Turnosmučarski vodniček / Triglavsko gorovje / Pokluka

Debeli vrh, 1962 m

Lahko dostopen, vendar malo obiskan vrh, čeprav smučarju predstavlja le polurni podaljšek z Mrežc. Vzrok za to je predvsem prečenje, ki je potrebno za povratek na Lipanco, medtem ko nepregledni spust naravnost navzdol manj izkušenih niti ne vleče. Zaradi svoje sredinske lege ima Debeli vrh pravzaprav dve razmeroma enakovredni izhodišči, Lipanco in Rudno polje.
Vzpon:
Z Lipance: če nam ni do osvojitve bližnjega vrha Mrežc, že na rami ob veliki vrtači zavijemo levo in sprva v lahnem spustu, nato pa vodoravno prečimo do vznožja vršne vzpetine. Med prečenjem se kot nekajminutni ovinek ponuja manj izraziti Vrh Razôra, 1893 m.
Pristop z Rudnega polja je še manj "v uporabi", saj gre za pohodno turo z vmesnim 100-metrskim spustom (v Blejsko konto), kakršne nimajo veliko častilcev. Zato je tišina v tem prelepem koncu zagotovljena.
Spust: Najbolj zanimivo je smučanje po lepi dolinici med Mrežcami in Zgornjim Razôrom, ki se izteče v gozdno pobočje. V dolinico je najlažje vstopiti pod Vrhom Razôra, medtem ko je na direktni smeri z Debelega vrha potrebno iskati prehode v vrtačastem labirintu, težave pa nam lahko povzroči tudi strmi bok dolinice. V gozdu strahu pred izgubljanjem ni, saj spodaj ena nad drugo tečeta dve gozdni cesti. Če želimo priti do svojega vozila pri Rupah s čim manj porivanja, se skozi gozd spuščamo čim bolj proti levi. Spodnja cesta nas pripelje točno do parkirišča pri spomeniku. Če želimo na Rudno polje, v gozdu smučamo v južni smeri do zgornje gozdne ceste in potem le-tej sledimo desno.

_Težavnost
II-

_Izhodišče
Pri Rupah, partizanski spomenik, 1340 m
_{Višinska razlika}
630 m
_{Čas vzpona}
2:30
_{Čas spusta}
1:00

_{Letni čas}
december - marec
_Lega
J
_Smučljivost
dobra
_Orientiranje
z Lipance lahko, na spustu skozi gozd zahtevno

_Zemljevidi
Triglav, 1:25.000,
JA - vzhod, 1:50.000,
(Julijske Alpe - Triglav, 1:20.000, delno)
_Vodniki
Črnivec (36),
Poljanec (52)

Dnevniški zapisi

2.1.2005 z Lipance
(+ Matjaž E.)
Debeli vrh, zahodno od Mrežc, je lahka in samotna turica povsem blizu najbolj obleganih pokljuških vrhov. S parkirišča pri spomeniku sva se povzpela do Blejske koče na Lipanci in naprej proti vrhu Mrežc. Najkrajša smer na vršno pobočje Mrežc ima na sredi zelo strm prehod, ki ponavadi pobere dosti moči, veliko bolj eleganten pa je ležeren ovinek po označeni poti proti Srenjskemu prevalu levo okoli strmine (še posebno priporočljivo za slabše smučarje). Ležerno obkrožitev Mrežc nama je na zahodni strani žal preprečilo zelo strmo pobočje, ki je bilo ob obilici rahlega snega prenevarno, zato sva morala zaviti navzgor na bližnje široko "smučišče". Za dodatno popestritev so skrbele moja "zlomljena" palica (iztaknil se je vložek iz spodnjega dela) in cokle na mojih psih, ki so se umirile šele po izdatnem voskanju. Pri značilni vrtači, nekaj minut pod vrhom, sva zavila levo in v blagem spustu prečila proti vršnemu grebenu nad Krmo. Do Debelega vrha preostane večinoma povsem lahek razgleden sprehod, ki so ga nama začinili moja palica in soimenjakovi odpadajoči psi...
Pred spustom sem neubogljivo palico močno povezal z lepilnim trakom, kar se je izkazalo za učinkovito. Spust sva začela po smeri prihoda, nad sedlom pa že zavila desno, jugovzhodno, po bližnjici proti dolini med Mrežcami in Zgornjim Razorjem. Med kuclji, globokimi vrtačami in čez zelo strmo stranico doline sva zadela lepe prehode, ki so postregli tudi s trdim, odlično smučljivim snegom. Dolina je v predelanem snegu prav lepo smučljiva, v globokem, težkem pršiču pa sva se večinoma vozila samo naravnost. Ko se je široko sleme Mrežc znižalo do dna doline, sva se začela spuščati skozi gozd poševno proti levi, z namenom priti na zgornjo gozdno cesto čim bliže izhodišču. Dosegla sva jo točno na mestu, kjer jo prečka označena pot Lipanca - Rudno polje, spodnjo cesto pa nekaj metrov pred vrhom klančka, tako da nama je do avta preostal samo še blag spust (sprva po zlikani tekaški progi).

