22.9.	G	Cjanovca - Srednji vrh - Mali grintovec
25.8.	K	Krvavec
18.8.	K	Gora Oljka
15.8.	K	Čelkov vrh - Javornik
10.8.	K	Ratitovec
4.8.	K	Veliki Javornik
1.8.	G	poskus na Zadnji Prisank
30.7.	K	Babno polje - Racna gora - Križna gora
27.7.	K	Sleme - Bele vode - Skorno
24.7.	G	Koprivnik
14.7.	K	Slivnica - Bloke - Špičasto Stražišče
7.7.	K	Dolga njiva - Pečovnik

sobota, 22.9.2012: Cjanovca, 1820 m - Srednji vrh, 1853 m - Mali grintovec, 1813 m

Arhiv: peš ture v Storžičevi skupini

sobota, 25.8.2012: Krvavec, RTV stolp, 1740 m

V izogib vročini sem iz Cerkelj štartal že malo čez 8., kar se je izkazalo za dvojni zadetek v polno. Še pred izhodom iz Cerkelj sem namreč nejevoljno ugotovil, da sem izbral ravno dan Bam.bi-jeve dirke, pa sem se jim po zaslugi ranega vstajanja (no, ja) vseeno povsem izognil. Za "monster šatle" (sic), ki so od Tihe doline prevažali "wejkarje" na Zvoh, kamor so se spravili narediti "Mountain wake jam", pa sem le bil kakšno uro prepozen.
Najhujši klanec cele ture je uvodni, nad Gradom, kar je seveda odlično, saj si na začetku še poln moči. Presenetil me je makadam od Jezerca do Rozke, ki je položnejši kot se mi je vedno zdel iz avta. Na Gospincu je bilo samote konec, saj je gondola neprestano bruhala ven pohodnike, downhillarje, obiskovalce adrenalinskega parka, ipd. Ampak pri Rozki, kjer sem izsušil radlerja, sem bil skoraj sam. Za smeh je poskrbela kelnarca z zgodbo, kako sta jim pred dvema dnevoma 70-letni ženski ukradli žig!!! :-[] Oskrbnik ju je celo zasledoval z gondolo v dolino, a sta mu z avtom ušli tik pred nosom. :)))
Proti Tihi dolini sem nameraval začeti s prečnico čez smučišče, vendar je prehod zaradi raznih prog prepovedan. Treba je kar lepo na začetek strmega, razdrtega makadama, ki teče v gozdu ob smučišču. V nasprotju s pričakovanji je cesta proti RTV stolpu precej lažja; resneje se je treba potruditi le na prvem klancu nad Spomladansko progo, ostalo je navdušujoča razgledna vožnja.

sobota, 18.8.2012: Gora Oljka, 733 m

Po glavni mestni "aveniji" in naprej proti Šoštanju je šlo lepše od pričakovanj, saj je na vsej dolžini speljana kolesarska steza. Da sem se vsaj za nekaj časa izognil glavni cesti, sem v krožišču zavil levo proti Podgorju. Nad zelo lepo urejenim mestnim pokopališčem je desno do vasi sicer malce bolj konkreten dvig, zato pa takoj nato tudi hiter spust. Tudi na regionalki Šoštanj - Mozirje sem moral najprej 10 m gor, potem pa je samo še letelo v najvišji prestavi. Promet je bil na srečo prijetno redek.
Ko sem odvil proti Velikemu vrhu, je bilo upokojenske vožnje hitro konec. Po ravnem uvodu ob štreki se je asfaltna cestica zagnala strmo v klanec in do vršnega slemena le dvakrat popustila za par metrov. Nič čudnega, da na starejših zemljevidih sploh ni vrisana - gotovo je nastala iz kakšne gozdne poti. Ko na vrhu pogledaš iz gozda, se odpre širok razgled na severno stran: Golte, sv. Anton, sv. Križ, Uršlja gora.
Spustek me je pripeljal do prvega žiga dneva na domačiji Pocajt. Nadaljevanje po slemenih je ponudilo valovito vožnjo gor (več) in dol (manj), pri orientiranju pa sem si precej pomagal s sateliti. Ko sem prišel na najvišjo točko pred zaselkom Tuhinjski vrh, pri nezgrešljivem lesenem "pohodniku", sem senco izkoristil za prvi prigrizek in mazanje s sončno kremo. Po spustu do sedla sem zavil na makadam proti Rogeljšku, katerega rožnata hiša izstopa spredaj na obronku. V nasprotju z mojo predstavo je bilo do njega precej strmo (V4), ravno nasprotno pa je nadaljevanje do ceste na Goro Oljko, ki je položno. Od Rogeljška do vrha je na srečo dokaj senčno, saj sem imel vročine počasi že dovolj.
Čeprav je pred cerkvijo visel napis 'Srečno ženin in nevesta', je bila koča sredi dneva še prazna (razen občasnih planincev), tako da sem se, z radlerjem v roki, nemoteno namestil pod senčnik pred vrati. V predsobi sem se okoristil s četico žigov, pred odhodom pa sem se sprehodil tudi do cerkve, ki ni slaba, ampak najzanimivejše je staro svetišče pod njo, z vhodom skozi rov.

