dnevnik 2012, mali srpan (julij) - kimavec (september)


Dnevnik 2012, mali traven (april) - rožnik (junij)

30.6. G Babji zob
25.6. G Polhograjska Gora
24.6. G Ermanovec
10.6. K Brežiška planinska pot
3.6. G Suhi vrh
27.5. G Krvavica
20.5. G Zelenica, Spodn Plot
12.5. K Metul - Meh - Arnežnik - Pečolar
1.5. G Konj
29.4. K Vrata - sv. Lenart - Mili vrh
27.4. T Rodica
21.4. G Golava - Kamnik
15.4. G Reška planina
9.4. G Miklavška gora


sobota, 30.6.2012: Babji zob, 1128 m


Kupljenik (*) - Jama pod Babjim zobom - Gamsov prelaz - Babji zob - Kupljenik.

Gamsov prelaz je presenetil z zahtevnostjo, brez tiste zajle je praktično neprehoden. O stezi čezenj, ki jo kažejo nekateri stari zemljevidi, ni sledu.
Jama je zaklenjena, vodeni ogledi pa potekajo vsako julijsko in avgustovsko nedeljo, ob 10h izpred vhoda v jamo. Odrasli 15, otroci 10 €.
Več: Društvo za raziskovanje jam Bled - Jama pod Babjim zobom.

* Ime Kupljenik je metateza, pogost pojav v severozahodnem slovenskem naselitvenem prostoru. Še leta 1511 je zapisan kot Puklenik! (Dušan Čop, Imenoslovje in etimologija imen)

ponedeljek, 25.6.2012: Polhograjska Gora


Še ena kratka turica po iritisu. Bilo je zelo soparno. Na srečo je vsa pot v senci.

nedelja, 24.6.2012: Ermanovec


Prva turica po iritisu. Iz Kopačnice skozi grapo Podkovščico do Skednišarja in naprej mimo Erženovša na vršno sleme. Lep, samoten pristop, Od koče sem se po cesti spustil do velikega zvona, od tam pa po travniškem kolovozu še do najvišje točke Ermanovca, ki se nahaja med prvimi drevesi, čisto na koncu travnikov.


nedelja, 10.6.2012: Brežiška planinska pot


BPP je idealna za počitnikarja iz Čateških toplic. Če deževno pokrovko predre le popoldanska luknja na JV države, se je pa tudi ne gre braniti. S kolesom se je kroga edino smiselno lotiti v smeri nasproti urinega kazalca. Kartonček BPP dobimo v čateški gostilni Les; cena 1 € vključuje tudi značko. Prostor za vozilo je pred cerkvijo.

Začel sem z mostom, ki AC prečka na začetku parkirišča, se 300 m naprej čez naslednji most vrnil na južno stran AC in se spustil do regionalke Brežice - Novo mesto. Na srečo je odcep proti Globočicam, prvi kontrolni točki BPP, že čez 1 km, pred mostom čez Krko. Na turistični kmetiji Martinovih sem naletel na birmansko pojedino, vendar gospodar ni spregledal niti samotnega kolesarja. Ponujeni kozarec cvička sem sicer odklonil, vendar z obljubo, da se pozneje pripeljem z avtom po steklenico ali dve njihovega 'Kralja cvička 2012'. Žig se nahaja na tramu nadstreška stopnic, ki se spuščajo v klet obnovljene stare hiše.
Na razcepu nad Martinovimi greš levo. Po začetnem zložnem dviganju makadam s kratkim spustom pripelje do državne meje. Gozdna cesta po dolinici potoka Skednika predstavlja edini konkretnejši vzpon ture, ki sem ga vozil s prestavo 1-3. Od meje se posloviš na križišču na prevalu, kjer se z nasprotne strani dvigne cesta z Mokric. Desno mimo mejne rampe pelje kolovoz proti hrvaški Stojdragi, nekdanji skrajni točki BPP. V nasprotno smer pa se gozdna cesta najprej dvigne še za zadnjih 90 m, vendar vzpon ni preveč strm. Ko se prevesi navzdol, ji nisem sledil do Malega Cirnika, 50 m niže, pač pa že po 10 metrih spusta odvil na gozdni kolovoz, ki me je vodoravno peljal proti markirani poti. Kljub temu, da ga je 50 m pred njo zmanjkalo, sem zlahka nadaljeval s kolesarjenjem, saj je gozd brez podrasti. No, na markirani vlaki, speljani naravnost v breg, je bilo zaradi strmine in jarka, ki ga je po njegovi sredi izkopala voda, veselja takoj konec. Odvozil sem le še vmesni izravnavi in položni zaključek. Glede na dejstvo, da gre samo za 140 vm, me nevoznost seveda ni kaj dosti ganila.
Vrh Golega Cirnika, 630 m, je prostran in povsem gozdnat. Na njem stoji bivak Vesela Micka, s piknik prostorom, pri čemer ni manjkala niti velika skladovnica drv, c c c.

