dnevnik 2014, mali srpan - veliki srpan - kimavec


Dnevnik 2014, mali traven - veliki traven - rožnik

27.6. K Resevna - Rifnik
21.6. K Limovce - Vrhe
12.6. K Tošlov drkovnik - Lublanski grad
8.6. G Mala - Velika Polana
1.6. G Tošč
22.5. G Mala Golica - Krvavka - Golica
14.5. G Blegoš
6.5. G Vrh Kašne pl. - Lepenatka - V. Rogatec
1.5. K Janče
29.4. G Šmarna gora
19.4. G Bašeljski vrh
13.4. G Veliki Slomnik - Vipota
6.4. G Kum



petek, 27.6.2014: Resevna, 682 m - Rifnik, 568 m


Predzadnja tura po Savinjski planinski poti. Teharje - Resevna - Jakob - Rifnik - Šentjur - Proseniško (39,5 km / 840 m).

Začetni del, po prometni glavni cesti iz Teharij proti Šentjurju, se je odvil odlično, saj sem lahko skoraj ves čas izkoriščal pločnik ali sprehajalno stezo, ko tega ni bilo več, pa sem kmalu zavil čez Voglajno. Nad Mostami me je pričakal prvi klanec, ki 90 m više pripelje na vrh idilične stranske doline Krajnčice, prvega od prelepih predelov dneva. Po osvežilnem spustu skozi dolinico se je začel pravi vzpon na Resevno. Vse do sedla z Malo Resevno (parkirišče, partizanski spomenik) poteka po lepi asfaltni cesti, brez težkih klancev (do V4), prave gorsko-kolesarske "užitke" zato ponudi šele vršnih 80 m, s kolovozom, zaprtim za promet. Težavnost je do V5. Mimo koče sem jo brez ustavljanja ucvrl na bližnji vrh, na katerem stoji visok razgledni stolp. Zame spet povsem novi razgledi - Svetina, Donačka gora, predvsem pa tja proti Hrvaški.
Po rehidraciji z radlerjem sem se prvih 150 vm spustil po poti prihoda, nato pa zavil do bližnjega sedla na zahodni strani vrha. Tam se proti vzhodu odcepi makadam, ki se najprej 20 m dvigne, zatem pa se spust nadaljuje brez podobnih prekinitev. Ob prihodu na plano me je rešil GPS, da sem na prvem razcepu, pri prvi hiši, zavil desno, na "pomol". Cesta se prevesi v strm, asfaltiran klanec, ki se konča pri kmetiji. Na srečo je GPS potrjeval, da sem še vedno na pravi poti, zato sem mirno nadaljeval po travniškem kolovozu, ki se je po mokrem uvodu kmalu prelevil v dobro vozno gozdno vlako. Šlo je tako lepo, da pri vikendu s klopco, kjer naj bi po načrtu zavil desno, nisem več preverjal zemljevida in zato nadaljeval po široki vlaki v nespremenjeni smeri. Hudega mi zaradi tega ni bilo, spust je potekal nad vsemi pričakovanji. Vlaka me je izvrgla iz gozda na vrhu kratkega pašnika nad vasjo Vodruž, kjer me je malo zbegal električni pastir, zato sem šel najprej malo ružiti po zaraščenem desnem odcepu, v drugo pa sem kolo pač dvignil čez žico in se brez ovir spustil na kmetijo in cesto. Štirje domači možakarji so na bližnjem križišču sicer malo čudno pogledali - "le od kod se je ta vzel" - rekli pa niso nič. ;)

