| Turnosmučarski vodniček / Triglavsko gorovje / Bohin |
Rodica, 1966 m - iz Bohina
Verjetno najpogosteje turno smučan vrh spodnjebohinjskih gora. Pozimi je največ v uporabi pristop s smučišča Vogel, spomladi pa z gozdne ceste pod planino Suho. Zimsko jutranje drenjanje med turisti na smučišču odtehta dolg spust vse do doline, prednost pomladne ture pa je večja verjetnost uživaško smučljivega srenca. Poleg prijetnejših temperatur, seveda. Pa še to, vrli Bohinci na planini Suhi vsako leto prirejajo Turni smuk Rodica. Facebook: turni smuk 2013. Vzpon: Z Vogla: Z nihalko in žičnico ali peš do vrha smučišča, s sedla pod Šijo spust po dolinici proti V, vzpon po strmem prehodu desno na glavni greben ter po njem proti Rodici. Podrobneje v vodnikih. Čez planino Suho: za Laškim rovtom pri tabli TNP na gozdno cesto in po njej do uravnave na višini 1050 m (Javorje). Veliko parkirnega prostora, smerokaz za Rodico. Označena pot začne po vlaki, nato steza do Suhe. Od stanov poševno proti levi čez ravnico planine. Strmo grapico zagledamo šele čez nekaj minut. Po njej na ravnico Ulce in po desnem pobočju na Lepo Suho. Po levem boku na sedlo med Malo Rodico in Rodico ter po SZ grebenu do vrha. Spust: 1. Klasični turni smuk čez Lepo Suho in Ulce na Suho. 2. Žlebu nad Suho (zahtevno v trdem) se lahko izognemo, če z Lepe Suhe s smučmi v rokah odpešačimo proti zahodu na glavni greben in se spustimo na planino mimo sedla Čez Suho. 3. V dobrih poznopomladnih razmerah se ponuja strm spust (do 40 °) po severnem pobočju. Iz konte v vznožju se nato povzpnemo na sedlo med Rodico in Malo Rodico ali se čez sedlo med Špikom in Malo Rodico prevalimo naravnost na Ulce ali pa se povzpnemo na Špik ter odsmučamo naravnost na planino Suho. Južna stran: Rodica - iz Baške grape. |
Težavnost II
Izhodišče december - april Lega Z - S Smučljivost odlična Orientiranje manj zahtevno
Zemljevidi |
|
Dnevniški zapisi
27.4.2001 pomladna klasika čez Suho (+ MatjažE, GregaŠ)
7.4.2002 severno pobočje (+ Eva, Tonček, MatijaP, TomažC) Na Bledu je Tonček vztrajal, da bo vseh pet peljal s svojim avtom. Na gozdni cesti mu je bilo med neprestanim podrsavanjem gotovo žal za to, vendar je vse napade na podvozje zdržal molče. :-) Vzpon smo opravili peš, saj je bilo skoraj do Suhe kopno, više pa je ležal odlično hoden zrnat srenec, pokrit s 3 cm nočnega pršiča. Od vremena nismo pričakovali veliko, nad 1600 m je bilo nad celotno Gorenjsko videti neprebojno oblačno pokrovko, a se je že na zadnjem delu planine nenadoma pojavilo modro okno in kmalu smo bili pod jasnim nebom. Na vrhu smo dolgo cincali, ali bi se spustili po strmem severnem pobočju, ki me je bilo skominalo že prejšnje leto v idealnih razmerah. Poskusni zavoji pa niso pustili niti najmanjšega dvoma - sneg je bil tako fenomenalen, da se Tomaž in Matija sploh nista mogla ustaviti. Enostavno odfrčala sta, tako da ju s fotoaparatom sploh nisem uspel ujeti. V srencu so smuči čudovito prijemale, tisti novi pršiček pa je bil zaslužen za do konca kičast učinek. Popolnoma zdivjati vseeno nismo smeli, kajti vmes sta gledala ven dva pasova kamenja, spodaj pa se čez večji del pobočja tako ali tako vleče skalni skok, nad katerim je padec še manj priporočljiv. Matija je spodaj v konti samo ponavljal: "Kot tisti ekstremni spusti na Aljaski." in "Za TOLE bi morali imeti kamero!" :-) Peš smo se vzpeli do sedla med Rodico in Malo Rodico ter za ostalima dvema odsmučali še klasični repertoar - Lepo Suho, Ulice in žleb. V izteku gozdne ceste, tako kot že gor grede, pred najglobjima jarkoma potniki z zadnje klopi izstopimo. Pred ponovnim vkrcanjem zaslišimo Tomaža: "Lej, rokavice." ... ... "Moje rokavice!" ... 
