Vogel - Komna

15.1.2005 do Konjskega sedla, 1782 m (+ Eva, Aleš)

Zaspaneti smo s smučišča Vogel štartali šele ob 11h!! Za začetek smo se, namesto direktnega sprehoda do planine Zadnji Vogel, povzpeli do Orlove glave in potem do planine (tri koče in nekaj golih zidov) odsmučali po progi. Kar seveda ni bilo slabo, le na Komno smo lahko za ta dan pozabili, saj so bile do noči samo še štiri ure in pol. Sledeč zimskim oznakam (zeleni V za Vogel, rdeči K za Komno) in obrisu poti, ves čas vijugajočem po približno isti višini, smo brez večjih orientacijskih dvomov dosegli položno čistino nekdanje planine Kal, pod katero se začne Žagarjev graben. Medtem nas je zaradi poznega začetka ture zadela še ena "nesreča", ugotovili smo, da senca preganja sonce najmanj uro pred našim nosom. Kot da ne bi bilo že dovolj mraz... Srečna okoliščina je bila vsaj popolna odsotnost vetra, tako da nam je bilo med gibanjem čisto prijetno.
Od "Kala" do Konjskega sedla se giblješ po odprtem svetu. Nad prvo strmino se počasi obrneš proti desni in se prepustiš terenu, ki te v normalni vidljivosti sam pripelje do Konjskega sedla. Redke zimske oznake služijo predvsem potrjevanju prave smeri, medtem ko v megli resne pomoči od njih ni pričakovati.
Konjsko sedlo smo dosegli šele ob 15h, zato smo na njem samo hitro pomalicali in se pripravili za spust. Smučanje je bilo glavno presenečenje te ture, svet je namreč presenetljivo lepo smučljiv, s 1300 metri višinske razlike in le pred Konjskim vrhom se je potrebno 35 m povzpeti peš. Žagarjev graben je prvih 100 višinskih metrov precej ozek (na roko nam je šel pršič), potem se svet spet razširi. Po stopničasti gozdnati dolini smo se ves čas spuščali po levi strani in šele malo nad višino 1100 m zavili desno do smučarske proge Žagarjev graben, ki je bila zaradi tanke snežne odeje sicer uradno zaprta, vendar pa odlično smučljiva, tako da smo tik pred nočjo uživaško privijugali vse do spodnje postaje nihalke.