Po dnu doline, skozi vas Jakob, ni daleč do odcepa za Rifnik. Cesta nanj je v celoti asfaltirana, presenetila pa je tudi s strmino, ki ne popušča (V4-5). Ker sem bil že povsem ogret, sem jo zvozil z užitkom. Prestava 1-3. Cesta se konča pri novi brunarici turističnega društva, ki pa je odprta le ob vodenih ogledih. Do vrha ostane 50 vm, z začetkom po travniku mimo kozolca, kjer stoji rampa s prepovedjo prometa; kot kolesar sem jo seveda ignoriral. Skozi gozd popelje lepo bajkabilna vlaka, nič težja od V4, ki umirjeno vijuga, medtem ko peš steza njene ovinke seka. Vrh Rifnika je obsežen, tam gori je bila lahko kar velika naselbina. Ob prihodu najprej naletiš na zelo dolgo pofejkano obzidje. Nadstrešena izkopana jama, v katero so postavili par ostankov iz Antike, stoji pri najvišji točki, lesena stavba s stenami iz šibja, v kateri so informacijske table, pa se skriva med bližnjim drevjem. Z rekonstruiranega zidovja na vrhu se odpira lep razgled proti vzhodu, z razgledišča na severni strani pa ptičji pogled na ruševino gradu Rifnik in Šentjursko dolino pod njim.
Spust. Vlaki sem sledil do ravnega dela malo pred izhodom iz gozda, kjer se s severne strani povzpne markirana steza od gradu. Prvih 10 m sem šel zaradi strmine peš, vse ostalo je normalno vozno. Ob prihodu na asfalt sem, po kratkem ovinku do kmetije pri gradu, namontiral spustaška očala in nažgal v dolino. V izogib glavni prometnici sem iz Šentjurja začrtal ovinek skozi Goričico in Proseniško. Nov čudovit predel! Graščina Blagovna sicer ni prav nič posebnega, bolj zanimivi so bili mali prašički na njenem vrtu, še posebno pa me je navdušil idilični ribnik z labodi in otokom z brunarico v istoimenski vasi. Za konec sem se ustavil še v spominskem parku pomorjenih po drugi svetovni vojni.


sobota, 21.6.2014: Limovce - Vrhe


Zagorje - Čemšenik - Spodnje Limovce - Presedle - sedlo pod Krvavico - Vrhe - Čebine - Zagorje. Simpatičen kolesarski krog, ki sem ga spletel čez točki Savinjske in Zasavske planinske poti. (40,5 km / seštevek vzponov 900 m)

Za Zagorjem sem zavil v dolino Kotredeščice, nad katero priteguje poglede ruševina gradu Gamberk. Pod njim je kratka Tesen, nato zaselek Loka, za katerim se začne osrednji klanec dneva. Največja strmina je na začetku, višje pa gre še najbolj pokonci skozi vas Čemšenik. Po odcepu za Dobrljevim je še zadnji klanček (razgled v smeri Trojan), potem se cesta prevesi navzdol. Na odcepu za smučišče Prvine sem se preoblekel v suho majico in dres, kajti za premočen dres je temperatura postala prenizka. Ne posebno strm makadam se spusti do križišča nad Limovcami, proti katerim sem jo ubral naravnost čez cesto, po razglednem travniškem kolovozu. Z dvorišča prve hiše je potem po asfaltu še 800 m do Spodnjih Limovc, kjer sem na steni hleva ob cesti našel skrinjico Savinjske PP.
Med povratkom do križišča je končno posijalo pravo sonce in takoj je postalo par stopinj topleje, idealno za kolesarjenje. Na križišču je treba najprej zapeljati 50 m nazaj po makadamu proti Prvinam/Čemšeniku, tam se namreč odcepi gozdna cesta proti Presedlu. Ponuja prijetno vožnjo, čeprav je povsem vodoravnega prečenja manj kot človek pomisli ob pogledu na zemljevid. Na sedlu sem se, pred kratko malico, najprej zapeljal okoli njive, kamor vabi zanimiv partizanski spomenik.
V nadaljevanju se je po 90 metrih spusta mimo kmetije Čevel (Ja, brez lj. Bravo!) začel drugi vzpon dneva. Ves ta predel je zaenkrat še makadamski. Do SV rebra Velikega vrha je soliden klanec, potem pa do sedla pod Krvavico spet sledi zložnejša vožnja, ki jo je prekinil le korak na Slaničarjev travnik, s ponudbo edinega neoviranega pogleda na krvavo steno Krvavice. Skok na njen vrh (dobrih 100 vm) sem opustil zaradi - za premočenega kolesarja - nič kaj toplega zraka, zaradi česar sem želel turo čim prej končati. Prehod s sedla pod Krvavico na Krivičnikove travnike, ki mi med načrtovanjem ture ni bil jasen, se je izkazal za popolnoma nedvoumnega, saj markacije (smer Čemšeniška planina) zavijejo na široko gozdno vlako, katere 60 višinskih metrov je poskrbelo za krasen gorsko-kolesarski vložek. Najtežji je klanček na polovici, težavnosti V6, zraven so še kakšne tri poštene V5, vse pa je lepo vozno. Na kolovozu na robu travnikov so bili napori končani in sledila je izredno lepa, razgledna vožnja mimo nekaj samotnih kmetij in tudi kupa vikendov. Na vzhodnem grebenu Kisovca makadam zamenja asfalt, po katerem ni več daleč do Doma na Vrheh. Kot antigripin sem ruknil borovničke, ki pa so bile tako vodene, da ni veliko pomagal niti drugi štamprle. ;)
Pred spustom v dolino me je zelo skrbelo, da me bo premrazilo, čeprav sem oblekel vse, kar sem imel s seboj. Na srečo je posegla vmes boginja kolesarjev, oblaki so se v tistem trenutku razmaknili in sonce je spet začelo greti. Tako sem, namesto počasnega cijazenja, spust opravil v slogu "sneta skira". Nažiganje je prekinil le kratek ovinek do Zgornjih Čebin, ki so v bistvu samotna kmetija. Razlog je bil seveda žig Zasavske PP, ki označuje ustanovno mesto KPS, slovenske Al Kaide.


