dnevnik 2014, mali traven - veliki traven - rožnik


Dnevnik 2014, prosinec - svečan - sušec

30.3. G Mala Polana in Velika Polana
29.3. G Javor - Partizanski vrh
22.3. G Grmada (pri Šmarni gori)
16.3. G Racmanski Kovaški vrh - Špik
9.2. T proti prelazu Lubel
26.1. T Ženiklovec
25.1. T Višarje
12.1. G Grebenc
3.1. T Ojstrnik


nedelja, 30.3.2014: Mala Polana - 1410 m - Velika Polana


Druga letošnja turica v kratkih hlačah. Verjetno sem tokrat zadel najlepšo kombinacijo poti, le smer je treba obrniti - na Veliko Polano gor, z Male dol. 150 višincev poti na Malo Polano je bilo sicer še zmeraj nastlanih s padlim drevjem, vendar je bila prehodnost dokaj enostavna.

Arhiv: Grebenc, 12.1.2014


Pohod na Veliko Poljano pod Storžičem

Pohod organizira od leta 1977 ŠD Kokrica (Cesta na Brdo 30, 4000 Kranj) prvo nedeljo v juniju. Prvi pohodi so bili izvedeni v sodelovanju s Temeljno kulturno skupnostjo Kranj in delovnimi organizacijami (PV 1981).
Začetek je v vasi Trstenik. Hodi se skozi vas Povlje po poti na Veliko Poljano (1447 m), kjer je cilj pohoda. Hoje je 2 uri. V začetku je organizator poskrbel za posebne avtobuse iz Kranja in iz Trstenika.
Prva leta so pohodniki prejeli za vsako udeležbo bronasto značko, ki je bila vsakokrat malo drugačna (na nekaterih je bila letnica pohoda). Za peto udeležbo so pohodniki dobili srebrno značko (v znački tudi številka 5) in za deseti pohod zlato značko (s številko 10). Ko je zmanjkalo značk, so podarili priponke. Danes dobijo pohodniki priponko, ki se razlikuje od pohoda do pohoda. Za peto, deseto, petnajsto, dvajseto, petindvajseto in trideseto udeležbo prejmejo večjo priponko z ustrezno številko. Zvestejši pohodniki z 20, 25 in 30 pohodi prejmejo ponavadi še nagelj in buteljko. Udeležencev je bilo celo 2500, zadnja leta od 600 do 900.
(Nikola Guid, Planinske obhodnice in pohodi, 2008)

Kot otrok sem se udeležil prvih osmih pohodov, od 1977 do 1984:

Fotografije z 38. pohoda, 6. junija 2010

sobota, 29.3.2014: Javor, 1133 m - Partizanski vrh, 1011 m


Prva letošnja turica v kratkih hlačah, pol meseca bolj zgodaj kot lani (Klobuk 2013). Za razliko od prvič (Javor 2013) sem tokrat za izhodišče vzel vas Sveta planina, ki se je pod komunisti imenovala Partizanska vas. Pink ponk med skrajneži, ki me vedno nasmeji. Pristopi s te strani sicer niso označeni, vendar je gozdnih vlak na pretek, tako da sem - seveda ob pomoči satelitov - brez težav zadel dve lepi smeri. Začel sem pri avtobusnem postajališču z ekološkim otokom. Desnemu asfaltnemu odcepu sem sledil 100 m, potem pa zavil na vlako, katere "shojenost" je sicer hitro izpuhtela, vendar me je vseeno lepo pripeljala na prvi travnik pod kmetijo Goljuf. Tam me je najprej presenetil pogled na asfaltno cesto, nato pa še nekdanja šola sredi bregov. Pred kmetijo sem zavil na desni kolovoz in se sprehodil do vznožja pašnikov (Svete) Planine. Čeznje naravnost gor in potem po znani grebenski stezici na vrh Javorja.

