Turnosmučarski vodniček / KARAVANKE

Ženiklovec (Veliki Javornik), 1715 m

Ženiklovec ali Veliki Javornik je najbolj znan tržiški smuk za začetek zime, saj travnato vršno smučišče (pred leti je bilo zares smučišče) omogoča smuko že v prvem snegu. Cesta je ponavadi prevozna do Gabrčevega (na starem zemljevidu Storžič napačno Reberčevega) rovta, kjer je precej parkirnega prostora. Pri rampi pri kmetu Pavšlu za pluženje prispevamo 1 € - gor in dol grede.
Vzpon:
1) Z Gabrčevega rovta: takoj za rovtom zapustimo gozdno cesto in se po označeni poti vzpnemo proti sedlu Dol. Tik pred njim odvijemo desno in po neporaščenem pasu kmalu dosežemo rob planine Javornik. Preostanek poti do vrha ne potrebuje opisa.
2) Od sankaške zapor(nic)e v dolini Lomščice: po cesti čez prvi serpentini, na višini okoli 1025 m pa zavijemo levo v gozd in po kolovozu (ali ob potoku) v par minutah dosežemo rob travnatih Srpičev (na zemljevidu Srpice). Po levi se vzpnemo do razgledne rame, od koder zavijemo ponovno v gozd. Položno prečenje proti severu na sredi popestri dobrih 100 m precej strmega pobočja. Ko se strmina izgubi, kmalu stopimo na kolovoz, ki nas popelje na cesto pod Gabrčevim rovtom. (Črnivec in Poljanec opisujeta drugačno različico.)
Spust:
1) Smučamo do sedla Dol, sledi par minutk položnega porivanja v nasprotni breg do koče Pr Zdravcu. Ostane spust po cesti do Gabrčevega rovta (označena pot med sedlom in rovtom je slabo smučljiva ).
2) S planine prečimo po precej vodoravnem kolovozu do Javorniškega prevala, od koder sledi strm spust po gozdnem kolovozu do Doma pod Storžičem. Pod kočo sledimo cesti do prve serpentine, s katere nadaljujemo v obstoječi smeri čez Senožeti. 50 m nad dnom doline Lomščice zavijemo levo čez obronek in se spustimo na kolovoz ob stranskem potoku, ki nas v kratkem pripelje na cesto. Do sankaške zapore ni več daleč.

_Težavnost
I

_Izhodišče
1) Gabrčev rovt, 1280 m
2) Lomščica, sankaška zapora, 880 m
_{Višinska razlika}
1) 440 m
2) 840 m
_{Čas vzpona}
1) 1:00
2) 3:00
_{Čas spusta}
1) 0:30
2) 1:15

_{Letni čas}
november - marec
_Lega
Z
_Smučljivost
zelo dobra
_Orientiranje
lahko

_Zemljevidi
Storžič in Košuta, 1:25.000
Karavanke, 1:50.000 _Vodniki
Črnivec (73),
Poljanec (92)

Dnevniški zapisi

27.11.1999 (+ Tomaž C., Matjaž E.)
Moj prvi turni smuk s pravo turno opremo.
Za uvod je v četrtek, dva dneva pred turo potekala srhljivka z montažo turnega okovja, julija kupljenega v Celovcu:

1. Dopoldne mi serviser telefonira, da sem kupil preveliko okovje za mojo številko čevlja.
2. Iz službe uletim v Pro Montano, kjer ga je Torta takoj pripravljen zamenjati za srednjo velikost.
3. Okovje prinesem s servisa in novega že držim v rokah, ko Torta ugotovi, da so mi Avstrijci prodali škart robo - prvotni model, z vijaki, ki se lomijo. Nič ne bo.
4. Tečem v Merkur, a nimajo vijakov za plastiko, torej dokončno izvisim.
5. Treba bo v Celovec. Ker imam na avtu še poletne gume, si najdem prevoznika z zimskimi (za vožnjo čez Ljubelj) in grem domov po račun.
6. Med iskanjem računa najdem v škatli okovja vrečko vijakov in ves vesel ponovno letim v Pro Montano. Rezultat: ti vijaki so za drug namen.
7. Brez računa v Celovec. Na Ljubelju pomislim, da lahko nazaj grede nastanejo težave s carino, zato poskušam brez potrdila o plačani carini (kakopak, če sem ga prešvercal) prijaviti izvoz. Carinik me gleda kot marsovca in si misli, takega idiota pa že dolgo ne.
8. Presenečenje je očitno dovolj veliko, da mi zadeve vsaj ne zapleni, vendar pa je manj verjetno, da bodo tako dobrodušni tudi nazaj grede, c c c, zato ne veva, ali se nama zdaj sploh splača peljati v Celovec. Rešitev se glasi: vračala se bova čez Korensko sedlo. :))
9. Med vožnjo mimo Borovelj naju obide misel, da je trgovina verjetno odprta le do 18h!! Neeee... Jasno, tja prideva ob 18:02.
10. V tistem hipu se sreča obrne: odprto imajo do 18:30!
11. Tipu na šalterju za "melverštojr" pravljičarim, zakaj sem brez računa, a ne zna ne slovensko, ne angleško, zato me takoj napoti na oddelek s smučarsko opremo.
12. Ko začnem prodajalcu razlagati, kaj je narobe, mi že po prvi točki vzame škatlo iz rok in gre brez besed po novo.
13. Zaradi srečne serije se odločiva kar za povratek čez Ljubelj. Gremo do konca!
14. Na meji naju pričaka nov carinik (ali pa so se naredili neumne), ki mu izjaviva, da nimava nič za cariniti in tako se odisejada nepričakovano srečno konča. Ufff, je rekel Vinetu...