Spust sem moral odvoziti previdno. Pot je do Malega Cirnika sicer široka in gladka, vendar vlažna zemlja ni dopuščala hitrosti, niže pa je kolovoz tako kamnit (najprej kuglast, nato skalnat), da sem zaradi vlage vozil "filigransko". Ob prihodu na asfalt v Sobenji vasi sem - v izogib ofrajhanju z blatom - najprej opravil temeljito čiščenje gum. :-)
Na vrhu sosednje vasi Žejno (kakšno klasično ime, hehe) proti sv. Vidu odviješ levo in takoj nato desno. Voziš med vinogradi z razgledom na Cirnik, dokler v gozdu po kratkem spustu smerokaz ne pokaže levo. Vzpon ob tablah je sprva zelo strm, tako da sem nekaj malega celo porival, preostanek pa je zložen in kmalu se znajdeš pri cerkvi na Šentviški gori, 386 m. Lep razgled. Zanimivo je, da skrinjica z vpisno knjigo visi kar v cerkveni "veži", žig pa je vzidan zraven nje.

(Razdalja = 27 km, seštevek vzponov = 690 m)

nedelja, 3.6.2012: Suhi vrh, 1645 m


Dokončanje "projekta" Suhi vrh, enega zadnjih preostalih vrhov Triglavskega pogorja, za katere še ni nasranih na desetine opisov, zato ponuja že skoraj pozabljeno možnost iskanja pristopa z lastnimi močmi. Da pa ne gre ravno za prvopristopništvo, pričajo sledovi stare stezice, ki olajšajo prehod čez dolgi, z ruševjem zaraščeni greben.
Arhiv: Sračnik, 6.6.2010

nedelja, 27.5.2012: Krvavica, 909 m


Presneto, ponovno zgolj kratek sprehod. Na srečo se je Krvavica izkazala za zelo zanimiv hrib, za nekaj dodatne konkretnosti pa je poskrbel še spust skozi grapo Tesen med Krvavico in Brložnom.
Lepo speljana steza pridobiva višino nad Ojstrco tako hitro, da sem bil na sredi že kar razočaran, saj je kazalo, da bo ture vse prehitro konec. Potem pa 100 m pod vrhom pot kar naenkrat zavije na zelo strmo pobočje (previdno), jo ubere skozi zanimivo okno ter se izteče čez idilično travnato preprogo pod razredčenim drevjem, tako da nazadnje na razglednem vrhu stojiš čisto navdušen.
Spust na južno sedlo je lep, a zelo kratek; komaj dobrih 100 m. Mimogrede, vsega 50 m pred cesto se desno odcepi neoznačena stezica, ki (baje) pelje pod zahodno steno Krvavice.

Turico sem zaokrožil po opuščeni markirani poti skozi grapo med Krvavico in Brložnom. Kolovoz pod Zajčevo kočo (smer SZ) sem zapustil že po dobrih 50 metrih, na prvem ovinku, pod katerim se ponuja solidno uhojena steza. Pod prvim prečenim kolovozom se sicer poslabša, vendar orientacijskih dilem ni, saj enostavno nadaljuješ v nespremenjeni smeri in se do potoka spustiš ravno na mestu, kjer ga prečka širok kolovoz. Po njem greš levo gor do bližnjega ovinka, kjer zagledaš stransko vlako. Na njej me je čez 50 m presenetila prva stara markacija, ki usmerja navzdol, proti dobro vidni stopnici nekdanje steze, ki se kar naenkrat prikaže od nikoder. S tem so nadaljnja orientacijska vprašanja rešena. Na odsekih, kjer se je steza še ohranila, hodimo nad levim bregom potoka, drugje pa po dnu grape, ob zanimivem potoku, polnem slapičev, tolminčkov in skalnih žlebičev. Nazadnje dosežemo lep kolovoz, ki nas proti levi pripelje točno na rob gozda za Ojstrco. Do avta je še 3 minute po cesti.