četrtek, 12.6.2014: Tošlov drkovnik - Lublanski grad


Kaj storiti z najnovejšo, hribovsko brezvezno točko Transverzale RTV? Hm, hm, poglejmo. Če Tošlov drkovnk povežem s Toškim Čelom in mimogrede skočim še čez Rožnik, je to že čisto spodobna kolesarska turica za začetek sezone.

Ravninski uvod od motela Medno do Preske je bil kratek, vendar pa tudi cesta skozi dolino Prešnice ni strma in omogoča odlično ogrevanje. V klanec proti Studenčicam sem tako zakolesaril brez težav. Pri tem je bila v pomoč izredno prijetna temperatura ob 8h zjutraj. Cesta je do vrha Studenčic sicer kar strma, tako da bi se v vročini pošteno našvical. Na JV strani Martinjega hriba je glavni klanec za nami in do severne strani sv. Jakoba sledi bolj uživaška vožnja. Tam sem se na srečo premislil in nisem nadaljeval po cesti, temveč zavil na markirano pot, ki pelje po vzhodni strani hriba. Presenetila je s širino, zložnostjo in udobnostjo, tako da težavnost, razen morda za kratko na dveh mestih (V5), sploh ne preseže V4. Pod črto, tudi iz Preske je najtežji del vzpona na Jakoba zadnjih 60 m pod cerkvijo.
Na vrhu sem bil sam. Hitro sušenje premočene majice in rutke.
Spust do Topola je bil hiter. Tam sta me v pravo smer napotila cestna znaka za Toško Čelo in Lublano. Cesta je sprva asfaltna, potem pa vse do Toškega Čela gozdni makadam. Smer je jasna, na edinem enakovrednem razcepu pa mi je pomagala lesena smerna tablica, tako da gledanje zemljevida ni bilo potrebno. Večinoma gre ves čas navzdol ali po ravnem, edina dva vmesna vzpona pa sta dokaj kratka. Vlažna vročina je bila sicer taka, da je, kljub gozdni senci in pihanju ob hitri vožnji, ob vsakem zaustavljanju takoj priteklo. Makadam je bil, z izjemo treh kolesarjev, neobljuden, kar je bila kar sreča, saj je bil videti bogat s prahom. Na razglednem pomolu Toškega Čela stoji veliko gostišče, pri katerem pa se nisem ustavil, saj me je strm asfalt takoj zvabil v uživaški spust. Promet sem srečal šele na Prevalu. Spust se nadaljuje vse do Podutika, kmalu zatem pa se že pelješ čez avtocesto in severno lublansko obvoznico. Všeč mi je bilo, da z orientiranjem po ulicah nisem imel nobenega dela, enostavno sem vozil samo naravnost. V Kosezah sem zavil desno proti Živalskemu vrtu in se hitro znašel pri odcepu makadamske ceste v Mostec. Vzpon po sprehajalni poti čez Šišenski hrib se začne pri skakalnicah. Skrb, da bom s kolesom na teh poteh morda nedobrodošel, je bila odveč, saj so široke, predvsem pa sploh ni bilo nobenega drena; na zahodni strani Šišenskega hriba sem bil celo popolnoma sam. Še največ ljudi sem dobil pri gostilni na Rožniku, a tudi tistemu se ne bi dalo reči preobljudeno.
Potek ture je še naprej narekovala vročina - da je ne bi zavlekel v najbolj vroč del dneva, postankov raje nisem delal. Itak je bilo kolesarjenje ves čas zelo lahkotno in tak je bil tudi preostanek vožnje do lublanskega gradu. Osvežilni spust z Rožnika me je pripeljal do gostilne Čad (končno vem, kje se nahaja), sledila je ležerna vožnja skozi zelo lep del Lublane, mimo mnogih veleposlaništev ter čez podvoz naravnost do predsedniške "palače". Na Šubičevo sem se prebil mimo Maxija, nato pa mi je bilo za nekaj časa spet povsem jasno, kje sem, hehe. Čez Tromostovje (mimo tropov turistov) ter levo do Vodnikovega trga (aja, a tukaj stoji grajska vzpenjača ...). Moram priznati, da me je mesto z lepoto in urejenostjo navdušilo (županu navkljub).
Po široki cesti na grad je vsega 70 m vzpona, ki sem ga podelal s srednjim zobnikom. Na vrhu sem najprej zavil levo, do oddajnika na Šancah (žig).
Opoldne je vročina zasekala na polno, zato kolesarske steze po Celovški kar ni hotelo biti konca. Neustavljanje pred kako točilnico sem še posebno obžaloval v zaključku skozi Gunclje in Stanežiče, ki mi je bil nadvse odveč. Avto me je zato najprej odpeljal v najbližjo trgovino po liter pijače in čokoladne kroglice za direkten vnos cukra v žile. ;)
(53 km, seštevek vzponov 750 m)