11.2.2007 z Lipance čez Vrh Razora
(+ Eva, Grega)
Zjutraj se na Srednjem vrhu osuplo zazremo v povsem kopno okolico. Tole pa ne bo za na Murnovec... Prask, prask. In noben nau verjeu, kva se'j zgodil pol (© Klemen Klemen) - še tretjič zapored sem se znašel na Pokljuki...
Po jutranji skorajda popolni jasnini so nas na Lipanci sprejeli zbirajoči se oblaki, čemur je sledil še nič kaj laskav opis smučljivosti Mrežc iz ust Igorja Jenčiča. Kar pa nas ni kaj preveč ganilo. Z dobro voljo smo se prikotalili čez spodnji prehod na hrbet Mrežc in na višini okoli 1850 m zavili v prečenje proti Debelemu vrhu; kot se je izkazalo, smo začetek zadeli zelo natančno. Mimogrede smo s 30-metrskim vzpončkom osvojili tudi Vrh Razora. Vreme se na srečo ni preveč pokvarilo, spodnji rob oblačnosti je ostal nad nami, Debeli vrh pa nas je celo sprejel v vrhunskem slogu - zadnje korake smo naredili v soncu.
Zadrževanje na vrhu je bilo zaradi vetra kratko. Začetek smuke je kazal, da bomo prišli v dolino povsem nalomljeni, saj se v prvih 100 metrih v lomeči se skorji ni dalo storiti veliko pametnega, potem pa smo pogruntali, kje uloviti zadnje pasove pršiča. Oziroma vsaj tanjše skorje. Smuka je postala kar zadovoljujoča, predvsem pa smo se lepo zabavali. Spust skozi gozd (smer: ves čas proti levi) je bil nad pričakovanji lahkoten; v strmini po raznih stadijih pršiča, pod zgornjo cesto, ko se svet položi, pa nam je šel na roko rahlo pomrznjen sneg, popadan z drevja. Razočarala nas je le spodnja cesta, ki ni bila poteptana. Enotna zaključna ocena: iz neidealnih razmer smo izvlekli nadpovprečno simpatično turico.

7.12.2008 z Lipance
(+ Urša, Eva, Aleš)
Ob prihodu na parkirišče pri Rupah smo se, pričakujoč vse hudo, nejeverno ozirali okoli sebe. Videli smo samo suh pršič. Hudirja, kje je skorja?
Mrežce so bile oblegane, proti Debelemu pa smo morali potegniti prvo gaz. Uh, kako nam je bilo težko... :)) Ali je kaj lepšega, kot imeti vrh samo zase? Seveda je - ko se zapodiš v neverjetni, nedotaknjeni decembrski pršič. Fantastično prašičenje v vršnih 150 metrih smo morali takoj ponoviti (ampak samo tisti z ubogljivimi psi). Smer spusta: ne levo proti dolinici pod Mrežcami, kot opisujem v vodničku, temveč z vrha naravnost navzdol (jugovzhod), kar je smučarsko in orientacijsko enostavneje! Nevarnost plazov je bila, če verjameš ali ne, ničelna.

