| Turnosmučarski vodniček / Triglavsko gorovje / Pokluka |
Viševnik, 2050 m
Pozimi verjetno najbolj obiskan slovenski dvatisočak. Kaj ga dela tako popularnega, je jasno: cesta do vznožja, kratek vzpon in relativna nezahtevnost. Vendar to še zdaleč ni vse, privlačna je tudi velika, za tako "majhen" vrh prav neverjetna izbira smeri spusta. Za Viševnik je povsem normalno, če se vzpneš po eni, odsmučaš po drugi, se ponovno vzpneš po tretji in končno odsmučaš še po četrti smeri. Pa tudi to še ni vse, podobno številne so možnosti podaljšanja ture s sosednjimi vrhovi (Ablanca, VDv, MDv, V. Selišnik, Debeli vrh).
|
Težavnost II- (II)
Izhodišče december - april Lega J (V, S, Z) Smučljivost zelo dobra Orientiranje lahko
Zemljevidi |
|
Dnevniški zapisi
15. in 16.1.2000
25.4.2001 (+ Tomaž C, Luka) Trije sodelavci na jutranji, "predslužbeni" turi. Bili smo zgodnji, z Rudnega polja smo štartali ob pol 6h in ob sončnem vzhodu smo bili že na vrhu smučišča. Vzpenjanje po stopinjah v trdem snegu je bilo hitro, tako da smo stopili na vrh nekaj minut čez 7. uro. Vreme fantastično, edino čez spihani vrh je vleklo. Zavetje smo našli par metrov niže. Zagrizeno sem začel s samega vrha, se podričal po snežnem traku tik ob opasti ter po nekaj zavojih po zelo razritem trdem snegu zapeljal levo do grebenske glave, kjer sem se postavil v fotografsko prežo. Luko je na kratkih dilcah že v prvem zavoju in zatem krajši prečki tako smešno premetavalo, da sem se, ko se je v drugem zavoju skoraj raztreščil, začel režati, potem ko se nikakor ni uspel razvozlati, niti s Tomaževo pomočjo, pa sem se že krohotal. Šele po treh minutah mi je postalo jasno, da je nekaj narobe. Kaj se je zgodilo: palica se mu je v zavoju zataknila in desno roko mu je vrglo iz ramenskega sklepa! Najino znanje "uravnavanja kosti" ni bilo uspešno, zato je Tomaž Lukove smuči pospravil na svoj nahrbtnik, Luka pa je z visečo roko in od bolečin bledim obrazom odpešačil naravnost navzdol. S Tomažem sva vozila ne predaleč od njega, da bi lahko po potrebi hitro priskočila na pomoč, sicer pa se je izkazalo, da razmere za smučanje itak niso bile ravno navdušujoče. Na vršnem pobočju nad Konjščico je bilo še kar solidno, spust s slemena na Zlato vodo je bil že gnil, v žlebu in ob zgornji vlečnici pa sva doživela pravi rodeo, resno se sploh ni dalo peljati. Da je bila komedija popolna, smo med vožnjo proti jeseniški bolnišnici povzročili paniko med Lukovim sorodstvom. Med kratkim pogovorom z Lukovo ženico je zaradi slabega signala izpadel njen glas, mi pa smo, misleč, da je zveza prekinjena, nadaljevali s črnim humorjem. Npr. Luka: "Samo, da bom lahko jedel, pa bo dobro!" :)) Skratka, preživeli dve tretjini bojne enote sta prišli v službo šele po kosilu, namesto pred malico. Šef pa nič... 
