Kolesarska statistika

Šaleška planinska pot (z gorskim kolesom, 2011 - 2012)

#	teža	tura	km	čas vožnje	višinska razlika	povprečna hitrost	opombe
1.	S	Kavčič - Gonžar - Jurko - Paški Kozjak - Ramšak	31,9	2:49	850	11,28	Zanimivo gorsko kolesarjenje po gozdnih vlakah, poljskih poteh in makadamih.
2.	L	Meh - Metul - Arnežnik - Razbor	50,4	3:31	1090	14,34	Lepo kolesarjenje po razglednih slemenih.
3.	S	Žlebnik - Sleme - Sovinek - Punčuh - Skorno	44,7	3:28	1220	12,88	Večinoma zmerno kolesarjenje, na koncu par strmin.
4.	S	Veliki vrh - Gora Oljka - Gričar - Vaga - Jakob - Venturin - Velenjski grad	47,2	3:20	950	14,18	Po asfaltnih cestah, makadam le na Goro Oljko.
			174		4110

L - lahka
S - srednje težka

Planinska pot okoli Šaleške kotlinice je idealna za zmerno zahtevno kolesarjenje. Je ena najbolje vzdrževanih slovenskih obhodnic - pot je zelo dobro označena, ne manjka pa tudi noben žig (praviloma so, skupaj z vpisnimi knjigami, spravljeni v značilnih lesenih omaricah).
Pretežno kolesarimo po asfaltu, makadamu in kolovozih, bolj zaresni gorsko-kolesarski deli pa so:
- 1. etapa: južna stran Ramšakovega vrha, gozdni odseki med sv. Joštom in kmetijo Ramšak, spust od Ramšaka.
- 2. etapa: strma vlaka nad Lahovnikom, gozdna kolovoza pred in za Arnežnikom, strma vlaka pod Radmanom.
- 3. etapa: gozdni kolovoz za Pergovnikom, strm asfaltni klanec proti Presečniku in gozdni kolovoz za njim.
- 4. etapa: najbližje gorskemu kolesarstvu sta makadam mimo Rogeljška na Goro Oljko in spust pod gostilno Gričar.

Planinske obhodnice in akcije: Šaleška PP

sobota, 13.8.2011: 1. etapa ŠPP: Gonžar - Jurk - Paški Kozjak - Ramšak

Razdalja: 31,9 km Vzponi: 850 m Pot: Velenje - Gonžar - Jurk - Planinski dom na Paškem Kozjaku - sv. Jošt - Ramšak - Huda luknja

Žigi BKP: - gostilna Verdelj: za šankom - Gonžar: v hiši - Jurk: v leseni omarici ŠPP, pritrjeni na gospodarsko poslopje - Planinski dom na P. Kozjaku: v leseni omarici ŠPP, na koncu stavbe - Ramšak: v leseni omarici ŠPP, pritrjeni na hlev

Ena zadnjih točk (ostali so še trije vrhovi, muzej in vrt), potem se bom končno znebil več kot 30 let stare knjižice SPP. Turo sem zaokrožil s pomočjo Šaleške planinske poti, ki je ponudila nepričakovano zanimivo gorsko kolesarjenje.

