|
SORIŠKA PLANINA
turni vodniček
Soriško planino obkroža venček vrhov, ki ponujajo veliko kombinacij kratkih vzponov in spustov. Večinoma so lahki, zahtevnejši je edino direktni spust s Slatnika, zato je svet kot naročen za prve korake v turno smuko. Prav pridejo tudi redno splužena cesta, veliko parkirišče in razni lokali ob smučišču. Da uidemo neželenemu hrupu, se moramo le povzpeti čez rob planotice med Lajnarjem in Možicem, na kateri nas pričaka mreža starih vojaških poti in bunkerjev, idealna za ljubko sprehajanje. Zaradi lege na robu Julijskih Alp je razgled z vseh soriških vrhov kljub razmeroma nizki višini zelo obširen. Popolno samoto najdemo na sosednjem Šavniku, s katerega se odpre letalski pogled na Bohinjsko Bistrico.
Ker je mejni greben med Gorenjsko in Primorsko zelo izpostavljen temperaturnim spremembam, se pogosteje kot drugje pojavlja pomrznjen, poledenel sneg. Navidez nedolžna pobočja nas takrat ne smejo zavesti, dereze in cepin sta obvezna oprema.
ČRNA PRST (1844 m), iz Bohinja
dnevniški zapis
Severna stran gore omogoča več pristopnih/sestopnih smeri, od katerih nobena ni lahka. Najbolj znana pelje čez veliko, strmo gredino levo od vrha, manj izpostavljen je žleb iz krnice na zahodni strani.
ČRNA PRST (1844 m), iz Baške grape
dnevniški zapis
Na Črni prsti sem, še pred začetkom svoje turnosmučarske kariere, doživel nazoren pouk o nevarnostih v snežnih razmerah. Nevarni zdrs se je na srečo končal samo z nekaj polomljenimi nohti, takoj naslednji teden pa sem se končno odločil za nakup cepina in derez.
Primorske strmali Peči sem imel še dolgo po vstopu v turno smuko za nesmučljive, oči mi je odprlo šele spremljanje (zdaj že mrtve) spletne strani Graparskih kerlcov. Črna prst ni pri tem nobena izjema. Njene travnato - skalnate strmali ob pogledu iz doline ne obetajo nič užitnega, pobočje je videti kot tobogan v prepad. Vendar ima šibko točko; v območju označene poti je svet začuda prav lahko prehoden. Še posebno presenetljivo je široko, ovalno smučišče v zadnjih 200 m pod sedlom, ki zagotovo spada med najlepša v naših gorah. Če omenim še plažo pred kočo na toplem primorskem soncu, je vabljivosti že več kot dovolj.
Največji problem vseh turnih smukov nad Baško grapo je, kako zadeti prave razmere. Pozimi so travnate strmine pogosto prenevarne, spomladi pa toplo primorsko sonce pristope kaj kmalu naredi še preveč "varne". Na našo srečo se v zadnjem času na spletu pogosto oglašata hiperaktivna domačina Jože in Jaka.
POLJANSKI VRH (1897 m), iz Bohinja
turni vodniček
Svet nad planino Poljano ponuja množico turnosmučarskih variant za turne smučarje - romantike. Smučljivi so praktično vsi kuclji v okolici, med njimi lahko vijugamo skorajda po želji. Za samotnost pozimi skrbijo dolgi dostopi, spomladi pa ostane "samo" zahtevna orientacija nad gozdno cesto. Če nimamo sreče s sledmi poznavalcev, se je po lovskih stezah pametno najprej razgledati v kopnem.
Poljanski vrh, ki nosi ime planine, je nad njo prvi z leve. Enako kot sosedje, je lahko pristopen in ponuja tisto, kar si zamišljamo kot klasično pomladno turno smuko; mehko zaobljena pobočja brez zahtevnih mest, tako da lahko brezskrbno uživamo v idilični okolici. Če je dovolj zasnežen, je za vzpon privlačen SZ greben, smučamo pa skozi grapo V žlebeh. V primerno popuščenem snegu se kar sam ponuja tudi spust na severno stran, do planine Za Robom.
POLJANSKI VRH (1897 m), iz Baške grape
turni vodniček
Južna plat Poljanskega vrha je, "v nasprotju z običaji", zahtevnejša od severne. Spodnja dela sta si podobna, saj na obeh straneh sledimo udobni gozdni cesti, nad gozdno mejo pa je razlika očitna. Že pred prvo serpentino gozdne ceste nam da misliti 100 m širok opustošeni pas, ki ga je pred nekaj leti pustil za seboj mamutski plaz. V nestabilnem snegu se je temu pobočju vsekakor pametno izogniti, podobno tudi v pomrznjenem, kadar so razmere prave, pa je smučišče enostavno fantastično. Izjemno široka, enakomerna vesina, ki se razteza od Matajurskega do Konjskega vrha, pri nas nima primerjave.