Sobota. Parkirali smo kak kilometer za Slaparsko vasjo, kajti cesta naprej, do Doma pod Storžičem, je bila rezervirana za sankače. Prvih 15 minut smo napredovali po zasneženi cesti ("Kako je to fino"), nato pa zavili levo v gozd (malo lomljenja), se kmalu zatem povzpeli čez levi rob Srpičev, nad njimi v levo prečili strm gozd in dosegli gozdno cesto pod Gabrčevim rovtom (že na pol profesionalci). Za rovtom smo zapustili cesto in se po bližnjici (označeni poti) trmasto s smučmi povzpeli na sedlo. Nekaj minut nad njim smo na planini Javornik končno stopili na sonce, razgled pa se je razprostrl na vse strani: Košuta, Triglav, Storžič. Po kratkem počitku nas je čakalo le še 250 m višinske razlike po nekdanjem smučišču do vrha.
Spusta nismo zastavili naravnost po smučišču, kjer so ponekod že gledali ven štori, temveč po vzporednem golem pasu pod bližnjim severnim sedelcem, kjer je bilo precej manj zvoženo. S planine smo po skoraj vodoravnem kolovozu prečili proti Javorniškemu prevalu, pod katerim nas je čakal zelo strm (naporno) in spodaj s traktorji grdo zvožen kolovoz do Doma pod Storžičem. Za konec (z že precej mehkimi koleni) nam je ostala še bližnjica čez Senožeti in nekaj 100 m po cesti med sankači. Na cilju je bilo zadovoljstvo popolno!

28.11.1999 (+ Andrej Po., Tomaž C.)
Takoj naslednji dan ponovitev. Tokrat smo se zapeljali (zasnežena cesta - zimske gume!) do Gabrčevega rovta, 1288 m. S smučmi na nahrbtnikih peš na vrh. Sneg je bil že manj kložast kot prejšnji dan, razgled in vreme pa enako čudovita. Tik pred mrakom smo prismučali do avtomobila po lepo zasneženi cesti brez kamenja.

24.12.2002
Parkiral sem pred zadnjim ovinkom pod Gabrčevim rovtom na višini dobrih 1200 m, takoj nad gladino meglenega morja. Smuči na ruzak in v napad! Sonce, nasičena modrina in zasnežene smreke. Evforija! V 50 minutah sem bil na vrhu, točno opoldne. Napol predelani pršič je potem poskrbel, da sem se vsaj malo prizemljil - deskar in velikonožca so peljali brez težav, jaz, na klasičnih "sulicah", pa sem se bolj ali manj le lomil. Ampak taka malenkost razpoloženja seveda ne more pokvariti. Cesta je bila presenetljivo lepo smučljiva, tako da sem se pripeljal čisto pod rovt. Še enominutna bližnjica skozi gozd in prvi turni smuk nove zime je bil uspešno zaključen.

26.10.2003 (+ Polona, Eva, Aleš, Andrej Po., Matjaž E.)
Začetek turnosmučarske sezone že v oktobru! - "To mora biti raj!" (Sid...)
Cesta je bila dopoldne malce poledenela, tako da je poskrbela za začetni ščepec adrenalina. Parkirali smo 100 višinskih metrov pod Gabrčevim rovtom, vendar nam je bilo žal, da nismo že prej, saj je bila cesta lepo smučljiva. Sledilo je samo še uživanje. Do 40 cm pršiča, sonce in zimska modrina neba. Mraz je poskrbel, da je bil sneg tudi tretji dan po sneženju še vedno pršič, kar je zaradi zgodnje jeseni delovalo prav neverjetno. Že sicer se nam ni nikamor mudilo, za rekordno zložno hojo pa sva dodatno poskrbela še fotografa. Kraja časa zaradi stotin posnetkov - to je resnična slabost digitalcev! Ko so se na planini začeli odpirati razgledi, je polžja hitrost še dodatno padla. Mimogrede, planino Javornik bi bilo smiselno preimenovati v Gobjo planino, saj koče na njej vznikajo kot gobe po dežju; ob vsakem obisku zagledam vsaj eno novo.
Večina jih je z vrha odsmučala po osrednjem smučišču, kjer je pod vrhom na zavoju ali dveh znalo tudi zaškrtati, zato sem se sam odločil za desni krak, kjer pa sem zavozil v "močvirje" dolge trave v globokem pršiču. Zanimivo! Najlepši zavoji so vsem uspeli v izteku pobočja, nad kočami. Po uri martinčkanja pred "Smučarsko kočo" smo se posedli še pred kočo na sedlu in spustili po grlu "jagodke". Turo je zaključilo prijetno smučanje po cesti.