sreda, 15.8.2012: Čelkov vrh, 1106 m - Javornik, 1240 m

Iz Črnega vrha sem se po regionalki v prijetnem vzponu zapeljal do Cenca, kjer se začne spust proti Colu, na levo pa se odcepi cesta na Javornik. Po 60 metrih vzpona po ozki asfaltni cesti, ki ji je nek humorist narisal sredinsko prekinjeno črto, se v levo odcepi makadam proti Čelkovemu vrhu. Ampak jaz sem bil pametnejši in sem raje 20 m više zavil na travnati kolovoz, ki je postajal v gozdu za obronkom z vsakim metrom bolj zaraščen, tako da sem se moral reševati z obvozom po travniku. Pri tem sem izvedel tudi en lep "mrtvi" polet, ki se na srečo ni končal na kaki skali. Ko sem oni makadam dosegel v drugo, ga nisem več izpustil. Mimo zaklenjene rampe me je pripeljal do Skokca, najviše ležeče kmetije zaselka Strmec. Tik pred njo sem zavil levo, na lep kolovoz, ki se konča pri ograjeni njivici. Nadaljevanje je ponudil meter širok pokošen pas z markirano stezo. Po njej sem še malo "tiščal", za peš porivanje pa so mi ostale tri minute čez največjo strmino. Za robom se je prikazala vršna planotica z rumeno-oranžno-rjavo travo in fantastičnim razgledom čez pol Slovenije. Sem gor bo treba priti na kak dan z izpranim ozračjem!
Spust po kolovozu in traktorski cesti do Šajsne ravni ni bil ravno formalnost, saj je naklon tako konkreten, da je treba ves čas previdno nadzorovati hitrost. Spodaj sem nad prvo kmetijo prečil do travniškega kolovoza, ki se dviga proti sedlu. Na uravnavi smerokaz usmeri levo v gozd. Vlaka je sicer strma, vendar - z izjemo krajšega gruščnatega klančka - ves čas lepo vozna (V5). Skorajda prehitro je je konec, na višini 1080 m se namreč priključi na gladek kolovoz, ki okoli Habatovega vrha dela polni krog. Leva, markirana smer je verjetno krajša izbira, morebiti tudi manj poraščena od moje desne. S katero pa tudi ni bilo nič narobe, vožnja je bila povsem tekoča. Za stično točko so vzponi večinoma končani, sledilo je 5 minut osvežilne vožnje do "glavne" ceste in potem do Pirnatove koče ni bilo več daleč. Po peš vzponu na vrh Javornika sem pri koči pokosil radlerja in pasulj.
Spust po vlaki, ki se od koče spušča proti SZ, je presenetil z zanimivostjo, saj je do Gornjih Lom vseskozi uživaško strmo. Glede orientacije je treba omeniti le vmesni vložek po gozdni cesti; zapustiš jo po točno 500 metrih, kjer je na prostornem ovinku nič kaj očiten odcep na gladko, široko in še naprej strmo vlako.

