Turnosmučarski vodniček / Triglavsko gorovje / Bohin

Soriška planina

Soriško planino obkroža venček vrhov: Dravh (1547 m), Lajnar (1549 m), Slatnik (1600 m) in Možic (1603 m), v vplivno območje pa lahko štejemo tudi Šavnika (1574 m). Ponujajo veliko kombinacij kratkih vzponov in spustov, večinoma lahkih, precej zahtevnejši je edino direktni spust s Slatnika. Svet je kot naročen za prve korake v turno smuko. Velika prednost so redno splužena cesta, veliko parkirišče ter vsa ostala infrastruktura smučišča. Da uidemo neželenemu hrupu, se moramo le povzpeti čez rob planotice med Slatnikom in Možicem. Na njej nas pričaka mreža starih vojaških poti in bunkerjev, idealna za razgledno sprehajanje. Zaradi lege na robu Triglavskega gorovja je razgled z vseh soriških vrhov kljub razmeroma nizki višini zelo obširen. Popolno samoto bomo našli, če nadaljujemo do sosednjega Šavnika, s katerega se nam odpre letalski pogled na Bohinsko Bistrico.
Nevarnosti? Ker je mejni greben med Gorensko in Primorsko zelo izpostavljen temperaturnim spremembam, se pogosteje kot drugje pojavlja pomrznjen, poledenel sneg. Navidez nedolžna pobočja nas takrat ne smejo zavesti, dereze in cepin so obvezna oprema.
Vzponi:
Dravh in Lajnar: po robu smučišča do enega od sedel ter po širokem slemenu na vrh.
Slatnik: ob robu smučišča do sedla z Lajnarjem in desno po (pogosto pomrznjenem!) slemenu na vrh. Druga možnost je poševen vzpon po neporaščenem pobočju desno od smučišča do prvega žlebu, po katerem se vzpnemo do roba vršnega sveta med Slatnikom in Možicem.
Možic: z vršiča nad zgoraj omenjenim žlebom zagledamo na desni razgiban svet nizkih kucljev in vrtačastih dolcev. Vrh Možica označuje nezgrešljivi bunker.
Šavnik: s križišča označenih poti med Slatnikom in Možicem (drog s smernimi puščicami) se po ozki, vendar lepo smučljivi dolinici spustimo na Poljano, zgornji pašnik planine Za Šavnikom. Skozi redek bukov gozd se vzpenjamo proti desni, ko dosežemo vzhodno sleme, pa zavijemo levo in mu sledimo do vrha.
Spust:
Proti smučišču izbiramo med veliko smermi.
S Šavnika: po smeri vzpona do zgornjega dela planine, od koder nadaljujemo proti severu po zarasli, vendar orientacijsko lahki dolinici do spodnjega dela planine Za Šavnikom. Pod njo se skozi lepo smučljiv gozd spustimo do položne gozdne ceste, ki ji sledimo desno. Na ovinku tik pred glavno cesto jo zapustimo in vzporedno s cesto v položnem vzponu v nekaj minutah dosežemo ravan Soriške planine.

_Težavnost
I

_Izhodišče
parkirišče smučišča Soriška planina, 1280 m
_{Višinska razlika}
320 m
_{Čas vzpona}
0:50
(Dravh, Lajnar, Slatnik)
1:00
(Možic, Možic - Šavnik)
_{Čas spusta}
0:20 (Slatnik)
0:35 (Možic)
1:00 (Šavnik)

_{Letni čas}
december - april
_Lega
S
_Smučljivost
dobra
_Orientiranje
lahko
(za Šavnik priporočljiva pomoč zemljevida)

_Zemljevidi
Julijske Alpe - vzhod, 1:50.000
_Vodniki
Jenčič (8)

Dnevniški zapisi

22.12.1999 Lajnar (+ Matjaž E, Grega Š)
Mesec je bil najbliže Zemlji v zadnjih 133 letih, posledica česar je bila izjemno svetla noč, hkrati pa tudi pasji mraz s temperaturami pod -20°C. Pozno popoldne smo se že v trdi noči zapeljali do parkirišča pod Soriško planino in se s smučmi na nahrbtnikih v 40 minutah povzpeli po smučišču na vrh Lajnarja. Svetlo je bilo tako, da je bilo možno brati! Prvotni cilj je bil sicer Slatnik, vendar je bila izven smučišča snežna skorja grozljivo poledenela, mi pa brez derez in cepinov, zato smo se mu z največjo lahkoto odpovedali. Nasprotno je bilo na smučišču, kjer je bil sneg zaradi mraza idealen in taka je bila tudi smuka. Ob 21:30 smo za las še ujeli oskrbnika Litostrojske koče. Šnopca sicer ne maram, ampak tokrat se je prilegel...

