arhiv
dnevnik 2008, mali srpan (julij) - kimavec (september)
Dnevnik 2008, mali traven (april) - rožnik (junij)
nedelja, 29.6.2008: Jelendol - planina Javornik
Nezahtevna vožnja po senčni gozdni cesti je prava izbira za soparne dni. Ogrevanje po dolini sva zaključila z ogledom Štegovniškega slapu, nato so bili na vrsti klanci. Posebnih naporov ni bilo, vzpon doseže težavnost največ V4, večinoma pa je lažje. V zaključku naju je premotil odcep ceste na preval Dol, ki na zemljevidih še ni vrisan, zato je - po radlerju pred kočo Pri Zdravcu - do planine Javornik sledilo 60 m porivanja. Tolažba v obliki kislega mleka in žgancev je bila zelo učinkovita...
Spust je v celoti potekal po gozdni cesti.
(24 km, 870 m)
torek, 24.6.2008: 
Jezerski vrh - Ankova pl. - Roblekova pl. - Žingerc
Gozdna cesta za Ankovo planino se začne tik za slovensko stavbo mejnega prehoda Jezerski vrh. Uvodni klanec je strm, V4-V5, nadaljevanje pa zložno. Planina je danes povsem zaraščena, preseneti le velika mejna stražnica. Malo naprej gremo na razpotju pri mejni tabli levo in čez minuto dosežemo najvišjo točko, nekaj metrov pod vrhom Robleka, 1374 m. Spust proti Roblekovi planini nam skuša preprečiti grožnja z zasebno posestjo, ki pa, verjamem, ne velja za ubogega samotnega kolesarja. Na robu planine, ki leži na avstrijski strani, se odpre najlepša slika ture, s kuliso Virnikovega grintavca in Tolste Košute. Kljub prečkanju meje s povezovanjem kolovozov ni nikakršnih težav, saj jo le-ti povsem mirno prehajajo.
Nekaj 10 m pod planino se levo odcepi označeni kolovoz proti Virnikovemu "grontovcu", po katerem se sprva zlahka peljemo, v nadaljevanju pa se 50 metrčkom porivanja le ne moremo izogniti. Zaključek pred sedlom Žingerc je spet vozen. Ker so me muhe in vročina odvrnile od zadnje velike osvojitve, bližnjega vrha Žarkovih peči, sem brez odlašanja začel s spustom po označeni stezi. Dobrih 150 višinskih metrov do razpotja Jezersko/Murnovo sem zaradi strmine in korenin večinoma opravil peš, odsek desno do Murna pa predstavlja popolno nasprotje. Škoda, da gre samo za dve minuti.
Lahka in samotna gorsko-kolesarska turica. (24 km, 770 m)
sobota, 26.4.2008: večerni poskus na Kredarico, Ržki podi, 2130 m
S parkirišča pred garažami sem se odpravil šele ob pol 5h, računajoč, da bom v štirih uricah zlahka na Kredarici. Na smuči sem stopil na višini 1050 m. V precenjevanju svoje pripravljenosti sem na Polju izbral meni novo smer prek Ržkih podov, na kateri pa sem nad staro lovsko kočo zagazil v deviški južni sneg in časovni načrt se je začel hitro kvariti. Krajšo varianto od Policaja mimo Skale z belkami sem zgrešil, zato sem v levo pobočje zavil šele pred Apnenico. Ko sem dosegel najvišjo točko sredi Ržkih podov, kjer me je od običajne smeri na Kredarico ločilo samo še daljše, bolj ali manj vodoravno prečenje, je svetloba že tako oslabela, da podrobnosti podlage nisem več razločil. Sneg pomrznjen, veter mrzel, jaz utrujen. Nič kaj vabljivo.
