Turnosmučarski vodniček / Triglavsko gorovje / Bohin

Matajurski vrh, 1936 m - iz Bohina

medvedova stopinja
Malo znan vrh, ki pa premore kar tri lepe turnosmučarske smeri. Južna ima precej skupnega s Poljanskim vrhom, na bohinjski strani pa je najlepše narediti krožno turo z vzponom skozi orjaški kotel Matajurc in spustom skozi grapo V potoku. No, tudi obratno ni dosti "slabše".
Pozimi, ko je cesta neprevozna, je vrh redko obiskan. Najprivlačnejši čas za turni smuk na Matajurski vrh je pomlad, ko so južna pobočja že kopna, severna pa nad določeno višino (nad gozdno cesto) pokrita z idealnim srencem.
Vzpon:
Najkrajši in orientacijsko najlažji je pristop po grapi 'V potoku', opisani pri Poljanskem vrhu. Nekaj drugih zanimivih smeri:
Če na višini 1440 m ne zavijemo vodoravno levo, ampak nadaljujemo po lepo prehodnem gozdu naravnost navzgor, pridemo na odprto na vzpetini Rjavec, 1501 m. Pragove pred seboj obidemo po desni in kmalu dosežemo veliko kotanjo Rovnik, ki leži JV pod Gradovcem. Na sedelce za Rovnikom se lahko vzpnemo tudi s Poljane - po desnem pobočju nad planino. Od stične točke teh dveh smeri proti jugu ni več daleč do sedelca nad veliko konto pod Raskovcem, kjer lahko spet izbiramo:
1. Skozi Matajurc: iz konte pod Raskovcem levo gor do "vhoda" v Matajurc. Z njegovega dna merimo proti najnižji točki severnega slemena Matajurskega vrha (tik pod njim nam nekaj strmih metrov ne uide). Nato desno zlahka do vrha.
2. Po slemenu med Poljano in Matajurcem: na predzadnjem sedelcu pred konto zavijemo levo. Lepi prehodi nas po poljanski strani slemena pripeljejo na začetek severnega slemena Matajurskega vrha, ki je spodaj v bistvu široko, položno pobočje. Po njem do vrha. Ta varianta je v popuščenem snegu povsem lahka, manj priporočljiva pa ob nevarnosti zdrsa.
Spust: Po eni od smeri vzpona.
Južna stran: Matajurski vrh - iz Baške grape.
Težavnost
II-

Izhodišče
odcep zgornje gozdne ceste, 1100 m
Višinska razlika
840 m
Čas vzpona
2:45
Čas spusta
1:15

Letni čas
(december -) marec - april
Lega
SV - SZ
Smučljivost
zelo dobra
Orientiranje
v gozdu zelo zahtevno, priporočljivo je poznavanje poteka lovske steze

Zemljevidi
Bohinjsko jezero z okolico, 1:25.000
Julijske Alpe - vzhodni del, 1:50.000,
Triglavski narodni park, 1:50.000
(Bohinj, 1:20.000)
Vodniki
delno Poljanec (13)


Dnevniški zapisi

14.4.2007 Poljanski in Matajurski vrh
Čeprav me ni mikalo, da bi se sam srečal z medvedom, ki je že dober mesec kolovratil po Spodnjih Bohinjskih gorah, je veljalo izkoristiti ostanke smučine Jake Ortarja in spoznati nov pristop do planine Poljane. Gozdna cesta je bila povsem kopna do parkirišča pod planino Suho (z vožnjo naprej sem osupil nekaj najzgodnejših udeležencev tradicionalnega bohinjskega turnega smuka na Rodico), štiri snežne zaplate, ki so me čakale do odcepa zgornje gozdne ceste, pa sem zlahka zvozil po levem robu (enkrat sem sicer moral po zalet). Po slabih 100 metrih zgornje ceste sem ustavil pred začetkom zvezne snežne odeje, na višini 1120 m.
Prve pol ure sem zložno drsal po cesti, pri čemer je všteta izguba zaradi izpuščene bližnjice mimo dolge desne serpentine. Medvedjih sledi ni bilo videti, Jakine pač, tako da sem na malce ostrejšem ovinku v levo, na višini 1250 m, brez težav razpoznal odcep navzgor v gozd. Vboklina v pobočju je bila dobro zasnežena, čeprav je še minuto prej kazalo, da bom moral pešačiti, saj je bil gozd nad cesto povsem kopen. Smer vzpona je sledila logičnim prehodom; sprva navzgor, po slabih 100 vm je zavila poševno v levo, 200 višinskih metrov nad cesto pa se je celo spremenila v vodoravno prečenje. Pravzaprav gre za traso lovske steze! Zaključni vzpon me je pripeljal na pomolček, s katerega se je odprl prvi pogled na Poljanski in Matajurski vrh. Orientacijskih težav je bilo konec, pot se je skozi ruševje spustila za 25 m do začetka podolgovatega dolca pred planino. Takoj na njegovem začetku sem zavil levo in se po široko prehodnem svetu usmeril proti SZ grebenu Poljanskega vrha (najbolje se je držati najpoložnejših prehodov levo pod njim). Nad nekdanjo planino Za Robom so bila pobočja že od jutra osončena in temu primerno zmehčana, zato sem počasi zavil na sam greben, ki me je brez posebnih ovir pripeljal na vrh.
Vsa okolica je bila tako dobro zasnežena, da se je bilo kar težko odločiti, kam odsmučati. Spust po zahodnem pobočju je bil rahlo ponesrečena izbira, saj je strmina dopoldne povsem senčna, zato je bila še trda. Smuči so sicer dobro prijemale, vendar plitvo razbrazdana površina ni dovoljevala popolnega užitka. Dvesto metrov niže sem znova nalepil pse in zavil še na sosednji Matajurski vrh, na katerega SV strani je vabila nezgrešljiva bela strmal. Položnejše pobočje pod vrhom je z odlično smučljivim mehkim snegom pripravilo odličen uvod, spust v strmo konto pa je bil vrhunec dneva - zlikano in trdo, s popuščenim milimetrom. Široka grapa 'V potoku', ki se izpod obeh vrhov spušča na planino Poljano in mi je bila iz kopnega obdobja znana kot težko prehoden rušnato - skalnat labirint, me je navdušila kot izvrstno smučišče. Češnja na torti (kapljica adrenalinčka) je bil prehod čez previsen skok, ki je bil ravno še dovolj zasnežen za poševen spustek prek desnega roba. Prostrano ravnico planine sem prečkal z ležernim odrivnim korakom, dvominutno pešačenje do pomolčka pa je tako kratko, da samo poživi spust. Slalomiranje po gozdu je bilo zaradi predelanega snega čisti užitek. Še najmanj zadovoljen sem bil s cesto, saj je bil sneg prepočasen. Serpentino sem presekal z bližnjico in meter pred vozilom stopil s smuči...
pod SZ grebenom Matajurski vrh Matajurski vrh in Raskovec Poljanski vrh V potoku skok Poljanski in Matajurski vrh
V 2:42 + 0:31
S 0:08 + 1:12


