Turni smuki / Triglavsko gorovje / Primorska

Matajurski vrh (Hohkowbl), 1936 m - iz Baške grape

Dnevniška zapisa

7.2.2011 Sedelni žleb
(+ MatjažE)

Pomladna smuka nad Baško grapo.
Kondicijski sroti, kot sva, sva med objavljenimi poročili s turnih smukov izbrala najkrajšega. Vsaj mislila sva tako, hehe. Začelo se je po načrtu, saj sva se po gozdni cesti proti Saneku pripeljala 120 m višje kot na turi Poljanski vrh 2008, vse do višine 1175 m.
Pričakala naju je prava pomlad. Hoje po cesti sva imela pol manj kot pred tremi leti, zato ni bilo potrebe po kakšnih bližnjicah. Na zadnjem razpotju sva se odločila za levo varianto, po kateri smo bili prvič prismučali dol. Žal se vlaka, ki se odcepi s ceste na drugi strani velikega plaznega "strnišča", konča že nekaj metrov za drugim okljukom. Ker je bilo gozdno pobočje napol kopno, sva se povezovanja snežnih krp hitro naveličala in prečila desno do žlebu, ki pada s sedla med Matajurskim in Poljanskim vrhom. Ob prvem obisku, ko je bil povsem zasnežen, smo se mu zaradi sumljive klože izognili, tokrat pa te nevarnosti ni bilo. Ob 9:20 je bil sneg že ravno prav omehčan za smučanje, kar je povzročilo nekaj atovega nezadovoljnega brundanja nad prepoznim štartom :). Bilo je tako toplo, da sem se že na cesti slekel do kratkih rokavov, v žlebu pa se ne bi branil niti kratkih hlač. Eden bolj, drugi malo manj uspešno sva se skozi žleb povzpela kar s smučmi; sam sem 30 m pešačil le čez kopno stopnico in najstrmejši odsek nad njo. Matjaž, ki mu je zdrsavanje pobralo precej moči, se je nad ruševjem utaboril za malico (namigujoč, da ima morda že dovolj), jaz pa sem se odločil vzpeti vsaj do sedla. Dodal sem srenače, za boljši oprijem spustil pručko na prvo stopničko ter počasi vlekel dolge okljuke čez znano široko pobočje Poljanskega vrha. Jasno, ko sem dosegel sedlo, ni bilo druge kot da se potrudim še tistih 80 m do vrha "Hohkowbla".

Pogled na južno pobočje Poljanskega vrha se mi je zataknil ob nenavadni piki. Tako je, bil je ata, ki je - v slogu kiborga, potem ko ga prtegne 200-tonska preša - čez pol ure celo pridizelašil vse do vrha. :))

Do sedla je bilo trdo, s "pomarančasto" površino, tako da je smuči malce treslo - in noge so me pekle že po desetih zavojih. Če bi šlo tako naprej, bi do dna rabil dve uri. Na srečo so bile pod sedlom povsem druge, fantastične razmere, s 5 cm popuščenega snega na trdi, zlikani podlagi, kar je omogočalo popolnoma lahkotno vijuganje. Atov gnilec se je pojavil šele na prelomnici v strmi del žlebu (zaradi lege pravokotno proti soncu). Ni bil ravno ekstremne vrste, vendar dovolj, da je oviral lepo vijuganje. Kopno stopnico sva obvozila po snežnih prehodih v ruševju, pod njo pa je bilo že manj gnilo, tako da sva se zlahka podrsala tudi skozi ozki iztek žlebu ter potem desno v gozd. Po vlaki in gozdni cesti je šlo začuda gladko, le paziti je bilo treba, da nisva zapeljala na kak kamen. Le pred zadnjo serpentino sva šla par minut peš. S smuči sva stopila pri avtu.
Najprej sva odprla vsak svojo piksno, šele nato je sledilo sezuvanje in preoblačenje. Jaz sem imel s seboj celo sandale. Februarska Baška grapa nikoli ne razočara!

12.12.2013 Ta hud žleb
(+ Eva, Klemen)

Prekrasna spomladanska smuka po Južni grapi Hohkowbla.