Asfaltni začetek nas je iz Velenja valovito peljal skozi Bevče in Lipje do sv. Janeza na Peči (stoji na zanimivi pečini lehnjaka), od katerega sledi presneto strm vzpon do razcepa pri Zajcu. Na levo smo bili v dveh minutah pri razgledni kmetiji Gonžar, ki stoji na manjši planotici nad Gonžarjevo pečjo, v zadnjem času znano po zavarovani plezalni poti, težavnosti D/E (ocena GV Klemena Volontarja, ki ji povsem pritrjujem). Poleg žiga ŠPP smo nenačrtovano izsušili še vsak svoj radler, dva pa se nista (u)branila niti borovničk.
Nad Zajcem nas je čakal še zadnji del asfaltne strmine, na vrhu katere se cesta končno spremeni v makadam, za kmetijo Vodošek pa v poljski kolovoz. Mimo domačinov, ki so z njive ravno pobirali krompir, smo se zložno dvignili do samotne kmetije Osredčan. Travnati kolovoz nad sadovnjakom nas je popeljal v gozd, kjer se spremeni v zelo lepo vozno vlako. Kaj so imeli v mislih Gonžarjevi, ki jih naš načrt ni prepričal (predlagali so nam asfaltno cesto, hihi), smo razumeli šele, ko smo dosegli grobo razširjeni odsek. Kamnita podlaga je bila popolnoma nevozna, vendar nas tistih nekaj minutk porivanja seveda ni ganilo, saj smo navajeni marsičesa hujšega. Po vzhodni strani Ramšakovega vrha nas je že razvajal zlikan kolovoz. Povsem zahodni rob ograjenega Ramšakovega travnika je poskrbel za minutko neodločnosti, saj je bil naš zemljevid očitno že zelo zastarel - izkazalo se je, da solidni makadamski kolovoz po novem obide Veliki vrh po levi. Ko smo za njim zapeljali na makadamsko cesto, smo imeli do kmetije Jurk(o) le še dobrih 5 minut zložne vožnje.
Hrib Visoko smo, podobno kot Ramšakov vrh, obkrožili po vzhodni strani, le da tu po gozdni cesti. Ko smo prišli iz gozda, so nam pogledi najprej uhajali na strme Maršnakove travnike na nasprotni strani doline, malo naprej pa se je že razkošatil hrbet Paškega Kozjaka. Res je dolg, pa smo ga videli le zahodno polovico, od Špika do Štrukljevega vrha! Do Planinskega doma nam je ostalo še 100 vm makadama in 30 asfalta.
Poleg pijače smo naročili dve porciji pohorskega lonca, ki nam je razkril, da kljub drugačnemu občutku že premoremo precej lakote. Zadeva se od običajnih gorenjskih enolončnic razlikuje na primer po tem, da vsebuje tri vrste mesa in gobe. Ocena: z la(h)koto pomazano.

Pred spustaško polovico ture nas je najprej čakalo še slabih 100 m makadamskega vzpona do cerkve sv. Jošta. Preden smo se opremili za spust (prvič sem preizkusil borderska očala, ki s prilegajočo peno preprečujejo pihanje v oči), smo, kot imam zadnje čase navado, na kratko vrgli oči po priimkih na pokopališču in za najbolj znamenitega razglasili tegale: Verboten. ;)
100 vm pod vrhom smo zavili na prvi levi odcep, ki ga čez 200 m prečka markirana vlaka. Pripelje do prve kmetije. Sledi kratek, vodoraven makadamski vložek do zadnje desne hiše. Markacije bi se morale nadaljevati po travniškem kolovozu ob njej, a je bil pregrajen z nizko žico. Od domačinov smo dobili nasvet, naj ograjo obidemo kar po travniku. Čudaški predlog se je sicer razjasnil ob pogledu na čredo ovac, dvigovanja čez ograjo pa nas 100-metrski obvoz vseeno ni rešil. Nato je na vrsti 150 vm spusta po precej zahtevni gozdni vlaki, ki je bila nekajkrat na meji voznosti že za moška, medtem ko je turna smučarka najprej malo pešačila, potem pa izumila rešitev s sedenjem na štangi, ob uporabi "dvojne spidvejske nogice". Na srečo ji je uspelo brez poletov :). Na drugi ravni slemenski stopnji, poseljeni z nekaj hišami, je začelo kapljati. Kot naročena se je prikazala nedokončana garaža in za 5 minut postala naš dom. Ko smo 300 m naprej, v slepi ulici pri zadnji hiši, spraševali za nadaljevanje (nasvet se je seveda glasil po cesti v dolino...), se je ulilo malo bolj zares. Za 4 minute smo obmirovali pod napuščem, potem pa nadaljevali po travniškem kolovozu za hišo. Na strmem travniku najprej malo v desno, nato naravnost navzdol in spet smo bili na gozdni vlaki. Ta je bolj prijazne vrste, tako da se je Eva do kapelice na križišču prikotalila nasmejana, oznanjajoč: "Jaz se vozim!" :) Do kmetije Ramšak, kjer me je čakal zadnji žig dneva, je ostalo samo še 500 m vodoravnega makadama.
Spust proti Hudi luknji smo zakomplicirali. Namesto da bi se vrnili do kapelice, kot nam je svetovala domača gospa, smo zavili navzdol že 150 m od Ramšaka. Pri prvi kmetiji smo se ubranili vabila na mošt, pri drugi se seznanili s še zadnjim od prijaznih psov tega območja, nato pa kmalu ugotovili svoj zajeb, saj se je cesta spremenila v blaten kolovoz. Na srečo se ni končal v kakšni slepi ulici, temveč smo dolino dosegli celo dokaj kulturno.