Odločitev je bila hitra. Snel sem pse, zapel čevlje in ob 20:05 odsmučal nazaj. Kmalu sem se znašel v predirajoči se skorji, v kateri sem se v precej neestetskem slogu vozil levo-desno ob svoji pasji gazi, edini oprijemljivi obliki v snegu, ki je razkrivala oblikovanost terena. Skorja je začela popuščati šele v stopničasti dolinici nad staro lovsko kočo, ker pa je bilo svetlobe vedno manj, je slog smučanja ostajal enak. Voziti je bilo treba na zanesljivo, z veliko rezerve. Edino pravo vijuganje sem si privoščil v polmraku nad Plešo in čez ruševje, kjer je bil putrasti sneg nepričakovano ugoden (gor grede se mi ni zdel). Seveda pa ni šlo za kako agresivno slalomiranje, temveč za klasične zavoje z oddrsavanjem. Presenetljivo dobro je šlo tudi skozi bukovje (belo sneg, črno drevesa), tako da sem smuči snel šele na višini 1120 m. Ostalo mi je še slabe pol ure nočnega pešačenja s čelno svetilko. Pri avtomobilu sem bil ob 21:30.
Kljub "porazu" zanimiva tura. Za turno smuko neobičajni večerni čas dneva je postregel s prelepimi barvami.
nedelja, 20.4.2008: Matajurski vrh, 1936 m
Rodiške stotnije smo zapustili že na izhodišču. Po cesti 1 km levo, pa potem še po zgornjem odcepu (snega tu že blizu metra) vse do vpadnice Repničevega grabna, kjer zaviješ gor skozi gozd. Namesto čez planino Poljano smo jo tokrat udarili naravnost čez Rjavca in mimo velike konte Rovnik, ki leži vzhodno pod Gradovcem. Na predzadnjem sedelcu pred konto pod Raskovcem je padla odločitev za valovito sleme/greben, ki se med Poljano in Matajurcem vzpenja naravnost proti Matajurskemu vrhu. Zelo dobra izbira, smo si meli roke med lepim vijuganjem. Žal nas je na vrhu pričakala megla, ki je nato ovirala tudi začetek spusta. Sneg južen, moker, smuka pa kar dobra. Strmejša pobočja smo splazili, pri čemer počasni plazovi vijuganja niso motili. Ko smo se na Poljani ozrli čez ramo, smo zagledali - osončene, bleščeče bele vrhove pod modrim nebom. Hmmm. Sicer se 'zutrej dan iše!', vendar se zgodnje vstajanje pač ne obrestuje čisto vsakič... Snega je neverjetno veliko, precej več kot lani ob tem času.
sobota, 5.4.2008: Možic, 1603 m - Šavnik, 1574 m
Po večinoma neporaščenem pobočju desno od smučišča sem se vzpenjal do prvega žlebu, po katerem sem bil mimogrede na vršiču med Slatnikom in Možicem. Na zahodni strani je bil sneg tako vabljiv (povsem zlikano in trdo), da sem kože brez odlašanja odtrgal dol in odvijugal v kotanjo. Zavojev ni bilo več kot 7-8, vendar so bili pravi. S sedelca sem s smučmi v rokah odpešačil na naslednji vršiček, na drugi strani znova na kratko povijugal, par minutk zatem pa sem bil na Možicu. Čeprav od zgoraj ni videti, je tudi dolinica proti Šavniku lepo smučljiva, saj se po dnu vleče ravno dovolj širok gol pas. Na zgornji čistini planine Za Šavnikom sem znova nalepil kože in se uživaško vzpel na vrh Šavnika, ki se ponaša z lepim pogledom na Bohinjsko Bistrico.
Spust do vznožja je postregel z vijuganjem po prijetno omehčanem snegu. Po zaraščeni dolinici do spodnjega ostanka planine Za Šavnikom se da lepo vijugati mimo vrtač, v zračnem gozdu pod planino pa sem znova zapeljal na gladek in trd sneg, ki mi je omogočil še par zadnjih slalomskih serij. Nato je bilo uživanja konec, saj me je prepoložna gozdna cesta pogostila s kilometer in pol tekaškega treninga v odrivnem koraku. Sledil je samo še kratek vzpon do Bohinjskega prevala, vodoraven sprehod po poldrugi meter visoki snežni "bandi" ob cesti in bil sem na izhodišču.
