Turni smuki / sredogorje

Blegoš, 1562 m

Dnevniški zapisi

13.3.2004 (+ Matjaž E)
Kdor ne gleda vremenske napovedi, zadane najbolj oblačen in vetroven konec Slovenije...
Na ovinku nad Potokom, kjer sva parkirala, je Matjaž ugotovil, da je brez palic in zato za začetek prikazal malo šolo žaganja. Do koče je vodila dobro utrjena smučarska sled, veter je zavijal le v krošnjah dreves, begalo pa naju je dejstvo, da ni bilo nikjer videti sledov smučanja (pozneje nama je lokalni poznavalec pojasnil, da se smuča prvih 200 dolžinskih metrov ob severnem grebenu, potem pa po gozdu naravnost proti glavnemu zaselku Potoka). Pri koči naju je dobil veter, vrh je bil poleg tega v oblaku, a to seveda ni resna ovira. Zgoraj naju je kar prestavljalo, videlo se ni nič (sicer bi sledila sledem predhodnikov), zato sva si samo namrazila roke (zapela čevlje) in odtavala nazaj do koče. Začetek spusta po gozdu je navdušil z zelo dobrim pršičem v solidni strmini, žal pa je sneg počasi postajal malenkost težji, naklon pa je za tak sneg preblag, zato je šlo pač malce prepočasi. Ozko grapo na koncu sva zvozila celo brez enega samega zavoja, kar naravnost.
Ocena ture: lepo smučljiv gozd.

8.3.2006
Kaj je lepšega, kot sredi tedna oditi zgodaj iz službe in se sprehoditi po toplem soncu...
Iz Gorenje Žetine me je lepa smuška gaz (omogočala je hiter tempo) popeljala do Črnega kala, kjer je večina predhodnikov zavila po grebenu naravnost proti vrhu ali po cesti proti koči, jaz pa sem se odločil za manj obiskano smer čez Prvo ravan, ki mi je bila še neznanka. Počasi so se začeli odpirati vse lepši razgledi... Na robu Prve ravni je gaz zavila ostro v desno in me, sledeč markacijam, ki so komajda kukale iz debele snežne odeje, skozi gozd pripeljala na golo vršno pobočje. Le-to je bilo skoraj nedotaknjeno, krasili sta ga le dve vijugi in smuška gaz. Vrh sem dosegel ob 16h. Na žalost se je medtem iz jugozahoda privlekla visoka oblačnost, h kateri je na vrhu svoje dodal tudi veter, zato se malica gotovo ni moglo primerjati s tisto, kakršna bi bila še uro prej...
Glede na uradno, 3. stopnjo nevarnosti plazov (in tudi lastna opažanja) se vabilu domačina k spustu s SV vršnega grebenčka po strmem vzhodnem pobočju raje nisem pridružil. Namesto tega sem povijugal skorajda deviško južno plešo, ki je zaradi pozne ure spodaj že dobila nekaj nebodijetreba skorjice. Tudi v gozdu je bilo deloma skorjasto, zato sem kmalu zavil k robu vzhodne strmali, pogledati, ali bi bilo vseeno vredno poskusiti. Tik pod robom je bil sneg zelo trd, pomrznjen, po par metrih pa sem zapeljal v globok suh sneg, naložen na omenjeno gladko, pomrznjeno podlago. Po začetnem nezaupljivem tipanju sem ugotovil, da je snežna odeja presenetljivo stabilna ter navdušeno odplul do ceste. Po smučini je šlo zatem hitro naprej, po pomrznjeni skorji na koncu celo prehitro...

30.1.2009 (+ TomažŠ, GregaŠ)
Petkova popoldanska. Z Gorenje Žetine v mlečni megli mimo Prve ravni. Slabih 100 m pod vrhom se je nenadoma odprlo in prikazal se je čaroben prizor: okno med dvema oblačnima plastema, odprto proti celotni zahodni in severni polovici obzorja.
Spust smo začeli proti severnemu grebenu in gazi za kratko sledili v gozd, do konca mlade goščave. Nato pa 300 višincev plovbe v nedotaknjenem pršiču po SZ pobočju. Stara zgodba letošnje zime :).