petek, 10.8.2012: Od doma na Ratitovec (Goli vrh, 1667 m)

Potem ko sem bil prejšnje leto ugotovil, da se je možno s kolesom pripeljati čisto na Ratitovec tudi z naše strani, je tura od doma prišla na vrh seznama. Zaradi dolžine sem jo pustil za konec kolesarske sezone, ko je pripravljenost na vrhuncu, kljub temu pa sem se je - iz znanih vzrokov - vseeno lotil z rezervo. Razdelil sem jo na tri virtualne dele. Prvi je bil klasična besniška cestna trening tura do cerkvice sv. Jedrti nad Lajšami, v celoti asfaltni odsek, ki pa me je vseeno najbolj našvical. Za uvod je bilo pač treba spraviti iz telesa presežek vode, pa tudi v pravi ritem se je bilo šele treba spraviti. Po razkošnem odmoru mi je v Dražgošah uspel dosežek dneva, saj sem končno trofil bližnjico med zaselkoma Na pečeh in Pri cerkvi. Na stranski asfaltni cesti (smerokaz 'Stara cerkev') pravzaprav tudi tokrat ni kazalo nič dobrega, pred samotno hišo sem že obupano zrl v strmi klanec, ko sem na cesti opazil puščice, ki so vabile na ozek kolovoz tik pod hišo. Nekaj sumničavih metrov, potem pa - aleluja! Kolovozek me je v blagem spustu pripeljal v sredo zaselka Pri cerkvi, s čimer sem privačeval 40 m izgube višine.
Drugo tretjino je predstavljala bližnjica iz Dražgoš do ceste Rovte - Rovtarica in naprej gor do Rastoke; to je najlažji del ture. Ti zmerni klanci so me spravili na pravo delovno temperaturo, zato se sploh nisem več ustavljal. Cesta od rampe do planine Klom se je od prejšnjega leta sicer otežila in me je zaradi odsekoma nasutega novega peska kar malo namučila. Če sem bil prvič z V5 ocenil le dva klanca, si je tokrat to oceno zaslužil kar cel vzpon do višine planine. Podobno je bilo s prvim klancem za hlevom, ki je imel slabšo podlago kot pred letom (V6). No, za njim vožnja postane spet lažja; kolovoz je sicer precej grob, vendar se naklon zelo umiri, tako da sem do grebena vrh planine prikolesaril brez najmanjše težave. Za žico je sledil daleč najslabši kolovoz celega dne, zato sem se spuščal zelo previdno, po stezi do bunkerja sem šel pa kar peš. Podaljšek do stanov planine Pečane (zaradi žiga Obhodnice Ratitovec) mi je bil že malo odveč, a se je nazadnje izkazal za prijetno poživitev. Vožnja po travnati poti je bila veliko boljša kot mi je ostalo v spominu z naskoka na Ratitovec iz leta 2007.
Ker sem bil (v večjem delu nevozni) vzpon s Pečane do Krekove koče enkrat že opravil, sem ga tokrat mirno izpustil. Po presenetljivo lahkotnem povratku do Vratc sem kolo skril v bližnjo luknjo in se peš povzpel na Goli vrh. Na začetku me je nekam proti desni zapeljala nekakšna lovska steza, označena z redkimi rdečimi pikami, ki pa sem jo kmalu spregledal in na divje prečil nazaj proti levi. Peš vzpon je presenetljivo prijal.
Povratek je bil enostaven, saj gre skoraj samo za spust. Edini omembe vreden vzpon je od Stare cerkve do Jedrti, ki pa sem ga odpravil šokantno lahkotno, noge so bile močnejše kot zjutraj. Edini odstopek od trase vzpona sem naredil na planini Klom, kjer sem namesto ovinka mimo pastirske koče uspešno uporabil bližnjico, ki se dostopni cesti priključi na vrhu klancev. Na planini je, dol grede, to drugi desni odcep, medtem ko je prvi verjetno tisti kolovoz, po katerem sem bil spomladi šel turno na Kosmati vrh.