22.2.2004 (+ Eva, Aleš) Kot že vemo, pravega turnega smučarja težko kaj ustavi. Dež? Pa kaj?! Na Rudnem polju se je bežno upanje, da bo pa morda vendarle snežilo, izjalovilo, zato smo se pred izstopom iz avta za vsak slučaj zadopingirali še s piksno Laškega. Do slemena nad Zlato vodo je šlo povsem lepo - če izvzamem svoje pse, ki so po sramoti iz prejšnjega tedna obrnili ploščo in se tokrat tako močno oklepali snega, da sem občasno kvihtal z do 10 cm debelimi cegli - tam pa nas je zajel jugozahodnik, zato smo bili prisiljeni majicam in vetrovkam dodati tudi pulije in kape. No, dež pa je praktično ponehal. Sneg je bil zanimiv: do vršne strmine smo vlekli novo gaz v nekakšen "moker pršič", vdiralo se je do 30 cm, naprej do vrha pa je bilo precej spihano, zato je šlo mnogo lažje. Bilo je sicer nekaj mehke klože, vendar premalo, da bi bilo nevarno za zdrs, pač pa ravno prav, da so psi lepo prijemali. Na vrhu smo v vetru samo obrnili. Vršna glava je bila pod novim snegom ponekod poledenela ali pa so bile skale komajda prekrite, zato je "butcu&butcu", ki sta smučala čisto z vrha, pod smučmi veselo škrtalo, potem pa nas je vršnih 200 m presenetilo s prijetno pelo. Ko smo na slemenu zapeljali v globok sneg, je lepe zavoje zamenjala vožnja naravnost, z naporno držo nazaj. Ampak hudega nam ni bilo. B&b sta vijugala že nad Zlato vodo in v žlebu, sam pa sem se šparal za zratrakirano smučišče - ki ni razočaralo. V avtu smo zaključili: "Ejga, spet ena dobra tura!" :) 
4.12.2005 (+ Tanja, Eva, Klemen, Aleš) Vzpon po običajni smeri, v krasnem vremenu, vidljivosti in temperaturi. Za novost pri izbiri smeri spusta je poskrbel moj fotoaparat, ki se je z vrha odkotalil po južnem pobočju in izginil za robom. Z Alešem sva šla po njegovi sledi, ki naju je po simpatičnem vijugavem in koritastem žlebu pripeljala v spodnji del Desne grape (po njej pelje lahek alpinistični spust, III+, mesto S4). Sneg je bil za začetek decembra tako neverjetno dober, da sem v srednjem delu celo pozabil gledati za fotoaparatom!! Le v najožjem, zaključnem delu grape, ki je tudi najstrmejši, se je pojavilo malce skorje. Za skokec v najožjem delu je snega vendarle še manjkalo, bil je preozek, zato je bilo treba čezenj peš ali pa spustiti naravnost in spodaj med stisnjenima stenama zanesljivo zavreti. Fotoaparat? Ustavil se je šele po 450 višinskih metrih kotaljenja, v plazovini v izteku grape, potem ko je brez najmanjšega trka zvozil vse ovinke in grapo s skokom!?!? In še vedno normalno deloval! TO je pravi turni fotoaparat! :o)) Po "decembrskem srencu" (trdi skorji) sva odvijugala na Konjščico in se z nje povzpela proti poti Rudno polje - Vodnikov dom. Ker po njej v letošnjem snegu ni bil hodil še nihče, sva se pred strmo prečnico raje povzpela še dodatnih 50 m do slemena, podaljška Plesišča. Spust skozi gozd do smučišča je bil edini, na katerem sem se nekaj razburjal čez sneg... :) Za zaključek smo pod smučiščem udarili hvatanje braun boje na toplem soncu. 
