|
23.4.2005 (+ Eva, Aleš, Tonček, MatjažE)
Namesto običajnega naskoka naravnost na Rodico sem imel v načrtu bolj zanimivo in razgibano turico, s planine Suhe čez Špik do Raskovca ter nazaj grede na Rodico ali vsaj na sedlo z Malo Rodico. Žal se je jugozahodnik tako razhudil, da smo prišli samo na Špik.
Pristop na vrh je orientacijsko enostaven: od stanov se napotiš v smeri običajnega pristopa na Rodico, proti žlebu, ki pelje na Ulice, le da zaviješ levo en odcep prej. Ko se široka, položna dolinica v vznožju strmine zoži, se razcepi v dva kraka. Povzpeli smo se po desnem, naravnost proti vršni snežni piramidi, ki se je zatem sicer izkazala samo za ramo v severnem grebenu. Po vetrovnem skalnem grebenu smo bili nato v dveh minutah na vrhu, ki ga je na žalost tik pred našim prihodom zajela še megla.
Na vrh sva smuči privlekla samo midva z Alešem, zato sva edina zavila v žleb na severni strani vršne skalne glave. Petnajst metrov pod vrhom sva v prijetnem zavetrju nataknila smuči in po kratkem preboju skozi žleb dobila za nagrado lepo smuko po širokem, strmem severnem pobočju, s katerega se je bil novi sneg že splazil, zato je bilo trdo in gladko. Sto metrov nižje sva zavila na sedlo/ramo v severnem grebenu in se z nje spustila po lepem snežnem žlebu (sosednjem kraku tistega, po katerem smo se vzpenjali), podobno trdem kot je bilo severno pobočje. V položnem vznožju nas je pričakal še idealno popuščen, zlikan sneg, ki nas je po malici pri stanovih primoral k uživaški ponovitvi.
Čeprav je pod planino snega hitro zmanjkovalo, smo ga po grapi posilili vse do vrha strmine. Vmes seveda niso manjkali listnati in skalnati vložki...
|