sobota, 4.8.2012: Veliki Javornik, 1268 m

Od cerkniškega pokopališča (cerkev sv. Janeza), kjer sem našel senčno parkirišče, sem prečil do Dolenje vasi, v kateri mi je padla v oči napol izsušena Cerkniščica, ter še naprej do ceste Zelše - Rakov Škocjan. Tam se je začel prašen makadam, značilnost ture. Odcepa gozdne ceste na Javornike ni bilo težko zadeti, pa tudi naslednjih dveh ne, saj, čeprav na celi turi nisem videl enega samega smerokaza, se je treba samo držati najbolj zvožene ceste. Vožnja je bila prijetna, sicer dokaj strma gozdna cesta (prestava 1-3) je namreč lepo gladka, godila pa mi je tudi stalna senca. Podlaga se poslabša šele v zadnjem delu pred priključkom na cesto z Ravbarkomande. Le-ta se, z enim valom gor-dol, prekobali na južno stran, kjer sem za kratko ujel celo nekaj vetriča. S kakšno posebno vročino sicer tudi brez tega nisem imel težav - po zaslugi dopoldanske ure, višine in gozdne sence. Med vzpenjanjem proti vrhu sem bil na dveh razcepih v kratkih dilemah, vendar je izbira enostavna - vedno greš po zgornji cesti. Ko se končno prikaže odcep proti vrhu, me je že po nekaj metrih presenetil odprt prostor z dvema bajtama in 100 m dolgim obzidjem z bunkerjem. Domnevam, da gre za italijanske ostaline. Kolovoz do vrha je bil lažje vozen od pričakovanj, le "Medvedov klanec" je bil tako zagruščen, da sem se vkopal in moral nekaj metrov peš.
Na vrhu je večja čistina, vendar žal brez razgleda. Največja zanimivost je zato avstrijski geodetski stebriček iz leta 1823, ki vrhu pravi Dritter Jauernick. Pod kočo sem radioamaterjema pomagal postaviti WC kučico.

Razdalja = 36,1 km / Seštevek vzponov = 770 m.

sreda, 1.8.2012: poskus na Zadnji Prisank

ponedeljek, 30.7.2012: Babno polje - Racna gora, 1140 m - Križna gora, 857 m

Avto sem pustil na začetku Starega trga, pred "zapuščeno" stavbo, ki se je pozneje izkazala za Občino :)). Za uvod sem se čez Loško dolino, nad katero nezgrešljivo kraljuje Snežnik, zakotalil do istoimenskega gradu. V živo je še lepši kot na slikah. Ogledati sem si ga nameraval po turi, žal pa sem pozneje v knjižici NPP prebral, da vodeni ogledi potekajo vsak dan, razen - ponedeljka, c c c. Gozdni cesti za Mašun sem sledil do njene prve leve serpentine, kjer se odcepi gozdna cesta za Babno polje. Orientacija na njej je bila, čeprav nima enega samega smerokaza, presenetljivo lahka, saj se enostavno samo pelješ "naravnost", brez kakšnih nenavadnih zavijanj. Vzponi so zmerni, za srednji in veliki sprednji zobniki. Motilo me je edino to, da sem se spomnil na medvede :). Ko se cesta prevesi navzdol, kmalu pripelje na odprto, kjer me je dobil kar soliden SV veter, tako da o vročini ni bilo govora, občutek se je nagibal bolj k svežini. Babno polje, najbolj mrzla točka v državi, vsekakor ni razočaralo :).
Babno polje je značilno dinarsko polje, ki navdušuje predvsem z občutkom "zračnosti". Kraj ni nič posebnega; na pokopališču sem si ogledal priimke, vsake toliko se je pojavilo kakšno partizansko obeležje, zavetišča za divje živali pa žal nisem opazil.
Potem ko sem vrgel pogled na mejni prehod, me je glavna cesta popeljala do prevalčka, kjer se prevesi v bolj konkreten spust proti Loški dolini. 80 m niže se začne vzpon proti Dolenjim Poljanam - po asfaltu, kar je bilo dobrodošlo, saj je že sam naklon dovolj divji. Nadihal sem se pri mini cerkvici nad vasičko. Nadaljevanje me je sprva navdušilo, kolovoz se namreč v gozdu spremeni v gladko in položno gozdno cesto. Ampak za velikim obračališčem sem se nenadoma znašel pred strmo in grobo vlako. Namesto sprehajalne vožnje je zdaj kazalo, da bom vršnih 150 m porival. V nadomestilo so se pojavile vsaj markacije. Pa tudi črni obeti so bili močno pretirani, kajti že nad uvodnim klančkom sem spet sedel na kolo. Žal nad malim lazom markacije zavijejo na zapuščeno staro vlako, ki pelje naravnost v breg, tako da sem moral še enkrat razjahati. Za obronkom pa se situacija dokončno obrne, oznake se na izravnavi vrnejo na "glavni" kolovoz, ki spodaj očitno naredi večji desni ovinek. Od tu naprej sem kolesaril vse do zahodnega grebena, kjer se vlaka konča. Do vrha potem ostane 30 višinskih metrov nevozne steze, svet pa me je spominjal na Limberk, vrh na Grosupeljski poti. Na srečo brez mrčesa.
Vrh je brez razgleda, gozdnat. Skrinjici sta kar dve, žig pa le od Notranjske PP, in sicer nepriklenjen, kar je dandanašnji velika redkost.Vročine še vedno ni bilo.