Arhiv: Jetrbenk - Jakob - Polhograjska Grmada, 4.8.2010

nedelja, 8.6.2014: Mala - Velika Polana, 1410 m


Ker je bilo ob pol 10h že precej toplo, sem ponovil krog iz prejšnjega obiska, graben proti Mali Polani je dopoldne pač nudil še precej sence. Pot je bila popolnoma normalno prehodna, ves mikado drevja, ki ga je bil podrl katastrofalni januarski žled, je bil počiščen s poti. Na Mali Polani je bila živina že na paši, koča odprta in pred njo precej ljudi s krožniki pred seboj :). Tik pod sedlom vrh Velike Polane mi je prvič padlo v oči, da je traktorska pot potegnjena do konca! Znano kolesarsko neprevozno mesto tik pod sedlom je torej prešlo v zgodovino. Čeprav se je živina že pasla tudi tu (baje so jo prignali ravno prejšnji dan), je bila koča zaprta. Domačin mi je kasneje povedal, da je dosedanji oskrbnik, žal, umrl, vendar da bodo letos gotovo odprli, saj zaslužka že ne bodo metali stran. Ne vem, če je dobiti dobrega oskrbnika tako enostavno.
Tudi "grebenska" pot z Velike Polane proti Goričam je bila povsem očiščena.

Arhiv, Polana 2014:
Velika Polana - Grebenc, 12.1.2014
Mala - Velika Polana, 30.3.2014

nedelja, 1.6.2014: Tošč, 1021 m


Samoten in sploh krasen pristop mimo Omejca.

V izogib nedeljskim množicam v lublanskem gravitacijskem območju sem si zamislil pristop po kolovozu nad kmetijo Omejc. V Trnovcu sem zavil desno, na cesto na Gonte, in parkiral pri makadamskem odcepu z znakom za prepoved vožnje. Mesto prepoznaš tudi po tem, da gre dolinska cesta le nekaj metrov naprej, na vstopu v gozd, čez mostič.
Že s prvega obronka na Omejčevih travnikih se je odprl zelo lep pogled na Jakoba in Florijana na nasprotni strani doline, ki sta bila tudi v nadaljevanju ture glavni točki razgleda. Travnik me je prijetno presenetil tudi z bujnim cvetjem, kakršnega imam v spominu iz otroških let, ko travnikov še niso pretirano kosili in škropili z gnojnico. Makadam pripelje na dvorišče kmetije, s katerega je od daleč grozil lajajoč pes, ki pa je bil na srečo varno na verigi, pa tudi sicer ni bil posebno jezen. Kolovoz nad kmetijo je sprva sicer dokaj neprepričljiv, vendar se v gozdu popravi. Pri peskokopu je treba zaviti levo. Dolgi klanec pripelje pod razgledni peščeni greben in tam se ta pristop dokončno prelevi v lepotca. Ko se kolovoz na ravnem grebenčku na višini 750 m konča, nadaljuješ po stari tovorni poti, ki se ji pozna, da že dolgo ni bila v uporabi, zato je še posebno idilična. Sčasoma preide v krasno stezo, ki se izteče na gozdno cesto, speljano z loške strani od kmeta Kozjeka. Do tod sem srečal le dva upokojenca, pa tudi v nadaljevanju sploh ni bilo takega drena kot sem se bal. Očitno večino obiskovalcev pobere sosednja Grmada. Za dodatno popestritev je poskrbelo nekaj zlatih jabolk alias kranjskih lilij, ki jih je bilo še več pozneje, med spustom čez Mali Tošč.
Z Gont sem se odkotalil kar po strmi cesti, ki je zdaj, za razliko od leta 2009, ko sem se bil s kolesom adrenalinsko spuščal še po makadamu, asfaltirana.