nedelja, 22.3.2014: Grmada (pri Šmarni gori), 676 m


Po dolgih letih sem se spomnil Šmarne gore, oziroma zavarovane poti na Grmado, po kateri sem se bil povzpel kot najstnik. Za razliko od mojega zadnjega obiska tega konca pred več kot desetletjem (Turnc 2003: 1, 2, 3) ob cesti ni več moč parkirati, drugo pa je, da sem povsem pozabil, kako se pride do Turnca, haha. Avto sem zato pustil pred cerkvijo v Spodnih Pirnčah, potem pa zavil na prvo pot, na katero sem naletel. Tako sem šel po Westrovi gor in čez Peske dol; po obeh prvič. Obe sta prav zanimivi, škoda le, da je vse skupaj kratko. Ker mi je, klasika, zmanjkovalo dneva, sem skok na Šmarno goro izpustil, je pa bilo še dovolj svetlo, da mi je pogled na vršni kolovoz obudil spomine na rekordno krepanje na kolesu (Šmarna gora - Rašica - Mengeška koča, 23.7.2008).

Hribi.net: poti na Šmarno goro

nedelja, 16.3.2014: Racmanski Kovaški vrh, 864 m - Špik, 882 m


Hrib nad Železniki, ki pritegne pozornost s sočnim imenom. Druga vaba, ki me je speljala tja gor, so nekdanji rudniki. Več: Bojan Kofler - Rudarski rovi in rudniki na Racmanskem Kovaškem vrhu (Špiku).
Štartal sem iz Studena (najbolje je od čistilne naprave, kjer bo po novem tudi zbiralnica ločenih odpadkov) in brez težav sledil široki vlaki kot jo kažejo zemljevidi. Malo drugače sem zavil edino pod sedlom, nove pa so tudi vlake nad njim. Rudnika Bela njiva v prvo žal nisem uspel najti. Ker se smer ponuja za prijeten gorskokolesarski spust (vzpon čez Smolevo), sta to že dva uržeha za ponoven obisk ;).

Zemljevidarska zmeda: vrh z višino 882 m je skoraj povsod označen kot Špik, kota 864 m pa očitno vsako generacijo dobi novo ime - Bela njiva, Globočnik, Racmanski Kovaški vrh.

februar 2014: olimpijska Spodna Besnca, oz. Vesnca


Smučarska tekačica Vesna Fabjan iz Spodne Besnce, olimpijski bron v šprintu v prosti tehniki.


nedelja, 9.2.2014: proti prelazu Lubel, do 1280 m


Ajajaj. Na avstrijski strani predora me je na cesti pričakalo 20 cm snega. Dva ovinka niže, kjer se odcepi stara cesta na prelaz, sem, namesto s hojo, začel z natikanjem verig. Dokler je bilo to še mogoče, sem jo rajši podurhal nazaj na našo stran, kajti sosedje, po stari navadi, ceste sploh niso plužili.
Snega je bilo veliko, krepko čez pol metra, z vsaj 30 cm pršiča na vrhu. Po naši cesti je bila proti prelazu zgažena ozka, globoka peš gaz. Bil sem prvi s smučmi. Žal mi je za osvojitev prelaza zmanjkalo dneva. Ker čelne svetilke nisem imel s seboj, sem obrnil 80 m pod vrhom, da sem lahko ravno še normalno prismučal nazaj. Praktično brez vijuganja, šlo je samo naravnost.


nedelja, 26.1.2014: Ženiklovec, 1714 m


Rally s TC-jevo Lado Nivo. Prelepo pozno popoldne na Javorniku. Suh pršič.

Po sobotni turi na Višarje sem TC-ju sodelovanje na nedeljskem Ženiklovcu najprej odpovedal, vendar se je položaj obrnil, ko sem izvedel, da bo štart ob - 13h. Da ob pogledu na njegovo limuzino nisva ostala brez besed samo Bešnčana, je dokazovalo četrturno prepričevanje Žuže k vkrcanju v prtljažnik. Ko smo speljali, sem se takoj spomnil na tovornjake bivše JLA; šumelo in ropotalo je z vseh strani. Ker na "avtu" ni bilo vinjete, smo se peljali skozi Naklo in Duplje, kar je dodatno doprineslo k zamudi. Naslednji biser je sledil nad Lomom, kjer je TC zavil levo. Naivec sem šele takrat dojel, kaj je pravi cilj "ture" - rally vožnja z džipom, seveda. Glavno, da dela reduktor! :-))) Na serpentini nad planino Vetrh je bilo za prebitje zameta potrebnih več rikverc poizkusov, nato je šlo spet bp. Dokler se snežna odeja ni začela debeliti. Nivo je - v zanjo preširokih kolesnicah - začelo zanašati, zato je nori voznik pri vrtenju volana vse bolj švical. Kljub vsemu je bila sama sreča, da so se kolesnice na višini 1450 m končale, drugače bi prihrumeli čisto do planine...

