Matajurski vrh, 1936 m - iz Bohina

_Izhodišče
odcep zgornje gozdne ceste, 1100 m
_{Višinska razlika}
840 m
_{Čas vzpona}
2:45
_{Čas spusta}
1:15

_Zemljevidi
Bohinjsko jezero z okolico, 1:25.000
Julijske Alpe - vzhodni del, 1:50.000,
Triglavski narodni park, 1:50.000
(Bohinj, 1:20.000)
_Vodniki
delno Poljanec (13)

14.4.2007 Poljanski in Matajurski vrh
Čeprav me ni mikalo, da bi se sam srečal z medvedom, ki je že dober mesec kolovratil po Spodnjih Bohinjskih gorah, je veljalo izkoristiti ostanke smučine Jake Ortarja in spoznati nov pristop do planine Poljane. Gozdna cesta je bila povsem kopna do parkirišča pod planino Suho (z vožnjo naprej sem osupil nekaj najzgodnejših udeležencev tradicionalnega bohinjskega turnega smuka na Rodico), štiri snežne zaplate, ki so me čakale do odcepa zgornje gozdne ceste, pa sem zlahka zvozil po levem robu (enkrat sem sicer moral po zalet). Po slabih 100 metrih zgornje ceste sem ustavil pred začetkom zvezne snežne odeje, na višini 1120 m.
Prve pol ure sem zložno drsal po cesti, pri čemer je všteta izguba zaradi izpuščene bližnjice mimo dolge desne serpentine. Medvedjih sledi ni bilo videti, Jakine pač, tako da sem na malce ostrejšem ovinku v levo, na višini 1250 m, brez težav razpoznal odcep navzgor v gozd. Vboklina v pobočju je bila dobro zasnežena, čeprav je še minuto prej kazalo, da bom moral pešačiti, saj je bil gozd nad cesto povsem kopen. Smer vzpona je sledila logičnim prehodom; sprva navzgor, po slabih 100 vm je zavila poševno v levo, 200 višinskih metrov nad cesto pa se je celo spremenila v vodoravno prečenje. Pravzaprav gre za traso lovske steze! Zaključni vzpon me je pripeljal na pomolček, s katerega se je odprl prvi pogled na Poljanski in Matajurski vrh. Orientacijskih težav je bilo konec, pot se je skozi ruševje spustila za 25 m do začetka podolgovatega dolca pred planino. Takoj na njegovem začetku sem zavil levo in se po široko prehodnem svetu usmeril proti SZ grebenu Poljanskega vrha (najbolje se je držati najpoložnejših prehodov levo pod njim). Nad nekdanjo planino Za Robom so bila pobočja že od jutra osončena in temu primerno zmehčana, zato sem počasi zavil na sam greben, ki me je brez posebnih ovir pripeljal na vrh.
Vsa okolica je bila tako dobro zasnežena, da se je bilo kar težko odločiti, kam odsmučati. Spust po zahodnem pobočju je bil rahlo ponesrečena izbira, saj je strmina dopoldne povsem senčna, zato je bila še trda. Smuči so sicer dobro prijemale, vendar plitvo razbrazdana površina ni dovoljevala popolnega užitka. Dvesto metrov niže sem znova nalepil pse in zavil še na sosednji Matajurski vrh, na katerega SV strani je vabila nezgrešljiva bela strmal. Položnejše pobočje pod vrhom je z odlično smučljivim mehkim snegom pripravilo odličen uvod, spust v strmo konto pa je bil vrhunec dneva - zlikano in trdo, s popuščenim milimetrom. Široka grapa 'V potoku', ki se izpod obeh vrhov spušča na planino Poljano in mi je bila iz kopnega obdobja znana kot težko prehoden rušnato - skalnat labirint, me je navdušila kot izvrstno smučišče. Češnja na torti (kapljica adrenalinčka) je bil prehod čez previsen skok, ki je bil ravno še dovolj zasnežen za poševen spustek prek desnega roba. Prostrano ravnico planine sem prečkal z ležernim odrivnim korakom, dvominutno pešačenje do pomolčka pa je tako kratko, da samo poživi spust. Slalomiranje po gozdu je bilo zaradi predelanega snega čisti užitek. Še najmanj zadovoljen sem bil s cesto, saj je bil sneg prepočasen. Serpentino sem presekal z bližnjico in meter pred vozilom stopil s smuči...

V 2:42 + 0:31

S 0:08 + 1:12