dnevnik 2013, mali srpan (julij) - kimavec (september)


Dnevnik 2013, mali traven (april) - rožnik (junij)

29.6. G Kopa - Skutman
25.6. G Kopa nad Štefanjo goro
22.6. K Šentjungert - Pogorišče - Kadunc
15.6. G Gora Oljka v štirih letnih časih
13.6. G Apnišče - Štefanja gora
28.5. G Apnišče
26.5. G Velika Pleševica - Ostrič
12.5. G Javor - Partizanski vrh
1.5. G Štefanja gora
28.4. G Srebotnik - Tovsti vrh - Grmada
21.4. G Ostri vrh - Govško brdo
18.4. T Begunjščica, Smokuški plaz
14.4. G Klobuk - Pleše - Dom na Kalu
11.4. T Cjanovca iz Vobnce
8.4. T iz Vobnce proti Cjanovci
28.3.-7.4. G štiri izvidnice


sobota, 29.6.2013: Kopa, 1024 m - Skutman, 911 m


Tokrat s severa, iz Kokre. Gor po krasni stezici čez Babo do sedla nad Davovcem (označeno), ki je bila sicer zelo zvožena s kolesi. Manjkalo ni niti par skakalnic. Pridružil se mi je mlad cucek, ki je vsake toliko preganjal namišljeno divjad, enkrat pa mu je celo uspelo zadeti podlasico. :)
Spust sem zastavil po zahodnem grebenu (steza) in potem s pomočjo GPS-ja zavil na Skutmana. Dol v Kokro sem nadaljeval na divje. Uvodna stečina je bila slepa ulica, nato pa sem hitro našel lepo drčo in se naravnost dol pridričal do vlak nad Harišem. Vmes sem ujel tudi par klopov.

torek, 25.6.2013: Kopa, 1024 m


Hrib nad Štefanjo goro. Začel pri spodnji postaji krvavške gondole. Gor sem šel mimo Davovca, dol grede pa sem s sedla sledil gozdni vlaki proti Zgornji Štefanji gori.


sobota, 22.6.2013: Gora (Šentjungert), 569 m - sv. Jedrt, 363 m - Pogorišče, 416 m - Kadunc, 427 m - Korber, 409 m


Po točkah Savinjske planinske poti na severnem obrobju Celjske kotline. Vroče za crknit. (53,4 km / 750 m vzponov)

Izhodišče v Šempetru, na parkirišču za Mercatorjem. Začetek je bil ravninski kot že dolgo ne, v prvo pravo strmino sem zagrizel šele tik pred Šmartnim v Rožni dolini. Čeprav vzpon na Goro pelje po dobri cesti in ne šteje niti 300 višinskih metrov, me je dodobra namučil. Težavnost ni bila "tehnična", ampak vremenska, kajti sonce je že ob 10h pritiskalo na polno. Že po makadamu do sedla mi ni šlo nič kaj dobro, zelo strmi (asfaltni) klanec nad sedlom pa me je uničil. Na vrhu sem, da sem prišel k sebi, popil skoraj vso pijačo, kar sem je imel s seboj, in začel resno razmišljati o predčasnem zaključku ture!
Spuščal sem se na drugo stran, skozi Galicijo. Lep kotiček! Po zaslugi hlajenja med hitrim spustom sem si precej opomogel, dokončno pa me je nazaj v igro vrnil nakup litra pijače v piceriji v Pernovem. Malo je seveda pomagalo tudi dejstvo, da noben od preostalih vzponov ni meril več kot 150 vm, hehe. Po kratkem priključku na glavno cesto proti Velenju je sledil vzpon skozi vikendaško naselje, nato spust v idilično, tiho dolinico potoka Vršca. V nasprotju z načrtom, po katerem naj bi hrib sv. Jedrti obkrožil po južni strani, sem se po dolinici Vršce peljal do zatrepa in sedelce na zahodni strani Jedrti dosegel po umirjenem gozdnem kolovozu. Do vrha je potem le še 40 vm po asfaltu in kolovozu.
Od naslednjega vzpona, proti Pogorišču, je vredno omeniti slabo označeni (recimo raje kar neoznačeni) odcep na makadamu zahodno od Vingerla. Pred ovinkom, nad katerim leži domačija Uranjek (najprej v bistvu zagledaš še en vikend), je treba zaviti navzdol, kjer se hitro prikaže kmetija Pižorn. Pri njej zaviješ desno in se po grobem kolovozu spustiš do makadama. Malo naprej je potrebna pozornost, da ne spregledaš markiranega odcepa vlake, po kateri se kmalu spustiš do Pogorišča.
Gozdni kolovoz se z bližnjega travnika spusti na asfaltno cesto, po kateri sem v strmem šusu (s kramparicami in nahrbtnikom je letelo 71 km/h) švignil mimo jame Pekel. Na izstopu iz doline stoji elektro razdelilna postaja Podlog, pred katero sem zavil desno in v vznožju hribov prečil do ceste, ki se požene proti Martjakom. Z markacijami, ki iz Pekelščice seveda vodijo bolj direktno, sem se ponovno srečal na sedelcu pri vodnem zbiralniku. Takoj na prvi domačiji levo se nahaja skrinjica z žigom Kadunca. Do samega vrha je zatem še 60 m strmega vzpona; do grebena po asfaltu, ostalo po kolovozu, pri čemer je 10 vm treba tudi porivati. Na daljnovodnem stebru na vrhu me je presenetila skrinjica z žigom Polzelske planinske poti.
Spust s Kadunca na zahodno stran se začne po idiličnem kolovozu, v spodnjem delu pa markacije zavijejo na prav tako idilično stezico, ki je poskrbela za edine prave gorsko-kolesarske užitke dneva; po drsečih iglicah je šlo čisto na meji. Na asfaltni cesti me je nato čakalo še zadnjih 50 m vzponov; sprva smer sever (proti Andražu), pri transformatorju pa sem zavil levo in mimo par velikih samotnih kmetij dosegel kmetijo Korber, prepoznavno po ogromnem hlevu. Skrinjica z žigom je pritrjena na kozolec.
Potem pa samo še zadnji strm nažig po široki asfaltni cesti in ravninski iztek.