19.4.2003 tradicionalni bohinski turni smuk (+ Eva) Vremenska napoved je bila zanič, tudi trenutnih snežnih razmer nisva poznala, zato sva se odločila kar za udeležbo na 27. tradicionalnem bohinskem turnem smuku na Rodico. Moto dneva: se v megli vsaj ne bova izgubila... Gozdna cesta je bila, razen treh ovinkov, povsem kopna, 200 m pred najvišjo točko pa je nenadoma iz nič zrastlo več kot 20 cm mokrega snega in vožnje je bilo seveda konec. Namesto dežja, ki je padal v dolini, so se začele tukaj z neba vsipati velike mokre snežinke, ki so naju spremljale tudi med vzponom do planine. Koncentracija vlage v zraku je bila velika, zato sva bila mokra kot cucka, za povrh pa sva se spomnila prestopiti na smuči šele 10 minut pred planino. Pred Anžlinovim stanom sva dobila okoli 15 udeležencev, ki pa zaradi megle niso kazali prevelike vneme za nadaljevanje proti vrhu. Kazalo je, da bova morala biti prva, a so se med najinim vpisovanjem trije le opogumili. Na predelani podlagi je bilo 15 cm novega snega, v čemer so psi prijemali tako dobro, da mi je skozi Grlo uspel vzpon s smučmi. Padati je prenehalo že na planini, nad Ulicami pa se je začelo celo odpirati in nad Lepo Suho nas je poleg nekaj vetra pričakal tudi razgled do Vogla. Žal je ravno pred našim spustom vrh objela gosta megla, zato smo na začetku vozili kot slepci. Greben proti Mali Rodici je bil toliko spihan, da je bilo sem in tja videti kamne, vendar pa le po vrhu, saj kak meter nižje ni zaškrtalo niti enkrat. Sto metrov niže se je odprlo ravno toliko, da smo lahko ugotovili, da bi bila smuka ob dobri vidljivosti izjemna. Pod novim, dovolj rahlim snegom je bila namreč podlaga iz zrnatega srenca, ki pešca morda ne bi dobro držal, za smučanje pa je bil idealen. Strmina nad Ulicami je bila znova zameglena, tudi žleb smo nekako preskakali, pod njim urezali še nekaj lepih zavojev, minuto zatem pa smo že prejemali zaslužena priznanja. Moja prva turnosmučarska kolajna! :-) Zaradi slabe napovedi je bil pohod slabše obiskan (do najinega odhoda 35 vpisov), zato pa je bilo toliko bolj domače. Prismučala sva prav do avta, kjer je medtem pobralo celih 10 cm snega! 
22.12.2004 zimska čez Suho Sreda, dopust. Ujel sem zadnji dan brezhibno jasnega vremena. Mraza med gibanjem niti ni bilo čutiti, sama hoja je bila zaradi kompaktnega snega lahka in prijetna. Grapico nad planino sem spoznal v novi luči, saj je bila ob prejšnjih obiskih vedno lepo zalita, tokrat pa le toliko, da je bilo s smučmi v glavnem možno le drseti. Podobno je bilo nad Ul'cami, kjer se je levo ob glavnem pobočju, kjer je "nikoli ni bilo", pojavila grapica s skalnim skokom. Vrhunec ture se je seveda začel na Lepi Suhi, kjer sem končno stopil sonce. Čeprav je bil greben proti Mali Rodici deloma spihan, smučanje z vrha ni bilo problematično. Prvih 20 m sem potegnil po severni strani, potem pa prečil na povsem zasneženo, trdo pobočje na zahodni strani. Najlepša smuka me je pričakala proti Lepi Suhi, tudi pobočje na Ulice ni bilo slabo, skozi grapo nad planino pa je šlo v glavnem samo z drsenjem in prestopanjem čez nekaj skal. Po gozdu pod planino sem se pripeljal vse do strme stopnje, tako da je za pešačenje ostalo vsega slabih 10 minut. 
27.4.2012 36. turni smuk Rodica (+ Eva, Darinka, Tonček, Aleš, Primož) Potem, ko sem imel smuči že poldrugi mesec pospravljene, je naš Bohinec Primož presenetil z vabilom na tradicionalni Turni smuk Rodica. Do planine Suhe smo se povzpeli peš, saj so se prve krpe snega pojavile šele na višini 1300 m. Pri Anžlinovem stanu je bilo še vedno precej kopnih lis, v zgornjem, malo bolj senčnem delu planine pa je snežna odeja hitro narasla. Na Ulcah smo se znašli v popolni turni idili: vse je bilo zalito, nebo je bilo brezhibno jasno, veter je skoraj povsem utihnil, sonce je ravno prav grelo. Nadaljevali smo samo v majicah. Na vršnem grebenu smo sredi severnega pobočja zagledali smučarja, ki se je po spustu še enkrat vzpenjal proti vrhu - bil je znani bohinjski turni smučar Rok Medja, kdo pa drug. Pozneje je nadaljeval še na svoj tretji spust dneva, Raskovec... Eva in Aleš sta edina od nas sledila Rokovemu zgledu in se spustila po severnem pobočju. V novem snegu se je prediralo kakšnih 20 cm, zato sta že na sredi odnehala, tako da sta s prečenjem še lahko dosegla zahodni greben. Pravo uživaško smučanje smo dobili na Lepi Suhi. Pod njo, proti Ulcam, je bil nato sneg že bolj težak. Po tanki prevleki smo prismučali čisto do Anžlinovega stanu. Postregli so nam s šnopčkom, čajem in zasko. Dobili smo seveda tudi znane lesene medalje. Udeležba je bila sicer nizka, do našega odhoda nas je bilo vpisanih 29 (+ dva sta bila še na vrhu). Upoštevajoč, da tokrat ni bilo nobene rekleme, vseeno dobra številka. Edini "celebrity" (poleg nas, seveda) je bil biatlonec Klemen Bauer alias, po Evino, "El Ninjo", saj je menda izrezani mladi Fernando Torres... www.bohinj.si - Turni smuk Rodica 2012 
|