sobota, 12.5.2012: 2. etapa ŠPP: Meh - Metul - Arnežnik - Zarazbor

Razdalja: 50,4 km Vzponi: 1090 m Pot: Šoštanj - Metul - Meh - Zarazbor - dolina Velunje

Žigi BKP: - Meh: omarica ŠPP visi v predprostoru, na vhodu v gostilno - Metul: omarica ŠPP visi pri mizi pred hišo - Arnežnik: omarica ŠPP na steni gospodarskega poslopja, nasproti vhodu v hišo - Zarazbor: v gostilni Pečolar, za šankom

Za soboto dopoldne se je še obetalo toplo vreme, popoldne pa naj bi s severa pridrvela hladna fronta in poletje spremenila v zimo, saj naj bi do 800 m snežilo!
V Šoštanju sem "bazni tabor" postavil pri Ribiški koči na obali Družmirskega (Šoštanjskega) jezera. Proti Gaberkam sem poskusil potegniti kar po obali jezera, vendar tam ne gre, zato sem se vrnil do prve ulice, na robu mesta obvozil dve rampi, na vrhu klanca pa me je čakala še tretja + tabla s prepovedjo. Ki pa sem jo mirno ignoriral, saj je bila shojena steza, speljana čez grič rudniške jalovine, precej obljudena. Po gozdni cesti sem se nato spustil na ravnico nad jezerom in čez 500 m mimo še zadnje rampe (in celo stražarske hišice z video nadzorom) spet dosegel "legalni svet". Ni, da ni. S tem je bilo počasi konec tudi lahke ogrevalne vožnje, kajti čez par 100 m sem že zagrizel v klanec proti vasi Plešivec. No, hudega ni, edini konkretnejši klanec se pojavi za cerkvijo. Na odprtem slemenu se naklon spet umiri, razgled pa zelo razširi. Moje poglede je pritegoval predvsem dolgi hrbet Zarazborja, ki je bil moj cilj dneva, ter Uršlja gora, Rad(u)ha in Golte, s špičkami Grintovcev v ozadju. Zame povsem nova perspektiva. Pred Metulom me je ob cesti presenetil top, ki sodi v sklop Poti XIV. divizije, katere oznake sem bil že nekaj časa opažal ob cesti. Žig ŠPP pri Metulu je potrdil spoznanje s prve etape, da je obhodnica ŠPP izredno lepo vzdrževana; lesena skrinjica je tu pritrjena kar pri mizi pred vhodom v hišo. Da je bila slika popolna, je bil domači psič čisti dobrodušnež.
Nadaljevanje po slemenu me je najprej peljalo mimo dveh ogromnih mlajev, ki sem jih pozneje srečal še celo vrsto. Cesta se nato prevesi navzdol, vendar ne strmo. Ko za gostilno Graška gora vstopi v gozd, se desno dol odcepi makadam, po katerem sem se hitro spustil do kmetije Lahovnik. Tam sem zagrizel v travniški kolovoz, ki je ob robu gozda tako strm, da ni bilo druge kot minuto peš. Na vstopu v gozd se končno pojavi prva markacija, ki potrdi pravo smer. Skozi gozd sem bil v treh minutah (na koncu spet malo peš) ter se ob robu travnika pripeljal do samotne kmetije, kjer je treba čez dvorišče. Ma, so prijazni! Po makadamu nato ni več daleč do obronka, s katerega se odpre neoviran pogled na fotogenično cerkev sv. Ruperta z gostilno Meh, s kuliso Paškega Kozjaka in JZ obronki Pohorja. Radler je padel v idilični tišini.