sobota, 15.6.2013: Gora Oljka, 733 m, v štirih letnih časih

Za četrti, pomladni žig sem imel zamišljen "ciklokros" po Andraški poti, ki pa ga je zminirala junijska viroza...

Pri koči sem opazil plakat za Pohod bosih iz Velenja (natančneje Pesja) na Goro Oljko, ki je potekal ravno tega dne. Škoda, to moram poskusiti!
Nedeljski dopis, po pikniku v Ukancu: rezultat 10-minutnega bosega tacanja po vročem asfaltu = na podplatih 5 velikih žuljev / opeklin, LOL, LOL, LOL ...

Poletje: Veliki vrh - Gora Oljka - Arnače, 18.8.2012
Jesen: Gora Oljka - Bezgovica, 10.11.2012
Zima: Vimperk - Gora Oljka, 12.1.2013

četrtek, 13.6.2013: Apnišče, 738 m - Štefan(j)a gora, 748 m

V tretjem poskusu končno razjasnil čipkarski preplet stezic z Olševka na Apnišče.
Glavna pot, označena s črko A, s parkirišča na robu gozda štarta med partizanskim spomenikom in tablami učne poti. Kaj dosti pa ne zamudimo niti, če začnemo kar po gozdni cesti in na razcepu zavijemo v levi, sprva asfaltni klanec (markirani pristop na Štefano goro pa še nekaj minutk sledi desni cesti). Tik pod vrhom klanca je potrebna pozornost, da ne spregledamo odcepa stezice v desno. Na višini 530 m se priključi široki poti na Štefanjo goro, markirani s knafelčevimi krogci, in se je drži do višine 580 m, kjer knafelčki zavijejo z grebena v desno pobočje, stezica z belimi A-ji pa se požene naravnost navzgor in se na višini 670 m priključi široki vlaki, po kateri sem bil prišel ob svojem prvem poskusu.

nedelja, 9.6.2013: Apnišče, 738 m

Prvo zračenje po virozi. Gor čez Kamnik, dol pod Štefano goro.

torek, 28.5.2013: Apnišče, 738 m

Večerno raziskovalno zračenje z Olševka na "najvišji vrh, ki v celoti stoji na ozemlju občine Šenčur". Poti in razcepi so označeni z belo črko A in napisi, na vrhu je vpisna knjiga in celo žig.
Vse mi je bilo neznano, zato sem se na nekem razcepu "odločil" za "svojo" vlako, pa nekaj minut više znova naletel na A-je, jim sledil v napačno smer in po 50 metrih zadel na gozdno cesto za Možjanco. Ker je bila tudi ta označena z A-ji, sploh nisem nič posumil, hehe. Na višini 570 m so oznake za Apnišče končno zavile na vlako, ki me je popeljala naravnost na vrh.
Za spust sem izbral pot čez Kamnik, ki se je izkazala za precej bolj direktno.

nedelja, 26.5.2013: V. Pleševica, 908 m - M. Pleševica, 953 m - Glavičorka, 1083 m - V. Medvižica, 1080 m - Ostrič, 1056 m