19.2.2011 Rudno pole - Zlata voda - V. Selišnik - Debeli vrh
(+ Grega)
Obema je prijala ležerna tura. Začela sva temu primerno in se na Rudno polje pripeljala šele ob pol 9h - ter debelo pogledala, kajti zgodnejših je bilo za manj kot 10 avtomobilov.
Pri smučišču sem prvič opazil tablo, ki turne smučarje usmerja levo ob vlečnico. Ker je imel "Kovačev študent" na začetku nekaj svojih klasičnih postankov (nogavice, zavoj v gozd), sem do Zlate vode lahko vlekel uživaški tempo. Tam sva zavila v nedotaknjeni sneg, proti Kačjemu robu. Gaz je utiral Grega, beri: še naprej tempo po mojih željah :). Na obronku, kjer je pogled neovirano poletel po bližnji in ne toliko bližnji okolici, se je počutje še dodatno dvignilo. Dan je bil čudovit, pokrajina belo zalita, temperatura izjemno prijetna. Za Viševnikom sva se za par minutk priključila na smučino Srenjski preval - pod Kačjim robom, a le do Viševnikove severne "ostroge". Pod njo sva zavila desno, čez nagubano planotico prav lepo, brez izgube višine povijugala do zahodnega vznožja Velikega Selišnika in se nato v 5 minutah povzpela na njegov vrh. Ko sva se ozrla proti severu, so naju zbodle v oči tri vijuge, z vršiča v Draškem robu zarisane proti Blejski konti, čez katero sva bila namenjena tudi sama. Ker je spust vanjo s Selišnika obetal komaj kakšen zavoj, sva načrt v hipu prilagodila. Kar s kožami na smučeh sva odsmučala nazaj do sedla (ker gre samo za poševen smuk, je šlo izvrstno) in malicala šele na "Brezimenem vrhu".
Smuka po vzhodnem pobočju se je začela vrhunsko, v pršiču, končala pa v skorji. Osrednja strmina je sicer kar pošteno strma, tako da za nestabilne razmere ni primerna. Smučina predhodnikov, ki so nama sugerirali spust, nama je pomagala tudi pri prečenju okoli konte in naprej na Debeli vrh. Namesto povprek čez spodnji del južnega pobočja, kot svetujejo stari vodnički in zemljevid Triglav, se je v cikcaku vzpenjala pod glavnim grebenom, naravnost na vrh. Kar se mi zdi dosti bolj smiselno. Medtem ko je na Viševniku in Mrežcah mrgolelo "mušic", sva bila midva popolnoma sama. Pričakovano.
Tudi z Debelega sva odsmučala naravnost navzdol, tokrat po južnem pobočju, in tudi tu je strmina kar dobra. Pričakala naju je še tretja vrsta snega - rila po južnjaku, pospremljena z velikimi "koluti". Spust skozi nepregledni svet pod Selišnikoma je, kljub skorji, minil lažje od pričakovanj. Skozi lepo smučljiv, redek macesnov gozd ves čas držiš smer proti desni, dokler ne zadaneš na zgornjo gozdno cesto. Na njej sprva nekaj metrov celo pridobiš (če te časti gaz predhodnikov, ni vredno omembe), potem pa se do smučišča cijaziš v položnem spustu.

4.2.2021 z Rudnega pola po direktarici
(+ JanezR)
Popoldanski šiht na sončni, pomladni Pokluki. Polovico vzpona sem opravil kar v kratkih rokavih.

7.3.2021 Rudno pole - Debeli vrh - V. Selišnik
(+ Breda, Eva, Jana, Vida)