nedelja, 20.5.2012: Zelenica, Spodn Plot, 1682 m


Kratko zračenje, zaradi prehlada. Za poživitev sem se spomnil ogledati nekdanjo graničarsko stezo, ki poteka po gozdu nad smučiščem. Ponujata se dva vstopa nanjo:
1) Če začneš po smučišču, opaziš začetek neoznačene steze nekaj metrov pred prvim betoniranim koritom.
2) Če začneš po markiranem kolovozu, najdeš drugi priključek 30 m nad izstopom kolovoza iz gozda.
Graničarska steza je s širino, zložnim potekom in samoto popolnoma upravičila pričakovanja. Čeprav teče v povprečju samo kakšnih 30 m nad smučiščem, si od množice na smučišču povsem ločen. Vmes se steza, hočeš - nočeš, priključi servisni cesti, vendar jo zapusti že po treh minutah (odcep je ostro v desno, zato je potrebne nekaj pozornosti). Zgornji del je malo slabše uhojen, steza je ožja, na kratkem usadu je potrebno tudi nekaj previdnih korakov, vseeno pa se splača vztrajati do konca. Na rob pred kočo stopiš malce desno od sedežnice.
Od kroga čez Ljubeljščico sem, pod težo vetrnih argumentov, odstopil že po 50 metrih vzpona proti sedlu Čez Pod. Ampak takoj sem pogruntal rezervno varianto - osvojitev Spodnga Plota. Po prvem travnatem prehodu, ki se je prikazal, sem zavil desno. Že po nekaj korakih se je začel pojavljati obris nekakšne steze, ki je postajal vse bolj očiten in me gladko pripeljal do "sedelca" levo od vrha, od koder je skozi ruševje speljana široka poseka. Vršni grebenček Spodnga Plota, katerega zahodna stran je komaj vredna omembe, je proti 'Lbel presneto zračen. Vrh premore celo vpisno knjigo.

Čeprav je graničarska pot v primerjavi z markacijami, ki dolgočasijo čez smučišče, časovno malenkost zamudnejša, je vsekakor vredna obiska. Enako kot Spodn Plot. Spodnji del graničarske se ponuja tudi za idiličen kolesarski spust.


sobota, 12.5.2012: Metul - Meh - Arnežnik - Pečolar


2. etapa Šaleške planinske poti. Razdalja = 50,4 km, seštevek vzponov = 1090 m.