Kotiček naše deželice, ki mi je bil neznan v vseh pogledih; da JV od Slavnika obstajajo (markirane) poti, sem slučajno opazil na novem zemljevidu Slovenska Istra - Čičarija - Brkini - Kras.
Začel sem za vasjo Golác, zavil desno skozi zaselek Brdo in po makadamu prikorakal do prelaza Velika vrata. Tu desno, po pašniku naravnost gor na vrh Velike Pleševice (alias Plešivice), ki postreže z najboljšim razgledom ture - poglede privlačijo predvsem vzporedni travnati hrbet Golič - Žbevnica, Slavnik in, tokrat bleščeče zasneženi, Snežnik. Vzpon na sosednjo Malo Pleševico do druge serpentine sledi gozdni cesti, nato pa se kmalu prelevi v idilično, razgledno travniško stezico, ki je s svojo slabo izhojenostjo jasen dokaz o majhni obiskanosti. Vmes preseneti globoko pod greben segajoči zidani rov nekdanjega vodovoda. Tudi med spustom na drugo stran vrha je treba šibko stezico ves čas "nadzorovati". Za velikim obračališčem na sedlu je edino orientacijsko problematično mesto, saj so z novima traktorskima vlakami odružili tudi vse planinske oznake. Slediti je treba levi vlaki, po kateri čez tri minute prideš do odcepa stare vlake z markacijami. Preostala pot do vrha Glavičorke (alias Razsušice) je bolj ali manj dobro označena. (Pred vrhom slednje napis na skali opozarja na bližnje razgledišče, ki ga je vredno obiskati, če delamo samo krog čez Glavičorko in Ostrič.) Čeprav vrh Glavičorke ni razgleden, je s svojo kraško skalnato glavo prav zanimiv. Poleg droga s smerokazi, ki so značilnost teh vrhov, premore tudi vpisno knjigo. Še bolj nenavaden je 10 minut oddaljeni sosed Velika Medvižica, ki kot ogromna gromada belega, zelo zakraselega apnenca štrli iz zelenega gozda. Sledi zložen sprehod skozi zračen bukov gozd, med katerim so presenečale zaplate sodre. Za nekim nizkim obronkom nenadoma prestopiš med bore, minuto zatem pa se znajdeš na značilni "čički" travnati goličavi. Pokrajinski preskoki so na tej turici včasih kar malo šokantni! Poti čez odprto goličavo sprva sicer ni opaziti, vendar se prelepega travnatega stožca Ostriča ne da zgrešiti. Pod njim je presenetila še preproga zadnjih letošnjih ključavnic ("narcis"), katerih cvetni vrhunec je tu v začetku maja. Ker ne manjka tudi drugih lepih cvetlic, mora biti v tistem času tukaj čudovito. Vrh je lep razglednik; posebnost je pogled proti jugu na istrsko ploščo. Krog sem zaključil skozi zaselek Zagrad, v katerem sem, podobno kot že v Golcu, opazil več tržaških tablic.
Zelo lep in zelo samoten predel.

Arhivski turi v soseščini:
kolo: Slavnik, 12.6.2011
kolo: Kojnik - Golič, 1.5.2009

Zanimivosti: Golác | Slovenski etnografski muzej, Slovstvena folklora na Golcu

nedelja, 12.5.2013: Javor, 1132 m - Partizanski vrh, 1011 m


Vrh nad Trbovljami in Zagorjem, pod katerim se prerivata Sveta planina in Partizanski vrh. :-)

Po deževni soboti so bile za nedeljo napovedane le posamezne, predvsem popoldanske plohe, še najbolje pa je kazalo za vzhodni del države. Štartal sem s križišča v zaselku Klek in po cesti (obstaja tudi bližnjica) čez 4 minute prišel do odcepa poti. Malce blata je bilo na srečo le v uvodnem bregu. Ko pot za hribom Tabor pride do travnikov Planinske vasi, je speljana malo drugače kot kaže zemljevid, pa tudi označeno ni, vendar je sledenje neproblematično - smer je naravnost čez travnik do makadama. Po njem levo gor do razcepa nad vikendi, kjer se končno spet pojavi markacija (ploščica na štangi), ki kaže po "hodniku" pod daljnovodom. Kmalu zatem, ko se pot razširi v bolj skalnato vlako, se v gozdu razcepi. Smerokaz (Sveta planina) kaže na levo, po desnem pa sem pozneje prišel dol. Nadaljnja pot me je brez zapletov pripeljala na travnati obronek pod cerkvijo. Mimo gostilne sem se kratko spustil po asfaltu do parkirišča na sedlu, kjer sem na drevesu sicer opazil smerokaz proti vrhu Javorja, vendar se je pristop izkazal za povsem neoznačenega. Sledil sem travniškemu/gozdnemu kolovozu, ki se po južni strani dvigne 40 m pod vrh. Upanje na kakšno stezo do vršne točke je bilo prazno, treba je bilo "zagaziti" skozi čemaž. Grmovju sem se srečno izognil, na severozahodnem "grebenu" pa celo stopil na stezico, speljano iz smeri Planinskega doma Vrhe.
Na vrhu je zložena manjša piramida, to pa je tudi vse. Vračal sem se po luštkani stezi po južnem, jugovzhodnem grebenu, ki se iz gozda izvije na vrhu najvišjega travnika. Alora, gor grede je kolovozu najbolje slediti do vstopa v gozd pri lovski preži in se po robu travnika vzpenjati desno gor, dokler se v podrasti ne prikaže začetek steze.

