Turnosmučarski vodniček / Triglavsko gorovje / Primorska

Rodica, 1966 m - iz Baške grape

Po zaslugi mulovodske poti je Rodica (Gradica) najlažje dostopen vrh Peči z južne strani. Kljub temu moramo biti pri izbiri razmer previdni, saj pot seka kar nekaj plaznih grabnov, zadnji del pod glavnim grebenom pa je v trdem snegu nevaren za zdrs.
Vzpon:
Po odlični gozdni cesti nad Rutom se zapeljemo do desnega odcepa za Bizle, kjer je dovolj prostora za parkiranje, če je kopno, pa lahko nadaljujemo še nekaj 100 m proti zahodu, do konca ceste. Na Rodico gremo po markirani poti. Sprva sledimo glavni mulovodski poti, ki preči pod celotno verigo Tolminskih gora, nekaj metrov pred prvo grapo pa nas oznake usmerijo desno, na malo ožjo mulovodko, ki pelje na Rodico. V izredno prijetnem, zložnem vzponu - najprej v desno, potem pa daleč proti levi - nas popelje na greben nad Špičasto kupo. Še kratek grebenski vložek in strminica nad njim pa stopimo na velik plato na glavnem grebenu Peči, na katerem stoji nezgrešljivi drog s smernimi tablicami. Do vrha ostane samo še 100 m lepo prehodnega JZ grebena,
Spust:
Najlažja možnost je po smeri vzpona. Težja, vendar bolj smučarska je smuka po grapi pod Špičasto kupo, seveda samo v stabilnih razmerah. Ko dosežemo gozdiček na desni, takoj prečimo skozenj do lepega travnika za njim. V lepi smuki nas pripelje v položni iztek grape pri Mladinski koči, malo niže pa smo že na prečni mulovodski poti.
Severna stran: Rodica - iz Bohina.

_Težavnost
II
(grapa II+)

_Izhodišče
gozdna cesta nad Rutom, 1140 m
_{Višinska razlika}
830 m
_{Čas vzpona}
2:30
_{Čas spusta}
1:00

_{Letni čas}
december - marec
_Lega
Z - J - JV
_Smučljivost
zelo dobra
_Orientiranje
manj zahtevno

_Zemljevidi
Bohinjsko jezero z okolico, 1:25.000
JA - vzhod, 1:50.000,
TNP, 1:50.000
_Vodniki
-

Dnevniška zapisa

27.1.2008 (+ Darinka, Eva, Urša, Blaž, MatjažE, Aleš)
Prvič v "eksotičnem" turnosmučarskem svetu Peči nad Baško grapo, ki so mi ga prejšnje leto odkrili Graparski kerlci.
Po sobotni turi smo prespali v apartmaju v "Tminu", zato nam zjutraj ni bilo treba zgodaj vstati. Kar pa nas ni oviralo, da ne bi na zborno mesto v Koritnici zamudili 20 minut.
Po odlični gozdni cesti nad Rutom smo se zapeljali do odcepa za Bizle na višini 1150 m. Čeprav so se prve snežne zaplate pojavile komaj 100 dolžinskih metrov prej, smo s smučmi takoj začeli po skoraj 10 centimetrih, zelo podobno kot prejšnji dan. V pomladno toplem dnevu je bilo vzpenjanje po lepo speljani mulatjeri izredno prijetno, za popestritev je poskrbelo le prečenje nekaj kratkih, a trdih plaznic. Razmere so se dramatično spremenile na grebenu nad Špičasto kupo, kjer smo stopili na pomrznjen sneg. Srenači niso bili dovolj, smuči smo kmalu preselili na nahrbtnike, vendar pa je bilo tudi pikanje s čevlji zelo na meji. Trije kaskaderji so vseeno tvegali, edini trije "ferajnovci" pa smo bili pametni in odnehali dobrih 30 višinskih metrov pod glavnim grebenom (mimogrede, dereze in cepine smo imeli s seboj - a v avtu...). Edini derezar s prehodom seveda ni imel nikakršnih težav.
Ker je med pripenjanjem smuči potegnil še izredno močan veter, sem začel smučati precej usrano, na srečo pa se je takoj izkazalo, da smuči odlično prijemljejo. Po tej ugotovitvi smo četverico z vrha v zavetju grebena Špičaste kupe počakali dosti lažjega srca, čeprav bi se vsak padec še vedno končal v dolini. Na jugovzhodnem pobočju je bil sneg povsem drugačen, spremenljivo predirajoča se, vendar dokaj solidno smučljiva skorja. Po plitvem žlebu smo se priključili v grapico na levi, zadnje zavoje nad mulatjero pa potegnili med rušjem, katerega vrhovi so gledali iz snega. Za uspešno nadaljevanje se lahko zahvalimo domačinoma, ki sta nam pokazala spust v grapo pod Špičasto kupo. Ker je bila splazena, nas je pričakala s trdo in gladko podlago, plazovino smo lepo obvozili po levi, nato pa skozi gozdiček prečili v desno, kjer smo se znašli na vrhu idealno smučljivega travnika. Zaključek skozi štible robidnic nas je pripeljal na prečno mulatjero, 30 m od odcepa za Rodico. Prismučali smo (šele povsem na koncu z nekaj malega zvočnimi vložki) vse do avtomobilov.

29.1.2008 (+ JanezN, Klemen)
Navdušen nad nedeljsko premiero sem se čez dva dneva pridružil ponavljalcema. Seveda z enim samim ciljem, priti do vrha. In ja, čez flanko, na kateri so bile v nedeljo potrebne dereze, je šlo tokrat z lahkoto samo s pitbullčki.
Namesto nedeljskega suhega je jugozahodnik v spodnje plasti prinesel močno vlažen zrak, zato ni čudno, da je v dnevu in pol pobralo nepričakovano veliko snega. Tudi znojili smo se okoliščinam primerno. Nad 1500 m je bil zrak na srečo še vedno suh, vidljivost do konca, sicer pa temperature povsem pomladne, tako da sem na primorsko stran celo smučal v kratkih rokavih... Da januar le ni april, je dokazoval sneg: na vršnem zahodnem pobočju suh, z za odtenek pretanko skorjo, prva strminica na primorski strani (tista, ki je bila v nedeljo tako neprijetno pomrznjena) je postregla z idealnim veselcem, niže se je začel gnilec, grapa pod Špičasto kupo je prijetno presenetila s trdim in ravno prav popuščenim snegom (smučljiva je bila celo kepasta plazovina, ki smo jo morali v nedeljo obvoziti), nepričakovano pa je razočaral zaključni travnik, ki je bil - popolnoma nelogično - izredno trd, tako da smo imeli s starimi smučinami velike težave.