Kazalo je, da bo treba prvih 200 vm spusta opraviti peš. Na razcepu poti 10 m pod vrhom sem zavil desno, proti Novi vasi, in steza se takoj začne strmo spuščati. Na srečo mi je šlo dokaj gladko, brez cirkuških elementov, najbolje pa je bilo, da sem že 65 m pod vrhom padel na široko, gladko vlako. Čeprav na zemljevidih ni vrisana, sem se je oprijel in se proti desni prav imenitno pripeljal do gozdne ceste. Nato sem v minuti priletel do lovske koče Urška, pri kateri stoji skrinjica Kurirjev in vezistov. V dolino sem se spustil povsem enostavno, saj sem že čez 200 m zapeljal na zelo široko gozdno cesto med Loško dolino in Loškim potokom. Šlo je hitro, seveda s primerno previdnostjo zaradi občasnih radiatorčkov. Radler v senci sem naročil pred barom Bobr pri športnem centru med Starim trgom in Ložem. Za očesno terapijo je poskrbela gdč. Pospišilova.
Zadnji vzpon dneva, Križna gora, se je izkazal za ravno prav visok in zanimiv cukrček. Prva polovica, do sv. Ane, pelje po senčni asfaltni cesti, vršni del pa po sicer precej neravnem kolovozu, ki pa ni prestrm, zato je bil v senci čisti užitek (V4-5, zaključni metri V5-6). Gori sem bil sam, kar glede na vročino, ki je medtem zasekala, ni bilo nič čudnega. Cerkev je kar mogočna, daje nekakšen trdnjavski vtis, njen dolgočasni sivi videz pa razbijajo predvsem trije veliki telovadci. Z vrha je, za razliko od Racne gore, dober razgled na Loško dolino.