Od cerkve sem skočil še na dve minuti oddaljeni Partizanski vrh, ki ponuja lep razgled z lesene ploščadi.
Za spust v dolino sem izbral direktno markirano pot, kot sta jo kazala moja zemljevida, vendar pa "na terenu" markacij ni več (opazil sem le dve zelo obledeli, pa še ti na nepomembnih mestih). Pod cerkvijo, kjer sedanje markacije zavijejo desno, se direktni kolovoz najprej zelo za kratko potopi v gozd, nad naslednjim travnikom pa sem ga že zapustil in zavil na ozko stezico, urezano po sredi travnika. V gozdu steza na trenutke deluje precej sumljivo, še več dvomov pa vlivajo mnogi razcepi. Izbiral sem najbolj direktne variante, ki jih je pozneje potrjeval tudi gps, čeprav se mi zdi, da vse stezice nazadnje itak pripeljejo na isti cilj.
Za vzpon po tem pristopu je pomembno poznati predvsem začetek: na razcepu (kjer smerokaz Sveta planina kaže levo) greš desno do bližnje jase, takoj za njo pa se v levo že odcepi steza (ta odcep je zgolj 30-40 dolžinskih metrov od razcepa!).

Ulilo se je pri Zagorju, med vožnjo domov.

sreda, 1.5.2013: Štefan(j)a gora, 748 m


"Prehladniško" švicanje iz Adergasa na Štefanjo goro. Gor mimo štirne (zahodna pot), dol mimo klopic s pogledom na Adergas.
Presenetilo me je veliko število označenih pristopnih poti, na Štefanjo goro vodijo iz čisto vsake vasi v vznožju - z Olševka, Velesovega, Adergasa, Dvora in Možjance, pa verjetno sem še kakšno izpustil. Za obiskovalce poskrbijo v brunarici pri Mežnarju. Čeprav sem bil tu gori tretjič, sem veličastni razgled občudoval kot bi bil prvič, saj mi je s kolesarjenja avgusta 1998 ostal v spominu zgolj pogovor s sošolcem Vencljem, oktobra 2011 pa smo bili pokriti z oblačno pokrovko.

Zgodovinska:
Štefanja gora, 23.10.2011, MMS novemu Zemljanu: "Tone, na zdravje!"

nedelja, 28.4.2013: Srebotnik, 700 m - Tovsti vrh, 834 m - Grmada, 718 m


Domnevno nezanimivi hribi na južnem pragu Celja so se izkazali za vse prej kot to.

Krožno turo sem začel na križišču v Zagradu. (Glede parkirišča - na koncu ture sem ugotovil, da je najbolje v križišču zaviti desno (napis na škarpi Suhi potok, Pečovniška koča) in parkirati ob gozdni cesti, 200 m za kmetijo.) Po 10-minutnem cestnem sprehodu skozi dolino Ločnice sem bil pri smerokazu za Hudičev graben. Že nekaj korakov zatem sem zašel (po vlaki v breg), saj je pristop do grabna zelo slabo označen in uhojen. Pravilna smer je prečenje ob robu gozda! Tudi na vstopu v graben sem bil nekaj trenutkov zbegan, saj v levo pelje dobro označena pot na 'Srebotnik mimo Marije', v grabnu pa sem ugledal knafelčevo markacijo šele po natančnejšem ogledu. Poti skozi graben na začetku sploh ni, le malce shojeno je bilo videti, vendar za špartansko utrto potko kmalu ugotoviš, da je v bistvu samo bonus k celotnemu vtisu. Kljub temu, da so občasno po grabnu ležala tudi podrta drevesa - na daleč je vse skupaj delovalo res divje - je bil prehod povsod enostaven. K zanimivosti seveda veliko prispevajo s skobami opremljeni odseki, ki jih je več kot sem jih bil pričakoval. Pot doseže vrhunec s prehodom mimo slapu in dolgim nizom skob na izhodu. Hudičev graben me je dodobra navdušil, fotografiranja je bilo temu primerno veliko in izstopil sem šele po 30 minutah.

Naslednje lepo presenečenje je sledilo že čez tri minute, na mestu, kjer pot proti Celjski in Pečovniški koči zavije desno čez potok. Po novem se pred potokom v levo odcepi markirana stezica na Srebotnik, ki je na zemljevidih še ni! Idealno za moj krog. Popelje na SZ greben Srebotnika in po njem naravnost na vrh.
Makadamsko cesto, ki pelje čez sedlo na južni strani Srebotnika, sem samo prečkal in nadaljeval v nespremenjeni, južni smeri. Širok, gladek kolovoz me je v zložnem vzponu pripeljal do grebenske poti Svetina - Celjska koča. Najprej sem zavil levo in v kratkem prikorakal do Alminega doma nad Svetino, baje eno najlepših vasi. Za žig Savinjske PP sem se, žal, obrisal pod nosom, saj je hotel že 10 let zaprt. V upanju, da se bo morda kaj našlo pri lovskem (Vrunčovem) domu, sem potegnil po pohodni poti še 10 minut proti vzhodu, vendar brez vsakega uspeha...