Arhiv Tošč:
- peš: Selo - Tošč, 5.9.2010
- kolo: LPP 1: Osovnik - Tošč, 9.7.2006

četrtek, 22.5.2014: Mala Golica, 1646 m - Krvavka, 1784 m - Golica, 1835 m


Nadaljevanje porabljanja plus ur. Zaradi vetra je kolesarsko turo zamenjalo pešačenje, pa tudi cilj je določil veter, saj je Aladin za zahodne Karavanke oblublal vetrno lukno. Za mikrolokacijo so poskrbele vzcvetele klučavnice.
Štart pri Fencu. Do Koče na Golici sva se - oba prvič - povzpela po Zimski poti, ki je dokaj strma, na koncu pa jo poživi skalnat greben, ki premore celo par klinov. Pozimi mora biti ta odsek kar malo izpostavljen. Ko sva nadaljevala, je bil že zadnji čas za nekaj originalnosti, zato sva, z 80 m izgube višine, najprej prečila proti vzhodu do južnega rebra Male Golice. Za planince, ki pridejo na ogled klučavnic, je Mala Golica obvezna točka, kajti na Krvavki in glavnem vrhu jih praktično ni, zato pa je Mala, seveda če prideš ob pravem času, videti kot bi bila zasnežena. Za dodatek pa potem sledi še krasen grebenski sprehod.
Čeprav je bilo sredi tedna, je bilo ljudi ogromno (90 % upokojencev). Kljub temu sva imela na vrhu mir, saj sva se vsedla nekaj metrov pod grebenom na avstrijski strani, kjer je bilo popolno zavetrje, na dosegu roke pa tudi debel ostanek opasti, ki je poskrbel za ohlajanje najinih Bažantov na delovno temperaturo. :)
Prečenje Golice sva končala s spustom na Jeklovo sedlo (idila!), od koder sva zavila na prečno pot proti koči, se z nje spustila na planino Možine, kolovoz in gozdna cesta pa sta naju pripeljala do rovta malo pred spodnjo postajo tovorne žičnice. Spust po levem robu rovta, nekaj korakov po vlaki in krog je bil zašpilen.

Turni vodniček: Golica.

sreda, 14.5.2014: Blegoš, 1562 m


Poraba ogromnega števila plus ur, ki so se mi nakopičile v začetku leta. Izkoristil sem najlepši dan v tednu, ki ga je malenkost kazil le močan veter. V Čabračah sem avto zbasal pred cerkev, saj drugje v vasi prostora za parkiranje ni.
Do kmetije Likar sem pešačil po asfaltu (na ovinku, 735 m, je lep prostor za parkiranje!), nato pa zaviješ na kolovoz, na katerem je treba paziti na prvem razcepu, kjer je prava smer desno. Planinski smerokaz se prikaže nekaj metrov više, kjer markacije dokončno zavijejo na stezo. Pot je zelo razgledna, saj poleg obeh Likarjevih senožeti odličen razgled omogoča tudi poseka nekaj više. Posebna zanimivost so številni bunkerji Rupnikove linije. Do višine 1500 m sem prišel v kratkih hlačah in puliju, tam pa je naenkrat potegnilo na polno, zato se je bilo treba hitro obleči. V vršnih 30 metrih sem padel v pravi zračni hudournik. Mrzlo sicer ni bilo, a je bil veter tako silovit, da sem po četrt ure kapituliral in se začel spuščati.
Koča je bila - dnevu in uri primerno - bolj kot ne izumrla, pot proti Prvi ravni, ki Blegoš obkroži po zahodni strani, pa me je presenetila z dvema stvarema. Prva je množičnost bunkerjev Rupnikove linije (nekaj zanimivih podatkov o tem podaja tabla pred kočo), druga pa, da gre za gladko vlako, idealno za lahkoten kolesarski krog okoli Blegaša.
Južna pot je definitivno najzanimivejši peš pristop na Blegoš.