Po isti poti nazaj do gostilne in desno na makadam, ki pelje do kmetije Jesenjak, tik pod istoimenskim vrhom. Na njegovo vršno točko me je zvabila zanimiva lesena "kapelica", v celoti pokrita s skodlami. Naprej je šlo takole: od kmetije se makadam spusti do travnatega sedla, po nekaj vodoravne vožnje pa se gozdni kolovoz začne dokaj strmo spuščati in izgubi celih 100 m. Ko se za daljšo ravnino začne dvigovati, se kmalu priključi na makadamsko cesto, ki pripelje iz Velunje. Nad bližnjo serpentino je še 50 metrčkov vzpona do najvišje točke ceste, kjer se odpre tudi lep razgled na jug. Na drugi strani travnatega dola, še pred kmetijo, je treba po travnati poti nekaj metrov navkreber, čemur sledi strm spust do kmetije Arnežnik, naslednje točke ŠPP.
Tudi za Arnežnikom je najprej na vrsti gozdno prečenje. Kolovoz se tudi tu sprva spušča, vendar zelo zložno, podoben pa je nato tudi vzpon, ki pripelje na zelo lep, razgleden travnik samotne kmetije Vrhurnik. Za obronkom se dovozna cesta spusti do asfalta, nedaleč pod prevalom. Tu sem po smerokazih prvič dojel, da celoten hrbet Razborja pripada Koroški, ne Velenju, kot sem bil mislil. V nadaljevanju se, sprva še asfaltna, nato makadamska, na koncu pa spet asfaltna cesta v zložnem vzponu vije prek večinoma odprtega izkrčenega sveta hribovskih kmetij. Izjemno lepo kolesarjenje! Edino vzpon do najvišje točke razborske ceste pri kmetiji Mevc je bolj strm, a zaradi asfalta nič posebnega. Kar pa ni moč reči za mogočno Uršljo goro, ki nenadoma zraste pred nami. Do gostilne Pečolar v malem zaselku pri cerkvi sv. Danijela ostane le še nekajminutni šus, med katerim je celo priletelo nekaj kapelj, kajti medtem se je z zahoda že močno stemnilo. Ker pa hujšega ni bilo, sem se za šankom prepustil nakladanju domače stare mame, ki je naivnega poslušalca izkoristila za, med drugim, obujanje spominov na svoje prve planinske ture, pohvalila pa se je tudi s konji, ki jih imajo pri hiši. Ob odhodu seveda ni šlo brez nasvetov, katera cesta je najlepša za spust - ob mojem vztrajanju na kolovozu mimo Radmana, je samo zmajevala z glavo in premlevala, ali bom imel dovolj časa za povratek :)). No, ko sem se spustil do omenjenega kmeta, sem jo že bolje zastopil. Pri kmetiji sem moral kolo dvakrat dvigniti prek žice, napete čez pot (dobro, da sem jo sploh opazil!), kolovoz pod kmetijo pa je tako strm, da sem kljub povsem spuščenemu sedežu občasno čepel na pedalih za njim. Vso pot do doline je šlo za zahteven in hkrati uživaški gorskokolesarski spust.
Dolina Velunje, ki sem jo vračunal kot navadno odštevanje kilometrov do izhodišča, me je presenetila z zanimivo podobo in samotnostjo, njen naklon pa je idealen za hitro, nenaporno kolesarjenje. Ko sem končno dosegel prvo strnjeno naselje in se v kratkem videl pri avtu, so - potem ko sem že mislil, da sem se krompirjevsko izvlekel - začele z neba padati debele kaplje. Za Gaberkami me je tako zascalo, da sem v Spodnjih Ravnah zavil v zavetje prvega avtomobilskega nadstreška in pod njim prevedril 8 minut. Med nadaljevanjem po mokri cesti špricanje z gum začuda ni bilo hudo, zato pa me je pred Šoštanjem ponovno ujel močan naliv, tako da sem do avta prispel kot polit cucek. Na srečo sem imel s seboj vso rezervno obleko.

petek, 27.7.2012: 3. etapa ŠPP: Žlebnik - Sleme - Sovinek - Punčuh - Skorno

Razdalja: 44,7 km Vzponi: 1220 m Pot: Florjan pri Šoštanju - Topolšica - Žlebnik - Andrejev dom na Slemenu - Bele vode - Punčuh - Skorno, sv. Anton.