26.1.2014 (+ Eva, Tomaž C.)
Rally s TC-jevo Lado Nivo. Prelepo pozno popoldne na Javorniku. Suh pršič.

Po sobotni turi na Višarje sem TC-ju sodelovanje na nedeljskem Ženiklovcu najprej odpovedal, vendar se je položaj obrnil, ko sem izvedel, da bo štart ob - 13h. Da ob pogledu na njegovo limuzino nisva ostala brez besed samo Besnčana, je dokazovalo tudi četrturno prepričevanje Žuže k vkrcanju v prtljažnik. Ko smo speljali, sem se takoj spomnil na tovornjake bivše JLA. Šumelo in ropotalo je z vseh strani. Ker na "avtu" ni bilo vinjete, smo se peljali skozi Naklo in Duplje, kar je dodatno doprineslo k zamudi. Naslednji biser je sledil nad Lomom, kjer je TC zavil levo. Naivec sem šele takrat dojel, kaj je pravi cilj "ture" - rally vožnja z džipom. Glavno, da dela reduktor! :-))) Na serpentini nad planino Vetrh je bilo potrebnih več rikverc poizkusov, preden smo prebili zamet, nato je šlo spet bp, dokler se snežna odeja ni začela debeliti. Nivo je - v zanjo preširokih kolesnicah - začelo zanašati, zato je nori voznik pri vrtenju volana vse bolj švical. Kljub vsemu je bila sama sreča, da so se kolesnice na višini 1450 m končale, drugače bi prihrumeli čisto do planine...

Na smučeh smo štartali šele četrt čez 15., hehe. Sledeč smučini predhodnika, smo udarili bližnjico čez dno dolinice in čez nasprotni gozdni breg hitro stopili nazaj na cesto, ki nas je proti desni zložno pripeljala na rob planine. Tam smo takoj zavili proti vrhu in se, sledeč špuri, po stranskem smučišču povzpeli na vrh. Razgled je bil odličen, saj se je popoldne z zahoda zjasnilo, s tem, da je doline pokrivala nizka oblačnost. Ni lepšega. :-)
V gozdnem pasu med smučiščema smo odkrili še povsem suh pršič. Začuda, je bilo enako tudi ob robu stranskega smučišča, tako da je bilo vijuganje odlično.
Vožnja nazaj v dolino je na srečo minila brez kaskaderskih vložkov. Za zaključek smo spili par štamprlov na podlago palačink gospe C.

20.2.2016 (+ Tina, Miha, Grega O, Grega Š)
Wom, natančneje Slaparska vas, se nam je zdelo prenizko izhodišče, zato smo potegnili do odcepa k Rekarju, kjer je bilo ravno dovolj prostora za naša dva avtomobila. Cesta je bila dovolj zasnežena, da smo lahko takoj začeli na smučeh. Čez kmetijo (spuščeni pes nas je imel na srečo na ignoru) smo se prebili po spodnji strani ta stare hiše in zgornji strani hleva, tako kot svetujejo markacije. Nekaj korakov po grabenčku, desno čez leso, sledi kratek gozdni pas, pa smo na zgornjih travnikih, nad katerimi se dviga Bela peč (moja dobljena stava). Po cesti nato ni daleč do parkirišča, ki se nam je, s petimi ali šestimi vozili, zdelo polno. Od tam naprej cesta ni bila splužena. Snega že čez 30 cm. Do Gabrčevega rovta nam dolgovezni cesti na srečo ni bilo treba slediti v celoti, saj je gaz poznavalcev zavila na eno od vlak in nas, povsem mimo rovta, popeljala naravnost do markirane poti proti sedlu. Na planini so se nam usta, ki že prej niso bila ravno stisnjena, razširila do ušes, sprejel nas je namreč globok, suh pršič. To pa še ni vse, na glavnem smučišču je bilo še kar nekaj deviških pasov. Glasovati sploh ni bilo treba, vsem je bilo jasno, da ne smemo nikogar spustiti predse, haha. Po par požirkih smo pritisnili na plin, pa tudi na vrhu smo samo zapeli pancarje in se odrinili.
Smuka sicer ni bila za čisto desetko, vendar prav dosti ni zaostajala. V gozdu pod planino je bilo že malce skorjasto, zato je bilo izglasovano nadaljevanje po cesti. Bili smo eni prvih, ki smo smučali po njej, zato je bilo ob gazi še vse deviško.
Na parkirišču nas je šokiral tetris s petnajsterico avtomobilov ... Na spluženi cesti je medtem sneg močno popustil, zato smo se do odcepa k Rekarju ravno še uspeli peljati, spust po travnikih pa je bil seveda povsem nemoten. Luštna turica, luštna.