Arhiv Blegoš:
- turna smuka: dnevniški zapisi
- kolesarjenje: 7. etapa LPP

torek, 6.5.2014: Vrh Kašne planine, 1435 m - Lepenatka, 1425 m - Veliki Rogatec, 1557 m


S Črnivca do Gornjega gradu. Tura, o kateri sem razmišljal že vse od zimskega prečenja grebena na nasprotni strani doline, Črnivec - Menina - Gornji grad, ki sva ga leta 1994 opravila s sosedom Ocekom.

Sredi tedna, popoln mir. Začetna zanimivost je goli hrib nad prelazom, posledica tornada leta 2008. Šest let pozneje je pobočje že poraščeno z mladim pionirskim drevjem, predvsem trepetlikami, najdejo pa se tudi breze. Dobro označena pot v nadaljevanju vodi po gozdni vlaki, vrhunec pa seveda predstavlja vršna goličava Kašne planine. Čudovito.
Med spustom čez osrednji del razgledne planine, ki je v tem času seveda še brez živine, preseneti veliko število lokev. Po gozdni cesti pod planšarsko kočo ni več daleč do križišča na sedlu, do katerega lahko, kot kažejo smerokazi, s Črnivca prikolesariš po južni ali severni strani grebena. Moja pot me je vodila po četrti gozdni cesti - vodoravno v severni smeri. Ta cesta se konča na drugi strani Kašnega vrha, spust do sedla Kunšperk pa poteka po strmi gozdni stezici. Po kratkem ravnem predahu se vzpon proti Lepenatki začne z vlako, nadaljuje pa z ozko, ponekod bolj slabo utrto stezico, ki preči precej strmo pobočje, zato je treba narediti tudi kak previdnejši korak. Malo pred grebenom med Kunšperškim vrhom in Lepenatko je čez pot ležalo menda edino podrto drevo na vsej turi. Za letošnje leto zelo nenavaden podatek. Do vrha Lepenatke nato preostane samo še idiličen grebenski sprehod.
Do Kala se spustiš bolj kot ne na divje po travniku, saj se steza prikaže šele v spodnjem delu (na desnem robu). Steza za Rogatec se v gozdu najprej napoti proti levi, do vznožja strmega žlebu, kjer se takoj začne zelo strm vzpon na Mali Rogatec. Do prvega zračnega pomola steza vijuga po levem pobočju, nato pa se oprime odprtega, zračnega grebena, ki kar malo šokira. Razen treh klinov čisto na začetku, varoval namreč sploh ni, tako da sem in tja skoraj zadiši po enki. Ker mi dvajset let po prvem obisku v spominu ni ostalo čisto nič, me je vzpon dodobra navdušil. Kmalu zatem, ko se za najvišjo grebensko rezjo najtežji del konča, se steza po novem razcepi v dve markirani varianti; novejša desna se ponovno oprime grebena, ki sicer ni več odprt, zato pa njegova ostrina ne zaostaja veliko za tisto od prej. Da je bilo zanimivo čisto do konca, je poskrbelo požarišče iz lanskega avgusta.

Da bi ujel edini popoldanski avtobus proti Kamniku, sem nadaljeval že čez četrt ure, a je razpotegnjeni spust pokazal, da je bilo moje računanje z enournim sestopom v Gornji grad več kot smešno. To bi bilo morebiti možno edino s tekom, c c c. Pot je, čeprav malce razvlečena (trajalo je kar 2 uri in 20 minut!), dovolj zanimiva, da me niti ni dolgočasila.
Zabave pa s prihodom v Gornji grad še ni bilo konec. Potem ko sem se v trgovinici oskrbel s pijačo, sem dvignil palec. Žal se je izkazalo, da je moje štopanje izredno zarjavelo, saj sem v drugi avto prisedel, čeprav je bil tudi ta namenjen samo do svoje vasi. Amaterizem me je drago stal, saj sem bil skipan že pri bližnji Novi Štifti, kjer sem se znašel sredi ničesar. Zaradi velikih hitrosti, bremzanje seveda nikomur ni padlo na pamet. Odpravil sem se proti prvemu avtobusnemu postajališču, kjer pa ni bilo nič boljše, zato sem po nekaj minutkah nadaljeval z maršem. Po dobrih 2 km tolčenja ceste, se je že javljal prvi žulj ... Takrat pa so nenadoma zaškripale zavore, velik džip se je "postavil na nos" in zraven mene so se odprla vrata z napisom GRS. :-))