Na smučeh smo štartali šele četrt čez 15., hehe. Sledeč smučini predhodnika, smo udarili bližnjico čez dno dolinice in čez nasprotni gozdni breg hitro stopili nazaj na cesto, ki nas je proti desni zložno pripeljala na rob planine. Tam smo takoj zavili proti vrhu in se, sledeč špuri, po stranskem smučišču povzpeli na vrh. Razgled je bil odličen, saj se je popoldne z zahoda zjasnilo, s tem, da je doline pokrivala nizka oblačnost. Ni lepšega. :-)
V gozdnem pasu med smučiščema smo odkrili še povsem suh pršič. Začuda, je bilo enako tudi ob robu stranskega smučišča, tako da je bilo vijuganje odlično.
Vožnja nazaj v dolino je na srečo minila brez kaskaderskih vložkov. Za zapik smo spili par štamprlov na podlago palačink gospe C.

turni vodniček - Ženiklovec


sobota, 25.1.2014: Višarje, Beračni kugel, 1780 m


Glede na snežne (nevarno) in vremenske razmere (popoldne naj bi veter tam pojenal) ter pozno uro, tura kot naročena. Poleg tega tam gori sploh še nikoli nisem bil.

Iz Kranja sem odpeljal šele opoldne. Izhodišče sem prepoznal brez težav; na krožišču pred Žabnicami sem obrnil nazaj proti Trbižu ter nato zavil v prvo ulico. Na njej so po vsej dolžini obcestna parkirišča za smučarje. Ker sem bil pozen, je bilo prostora že na pretek, hehe. Takoj za mostičkom na desni, ki služi za prehod smučarjev med smučiščema, sem našel smuško špuro, ki me je popeljala mimo zadnjih hiš, čepečih v klancu nad parkiriščem. Mimo dveh hiš je šla kar po vrtu. Malo nad hišami je konec asfaltne ceste, kolovoz po grabnu pa zapira rampa. Tu so tudi planinski smerokazi. Kolovoz že malo naprej prečka potok in se desno okoli hrbta povzpne v sosednjo, širšo grapo. Šele to je Višarski graben. V njem se je snežna odeja začela debeliti in okolica je postajala zimsko idilična. Kolovoz je bil široko zgažen, zato je bil odličen za hiter tempo vzpenjanja, zelo ustrezen pa je tudi profil "proge", z nekaj dolgimi, strmimi klanci, ki jim vedno sledijo uravnave za oddih. Da gre za romarsko pot, v zgornji polovici dokazujejo "kapelice". Zanimivo, da so bili praktično vsi pešci na krpljah, edini, ki je bil brez, pa je bil Slovenec :). V zaključku me je presenetila sedežnica med vrhom in Višarsko planino, ki na zemljevidih še ni vrisana. Smučarjev je bilo zaradi pozne ure zelo malo, kar me vsekakor ni motilo, hehe. S širokega sedla nisem sledil prečni poti do vasičke za vogalom, temveč skočil na vršiček Beračni kugel nad njim. Na vrhu me je sicer zajel mrzel veter, ki pa ga je - potem ko sem se preoblekel - zasenčil zame povsem nov razgled. Morda največje presenečenje je bil nenavaden pogled na Rateče.