MATAJURSKI VRH (1936 m), iz Bohinja
turni vodniček
Še en malo znan vrh, ki pa premore kar tri lepe turnosmučarske smeri. Južna je identična z zgoraj opisanim pristopom na Poljanski vrh (le da pod vršnim grebenom cikamo bolj zahodno), na bohinjski strani pa je najlepše narediti krožno turo z vzponom skozi orjaški kotel Matajurc in spustom skozi grapo V žlebeh.
V južni steni je več alpinističnih smukov.
RASKOVEC (1967 m), iz Bohinja
turni vodniček
Najmarkantnejši vrh tega področja. Še posebno izstopa severna stena nad Poljano, medtem ko njegovo zahodno pobočje od daleč zlahka zamenjamo za Rodico.
Na bohinjski strani poznamo dva pristopa. Bolj znani poteka z Vogla ali planine Suhe in je precej v slogu gor-dol, zato je redko obiskan. Tura za ljubitelje popotovanj po samotnih predelih. Enkrat sem se ga že lotil - malo po svoje, s planine Suhe takoj levo čez Špik - a sta nam načrte prekrižala (pre)močan veter in megla.
Spomladi je bolj priporočljiv pristop in spust čez planino Poljano, ki je precej bolj smučarski, resda pa orientacijsko zahtevnejši. Tudi krožna tura, z vzponom čez Suho in spustom čez Poljano, se sliši prav privlačno.
RODICA (1966 m), iz Bohinja
turni vodniček
Bela piramida, ki na daleč vabi turnega smučarja. Verjetno najpogosteje turno smučan vrh spodnjebohinjskih gora. Pozimi je največ v uporabi pristop s smučišča Vogel, spomladi pa z gozdne ceste pod planino Suho.
Smeri smukov na bohinjsko stran:
1. Po širokem, lepem smučarskem svetu na Lepo Suho ter čez Ulce in skozi žleb na planino Suho.
2. Z Lepe Suhe s smučmi v rokah odpešačiš po glavnem grebenu proti zahodu. Sledi spust mimo sedla Čez Suho do planine.
3. V dobrih poznopomladnih razmerah se ponuja strm spust (do 40 °) po severnem pobočju v konto pod vrhom, od koder se čez sedlo med Špikom in Malo Rodico prevalimo na Ulice ali pa se povzpnemo na Špik ter odsmučamo naravnost na planino Suho.
RODICA (1966 m), iz Baške grape
turni vodniček
Gradica je bil prvi vrh, ki sem se ga lotil z baške strani in s tem povsem slučajno zadel ravno najlažji južni pristop na Peči. Da je bilo vse v slogu neumnega kmeta z najdebelejšim krompirjem, smo dol grede naleteli še na domačina, ki sta nam pokazala edino pametno smer spusta - po grapi pod Špičasto kupo. Mulovodska pot, ki je za vzpon čudovita, za smuko namreč ni posebno vabljiva. Možni so tudi spusti z vrha naravnost navzdol, vendar težavnostno segajo že v alpinistično smuko.
ŠPIK (1799 m)
dnevniški zapis
Kot samostojen cilj je Špik nepomemben vrh, čeprav bela piramidica po videzu ni čisto za odpis. Tudi smuka je povsem spodobna. Vrh je bil, seveda, zgolj vmesna postaja ture na Raskovec, a se je vreme odločilo drugače. Pa naj ima svoj kotiček v tem vodničku.
ŠIJA (1880 m)
dnevniški zapis
Vrh nad smučiščem Vogel, na katerem pridejo na svoj račun turnosmučarski lenuhi. Sto metrov pod vrh se namreč lahko pripeljemo z žičnicami, spusta po Žagarjevem grabnu pa je za kar 1300 višinskih metrov. Glede na kratek vzpon (tudi če začnemo s smučmi od zgornje postaje nihalke, se ne pretegnemo), se po spustu na planino Zadnji Vogel splača udariti še na katerega od sosednjih turnosmučarskih ciljev - Vogel, Vrata, Globoko.
VRH KRNIC (1896 m)
dnevniški zapis
Sosed Vogla, od katerega ga deli vsega 40 m nižje sedlo. Zaradi zahtevnosti Voglovega zahodnega grebenčka je turo običajno veliko lepše končati na Vrhu Krnic. Svet je enak kot med Rodico in Poljanskim vrhom, skratka valovit in poln variant smuških smeri.
VOGEL - KOMNA
dnevniški zapis
Začetni del Triglavske magistrale, ki vodi v nadaljevanju čez Sedmera jezera na Kanjavec, pa čez Velo polje na Kredarico in po trasi Triglavskega smuka v Krmo. Prva etapa do Komne je v primerjavi z ostalimi izrazito "miroljubna", saj pri gornji postaji nihalke začnemo celo nekaj metrov nad zaključno višino, na koncu pa prespimo v ogrevanem "hotelu" na Komni. Če se naslednji dan povzpnemo še na enega od komenskih vrhov in nato odsmučamo v dolino, smo si privoščili zelo lepo, ne prenaporno turo.
|