9.12.2008 Viševnik - Ablanca (+ Eva, Tonček, Blaž) Zadnji dan pred novim dolgotrajnim poslabšanjem = dopust. Dopust, kakršnih ni veliko. Vse je bilo naravnost idealno: temperatura, jasno nebo, sneg, zanimiva tura, število ostalih gornikov. Klasični mraz Rudnega polja smo pustili za seboj takoj, ko smo se začeli vzpenjati po smučišču. Nato pa, na kratko, smo se v idealnih razmerah do vrha Viševnika enostavno sprehodili (no, vsaj tisti s kooperativnimi psi). Nikamor se nam ni mudilo, samo uživali smo. Pogled čez vršni greben na nedolžno severno pobočje nas je spravil v sladke škripce - kam odsmučati - še posebno po ogledu spusta dveh deskarjev, ki sta skočila v pršič z opasti v vznožju vršne glave. Pravi kič. Vseeno smo se odpravili proti prvotno zamišljeni Zahodni grapi. Čez prvi grebenski vršiček minuto peš, za njim pa smuči na noge in gremo. Na začetku je poskušala motiti skorjica, niže pa je bilo vse bolje in po prvi tretjini spusta smo v pršiču že rjoveli od užitka (opravičilo vsem za zvočno onesnaženje). Spodaj se je sicer spet pojavljala občasna skorjica, povprečna ocena spusta pa je bila zelo, zelo dobro. Ker je bilo Blaževo zaupanje v pse na psu, se je pridružil našemu veteranu Tončku pri zaključnem vzponu na Srenjski preval, preostala dva pa se nisva mogla upreti opevanim razmeram na Ablanci. Presenetila naju je že gaz, ki je omogočala izredno lahek vzpon na vrh s smučmi; da bom kdaj osvojil Ablanco s smučmi, si nisem bil nikoli mislil, sploh pa ne tako enostavno. Kot vemo, vrh Ablance ni ravno prostoren, zato kljub razmeroma majhni relativni višini ponuja občutek visoke gore. Na žalost je bil veter zgoraj tako nadležen, da sva se takoj pripravila na smuko. Navdušena nad globokim pršičem se v zgornjem delu starim vijugam nisva dala motiti, spustila sva kolikor je šlo in se ustavila šele nad strmim žlebom. V navdušenju naju je malo zaneslo, zato sva pikirala kar v levi, najstrmejši žleb. Je bil pač najmanj posmučan, midva pa sva hotela svoj delež deviške beline. S strmino (okoli 50°) sicer nisva imela težav, tudi pršič je bil v bistvu osupljivo stabilen, smola pa je bila v tem, da sva že v prvem zavoju zarezala po skalah. Odkrila sva jih kar nekaj, zato sva žleb posmučala previdno počasi. Spodaj pa je seveda spet letelo. Nad Konjščico se je izmenjalo več vrst snega - pršič, nekakšno lepilo, skorjica, skorja in Skorja - na splošno pa je bilo boljše smučljivo kot običajno. Čudovit dan. 
5.12.2013 Četrtek. Popravil nedeljsko napako in odprl turnosmučarsko sezono. Iz previdnosti sem s seboj vzel "makadamke" (haganke z okovjem easy go in klasičnimi psi), kar pa se je izkazalo za nepotrebno. Namreč, čeprav snežna odeja ni bila debela, je sneg že povsem stisnilo skupaj. Sredi vršnega pobočja sem zaradi trde, drseče podlage celo dodal srenače (ni pa bilo nujno). Vršna glava Viševnika je bila klasično spihana, zato sem smuči pustil pod njo, tik nad odlomom plazu, ki se je s trave prejšnji dan odpeljal proti Konjščici (po "smučarski" smeri mojega starega Olympusa). Po zaslugi dokaj prijetne temperature sem na vrhu ostal kar tričetrt ure, upajoč, da se bo koprenasti pas, širok kakšnih 20 km, ki se je iznad Avstrije premikal čez Slovenijo, umaknil soncu. Žal sem bil vseeno kakšno uro prezgoden. Posledično je bila smuka na vršnem pobočju čisti rodeo. Pravih zavojev sem naredil zelo malo, večinoma sem prestopal na mestu. Solidne zavoje sta ponudila šele vzporedna žlebova zahodno od razgledne glavice v pobočju (vzhodno od nje, kjer gre običajna smer proti vrhu, je bilo povsem razrito in nekaj kopnih reber). Do Plesišča so sledile skorja in pomrznjene brazde. Sneg je postal bolj prijazen nad Zlato vodo; kjer je bilo zvoženo, je bil nekakšen decembrski putrček. Tudi žleb pod njo je bil podoben in je omogočal dobro smuko. Makadamke so prišle do izraza edino na cesti. Odlična izbira za prvi turni smuk zime - zaradi kratkosti. :-) 
|