Povratek ni bil dolgotrajen in tudi strmi vzpon na Tovsti vrh je kratek. Neobiskanost vrha me je, se razume, navdušila, nisem pa si je znal pojasniti. Še posebno potem, ko sem že nekaj minut pod vrhom stopil na smučišče in se po stezički, speljani čezenj, spustil do "koče". Bližnji ogled množice pri hotelu Celjska koča mi je uganko hitro razjasnil - ta populacija s planinstvom pač nima nobene zveze :). Da sem jo brez ustavljanja podurhal proti Pečovniški koči, menda ni treba poudarjati :). Ker je do nje manj kot 10 minut, sem si mislil, da tudi tam ne bo pretirano hribovsko vzdušje, a sem se motil.

Vzpon na bližnjo Grmado je simpatičen, vrh pa izvrsten razglednik, saj stoji kot pomol nad Celjsko kotlino. Na jetra so mi šli le domačini, ki so vsi po vrsti vlekli za zvonček, tako da mi je lobanja kar vibrirala. Po hitrem postopku sem jo zato ucvrl po zahodni poti, ki je zelo strma, zato nisem srečal niti pet ljudi. Povsem druga slika me je pričakala na makadamu, po katerem poteka običajni dostop na Celjsko kočo. Na srečo sem že po nekaj minutah, na razcepu pred prvo kmetijo (Slapšak), odvil na povsem neobljudeno varianto - desno proti mojemu izhodišču. Lepa gozdna cesta me je pripeljal točno do avta.

nedelja, 21.4.2013: Ostri vrh, 855 m - Baba, 789 m - Govško brdo, 811 m


April in maj sta najboljša meseca za peš obisk Posavskega hribovja. Za pomoč pri izbiri vrhov je na voljo več obhodnic. Med krajšimi sta Rečiška planinska krožna pot in Pot spominov NOB občine Hrastnik. Prva je predstavnica poti po mejah manjšega kraja (Rečiške doline zahodno od Laškega), druga pa izhaja iz komunističnih časov in ne povezuje vrhov, temveč točke iz vojno - revolucionarnih časov. Za uživanje v naravi sta odlični obe ;-).
Partizansko obhodnico lahko (s kakšno manjšo prilagoditvijo trase, seveda) v celoti prekolesarimo in enako velja tudi za dve tretjini Rečiške. Izjema je njen južni del, ki poteka čez tri nevozne hribe. Ti so bili cilj današnje ture, dodal pa sem jim še tri bližnje žige Poti spominov NOB, ki so mi nekako kvarili lepo zaokrožena načrta kolesarskih tur.

