Ablanca, 2004 m

Stranski vrh, ki ga od Velikega Draškega ločuje Studorski preval, je redko cilj smučarjev, kar, glede na zahtevnost, seveda ni čudno. Celo peš pristop s Studorskega prevala pozimi ni čisto lahek (razen kadar je veliko snega), zato je vrh rezerviran za gornike, ki že imajo nekaj izkušenj. Izkušen turni smučar se v dobrih snežnih razmerah lahko posladka s kratkim alpinističnim spustom v območju vzhodnega grebena (III, 200 m), medtem ko so ostale smeri primerne le za prave alpinistične smučarje.
Staro ime za Ablanco je, po Tumi, Vrh Ramórnjeka.
Vzpon: Z Rudnega polja po smeri označene poti proti Vodnikovemu domu - iz vznožja vojaškega smučišča se po gozdu vzpnemo 200 višinskih metrov, po nekajminutni vodoravni prečnici pa odsmučamo po čistini do 100 m nižje planine Konjščice. Sledi vzpon na Jezerce ter levo na Studorski preval. Do vrha ostane še 100 m vzpona po severnem grebenu. Če je snega malo, imamo lahko v spodnjem delu grebena nekaj sitnosti s pečevjem.
Spust: Z vrha najprej nekaj metrov po ozkem grebenčku. Severno pobočje se začne z dokaj zmernim naklonom, nad prelomnico v osrednjo strmino pa zavijemo desno, na vzhodni greben. Težja varianta naravnost navzdol je možna samo v zadosti debeli snežni odeji; izbiramo med dvema kratkima, a strmima žlebovoma (okoli 50°). Lažji je desni (gledano navzdol).

_Izhodišče
Rudno polje, 1340 m
_{Višinska razlika}
760 m
_{Čas vzpona}
2:45
_{Čas spusta}
1:45

_Zemljevidi
Triglav, 1:25.000,
Jul.A.-vzhod, 1:50.000,
Jul.A.-Triglav, 1:20.000
_Vodniki
-

9.12.2008 Viševnik - Ablanca (+ Eva, Tonček, Blaž)
Zadnji dan pred novim dolgotrajnim poslabšanjem = dopust. Dopust, kakršnih ni veliko. Vse je bilo naravnost idealno: temperatura, jasno nebo, sneg, zanimiva tura, število ostalih gornikov.
Klasični mraz Rudnega polja smo pustili za seboj takoj, ko smo se začeli vzpenjati po smučišču. Nato pa, na kratko, smo se v idealnih razmerah do vrha Viševnika enostavno sprehodili (no, vsaj tisti s kooperativnimi psi). Nikamor se nam ni mudilo, samo uživali smo. Pogled čez vršni greben na nedolžno severno pobočje nas je spravil v sladke škripce - kam odsmučati - še posebno po ogledu spusta dveh deskarjev, ki sta skočila v pršič z opasti v vznožju vršne glave. Pravi kič.
Vseeno smo se odpravili proti prvotno zamišljeni Zahodni grapi. Čez prvi grebenski vršiček minuto peš, za njim pa smuči na noge in gremo. Na začetku je poskušala motiti skorjica, niže pa je bilo vse bolje in po prvi tretjini spusta smo v pršiču že rjoveli od užitka (opravičilo vsem za zvočno onesnaženje). Spodaj se je sicer spet pojavljala občasna skorjica, povprečna ocena spusta pa je bila zelo, zelo dobro.
Ker je bilo Blaževo zaupanje v pse na psu, se je pridružil našemu veteranu Tončku pri zaključnem vzponu na Srenjski preval, preostala dva pa se nisva mogla upreti opevanim razmeram na Ablanci. Presenetila naju je že gaz, ki je omogočala izredno lahek vzpon na vrh s smučmi; da bom kdaj osvojil Ablanco s smučmi, si nisem bil nikoli mislil, sploh pa ne tako enostavno.
Kot vemo, vrh Ablance ni ravno prostoren, zato kljub razmeroma majhni relativni višini ponuja občutek visoke gore. Na žalost je bil veter zgoraj tako nadležen, da sva se takoj pripravila na smuko. Navdušena nad globokim pršičem se v zgornjem delu starim vijugam nisva dala motiti, spustila sva kolikor je šlo in se ustavila šele nad strmim žlebom. V navdušenju naju je malo zaneslo, zato sva pikirala kar v levi, najstrmejši žleb. Je bil pač najmanj posmučan, midva pa sva hotela svoj delež deviške beline. S strmino (okoli 50°) sicer nisva imela težav, tudi pršič je bil v bistvu osupljivo stabilen, smola pa je bila v tem, da sva že v prvem zavoju zarezala po skalah. Odkrila sva jih kar nekaj, zato sva žleb posmučala previdno počasi. Spodaj pa je seveda spet letelo.
Nad Konjščico se je izmenjalo več vrst snega - pršič, nekakšno lepilo, skorjica, skorja in Skorja - na splošno pa je bilo boljše smučljivo kot običajno.
Čudovit dan.