Spust sem začel desno okoli cerkve (drugje itak ne moreš), pod katero za kratko zapelješ na "glavno ulico". Pod spodnjo gostilno si že na smučišču. Smuka me ni navdušila, saj je bila proga ena sama mreža kucljev in gladkih plošč. Šele v tem trenutku sem dojel, kaj mi je hotel povedati TC z izjavo, da je tu isto kot na podkorenškem poligonu. Kaj hočemo, pač že kakšnih 15 let nisem bil na smučiščih, hehe. Naporno vijuganje je seveda takoj razkrilo mojo bedno smučarsko kondicijo, zato sem se po smučišču svaljkal temu primerno počasi. Pri srednji postaji gondole je bila čez progo potegnjena ograja, saj so spodnji del smučišča že začeli pripravljati za naslednji dan, tabla pa je smučarja usmerjala na gondolo. Karte seveda nisem imel, na srečo pa sta med mojim cincanjem dva smučarja ignorirala prepoved in zapeljala dol. Njun zgled sem takoj posnemal. Seveda ni bilo nobeno presenečenje, da je bil spodnji del proge veliko lepši, hihi. Še posebno uživaška je bila deviško zratrakirana strmina malo pred koncem. Ker sem pod njo zagledal ratrak, sem strateško zavil na desno stran - s tem pa, krompir je krompir, zadel stranski odcep proge, ki me je pripeljal točno na mostič, 30 m od mojega avta.

poročilo na TK Gora

nedelja, 12.1.2014: Grebenc, 1479 m


Po lovski stezi na Veliko Polano.

Oko je odločilo, da na turno smuko ne bom šel, milostno pa je dovolilo vsaj kopno turico... Z ovinka nad Povljami (ogromne skladovnice hlodov, zaradi čiščenja posledic lanskega vetroloma) sem se odpravil levo, po gozdni cesti, ki pripelje do bližnjega vodnega zbiralnika in kamnoloma. Markirani vlaki proti zahodu (do poti Goriče - Mala/Velika Poljana) sem sledil le še do vrha prvega klančka, kajti tam se desno navzgor odcepi lovska steza (prepoznavno znamenje je bukev v obliki črke H), ki po dveh minutah pripelje do krmišča. Ko malo više dosežeš rob peščenega pobočja, se stezica malo izgubi. Desno čez pesek vabijo stečine, vendar se je bolje povzpeti 10-20 m navzgor, do steze na levi, ki se mirno potopi v široko pobočje z redkim borovim gozdom. V njem kakšne prepričljive steze sicer nisem našel, je pa povsod lahko prehodno. Ta gozdič je očitno velika spalnica, v gosti travi je bilo namreč videti več poležanih "postelj". Na dobro shojeno stezo sem spet naletel ob desnemu robu, više pa z orientacijo ni več dela, saj se samo držiš lepega grebena, vzpenjajočega se naravnost navzgor. Pod zelo strmim odsekom lahko odvijemo po vodoravni stezi v levo, ki se po nekaj minutkah priključi markacijam iz Gorič, vendar pa ni nič narobe, če vztrajamo po grebenu. V nasprotju s prvim vtisom, je zelo lepo prehoden, saj je poln travnatih stopnic. Ko stezica na sedlu pod bukovim pobočjem izdihne, sem jo še naprej rezal naravnost navkreber, se 30 m više spet oprijel grebenčka in po njegovi levi strani v minuti dosegel goriško markirano pot, vsega nekaj korakov pred kolovozom, po katerem z desne pride Dolenčeva pot.
Na planini sem pred planšarijo zavil poševno proti levi, v gozd nad 'Kočo na Grebencu', ter dosegel greben 40 m pod vrhom. Tako mi je ostal ravno njegov najlepši, razgledni košček. Na vrhu je bilo izredno prijetno. Pomladno, pravzaprav.

Spust proti sedlu vrh Velike Polane je enostaven, saj prve metre slediš stezički v severni smeri, nato pa se spuščaš desno dol, po lepo prehodnem pasu ob ostankih pašniške ograje. Navdihujočemu razgledu proti dolini, ki ga vedno ponudi vršni del planine, je sledilo razočaranje pri planšarski koči, saj je bila, v nasprotju z obvestilom na izhodišču, iz neznanega razloga zaprta. Pred zaprtimi vrati je bentilo nekaj domačinov. ;)
Spust po Dolenčevi poti je potekal brez posebnosti, dokler nisem manj kot 100 m pred stičiščem s potjo za Javornik naletel na podrto drevje, eno zadnjih površin, ki je še niso uspeli počistiti. Še sreča, da je šlo za komaj 50 dolžinskih metrov, plezanje pod in čez prepleteno goščavo je bilo namreč neverjetno naporno.