Z najbolj zahodnega cestnega ovinka v Rečiški dolini, pred Marinkom, sem začel po kolovozu po Marinkovem grabnu, ki se dviga v smeri Kala. Malo se mi je sicer zdelo čudno, da ni nobenih oznak, vendar se je smer zdela povsem logična. Zemljevid sem podrobneje preučil šele, ko se je kolovoz slabih 100 m više slepo končal, hihi. Panike seveda ni bilo, po dobro prehodnem gozdu sem se pognal v desno pobočje. Z listjem nastlana strmina je, žal, razkrila, da moji novi nizki čevlji Five ten camp 4 za tak teren niso primerni; zaobljeni robovi in profil podplata zagotavljajo odlične drsalne sposobnosti. Kakor koli, po 60 metrih napornega vzpona sem stopil na staro tovorno pot, na kateri sem kmalu naletel na prvo rdečo zvezdo, oznako Poti NOB. Kljub nekaj poznejše negotovosti, za katero je poskrbel daljši izostanek oznak, pot pripelje naravnost na široke travnike pod domačijo Borovšak. Omarica z žigom je pritrjena zraven vrat v ta staro hišo. Še bolj kot delujoča blazinica je presenetila lepo ohranjena originalna vpisna knjiga iz leta 1983, s presenetljivo majhnim številom (vpisanih) obiskovalcev poti.
Na bližnjem prevalu Mali Kal sem stopil na Rečiško planinsko pot, ki je veliko bolje označena od hrastniške partizanske. Pričakovano, saj je veliko mlajša. Prvi planinski smerokaz dneva me je usmeril na levo cesto, ki pelje do propadajoče kmetije Naraks. Pred njo markacije zavijejo levo v gozd, v nadaljevanju, do Govškega brda, pa z orientacijo ni več dela, saj se pot drži grebena. Začetek ne obeta veliko, zanimivejša je šele vršna vzpetina Ostrega vrha, ki pokaže, od kod mu ime. Na vrhu je postavljena "ptičja hišica" s skrinjico, značilna oborožitev vrhov Rečiške poti. Višek vsega so zabetonirane marmorne plošče z imeni vrhov in višinami...
Pot do Babe je najlepši del ture. Na dolgem Babinem vršnem grebenu me je najprej zbegalo, ker na vršni točki ni nobene oznake, tako da sem šel celo preveriti malo nazaj, potem pa se je izkazalo, da "ptičja hišica" stoji na skrajnem vzhodnem robu vršnega grebena, od koder se odpira odličen razgled. Tudi spust je sprva zelo zanimiv, ob grebenu vršne skalne glave so napete celo (bolj kot ne nepotrebne) jeklenice.
Na prelazu Zavrate me je, namesto kolovoza kot kažejo zemljevidi, presenetila asfaltna cesta. Po njej sem se spustil do vasi Zgornje Brezno, kjer sem pri prvi hiši (desno, za delavnico) dobil žig Poti NOB. Po hitrem povratku nazaj na preval je sledil še zadnji vrh dneva, Govško brdo. Pot se začne po strmi vlaki in šele sredi vzpona preide v stezo (lepo podprto z debelci). Vrh premore nekaj razgleda na južno stran.
Ob tretjem prihodu na preval sem zavil do brunarice in ženski, ki je ob mojem prihodu ravno stopila ven, naročil Laško pivo. Na žalost pa se je izkazalo, da ni bila kelnarica, kajti brunarica je neoskrbovana, hahaha. Do izhodišča sem se sprehodil v položnem spustu po - tudi tu - asfaltirani cesti. Zadnjega od načrtovanih žigov sem pričakoval pri Marinku, vendar o čem takem ni bilo niti najmanjše sledi. Ko sem že speljal, sem vendarle opazil gospodarja, ki je povedal, da se žig nahaja pri zapuščeni hiši v nasprotnem bregu (Vrbovšek) in da ga to, da ga nisem našel, prav nič ne čudi, saj je označeno res slabo. S cestnega ovinka pelje do propadajoče Vrbovškove hiše komaj še slutena stezica ob robu travnika! V nasprotju s tem so žig, blazinica in vpisna knjiga Poti NOB v odličnem stanju, enako kot na prejšnjih dveh točkah.

Jutranja vožnja Sp. Besnica - Litija - Dol pri Hrastniku - Laško - Zg. Rečica je trajala minuto manj kot dve uri, razdalja 135 km. Domov sem se seveda zapeljal po sveže odkritem asfaltu čez Zavrate, s čimer sem vožnjo skrajšal za kar četrt ure in 18 km!


četrtek, 18.4.2013: Begunšca, 2063 m, Smokušk plaz


Vzpon na vrh po Šentancu, v celoti in brez najmanjših težav na smučeh.
Za spust smo Smokuški plaz izbrali samo zato, ker ga trije še nismo bili smučali. Ker pa je eden na vrhu še pravočasno preračunal, da je Centralec (ki ga, resda, prav tako še ni bil nikoli potacal) najkrajša pot v dolino, smo lahko na koncu ugotovili še to, da je bil Smokuški tudi najbolje smučljiv (no, v bistvu Šentanec ni veliko zaostajal), kajti Centralec je bil pregnit. "Smokuščani" se nismo branili niti trditve, da je vzponček od izteka plazu nazaj gor na Zelenico prav prisrčen :-).
Smuka po osončenem smučišču je bila nepričakovano užitna, z izjemo odseka pri srednji postaji, kjer je sneg čudaško cukal. Bili smo med zadnjimi, ki so to sezono smuči sneli pri avtomobilih.