Zelo lepa tura. Krasni razgledi in zelo raznolika okolica poti. Vrhunec je vsekakor vzpon s Kala na Mali Rogatec, ki se ga ne bi sramoval noben dvatisočak. Edino, kar morda ne bi bilo odveč, bi bil drugi avto v bližini cerkve sv. Lenarta ali vsaj v dolini Kanolščice. Nizki pohodni čevlji so bili prava izbira.

Turni smuk: Lepenatka, 20.2.2009.


četrtek, 1.5.2014: Janče, 792 m


Prvo kolesarjenje nove sezone bi bilo lahko tudi malo bolj položno, dolžino sem pa zadel odlično. Rit se je začela javljati šele čisto na koncu, pa še to bolj iz navade kot zaradi česa resnega. Opoldansko nevihto sem izkušeno prevedril za šankom (za razliko od Grega, ki se je ob istem času na Dražgoški gori stiskal pod skalo in nato na povratku skoraj zmrznil), edina nenačrtovana malenkost je bil vetrič, ki me je, preznojenega, osveževal sredi vzpona, zato je križ naslednje tri dni malo grozil.
Severni pristopi na Janče so za gorsko kolo precej bolj primerni kot južni, saj je pretežni del cest še prašnih.
(27,5 km / seštevek vzponov 710 m)

Arhiv:
- kolo: Šmartno pri Litiji - Janče - Kucelj - Pristava, 10.8.2008

torek, 29.4.2014: Šmarna gora, 669 m


Prejšnji mesec me je zaintrigirala obhodna Pot svobode, ki oblubla nekaj več hoje kot ostali pristopi. Začel sem po kratki zavarovani Pogačnikovi poti, na grebenu, kjer se le-ta priključi na Westrovo, pa je že dva metra više odcep Poti svobode. Luštna, malo obiskana stezička. Žal je idila trajala le do stika s Potjo čez korenine, kajti nadaljevanje še ni bilo očiščeno (po katastrofalnem zimskem žledolomu) in zato neprehodno. Špricnil sem na vrh in zaklučil po Poti čez peske.

Anton Perdih - Izvor Slovencev in drugih Evropejcev

sobota, 19.4.2014: Bašelsk vrh, 1744 m


Glede na neobetavno vremensko napoved, presenetljivo lep dan v hribih. Nad kočo je sicer malo rosilo, vendar pa se je pozneje celo jasnilo. Od konca gozdne ceste nad Bašlom sem jo na Kališe prvič ubral po neoznačeni grebenski poti. Najlepši pristop! Pot do vrha je bila že povsem kopna, sneg sem pohodil le na treh zaplatah. V koči sem poskusil "lakoto", ki pa ni po mojem okusu, saj nisem oboževalec žganic.

Arhiv: Bašelsk vrh, 1.12.2013

nedelja, 13.4.2014: V. Slomnik, 609 m - Vipota, 532 m


Četrta letošnja v kratkih hlačah. Prvi klop.
Prehlad v zasedi in ne povsem zanesljivo vreme sta botrovala odločitvi za kratko hojo na nepomembni točki obhodnice Križem kražem po Posavskem hribovju.
Smerokaz za Veliki Slomnik stoji 500 m za vasjo Tremerje, parkirni prostor pa je 50 m prej, pri odcepu travniškega kolovoza. Ob gozdni cesti markacij ni, vendar je vprašljiv samo razcep po 5 minutah hoje, kjer je treba zaviti desno. Dobro vzdrževan kolovoz, ki se kmalu požene strmo v klanec, se konča pri samotnem vikendu. Na ovinku pred njim stopiš na slabše utrto stezičko, ki popelje na glavni greben Slomnika. Prečenju do sedelca z mizo in klopcami sledi še zaključnih 100 m vzpona. Tudi na vrhu stoji miza s klopema, od razgleda pa dobiš le pogled skozi krošnje na sosednji Malič, zato velja sprejeti povabilo do 5 minut oddaljenega razglednika. Žal sem že po nekaj metrih zaplužil v gosto podrastje, v katerem sem pobral majhnega klopa. Samo obrnil sem, obvozil tisto goščavico in jo po hitrem postopku podurhal v dolino.
Vse skupaj ni nič posebnega (lepše je, baje, iz Košnice). Ta pot je zanimiva predvsem kot del Žerdonerjeve krožne poti.