petek, 27.7.2012: Sleme - Bele vode - Skorno

Avto sem pustil pri moderni cerkvi sv. Mihaela na začetku Skorna, zamenjavi za družmirsko cerkev, žrtev ugrezninskega območja premogovnika.
Do Topolšice sem se zapeljal po široki kolesarski stezi, občudujoč lepo urejeno okolico, in se ustavil pri vili z otroškim igriščem, z zanimivo spominsko "votlino", ki prikazuje slavni dosežek naših partizanskih džeksonov - vdajo nemške JV armade. S pritiskom na gumb poženeš film, ki ga dopolnjuje razlaga iz zvočnikov.
300 m nazaj sem nasproti gasilskega doma zavil v stransko ulico, ki se kmalu postavi tako pokonci, da sem totalno zašvical. Zrak je bil namreč v dolini že zjutraj izredno soparen. Pred gozdičem sem zavil levo, pred prvo hišo za gozdičem pa desno, na kolovoz, ki se spusti v ozko dolino potoka Strmina, kjer je zrak končno postal prijetnejši. Ko se dolina razcepi, sem nadaljeval po levem, Mazetovem grabnu, poimenovanem po naši šampionki Tini Maze. Ko na koncu grabna cesta zavije v levi breg, je zabušavanja konec. Na srečo je senca ostala. Pri prvi kmetiji sem imel najtežje vzpone za daljši čas za seboj in do Žlebnika (prvi žig dneva) ni bilo več daleč. Kot sem že malo sumil, ta kmetija ni slučajno vključena v transverzalo, čeprav kvari idealno krožno traso, tu je namreč padel partizanski pesnik Kajuh. Prečenje do ceste Šoštanj - Črna sicer ni čisto vodoravno, makadam večino časa valovi, vendar noben vzpon ni večji od 20 vm, tako da se ni za pritoževati. Dodatno pohvalen je bil zrak, ki je bil na tej višini že neprimerno užitnejši kot v dolini. Široka, precej nova asfaltna cesta čez prelaz Sleme je bila praktično prazna, srečal nisem niti pet avtomobilov. Naklon je zmeren, tako da sem se do vrha pripeljal s srednjim sprednjim zobnikom.
Andrejev dom stoji minuto s prelaza. Velja omeniti korito s tekočo vodo.

Gozdna cesta proti Smrekovcu se začne s strmim klancem, ki pa sem ga z uporabo kolovoza, speljanega nad dovozno cesto h koči, skoraj prepolovil. Z vrha klanca sem imel za dolgo časa pred seboj samo še spust, in to po gladki gozdni cesti, ki je omogočala hitro vožnjo. Na izhodu iz gozda, na prvi gorski kmetiji Belih vod, sem zapeljal na asfalt, kar je bilo dobrodošlo, saj je cesta do gostilne Sovinek (ŠPP uporablja ime Savinek) zelo strma. Ves predel sicer obvladuje gozdnati stožec Sv. križ. Gostilna je bila sredi dneva povsem opustela, gostilničarko sem odkril šele v kuhinji. Med debato pri šanku sem, med drugim, izvedel, da je njihova okolica znano gobarsko območje.
Ko sem se podal naprej, je bilo zunaj že presneto vroče. Strmemu spustu skozi Bele vode je sledilo prečenje pod Sv. križem, ki ima na srečo le na koncu en položen vzpon, pa še precej senčno je bilo, zato mi ni zakuhalo. Kratek spust pripelje na kmetijo Punčuh z naslednjim žigom ŠPP. Nikjer ni bilo videti žive duše, vsi so bili poskriti v hišah.
Po stranski cesti, ki se odcepi med domačijama, sem nadaljeval do kmetije Pergovnik, kjer je pravzaprav zdaj že kar manjše naselje z vikendi. Takoj za zadnjo hišo se začne gozdni kolovoz dokaj neperspektivnega videza, tako da sem že rahlo podvomil, ali sem res na pravi poti. Še posebno ker gre najprej celo navkreber. Ampak ko se obrne spet navzdol, vse skupaj že izgleda kot je treba. Iz gozda zapelješ na makadam, ki se nazadnje spusti v dolinico pritoka Florjanščice. Spodaj sem prvo pravo senco izkoristil za malico in še drugo mazanje s sončno kremo.
Sledil je drugi vzpon dneva, za katerega nisem bil čisto prepričan, kje ga bom izpeljal. Zemljevid namreč do Presečnika sploh ni kazal kakšne normalne povezave, vendar pa sem na satelitskih slikah videl, da nekaj obstaja. Drugo vprašanje je bilo, ali bom našel pravi odcep. Po dvigu na razpotegnjeni preval Lepa njiva se je "moj" odcep pojavil čisto na koncu, preden se cesta začne spuščati v Ljubijski graben; tu je eden od smerokazov usmerjal proti Grebenšku. Zapeljal sem se do te kmetije in presenečen ugledal asfaltno cesto, ki se požene desno gor v gozd. Bomba! Klanec je sicer tako strm, da sem na sredi raje malo počil, ampak glavno, da sem brez izgubljanja prišel do Presečnika. Naprej proti Skornu pelje gozdni kolovoz, ki zaštarta s strmim peščenim klancem (V5-6), ostali potek pa je prijaznejši; skozi senčni gozd dosežeš odprto sleme z vikendi in kakšno kmetijo. Razgledi me niso več ganili, zaradi vročine sem čakal samo še na konec. Strm spust proti kmetiji Močevnik in desno proti sv. Antonu, med katerim sem se lahko ohladil, je zato zadel v polno. Postanek pri cerkvi je bil krajši od prvotnih načrtov, saj mi je pijače zmanjkalo, zato me je zanimala samo še dolina. Preden sem zadnjič zajahal kolo, sta se z avtom pripeljala dva Nizozemca; te pa res dobiš v vsakih rovtah.