7.3.2001 Slatnik, do 1550 m
Sredi deževne dobe se je prikazal žarek upanja - za sredo dopoldne so napovedali kratek sončni preblisk.
Škofjeloško hribovje je bilo popolnoma kopno, tako da me je nad Sorico že skrbelo, da s smuko ne bo nič, potem pa je na robu planote, na 1200 m, iz nič zraslo 30 cm snega. Čeprav sem pričakoval moker, predirajoč se sneg, sem imel s seboj cepin in dereze, kar se je (spet) izkazalo za povsem pravilno, saj je bil trd že sneg na smučišču, greben pa, po stari navadi, požledenel. S srenači je šlo po grebenu sicer čisto lepo, vendar so postajali drugi dejavniki vse bolj obupni. Že pod sedlom sem se potopil v oblačni sloj, v katerem je vidljivost takoj padla na 30 m. Na grebenu so mi v mrzlem vetru najprej zaledenela očala, ko se je megla tako zgostila, da sem izgubil prostorski občutek, pa sem imel dovolj. S srenači sem odstopničil 30 m navzdol, v zavetje prvih dveh smrečic ter med malicanjem in meditiranjem tričetrt ure zaman gojil upanje na izboljšanje.
Za konec sem ujel vsaj nekaj lepih zavojev na smučišču.

24.3.2007 Slatnik
Temu popoldanskemu zračenju težko rečem tura, tako kratko je bilo. Slatnik je ravno ob mojem prihodu na vrh ovil oblak, naletavati so začele tudi snežinke, zato se je vidljivost poslabšala. Poleg tega se je mejna veriga med Gorensko in Primorsko spet izkazala s poledenelo snežno površino. Sledeč žičničarju - deskarju sem se namesto naravnost navzdol, kot sem imel sprva namen, spustil precej bolj levo, kjer je bilo lažje (in pametneje). In čeprav so robniki dobro prijemali, slaba vidljivost zavojev v ledeni strmini ni spremenila v pretiran užitek. Dobrih 50 metrov niže sem zapeljal v napihani, precej zaskorjeni pršič. V dobri svetlobi bi se ga dalo dobro izkoristiti, nekontrastnost pa je vijuganje povsem pokvarila. Dodatne spuste sem črtal in se pobral domov.

V 0:48

S 0:15

5.4.2008 Možic - Šavnik
Po večinoma neporaščenem pobočju desno od smučišča sem se vzpenjal do prvega žlebu, po katerem sem bil mimogrede na vršiču med Slatnikom in Možicem. Na zahodni strani je bil sneg tako vabljiv (povsem zlikano in trdo), da sem kože brez odlašanja odtrgal dol in odvijugal v kotanjo. Zavojev ni bilo več kot 10, vendar so bili pravi. S sedelca sem s smučmi v rokah odpešačil na naslednji vršiček, na drugi strani znova na kratko povijugal, par minutk zatem pa sem bil na Možicu.
Čeprav od zgoraj ni videti, je tudi dolinica proti Šavniku lepo smučljiva, saj se po dnu vleče ravno dovolj širok gol pas. Na zgornji čistini planine Za Šavnikom sem znova nalepil kože in se uživaško vzpel na vrh Šavnika, ki se ponaša z lepim pogledom na Bohinsko Bistrico.
Spust do vznožja je postregel z vijuganjem po prijetno omehčanem snegu. Po zaraščeni dolinici do spodnjega ostanka planine Za Šavnikom se da lepo vijugati mimo vrtač, v zračnem gozdu pod planino pa sem znova zapeljal na gladek in trd sneg, ki mi je omogočil še par zadnjih slalomskih serij. Nato je bilo uživanja konec, saj me je rahlo predirajoči se sneg na položni gozdni cesti pogostil s poldrugim kilometrom tekaškega treninga v odrivnem koraku. Sledil je samo še kratek vzpon do Bohinjskega prevala, vodoraven sprehod po meter in pol visoki snežni "bandi" ob cesti in bil sem na izhodišču.

V 1:11 + 0:43

S 0:56

20.12.2009 Slatnik (+ Darinka, Urša, Eva, Primož, Aleš)
Zelo mrzlo (-15°C) in malo snega (30 cm na 0 podlage), vendar zelo lep sončen dan. Ker sem imel smuči "še vroče" od serviserja, so mi psi po 10 minutah odpadli z namazanih drsnih ploskev in lahko sem jih samo še vrgel na nahrbtnik ter zagazil. Še sreča, tako sem se vsaj malo oznojil... Vršni del je bil tako spihan, da sem šel tudi dol grede prvih 100 m rajši kar peš; vsega skupaj nisem naredil 20 zavojev. Sicer pa je bilo na soncu zelo prijetno, mraza praktično ni bilo čutiti.

V 1:29

S 0:35