turni dnevnik - Begunjščica

nedelja, 14.4.2013: Klobuk, 890 m - Pleše, 956 m - Dom na Kalu, 946 m


Pomladno sonce je v zasneženih gorah postalo premočno za moje oči, zato sem turnosmučarsko sezono zaključil. Prehod na kopne ture je bil radikalen, iz zime naravnost v poletje, kajti bilo je toplo za kratke hlače. Koža je "kar godla od ugodja".
Prvič v Hrastniku. Ker nisem želel začeti po markirani asfaltni ulici Pot na Kal, sem poskusil ujeti markirano stezo, ki naj bi se - tako je kazal moj zemljevid - na Reber povzpela z leve. Pri odcepu h kamnolomu, kjer sem parkiral, sem s tehniko skoka s palico in enim "čofom" prečkal potok Boben, potem pa med stometrskim lomastenjem po strmem, z listjem nastlanem pobočju nisem opazil niti najmanjše sledi o kaki stezi... Na višini 400 m sem sicer prestopil dobro utrto prečno stezo, zadovoljila pa me je šele lepa stezica na bližnjem grebenu. Kmalu me je privedla na razgledno Rebersko skalo, katere položaj označuje iz Hrastnika vidni rdeče-beli drog. Prva lepa točka turice! Minuto za vmesnim sedelcem sem dosegel markacije, ki jih na greben pripelje kolovoz. 10 minut više me je presenetil smerokaz za Jelenco (pravilno Jelenska skala!), ki usmerja v levo, kar me je začudilo, saj je na zemljevidu Jelenca hrib desno zgoraj. Vseeno sem šel pogledati, kaj bi to bilo, in bil za odločitev lepo poplačan; v 5 minutah sem se namreč znašel na atraktivnem skalnem pomolu s pločevinastim jelenom, ki sem ga bil opazil že iz Hrastnika. Vsekakor obvezen ovinek, ki sploh ne vzame veliko časa, saj si po grebenu hitro nazaj na markacijah. Nadaljevanje vzpona je postreglo s trobenticami, zvončki, lepim listnatim gozdom in lepo urejeno stezo - pohvale za hrastniške markaciste! Vrh Klobuka je še en odličen razglednik, krasna točka.
Proti Kalu gre potka sprva po luštkanem ravnem grebenčku, nad sedelcem pa se začne dvigovati in s prečenjem nadaljuje šele 30 m više. Na tem mestu sem odvil na bližnji obronek in se po robu travnika (Golouhova planina) povzpel na Pleše. Južno stran vrha zaseda polje sončnih celic, severno pa lepo smučišče Rajska dolina. Na preval Kal sem sestopil po napol zasneženi progi. Časa sem imel še za kratek obisk Planinskega rudarskega doma, do katerega pelje direktarica čez strm travnik in razgledno ravan Kalske planine.
Turico sem zaokrožil čez Boben. Pod prevalom se pot kmalu spremeni v udobno vlako za kolesarski spust. Edino mesto, kjer sem se moral malo razgledati, je bilo v vasi Ravne, ko se steza napoti mimo nove hiše naravnost dol po travniku.


četrtek, 11.4.2013: Cjanovca, 1820 m, prvenstvena iz Vobnce


Debela spomladanska snežna odeja mi je omogočila izpeljavo še ene od severnih smeri iz načrta "Presmučati celotno Storžičevo skupino", po Licjanovcu že druge letos. Neznani sta obe, posebnost Cjanovce pa je v tem, da je bilo treba - za razliko od nedvoumnega Licjanovca - smer smuke odkriti praktično prvopristopniško (arhiv: raziskovanje iz Vobence proti Cjanovci). Čeprav je v sosednjem pobočju Srednjega vrha zabeležen alpinistični smuk (Grapa spominov, III+, prehod S4, 400 m, Paternu in Zorčič, 1991), je svet smučarsko neznan. Razlog vidim v tem, da je bil gozd nekdaj zelo težko smučljiv. Ključ do ture sta odprla traktorska vlaka, potegnjena do višine 1240 m, in velik snežni plaz, ki je pred nekaj leti počistil gmajno nad vlako. Nastala je presenetljivo dobro smučljiva smer. V zgornjem delu se cepi v dve varianti: težja pelje po vzhodni strmali Cjanovce naravnost na vrh (lahek alpinistični smuk; naklon pod grebenom je blizu 50°, odsek sredi pobočja čez 40°, ostalo zmerneje, 200 m), lažja pa zavije levo, na ramo v vzhodnem grebenu (turni smuk srednje težavnosti).

Potem ko smo prebrodili jutranje težave (izpraznjen akumulator in pozabljena očala), smo ob 6:40 zapešačili od razdrtega ovinka na višini 860 m. Par minutk za lovsko kočo smo prestopili na smuči in veselo pujsali naprej po prijetni vlaki. Na strmi plazni čistini nad njo je bilo slabšim psom treba pomagati s srenači. Žal smo vmes dosegli oblačni sloj, ki ga je celo noč cmaril topli jugozahodnik. Presneto rošenje očal! Megla se je najbolj zgostila ravno tam, kjer ji je bilo najmanj treba, na vrhu prve strminice nad čistino, kjer se prehod razcepi v tri grabne/žlebove in se je začel napol neznan svet tudi zame kot vodiča. Makro smer sem sicer poznal, ne pa tudi mikro prehodov. Desni grabenček, ki sem ga imel v spominu kot najkrajšo pot proti vršni strmini, je bil zasut s plazovino, zato je bil srednji žleb logična izbira. Po 30 metrih dviga s smučmi v rokah sva midva s Klemenom odluknjala v desno, soimenjak pa je na smučeh nadaljeval v nespremenjeni smeri. Naslednjič sva ga ugledala šele na vrhu. Desni graben se 20 m više razširi v odprt svet, po katerem sva mirno napredovala s smučmi vse do višine 1670 m. Videlo se je komaj kaj, na srečo pa se je enkrat odprlo dovolj, da sem opazil orientacijsko skalo sredi pobočja. Nataknila sva dereze, prijela za cepin in užgala direktarico levo od skale. Pozneje, med spustom, sva videla, da sva zadela idealno smer. Da sva bila za gaženje dva, je bilo nadvse dobrodošlo, čeprav sva nekaj metrov potapljanja v ruševju fasala le tik pod grebenom. Izstopila sva vsega dve minutki pod vrhom, a vseeno oba še enkrat zamenjala opremo. Vdor do jajc je pač takoj pokazal, kdo je tu "močnejši". :))