Zapeljal sem se na drugo stran Savinje in parkiral pred drugim podvozom pod železniško progo, skozi katerega zavije cesta v Pečovnik. Po 9-minutnem sprehodu po cesti sem se znašel pri odcepu steze na Vipoto in Tovsti vrh. Ta je na srečo veliko širša od one prej, zato ni nevarnosti smukanja krvosesne golazni. Bistveno slabše, na srečo, ni bilo niti po prvih 100 višinskih metrih, ko sem zavil na novejšo, ožjo stezo, ki pelje bolj naravnost na Vipoto. Hrib, visok komaj dobrih 500 m, je dosti zanimivejši od Slomnika; med drugim takoj nad cesto raste skoraj 50-metrska duglazija, eno najvišjih slovenskih dreves, v bližini vršne točke pa je lepo razgledišče na Malič, Gozdnik in Slomnik. Dol grede sem naredil mini krog mimo kmetije Ivankovič, od katere je lep pogled na Grmado in Tovsti vrh.

sreda, 9.4.2014


Aaaaahhhh, končno spet dnevna svetloba...

nedelja, 6.4.2014: Kum, 1219 m


Tretja letošnja v kratkih hlačah. S savske ceste pri Zagorju čez Završje.

Jaz ne bi bil jaz, če ne bi prišel na izhodišče tako pozno, da se mi je prihod na vrh obetal ravno takrat, ko naj bi se nad Kumom zgostil dežni oblaček ... Nastopil sem v metalskem slogu, saj mi je med vožnjo popolnoma preplozalo izpušno cev. :)
Parkiral sem 200 m naprej od nove bencinske črpalke, na manjšem makadamskem parkirišču ob cesti, ob katerem stoji planinski smerokaz. Drugače pa planinci zdaj parkirajo kar na zadnjem delu pumpe. Poti z obeh izhodišč se srečata po par minutkah.
Začel sem v lepem sončnem vremenu. Pot (kolovoz - vlaka - steza) je čez pobočje nad Savo speljana ravno prav strmo, da brez muke hitro pridobivaš višino, zato sem se na robu travnikov vasi Završje že videl, kako bom v uri in pol na vrhu (tablica ob cesti napoveduje tri ure). No, od tu naprej se svet povsem spremeni, odpre se razpotegnjen planotast svet, v katerem sem za naslednjih 130 višincev porabil kar 50 minut. Markacije najprej povedejo čez dno travnate dolinice med hiše v nasprotnem bregu, do sedla, nad katerim stoji cerkev, slediš asfaltni cesti, nato pa smerokaz pokaže na kolovoz, ki v dolgem vodoravnem prečenju popelje proti Čebulovi dolini. Po prehodu lepega travnika je na vrsti dolg pohod po zložno dvigujoči se makadamski cesti, med katerim je začelo sramežljivo deževati. Na srečo je prenehalo že na prevalu na koncu doline, v nadaljevanju pa je vreme presenetilo in se povsem popravilo. Markacije zapustijo cesto na prvi serpentini nad prevalom. Steza se v zložnem poševnem vzponu vije ves čas proti desni, skozi gozd, v katerem je vse več skal. Z dodatkom živo zelenega pomladnega podrastja je bila okolica nadvse lepa. Ko se na širokem sedlu z leve pridruži pot od bližnje ceste, me je presenetil prvi eksponat forme vive. Namig: porolati v slogu tibetanskih molilnih mlinčkov, hehe. Zadnjih 100 vm je postreglo s plantažami šmarnic v gozdu in kronic na veliki čistini, nad katero se v ozadju dviga RTV stolp. Pot se nato še enkrat za kratko priključi makadamski cesti (še dve skulpturi), nato sledi kratki zaključni finiš proti cerkvi.
V koči sem na kelnaričino priporočilo spustil po grlu storževec. Dober, priporočam! Navadno pijačo sem izsušil na sončnem balkonu z razgledom po Dolenjski. Da ni bilo dovolj toplo le za kratke hlače pešcev, je dokazovalo tudi nekaj kolesarjev.

dnevnik 2014, prosinec - svečan - sušec