15.4.2007 Raskovec in Matajurski vrh (+ Darinka, Eva, Urša, Tomaž Š, Blaž)
"Dan potem" sem se vrnil na isto mesto s peterico nejevernežev. Ko smo stopili z bližnjice nazaj na cesto, sem debelo pogledal - ob moji 18 ur stari smučini so tekle stopinje medveda. Pa ne majhnega. Sredi vzpona proti Poljani se nam je zatem pridružil samotni "jezdec", rekoč, da bi se brez nas verjetno obrnil...
S Poljane smo zavili proti Raskovcu. Vzpon čez desni bok, nato levo do sedelca nad konto pod Raskovcem. Sledil je kratek poševen spust in vzpenjanje po dolinici proti Malemu Raskovcu, vendar ne za dolgo - ko so se na levi odprli lepi snežni prehodi, smo se jim pustili zapeljati in se povzpeli naravnost proti sedlu med Raskovcema. Ter levo ob grebenu na vrh.
Zahodno Raskovčevo pobočje je postreglo z že znanim trdim snegom. Na osončeno severno stran smo presedlali že nad sedlom in bili takoj nagrajeni z uživaškim mehkim snegom. Široko gredino pod S steno smo uporabili za prečenje desno do širokega plazu, ki je bil dovolj (za moj okus že malo preveč) mehak za novo navdušeno vijuganje. Dan je bil seveda preveč lep, da bi turo zaključili že ob 10h dopoldne, zato smo hitro prepričali dva neodločneža in se napotili še proti Matajurskemu vrhu. Orjaški kotel Matajurc nas je pričakal popolnoma zalit, še pred pol ure senčni zahodni bok Matajurskega vrha pa znova s trdim snegom.
Drugi spust dneva je bil ponovitev sobotnega, s to razliko, da je bilo strmo slalomiranje v konto na SV strani še boljše. Skorajda popolno. Podobno je bilo v zgornji polovici grape 'V potoku', kjer smo vlekli hitre superveleslalomske zavoje. Spodnji skok je bil tokrat že preveč kopen, zato smo ga obvozili po široko smučljivem levem boku doline.
Prismučali smo seveda vse do avtomobilov.
V 2:40 + 1:08
S 1:17


20.4.2008 (+ Barbara, Urša, Eva, Tonček, Aleš, Matjaž E, Blaž, Grega Š)
Rodiške stotnije smo zapustili že na izhodišču, pod Javorjem. Po cesti 1 km levo, pa potem še po zgornjem odcepu (snega tu že blizu metra) vse do vpadnice Repničevega grabna, kjer zaviješ gor skozi gozd. Namesto čez planino Poljano smo jo tokrat udarili naravnost čez Rjavca in mimo velike konte Rovnik, ki leži vzhodno pod Gradovcem. Na predzadnjem sedelcu pred konto pod Raskovcem je padla odločitev za valovito sleme/greben, ki se med Poljano in Matajurcem vzpenja naravnost proti Matajurskemu vrhu. Zelo dobra izbira, smo si meli roke med lepim vijuganjem. Žal nas je na vrhu pričakala megla, ki je nato ovirala tudi začetek spusta. Sneg južen, moker, smuka pa kar dobra. Strmejša pobočja smo splazili, pri čemer počasni plazovi vijuganja niso motili. Ko smo se na Poljani ozrli čez ramo, smo zagledali - osončene, bleščeče bele vrhove pod modrim nebom. Hmmm. Sicer se 'zutrej dan iše!', vendar se zgodnje vstajanje pač ne obrestuje čisto vsakič... Snega je bilo neverjetno veliko, precej več kot leto prej ob tem času.
V 3:19
S 1:36