Vrhovi nad Soriško planino ponujajo izredno lepe turnosmučarske miniature, skokec do Šavnika in spust čez planino Za Šavnikom pa priskrbita še mir in samoto.
torek, 1.4.2008: sedlo Vrtača, 1845 m
Vremenska napoved je obljubljala sonce, glavni plazovi bi morali biti že speljani in tako smo vzeli dopust, z načrtom: iz Podna na Stol. Začelo se je obetavno, s pol metra snega pri Podnarju in enim samim avtomobilom pred nami. Prvi sončni žarki so ravno rdečili meglice okoli vrha Vrtače, ko smo se odpravili po lepo pomrznjeni tekaški progi. Glede na to, da smo imeli časa več kot dovolj, sem začel z uživaškim tempom - vendar je bilo treba ob prihodu na odprto vseeno počakati nekaj minut na GRS-jevca, ki sta se v gozdu takoj izgubila :)). Na levi smo ugledali ta najbolj zgodnja dva, ki sta se vzpenjala v Žleb med Palcem in Zelenjakom, mi pa smo se usmerili desno, proti sedlu Vrtača. Jutranje meglice so se, namesto da bi se razkadile, vse bolj pretvarjale v oblake, vendar pa nas je bolj od tega motil sneg, ki je bil že zjutraj vlažno mehak. Tega niti ne bi omenjal, če se ne bi pod prvim skalnim čokom, ki štrli iz pobočja sredi vzpona, iz stene Vrtače čisto potiho privalil velik, težak plaz. Šel je vsega 5 m od okljuka naše smučine, 15 m za mojo ritjo. Ko smo zaprli od osuplosti na stežaj odprta usta, se je lep dopustniški dan v hipu spremenil v neprijetno "psihoanalizo". Iz Vrtačine stene se je vsakih nekaj minut privalil nov plaz (na srečo so bili vsi dokaj počasni), mi pa smo se desno od čokov držali splazenega pasu iz prejšnjega dneva in ves čas pozorno opazovali steno nad seboj. Na višini 1600 m je imel Grega tveganja dovolj in se je pametno obrnil nazaj, ostali trije pa smo prodirali dalje. Vmes sta iz Žleba jadrno prismučala tudi tista zgodnja dva. Pri zgornjem čoku sta Andrej in Tomaž zavila na pobočje pod Svačico, katere dve grapi pa meni nista vzbujali zaupanja, zato sem se raje držal splazenega dna (ves čas z enim očesom na Vrtačini steni). Od vrha plaznice sem nekaj časa cik-cakal po mehkem desnem pobočju, ki pa je tam najbolj strmo, idealno za plaz, zato sem kmalu spet zavil v dno, ki je bilo začuda še najbolj kompaktno. Jasno, ves čas sem bil pripravljen, da jo pred morebitnim plazom hitro ucvrem v nasprotni breg. Ležerni uvodni tempo je bil, kajpada, že povsem pozabljen, najbolj dvomljivih 200 m sem kar preletel :). Soborca sta medtem cvikala na prečnici tik pod Svačičino steno, vendar se je tudi tam izšlo brez težav. Na sedlu nas je sprejel močan severozahodnik, okoliški vrhovi pa v oblakih. Da bi se lotili plazno nevarne prečnice pod Jelenčkom, nam ni prišlo niti na misel, zato smo samo zapeli čevlje (no, Andrej je najprej osvojil še Svačico) in takoj odsmučali, ne čakajoč, da bi razmere morebiti postale še nevarnejše.
Sneg je bil mehak in težak, vendar, v naše olajšanje, stabilen, tako da je bilo vijuganje kar solidno. Iz stene so še vedno leteli plazovi, vendar veliko manj zajetni kot prej, tako da jim je na melišču hitro pohajala sapa in nam niso bili nevarni. Za konec nas je presenetilo večje število avstrijskih zaspanetov, ki so okoli 10h šele začenjali z vzponom, česar od severnih sosedov ravno nismo vajeni. No, prvi od njih se je pripeljal nazaj še preden smo se do konca preoblekli...
Moja plazno najnevarnejša tura doslej.
Arhiv: sedlo Vrtača, 2003
dnevnik 2008, prosinec (januar) - sušec (marec)
arhiv