Žigi BKP: - Žlebnik: omarica ŠPP na vogalu hiše - Sleme: Andrejev dom, za šankom - Sovinek: okrepčevalnica - gostilna, za šankom - Punčuh: omarica ŠPP na stari kašči, v bližini vrtne mize s klopmi - Skorno: omarica ŠPP na hlevu kmetije Močevnik, pri kateri se odcepi cesta k cerkvi sv. Antona

Avto sem pustil pri moderni cerkvi sv. Mihaela na začetku Skorna, zamenjavi za družmirsko cerkev, žrtev ugrezninskega območja premogovnika.
Do Topolšice sem se zapeljal po široki kolesarski stezi, občudujoč lepo urejeno okolico, in se ustavil pri vili z otroškim igriščem, z zanimivo spominsko "votlino", ki prikazuje slavni dosežek naših partizanskih džeksonov - vdajo nemške JV armade. S pritiskom na gumb poženeš film, ki ga dopolnjuje razlaga iz zvočnikov.
300 m nazaj sem nasproti gasilskega doma zavil v stransko ulico, ki se kmalu postavi tako pokonci, da sem totalno zašvical. Zrak je bil namreč v dolini že zjutraj izredno soparen. Pred gozdičem sem zavil levo, pred prvo hišo za gozdičem pa desno, na kolovoz, ki se spusti v ozko dolino potoka Strmina, kjer je zrak končno postal prijetnejši. Ko se dolina razcepi, sem nadaljeval po levem, Mazetovem grabnu, poimenovanem po naši šampionki Tini Maze. Ko na koncu grabna cesta zavije v levi breg, je zabušavanja konec. Na srečo je senca ostala. Pri prvi kmetiji sem imel najtežje vzpone za daljši čas za seboj in do Žlebnika (prvi žig dneva) ni bilo več daleč. Kot sem že malo sumil, ta kmetija ni slučajno vključena v transverzalo, čeprav kvari idealno krožno traso, tu je namreč padel partizanski pesnik Kajuh. Prečenje do ceste Šoštanj - Črna sicer ni čisto vodoravno, makadam večino časa valovi, vendar noben vzpon ni večji od 20 vm, tako da se ni za pritoževati. Dodatno pohvalen je bil zrak, ki je bil na tej višini že neprimerno užitnejši kot v dolini. Široka, precej nova asfaltna cesta čez prelaz Sleme je bila praktično prazna, srečal nisem niti pet avtomobilov. Naklon je zmeren, tako da sem se do vrha pripeljal s srednjim sprednjim zobnikom.
Andrejev dom stoji minuto s prelaza. Velja omeniti korito s tekočo vodo.