Arhiv:
peš: Grebenc, 31.12.2006
kolo: Velika Poljana, 19.8.2007


petek, 3.1.2014: Ojstrnik, 2052 m


Slovenska vremenska napoved nas je puščala rahlo v dvomih, italijanska pa je dajala več upanja. Zgodba zase je bila uradna ocena plazne nevarnosti; naši so še vedno opletali s 4. stopnjo, medtem ko je bila avstrijska in italijanska že nekaj dni na dvojki.

Cesta skozi Ukovško dolino je bila kopna in pripeljali smo se čisto do konca, do parkirišča pred nekdanjo kočo Nordio Deffar (leta 2003 jo je poškodovala povodenj). Vreme je kazalo boljše kot smo sploh upali, dodatno pa nas je navdušila cesta proti mejnemu sedlu Lom. Do nove koče Nordio Deffar, ki stoji 70 m pod sedlom, je bila celo splužena za sankače, z utrjeno snežno podlago. Nad planino Dolinco nas je smučarska gaz vodila po zložni cesti vse do rame v SZ grebenu Ojstrnika. Tam nas je zajel močan, a k sreči ne mrzel jugozahodnik. Na najvišji točki rame, kjer se navzgor požene gozdnat greben, smo sledili zgledu domačega "pajkičarja" in se zažrli v pršičasto strmino. Bolj logično bi bilo sicer nadaljevati poševno proti osrednjemu žlebu, ki pa nam zaradi plazne nevarnosti ni preveč dišal, poleg tega je gozd nudil tudi nekaj zavetja pred vetrom. Strmo "gozdarjenje" je bilo sicer počasno, vendar niti ne posebno naporno (no, ja, razen za članico na plohastih Armadah, hehe). 100 m više so se drevesa razredčila in znašli smo se v zimski pravljici - do vrha je šlo po zapihancu med belo zafrajhanimi smrekcami. Z enim okljukom sem potipal tudi osrednji žleb in v njem odkril tanko kložo, zato sem raje hitro zavil nazaj na levo. Vršna opast tokrat ni predstavljala prave ovire, saj je bilo snega za kaj resnega premalo.

Ob 13h je čez vrh vleklo tako burno, da nam ni hodilo po glavi nič drugega kot, kako čim hitreje zapeti pancarje in zapustiti divjo zračno reko. Prvi zavoji niso bili kak presežek (valovi suhega zapihanca), nekaj 10 m niže pa je v rahlo skorjastem, kompaktnem pršiču že bilo moč nizati agresivne, poskakujoče zavoje. Še malo niže sem poskusil po osrednjem žlebu, kar je bilo še boljše. Kloža je bila varna - dokler se pobočje ne prevesi v večjo strmino, potem sem jo rajši popihal med drevje. Še malo niže, kjer se začne največji naklon, je osrednji žleb zaradi nekakšnega golega lesenega vejevja (morda ostanek požara?) itak nesmučljiv. Nadaljevanje po strmem gozdiču, skozi katerega smo se bili vzpenjali, je bilo zaradi globokega pršiča prav simpatično. Pod njim smo zavili levo, tako da smo prišli na začetek spodnjega, širokega dela glavnega žlebu, ki nas je pogostil z najboljšim vijuganjem dneva. Še posebno prepričljiva je bila Copatka, ki je s svojimi plohi samozavestno vlekla dolge veleslalomske zavoje. No, tudi moje Aljaske niso preveč zaostajale ;). Jugozahodnik je medtem popolnoma izdihnil in naredil se je pravi pomladni dan. Sneg na cesti s sedla Dol je zato malenkost popustil in posledično smo do avta privijugali še lažje kot bi sicer.

Go-Outdoor.si - blog Katke Copatke
turni dnevnik - Ojstrnik

dnevnik 2013, vinotok - listopad - gruden