Za soboto dopoldne se je še obetalo toplo vreme, popoldne pa naj bi s severa pridrvela hladna fronta in poletje spremenila v zimo, saj naj bi do 800 m snežilo!
V Šoštanju sem "bazni tabor" postavil pri Ribiški koči na obali Družmirskega (Šoštanjskega) jezera. Proti Gaberkam sem poskusil potegniti kar po obali jezera, vendar tam ne gre, zato sem se vrnil do prve ulice, na robu mesta obvozil dve rampi, na vrhu klanca pa me je čakala še tretja + tabla s prepovedjo. Ki pa sem jo mirno ignoriral, saj je bila shojena steza, speljana čez grič rudniške jalovine, precej obljudena. Po gozdni cesti sem se nato spustil na ravnico nad jezerom in čez 500 m mimo še zadnje rampe (in celo stražarske hišice z video nadzorom) spet dosegel "legalni svet". Ni, da ni. S tem je bilo počasi konec tudi lahke ogrevalne vožnje, kajti čez par 100 m sem že zagrizel v klanec proti vasi Plešivec. No, hudega ni, edini konkretnejši klanec se pojavi za cerkvijo. Na odprtem slemenu se naklon spet umiri, razgled pa zelo razširi. Moje poglede je pritegoval predvsem dolgi hrbet Zarazborja, ki je bil moj cilj dneva, ter Uršlja gora, Rad(u)ha in Golte, s špičkami Grintovcev v ozadju. Zame povsem nova perspektiva. Pred Metulom me je ob cesti presenetil top, ki sodi v sklop Poti XIV. divizije, katere oznake sem bil že nekaj časa opažal ob cesti. Žig ŠPP pri Metulu je potrdil spoznanje s prve etape, da je obhodnica ŠPP izredno lepo vzdrževana; lesena skrinjica je tu pritrjena kar pri mizi pred vhodom v hišo. Da je bila slika popolna, je bil domači psič čisti dobrodušnež.
Nadaljevanje po slemenu me je najprej peljalo mimo dveh ogromnih mlajev, ki sem jih pozneje srečal še celo vrsto. Cesta se nato prevesi navzdol, vendar ne strmo. Ko za gostilno Graška gora vstopi v gozd, se desno dol odcepi makadam, po katerem sem se hitro spustil do kmetije Lahovnik. Tam sem zagrizel v travniški kolovoz, ki je ob robu gozda tako strm, da ni bilo druge kot minuto peš. Na vstopu v gozd se končno pojavi prva markacija, ki potrdi pravo smer. Skozi gozd sem bil v treh minutah (na koncu spet malo peš) ter se ob robu travnika pripeljal do samotne kmetije, kjer je treba čez dvorišče. Ma, so prijazni! Po makadamu nato ni več daleč do obronka, s katerega se odpre neoviran pogled na fotogenično cerkev sv. Ruperta z gostilno Meh, s kuliso Paškega Kozjaka in JZ obronki Pohorja. Radler je padel v idilični tišini.
Po isti poti nazaj do gostilne in desno na makadam, ki pelje do kmetije Jesenjak, tik pod istoimenskim vrhom. Na njegovo vršno točko me je zvabila zanimiva lesena "kapelica", v celoti pokrita s skodlami. Naprej je šlo takole: od kmetije se makadam spusti do travnatega sedla, po nekaj vodoravne vožnje pa se gozdni kolovoz začne dokaj strmo spuščati in izgubi celih 100 m. Ko se za daljšo ravnino začne dvigovati, se kmalu priključi na makadamsko cesto, ki pripelje iz Velunje. Nad bližnjo serpentino je še 50 metrčkov vzpona do najvišje točke ceste, kjer se odpre tudi lep razgled na jug. Na drugi strani travnatega dola, še pred kmetijo, je treba po travnati poti nekaj metrov navkreber, čemur sledi strm spust do kmetije Arnežnik, naslednje točke ŠPP.
Tudi za Arnežnikom je najprej na vrsti gozdno prečenje. Kolovoz se tudi tu sprva spušča, vendar zelo zložno, podoben pa je nato tudi vzpon, ki pripelje na zelo lep, razgleden travnik samotne kmetije Vrhurnik. Za obronkom se dovozna cesta spusti do asfalta, nedaleč pod prevalom. Tu sem po smerokazih prvič dojel, da celoten hrbet Razborja pripada Koroški, ne Velenju, kot sem bil mislil. V nadaljevanju se, sprva še asfaltna, nato makadamska, na koncu pa spet asfaltna cesta v zložnem vzponu vije prek večinoma odprtega izkrčenega sveta hribovskih kmetij. Izjemno lepo kolesarjenje! Edino vzpon do najvišje točke razborske ceste pri kmetiji Mevc je bolj strm, a zaradi asfalta nič posebnega. Kar pa ni moč reči za mogočno Uršljo goro, ki nenadoma zraste pred nami. Do gostilne Pečolar v malem zaselku pri cerkvi sv. Danijela ostane le še nekajminutni šus, med katerim je celo priletelo nekaj kapelj, kajti medtem se je z zahoda že močno stemnilo. Ker pa hujšega ni bilo, sem se za šankom prepustil nakladanju domače stare mame, ki je naivnega poslušalca izkoristila za, med drugim, obujanje spominov na svoje prve planinske ture, pohvalila pa se je tudi s konji, ki jih imajo pri hiši. Ob odhodu seveda ni šlo brez nasvetov, katera cesta je najlepša za spust - ob mojem vztrajanju na kolovozu mimo Radmana, je samo zmajevala z glavo in premlevala, ali bom imel dovolj časa za povratek :)). No, ko sem se spustil do omenjenega kmeta, sem jo že bolje zastopil. Pri kmetiji sem moral kolo dvakrat dvigniti prek žice, napete čez pot (dobro, da sem jo sploh opazil!), kolovoz pod kmetijo pa je tako strm, da sem kljub povsem spuščenemu sedežu občasno čepel na pedalih za njim. Vso pot do doline je šlo za zahteven in hkrati uživaški gorskokolesarski spust.
Dolina Velunje, ki sem jo vračunal kot navadno odštevanje kilometrov do izhodišča, me je presenetila z zanimivo podobo in samotnostjo, njen naklon pa je idealen za hitro, nenaporno kolesarjenje. Ko sem končno dosegel prvo strnjeno naselje in se v kratkem videl pri avtu, so - potem ko sem že mislil, da sem se krompirjevsko izvlekel - začele z neba padati debele kaplje. Za Gaberkami me je tako zascalo, da sem v Spodnjih Ravnah zavil v zavetje prvega avtomobilskega nadstreška in pod njim prevedril 8 minut. Med nadaljevanjem po mokri cesti špricanje z gum začuda ni bilo hudo, zato pa me je pred Šoštanjem ponovno ujel močan naliv, tako da sem do avta prispel kot polit cucek. Na srečo sem imel s seboj vso rezervno obleko.

