označeno bližnjico mimo Grebenarja, naravnost proti Loki. Začetni zelo strmi klanec (V5) je padel skorajda z levo roko (samo debelo sem gledal), preostanek poti pa je potem povsem lahek, vendar "časovno zahteven" - zaradi lepih razgledov...

Zaključek: lepa tura, z izjemo vršnih 50 m, ki so čisti nesmisel. Škoda kolesa (poltrdaka). Poleg tega je tura primerna le za sredino tedna, sicer je drena odločno preveč.

torek, 24.9.2008: 13. etapa LPP: Loški muzej

Loški muzej v loškem gradu je "češnja na torti" LPP. Med drugim sem izvedel, da je Besnica svoj čas spadala pod Loško gospostvo! Najbolj me je navdušila popolna zbirka gorenjskih ptičev in sesalcev, presenetljivo zanimiva je zbirka o 2. svetovni vojni, potem so tu malodane sodobne rimljanske vodovodne cevi in še mnogo tega. Slučajno pa sem zadel tudi izvrstno razstavo krajinske motivike v loškem slikarstvu, s slikami Groharja, Jakopiča, Sternena, Černigoja, Miheliča, Šubica, Novinca, Slane, skupine OHO in drugih.