Megla je imela na tej turi velike zasluge. 1) Preizkusili smo obe varianti, potem ko se je gor ven soimenjak nad tremi grabni "izgubil" na vzhodni greben, in 2) v zgornjem delu je obvarovala sneg pred gnitjem, s čimer je omogočila spust po strmi direktarici. Smuka je bila zgoraj odlična, na 1500 m pa nas je šokiral gnilec, v katerem je naše vijuganje prešlo v neestetsko oranje, še najbolj uporabna tehnika pa je bila polplug. Vsak poskus konkretnejšega zavoja se je končal neugledno :). Na srečo se je od ponedeljka v naslednjo snežno fazo preobrazila tudi skorja na vlaki, zato smo do konca prismučali še kar kulturno.


ponedeljek, 8.4.2013: iz Vobnce proti Cjanovci, do 1450 m


Popoldne, po službi. Potem ko je v nedeljo "nek norec" odkidal zasnežene odseke, sva se seveda pripeljala do razdrtega zadnjega ovinka, 5 minut pred obračališčem na koncu gozdne ceste. Načrta, povzpeti se do grebenske rame na višini 1550 m in si ogledati prehode v zgornjem delu, nama vseeno ni uspelo v celoti izpolniti, kajti za zadnjih 100 m nama je zmanjkalo dneva.
Smuka je bila zgoraj vrhunska, na čistini je bil namreč zlikan trd sneg, na katerem se je v zavojih slišalo samo pršenje kristalčkov. Vlaka je bila druga zgodba - v nemogoči skorji so bile edine svetle točke "izletne cone" na ovinkih, kot jih je poimenoval Janez :).

štiri izvidnice za prvenstveni smuk

Četrta (nedelja, 7.4.2013)

Dogovorjena odprava je v soboto zvečer propadla zaradi slabe vremenske napovedi. Jutro je bilo res dovolj bedno, da sva z Janezom odpovedala celo njegovo Medvodje. Od doma sem se zbasal šele ob 15h. Po več kot dveh urah "pluženja" gozdne ceste (...) mi je za turico ostala ura in četrt dneva. V pol urice sem dosegel zvezno snežno odejo in na smučeh hitro potegnil še 100 m više. Začuda sem brez srečanja s kamni prismučal le nekaj metrov nad mesto, kjer sem bil prej prilepil pse.

Tretja (četrtek, 4.4.2013)

Za začetek sem presegel samega sebe, saj sem prve pol ure porabil za odkidanje klanca nad prvo serpentino (s plazovno lopatko) in 300 m reli vožnje do druge. Za nadaljevanje bi moral organizirati delovno brigado... Smuči, ki sem jih imel, optimistično, tokrat s seboj, so ostale v avtu, peš pa sem se sprehodil do višine 1070 m. V treh dneh je pobralo okoli 40 višinskih metrov uporabne snežne podlage. Sneg moker.

Druga (ponedeljek, 1.4.2013)

Sobotni in nedeljski dež je pripomogel, da sem se lahko zapeljal celih 300 m dlje v dolino. Pred štartom me je nasmejal jelen s smešno neučinkovitim pritajevanjem. Na višini 1000 m sem dosegel predelano snežno podlago, posuto s, sprva, 5 cm, više pa že 15 cm pršiča. Vse je bilo deviško, jaz pa sem samo škripal z zobmi. Ne zaradi puščavskega peska, temveč zato, ker sem smuči pustil doma. Sicer izredno prijetni vzpon sem končal na višini 1300 m, ko se je začelo pregloboko vdirati, bil sem namreč brez gamaš.

Prva (četrtek, 28.3.2013)

Že odgovor na prvo vprašanje je bil neugoden, cesta v dolino je bila, z izjemo prvih 600 m, povsem neprevozna. Kratki ostanek dneva, ki mi je bil še na voljo, sem izkoristil za pohod do konca ceste, ki sem ga začel z le delno uspelo bližnjico po vlaki ob potoku. Kakšnega posebnega prihranka časa mi ni prinesla, sem pa odkril neznan slap.

dnevnik 2013, prosinec (januar) - sušec (marec)