torek, 24.7.2012: Koprivnik, 1393 m

sobota, 14.7.2012: Slivnica, 1114 m - Bloke - Špičasto Stražišče (V. Špička), 955 m

Kolesarjenje do koče na Slivnici je potekalo povsem samotarsko, saj sta šla mimo le dva avtomobila. Makadam je precej dober, tudi naklon ni prehud, tako da je zahtevnost vzpona nekako V3-4. Vseeno sem ga kar nekaj zvozil s prestavo 1-3, saj se nikakor nisem uspel spraviti v prave "tekmovalne" obrate. Čeprav dan že itak ni bil vroč, je dodaten plus predstavljala gozdna senca skoraj vse do vrha in zavetrje pred napovedanim jugozahodnikom, ki pa ni bil nič posebnega.
Skok do vrha Slivnice ni problematičen, saj v desnem loku nanj pripelje kolovoz, ki je šele čisto na koncu tako strm, da je treba resneje zagristi (V5). Ne prvič letos sem gori naletel na radioamaterja, ki je neutrudno klicaril somišljenike po naši in okoliških državah...
Ker sopare ravno ni bilo, sem se za "downhill" dobro oblekel. Namesto čelade sem raje nataknil kapo. Bolje peljati malo previdneje (počasneje), kot se prehladiti. Tesnilna "borderska" očala pa so za hitre spuste itak že postala pravilo. Spust do Blok ni nič posebnega, večjih strmin ni, tudi tisti trije vmesni vzpončki niso vredni nobene omembe. Pri vasi Radlek so se pojavili prvi konji, ki jih je bilo čez Bloke in do Stražišča še veliko. Na Blokah so mi padli v oči "bazeni" sredi vasi, hiše v vrsti ob cesti in stari ljudje, ki so posedali pred hišami. Tudi štorkelj je veliko.
Drugi del kroga je, z izjemo vrha V. Špičke, v celoti asfalten. Najprej ležerno do roba planote za Ulako in spust v dolino Cerkniščice, med katerim je par nebodigatreba vzpončkov. Drugi vzpon dneva me je peljal po novi, široki cesti Cerknica - Rakitna, ki sem jo bil spoznal že leto prej na turi Borovnica - Krim. Tudi tokrat je bila povsem neobljudena - če se prav spomnim, nisem srečal niti enega vozila! Na prevalu pri Stražišču se prikaže manjši travniški "svet zase", ki po nerazglednih gozdovih seveda izgleda še toliko lepše. Po kratkem spustu sem v dolu zavil levo na kolovoz. Kakšnih oznak sicer ni, vendar druge poti, ki bi vodila proti vrhu Špičastega Stražišča alias Velike Špičke, itak ni. Računal sem na kolesarjenje do sedla, od koder bi do vrha kolo pač porinil, pa se je izkazalo, da se da zvoziti kar vse (V5, krajši mesti V6). Zadnji metri vršnega grebena navdušijo z razglednostjo in strmino na cerkniški strani.
Vpisna knjiga in dve ženski, ki sta se prikazali za menoj ter takoj obrnili, so dokazovale, da je vrh lokalni "jošt".
Gorskokolesarski spust do ceste je bil luštkan in neproblematičen, preostalo je bil bolj ali manj šus po asfaltu.

sobota, 7.7.2012: planina Douga niva - Pečovnk