Ojstrnik, 2052 m

15.2.2009 (+ Urša, Blaž, TomažŠ)
V Ukovško dolino se je treba konec tedna pripeljati čim bolj zgodaj, sicer se lahko zgodi, da parkiraš kak kilometrček niže, kot bi si želel. Zaradi italijanskega počasneta, ki je povzročil zamašek, smo se tokrat ustavili 300 m pred Oštarijo Gams, kar pa zaradi lepo zasnežene ceste sploh ni bila prava izguba.
Na razcepu pred Rifugio Nordio smo nenačrtovano zavili desno, na manj obljudeno stezo proti sedlu Pleče in kapelici Marije Snežne. Ker sta obe poti označeni s št. 507, sploh ni nihče opazil, da je najkrajša pot na planino Bistrico leva. Razen manjše časovne izgube smo, na srečo, s tem celo pridobili, saj je odsek od sedla mimo kapelice zelo lep in razgleden. Steza do sedla sicer ni kak turnosmučarski ideal, v drugi polovici je bilo namreč treba med gostim smrečjem precej vijugati gor in dol. Ob tem so mi nagajali še psi, ki v jutranjem mrazu niso dobro prijeli. Problem sem rešil s pomočjo sonca, ki je drsni ploskvi smuči in lepilo psov ogrelo že v nekaj minutah.
Zložen vzpon iznad sedla proti levi nas je kmalu pripeljal na razgledno sleme s kapelico. Tu se nam je odprl prvi pogled na naš cilj, Ojstrnik, ki se markantno dviguje nad zelo estetsko urejeno planino Bistrico. Do nje smo prečili desno mimo kapelice, pa tudi 40 m spusta nam ni ušlo. Sledi samo še zaključni 350-metrski finiš po strmem, odprtem južnem pobočju Ojstrnika, čez katerega nas je popeljala odlična smučina v kompaktni kloži.
Neovirano razgledovanje z vrha na vse strani nam je skrajšal pasji mraz. Smer spusta nam na vršni točki ni bila čisto jasna, ko smo se zapeljali nekaj metrov po Z grebenu in pogledali čez opast na SZ pobočje, pa so se nam usta razširila do ušes. Čudovito smučišče! Vršnih 50 m je bilo malo kložastih (na srečo ne toliko, da bi bilo nevarno za plaz - strmina v slabših razmerah verjetno ne dovoli lahkomiselnosti), medtem ko je niže prevladoval globok, suh pršič. Prvorazrednega spusta do kolovoza nad planino Dolinico je za celih 540 višinskih metrov.
Strah pred morebitnim porivanjem levo do sedla Lom se je na naše zadovoljstvo izkazal za povsem nepotrebnega, namesto tega smo se ležerno zapeljali po širokem kolovozu. S sedla je sledil spust po gozdni cesti proti izhodišču. Edino kratko porivanje je na sporedu na drugi strani grape, za ovinkom pa smo za zadnje zavoje izkoristili strmo bližnjico po poseki.
Ker smo vzpon nehote udarili malo bolj naokoli, smo si uspeli za nas novo področje res dobro ogledati in ugotovili, da je v okolici še nekaj zanimivih ciljev. Spust na SZ stran, proti planini Dolinici in sedlu Lom, nas je navdušil. Taka presenečenja so po več kot 10 let dolgi turnosmučarski karieri že zelo redka.Odlična tura, vredna ponovitve.

3.1.2014 (+ Katja, MatjažE, Grega)
Slovenska vremenska napoved nas je puščala rahlo v dvomih, italijanska pa je dajala več upanja. Zgodba zase je bila uradna ocena plazne nevarnosti; naši so še vedno opletali s 4. stopnjo, medtem ko je bila avstrijska in italijanska že nekaj dni na dvojki.

Cesta skozi Ukovško dolino je bila kopna in pripeljali smo se čisto do konca, do parkirišča pred nekdanjo kočo Nordio Deffar (leta 2003 jo je poškodovala povodenj). Vreme je kazalo bolje kot smo sploh upali, dodatno pa nas je navdušila cesta proti mejnemu sedlu Lom. Do nove koče Nordio Deffar, ki stoji 70 m pod sedlom, je bila celo splužena za sankače, z utrjeno snežno podlago. Nad planino Dolinco nas je smučarska gaz vodila po zložni cesti vse do rame v SZ grebenu Ojstrnika. Tam nas je zajel močan, a k sreči ne mrzel jugozahodnik. Na najvišji točki rame, kjer se navzgor požene gozdnat greben, smo sledili zgledu domačega "pajkičarja" in se zažrli v pršičasto strmino. Bolj logično bi bilo sicer nadaljevati poševno proti osrednjemu žlebu, ki pa nam zaradi plazne nevarnosti ni preveč dišal, poleg tega je gozd nudil tudi nekaj zavetja pred vetrom. Strmo "gozdarjenje" je bilo sicer počasno, vendar niti ne posebno naporno (no, ja, razen za članico na plohastih armadah, hehe). 100 m više so se drevesa razredčila in znašli smo se v zimski pravljici - do vrha je šlo po zapihancu med belo zafrajhanimi smrekcami. Z enim okljukom sem potipal tudi osrednji žleb in v njem odkril tanko kložo, zato sem raje hitro zavil nazaj na levo. Vršna opast tokrat ni predstavljala prave ovire, saj je bilo snega za kaj resnega premalo.