Vrh Krnic, 1896 m

28.3.2010 (+ Darinka, Urša, Primož, Blaž, Matjaž E.)

Pravljičen pomladni turni smuk.

Pred sp. postajo gondole smo se zbrali četrt čez sedmo in ugotovili, da prva vožnja ni ob pol 8h, ampak ob 8h. Na srečo so nas prijazni žičničarji (tud Bohinci niso več kar so bli, khekhe) spustili že na "delavsko furo" ob 7:45. Enosmerna vozovnica = 9 €.
Pred Smučarskim hotelom so se nam ob pogledu na pravljično okolico usta raztegnila do ušes. Šajba in (končno) stisnjen sneg. Z izjemo Primoža, ki se je zaprašil po progi proti Žagarjevemu grabnu, smo planino Zadnji Vogel lahkotno dosegli po prečni cesti. Naš "poznavalec" na srečo ni veliko izgubil, do nas se je priporival že čez minuto. Zimskim markacijam za Komno smo sledili le kratek spustek, do najnižje točke prve etape Triglavske magistrale, potem pa pse na smuči in čez nekaj korakov smo vstopili v velik kotel, s katerim se začne dolina, dvigajoča se proti sedlu Vrata med Šijo in Voglom. Ko smo se povzpeli na naslednjo uravnavo, nad katero dolina zavije levo, se je začelo parlamentiranje. Blaž je hotel na vsak način nadaljevati po najočitnejšem žlebu, malce desno navzgor, vendar smo ga prepričali, da vodniček pač govori drugače, pa če tisti žleb izgleda še tako privlačen. :) Pravi (?) prehod je zgoraj presenetljivo strm, tako da so ga Matjaž, Urša in Primož raje obvozili čez skrajno desno ramico, ostali pa smo ga odpešačili. Moj poskus s srenači je končala nestabilna plast stiroporja. Čeprav nadaljevanje ni več tako zahtevno, druščina ni odstopala od stalnega uhajanja iz normalne smeri. Prvo zamisel so dobili pred konto, ki leži pod severno steno Vogla, kjer jih je prepričala strmina na desni. Jaz sem seveda mirno prečil po desnem boku konte in se brez težav povzpel čez desni prehod. Ko smo prišli skupaj, to stanje spet ni dolgo trajalo, saj jih je ponovno odneslo nekam v desno. Nič mi ni bilo več jasno. :) V kratkem strmem prehodu v direktni smeri so bili sicer potrebni srenači, vendar pa je bil neroden le en sam korak čez prelomnico, kjer sem visel na špicah in repih. Od tu naprej bi bila smer proti sedlu med Voglom in Vrhom Krnic jasna celo slepcu. Ne pa tudi mojim genijalcem, ki so ponovno rudarili po desni, po severnem grebenu Vrha Krnic. Ob pogledu na moj sprehod do vrha sta se spametovala edino Matjaž in Urša, medtem ko so ostali do vrha raje duškali peš, po direktarici. Je pa res, da so bili brez srenačev. Mi trije smo odpikali le zadnje metre pod grebenom, oziroma opastjo.
Osnovni cilj ture je bil sicer Vogel, a so vsi zavili na prijaznejšega soseda, Vrh Krnic. Malo sem potrmaril edino jaz, a sem odnehal že pred polovico Voglovega zahodnega grebenčka. Zaradi pomrznjenega snega bi moral pod strmo stopnico natakniti dereze, pa tudi do smuke po zračnem grebenčku mi ni bilo kaj dosti. Skratka, brezveze bi zapravil veliko časa.

Spust po vršnem pobočju je bil tako fenomenalen, da so se Blaž, Urša in Primož odločili za ponovitev, Matjaža pa sva dala prednost piru na planini Zadnji Vogel. Najin načrt se je uresničil, pa čeprav sva namesto kelnaric naletela na tri - dopustovalke. Takoj so podlegle turnosmučarskemu šarmu in nama prinesle pir iz svojih zalog. :))
Za popolnost ture je poskrbel nepričakovano odličen spust po uradno že zaprti progi Žagarjev graben. Sprva smo vijugali celo po deviški snežni prevlekici iz petka. Zlikana proga je bila sicer presenetljivo trda in tudi povsem spodaj niti blizu kake gnilobe. Na položnem spodnjem delu je bilo treba trikrat-štirikrat prestopiti nekajmetrske kopne presledke, drugače pa smo brez najmanjših težav prismučali do zadnjega klančka, tri minute pred spodnjo postajo gondole. Samo smejalo se nam je.