Gozdna cesta proti Smrekovcu se začne s strmim klancem, ki pa sem ga z uporabo kolovoza, speljanega nad dovozno cesto h koči, skoraj prepolovil. Z vrha klanca sem imel za dolgo časa pred seboj samo še spust, in to po gladki gozdni cesti, ki je omogočala hitro vožnjo. Na izhodu iz gozda, na prvi gorski kmetiji Belih vod, sem zapeljal na asfalt, kar je bilo dobrodošlo, saj je cesta do gostilne Sovinek (ŠPP uporablja ime Savinek) zelo strma. Ves predel sicer obvladuje gozdnati stožec Sv. križ. Gostilna je bila sredi dneva povsem opustela, gostilničarko sem odkril šele v kuhinji. Med debato pri šanku sem, med drugim, izvedel, da je njihova okolica znano gobarsko območje.
Ko sem se podal naprej, je bilo zunaj že presneto vroče. Strmemu spustu skozi Bele vode je sledilo prečenje pod Sv. križem, ki ima na srečo le na koncu en položen vzpon, pa še precej senčno je bilo, zato mi ni zakuhalo. Kratek spust pripelje na kmetijo Punčuh z naslednjim žigom ŠPP. Nikjer ni bilo videti žive duše, vsi so bili poskriti v hišah.
Po stranski cesti, ki se odcepi med domačijama, sem nadaljeval do kmetije Pergovnik, kjer je pravzaprav zdaj že kar manjše naselje z vikendi. Takoj za zadnjo hišo se začne gozdni kolovoz dokaj neperspektivnega videza, tako da sem že rahlo podvomil, ali sem res na pravi poti. Še posebno ker gre najprej celo navkreber. Ampak ko se obrne spet navzdol, vse skupaj že izgleda kot je treba. Iz gozda zapelješ na makadam, ki se nazadnje spusti v dolinico pritoka Florjanščice. Spodaj sem prvo pravo senco izkoristil za malico in še drugo mazanje s sončno kremo.
Sledil je drugi vzpon dneva, za katerega nisem bil čisto prepričan, kje ga bom izpeljal. Zemljevid namreč do Presečnika sploh ni kazal kakšne normalne povezave, vendar pa sem na satelitskih slikah videl, da nekaj obstaja. Drugo vprašanje je bilo, ali bom našel pravi odcep. Po dvigu na razpotegnjeni preval Lepa njiva se je "moj" odcep pojavil čisto na koncu, preden se cesta začne spuščati v Ljubijski graben; tu je eden od smerokazov usmerjal proti Grebenšku. Zapeljal sem se do te kmetije in presenečen ugledal asfaltno cesto, ki se požene desno gor v gozd. Bomba! Klanec je sicer tako strm, da sem na sredi raje malo počil, ampak glavno, da sem brez izgubljanja prišel do Presečnika. Naprej proti Skornu pelje gozdni kolovoz, ki zaštarta s strmim peščenim klancem (V5-6), ostali potek pa je prijaznejši; skozi senčni gozd dosežeš odprto sleme z vikendi in kakšno kmetijo. Razgledi me niso več ganili, zaradi vročine sem čakal samo še na konec. Strm spust proti kmetiji Močevnik in desno proti sv. Antonu, med katerim sem se lahko ohladil, je zato zadel v polno. Postanek pri cerkvi je bil krajši od prvotnih načrtov, saj mi je pijače zmanjkalo, zato me je zanimala samo še dolina. Preden sem zadnjič zajahal kolo, sta se z avtom pripeljala dva Nizozemca; te pa res dobiš v vsakih rovtah.

sobota, 18.8.2012: 4. etapa ŠPP: Veliki vrh - Gora Oljka - Gričar - Vaga - Jakob - Venturin - Velenjski grad

Razdalja: 47,2 km Vzponi: 950 m Pot: Velenje - Veliki vrh - Gora Oljka - Andraž - Arnače - Laze - Velenjski grad.

Žigi BKP: - Veliki vrh: domačija Pocajt, omarica ŠPP na zidu ob cesti - Gora Oljka: planinski dom, leva miza v predsobi - gostilna Gričar: za šankom - Vaga: omarica ŠPP visi na leseni stavbi ob cesti - Jakob: omarica ŠPP na hlevu (najviše pod gozdom ležeča stavba), nasproti silosa - Venturin: omarica ŠPP je obešena na kozolček, na vrtu nasproti hiše Laze 24 - Velenjski grad: žig v muzejski trgovini iz začetka 20. st., kjer prodajo vstopnice za muzej

Po glavni mestni "aveniji" in naprej proti Šoštanju je šlo lepše od pričakovanj, saj je na vsej dolžini speljana kolesarska steza. Da sem se vsaj za nekaj časa izognil glavni cesti, sem v krožišču zavil levo proti Podgorju. Nad zelo lepo urejenim mestnim pokopališčem je desno do vasi sicer malce bolj konkreten dvig, zato pa takoj nato tudi hiter spust. Tudi na regionalki Šoštanj - Mozirje sem moral najprej 10 m gor, potem pa je samo še letelo v najvišji prestavi. Promet je bil na srečo prijetno redek.
Ko sem odvil proti Velikemu vrhu, je bilo upokojenske vožnje hitro konec. Po ravnem uvodu ob štreki se je asfaltna cestica zagnala strmo v klanec in do vršnega slemena le dvakrat popustila za par metrov. Nič čudnega, da na starejših zemljevidih sploh ni vrisana - gotovo je nastala iz kakšne gozdne poti. Ko na vrhu pogledaš iz gozda, se odpre širok razgled na severno stran: Golte, sv. Anton, sv. Križ, Uršlja gora.
Spustek me je pripeljal do prvega žiga dneva na domačiji Pocajt. Nadaljevanje po slemenih je ponudilo valovito vožnjo gor (več) in dol (manj), pri orientiranju pa sem si precej pomagal s sateliti. Ko sem prišel na najvišjo točko pred zaselkom Tuhinjski vrh, pri nezgrešljivem lesenem "pohodniku", sem senco izkoristil za prvi prigrizek in mazanje s sončno kremo. Po spustu do sedla sem zavil na makadam proti Rogeljšku, katerega rožnata hiša izstopa spredaj na obronku. V nasprotju z mojo predstavo je bilo do njega precej strmo (V4), ravno nasprotno pa je nadaljevanje do ceste na Goro Oljko, ki je položno. Od Rogeljška do vrha je na srečo dokaj senčno, saj sem imel vročine počasi že dovolj.
Čeprav je pred cerkvijo visel napis 'Srečno ženin in nevesta', je bila koča sredi dneva še prazna (razen občasnih planincev), tako da sem se, z radlerjem v roki, nemoteno namestil pod senčnik pred vrati. V predsobi sem se okoristil s četico žigov, pred odhodom pa sem se sprehodil tudi do cerkve, ki ni slaba, ampak najzanimivejše je staro svetišče pod njo, z vhodom skozi rov.