Vreme je bilo tako lepo, da ga je bilo obvezno treba izkoristiti. Dopust! Iz megle/nizke oblačnosti smo pogledali na višini 950 m, parkirali pa na višini 1240 m, ker sem presodil, da smo že na zadnji levi serpentini ceste. Ko smo začeli hoditi, se je sicer hitro izkazalo, da smo se ustavili eno levo serpentino prezgodaj, vendar nismo zamudili praktično nič, saj se, zaradi zasnežene ceste, z avtom veliko dlje tako ali tako ni dalo peljali.
Na plazni čistini sem takoj dojel, da kolovoz čez njo ni pravi, saj na drugi strani ni bilo vlake, ki bi nas popeljala navzgor. Nič hudega, po pretežno kopnem gozdu smo se zlahka sprehodili do 80 m više ležečega "pravega kolovoza" oz. vlake. Tam se je začela tudi konkretnejša snežna odeja in prestopili smo na smuči. Viška oblačil smo se znebili že prej, saj je bilo lepo toplo. 30 m nad koncem vlake smo zavili k levemu robu gozdiča, kjer se je skozi veje svetlikal snežni trak "Ta hudega žlebu" (kot mu pravijo Graparji). Vanj smo zavili ravno še zadnji trenutek, višje se je namreč vmes razprostrlo kopno ruševje. Naša skepsa, ki jo je spodbujal topli dan, se je v žlebu spremenila v navdušenje, saj smo stopili na povsem predelan in po vrhu ravno prav popuščen sneg. Do prve zožitve smo šli s smučmi, pri čemer sva midva z Evo krstila nove, nič kaj uporabniku prijazne Dynafitove srenače. Ožino smo optimistično zgazili s smučmi v rokah, nad njo pa so šle dokončno na nahrbtnike, saj strmina ni popustila. Čeprav smo se zaradi odličnih razmer vzpenjali kar v čevljih in s palicami, se mi je naklon med vzponom zdel tako hud, da sem, odvajen takih strmin, že malo premleval, da bom morda raje odsmučal po sosednjem "Sedelnem" žlebu. ;) Nad stenico smo napredovali po direktnem snežnem jeziku, nad katerim pa je bilo višje gori kopno, zato smo direktno smer na vrh opustili in rajši prečili do snega na desni. Tam sem takoj prestopil nazaj na smuči in prej vodeča tovornika kmalu pustil zadaj. Ker je bil glavni greben Spodnjih Bohinjskih spihan do kopnega, smo smuči in nekaj težke opreme pustili takoj ob prihodu na greben in se zadnjih 8 minut do vrha sprehodili peš.

Po malici in razgledovalnem kvizu (osnovno vprašanje je bilo, ali gledamo Viš ali ne) smo se spustili k smučem. Že prvo snežno polje pod grebenom je bilo odlično smučljivo, po prestopu čez trave na levi trak pa je sneg z vsakim zavojem postajal še boljši. Ves čas smo zato na veliko pozirali. Skozi ožino ob stenici je prvi še lahko odsmučal, tretji pa je v zdrsanem koritu, globokem 10 cm in širokem za dolžino smuči, lahko le še stopničil. 150 strmih višincev pod ožino smo nato odsmukali kot po maslu. Enkratne razmere! Vmes sta bili še dve zožitvi, od katerih prva ni predstavljala posebne težave, zato pa je bila spodnja že čisto na meji (preveč je bila mehka) - ampak tokrat sem bil kot tretji v prednosti, saj sta predtekmovalca priročno razkrinkala vse skale. Spodaj sem smučal samo v majici... Mimo mesta, na katerem smo se bili v žleb priključili med vzponom, smo besničarili še 50 m niže (vključen pogrez v potoček in vožnja čez ruševje), do lovske stezice, ki prečka žleb na višini 1370 m. Po njej smo se kratko porinili levo v gozd ter nato med drevjem brez kakršnega koli škrtanja odvijugali do vzponske vlake. Do gozdne ceste je šlo, glede na malo snega, presenetljivo gladko. Po cesti je bilo to že veliko bolj na meji, zato sem svoje lepe Elan Aljaska odpel 100 m pred serpentino. Ostala dva pa tik pod njo. Do avta nam je preostalo 5 minutk ležernega sprehoda.

V Stržišču smo si, med drugim, od cerkve ogledali smučarsko smer skozi žleb Birgl. Na pijačo in turnosmučarsko debato smo se ustavili pri Birtu, pri čemer se je izkazalo, da je bil Klemen njegove informacije razumel malo po svoje. Itak pa to ni bilo nič novega; Klemenov vodniški talent, ki nezgrešljivo cika iz turne v alpinistično smuko, nama je bil iz Zajzere 2009 že dobro znan. :))

Primorske stene: Matajurski vrh, JV stran (Južna grapa: III+, 40 do 45°, 350 m)

Matajurski vrh iz Bohinja
Poljanski vrh iz Baške grape