Spust je bil bp. Na asfalt zapelješ na izhodu iz gozda nad gostilno Jug. 100 višincev niže sem zavil na levo cesto, ki se precej daleč vije skoraj vodoravno med zidanicami (lep razgled čez Andraž, s Paškim Kozjakom v ozadju), nato pa nenadoma zavije pravokotno dol in se spusti do dna Andraške kotlinice. Strm vzpon mimo cerkve do gostilne Gričar na srečo ni predolg, sonce je namreč švasalo na polno. Na senčni terasi sem se odžejal med poslušanjem zgodb nekega lokalca, ki je svoje čase posloval po celi Sloveniji in čez pol Juge.
Čez pol ure sem jo usekal po stranski cesti pod šolo, ki pa se konča pri prvi kmetiji. Strah, da bo treba nazaj gor, je bil na srečo odveč, saj vodi naprej grob kolovoz. V dolini sem glavno cesto zapustil že po 200 metrih in se proti kmetiji Vaga, ki čepi na vrhu, povzpel po lepi asfaltni cestici. Lep, razgleden, miren konec. Tudi hitri spust na drugo stran poteka po asfaltu, nad čemer se seveda nisem pritoževal. Spodaj ni daleč do kmetije Jakob v vasici na desni vzpetinici, kjer se nahaja nov žig. Skrinjica ŠPP je pritrjena na hlev, ki je z vsemi pripadajočimi vonjavami poskrbel za popoln vtis. Do naslednjega od gosto posejanih žigov zadnjega dela ŠPP me je pot vodila čez presenetljivo prostrano "Arnaško polje". Mimogrede, ravno tu nekje sta se menda naselila JJ in njegova Urška.
Kje se nahaja domačija Venturin z žigom ŠPP, mi ni bilo čisto jasno, zato je na pomoč priskočila sreča. V Spodnje Laze sem se zapeljal po direktni poljski poti in se v vas povzpel vsega 50 m od iskane hiše. Seveda sem to pogruntal šele po nekaj minutah dodatnega študija zemljevidov. Zadnji del ture se je res odvijal po mojih željah, saj tudi vožnja skozi razpotegnjene Laze zahteva en sam, sicer strm, a kratek vzpon. Enako je bilo na cesti Velenje - Polzela, kjer je začetni klanec tako zložen, da sem vozil z lahkoto. V vznožju strmega spusta pred Velenjem me je tabla usmerila levo, skozi naselje hiš, na koncu katerega me je čakala samo še zgornja polovica vzpona do Velenjskega gradu. Pri tem ne moreš zgrešiti zanimive konstrukcije zaletišča velenjske skakalnice.
Zadnji žig ŠPP imajo v muzeju v Velenjskem gradu, ki sem si ga za 2,5 evra tudi ogledal. Podobno kot na škofjeloškem gradu mi tega tudi tokrat ni bilo niti malo žal. Najzanimivejše zbirke so se mi zdele Afriška umetnost Františka Foita (še posebno stolčki, ki jih nosijo s seboj, pripete za pasom, in maske), Nastanek mesta Velenje in Sodobna slovenska umetnost 20. stoletja (v glavnem slikarstvo). No, iz slednje izvzemam zadnje obdobje, s prezira vrednimi tehnikami!