Arhiv: 1. etapa ŠPP: Paški Kozjak

torek, 1.5.2012: Konj, 1813 m


Dogovorjeno kolesarjenje sem odpovedal, ker sem si v nedeljo, na prvi kolesarski turi sezone, preveč ogulil rit. Za pešačenje pa to ni bila ovira. ;)
Zaradi prihoda ob 11h, je bilo parkirišče na vstopu v dolino Kamniške Bele - pričakovano - polno zasedeno. Zapeljal sem se 300 m nazaj in parkiral na odcepu krožnega kolovoza. Začel sem po kolovozu pred mostičkom, ki se mu markirana steza s parkirišča priključi, ko kolovoz prečka potok. V zvezi z orientacijo velja omeniti razcep s potjo proti slapu Orličje, kjer se je pot proti Presedlaju pognala po novejši vlaki navzgor, zato nekaj časa ni bilo videti nobenih markacij.
Ko sem bil kakšnih 300 m pod sedlom, se je nad vrhovi nabralo nekaj oblakov in kapnilo mi je, da sem ga s poznim začetkom hoje kapitalno usral, kajti za popoldne so bile napovedane nevihte! Preostalo mi ni drugega kot slediti razvoju lokalnega vremena; če bi se začelo basati, bi pač obrnil. Na srečo so se oblaki do mojega prihoda na Presedlaj spet razpršili.
Kmalu nad sedlom pot preči skalnato - peščeno pobočje, kjer je nekaj malega zajl, sledi pa daljši odsek skozi ruševje. Greben postane ozek in malce zračen šele čisto na koncu; tisti del je kar atraktiven. Vse skupaj je lažje kot sem pričakoval.
Na vrhu sem zasedel spodnjo stopnico lesenega stopnišča, ki je ponujala edino senco. Pred odhodom sem še malo poziral z Zasavkama Katarino in Inge.

Spust na vzhodno stran poteka sprva skozi razsežno področje ruševja. Pod njim me je navdušila zanimiva planina Rzenik, ki leži na skriti polici, tako da z Velike planine verjetno sploh ni vidna. Pod njo vstopiš v strm gozd, iz katerega izplavaš šele na planini Dol. Tu je samote konec, za "posladek" pa si stezo v Kamniško Bistrico pešci delijo s kolesarji spustaši. Spodaj sem gozdno cesto, po kateri se markacije spuščajo levo proti spodnji postaji gondole, samo prečkal in nadaljeval bolj ali manj naravnost navzdol po neoznačeni stezički. Ko sem stopil na asfalt, sem imel do avta še dobrih 10 minut.


nedelja, 29.4.2012: Šenturška gora - Vrata, 933 m - sv. Lenart - Mili vrh


Tura po točkah Komendske planinske poti. Kot že velikokrat, se je začetni dvom v smiselnost nabiranja žigov kmalu pretvoril v navdušenje nad prelepimi kraji, ki jih brez tega verjetno ne bi nikoli obiskal.
Potek: Komenda - Poženik - Šenturška gora - Vrata - sv. Lenart - Senožeti - Sidraž - Tunjice - sv. Ana - Mili vrh - Kamnik - Komenda. Razdalja = 42,2 km, seštevek vzponov = 750 m.

Skozi vasi pod Krvavcem sem, pomenljivo, srečeval znatno več kolesarjev kot avtomobilov. Za Poženikom, kjer se začne vzpon proti Šenturški gori, me je v zatrepu dolinice najprej presenetil stolpičast dvorec, na vstopu v gozd pa strm kolovoz. Ker je dokaj lep, sem ga vseeno v celoti zvozil. Druga polovica vzpona je na srečo precej bolj prijazna, tako da sem do asfalta na začetku Šenturške gore prisopihal kolikor toliko normalno. Do gostilne Pavlin, kjer bi moral dobiti prvi žig dneva, ni daleč, žal pa sem v spominu pomešal podatke, zato s tem ni bilo nič.
Proti vzhodu se cesta ob manjši dolinici rahlo spusti do križišča, kjer sem zavil navzgor proti Lenartu. Na naslednjem razcepu sem izbral levo cesto, ki me je pripeljala do Jagodica, najvišje kmetije v tem koncu. Po grobem makadamskem kolovozu sem se zadegal še do sedla Vrata in to je bilo dovolj za začetek kolesarske sezone. Samo sedlo ni ne vem kaj, še razgleda ni.

Spustil sem se nazaj, dokler se malo nad kmetijo proti vzhodu ne odcepi širok kolovoz z markacijami. Sprva se celo dvigne za dobrih 10 m, potem pa se strmo spusti do skrite cerkvice sv. Lenarta. V zaselku Senožeti sem končno prišel do prvega žiga. Lesena skrinjica je obešena na steno gospodarskega poslopja ob velikem osrednjem dvorišču.
Do Sidraža sem se spustil po asfaltu in tam zavil na cesto med hišami, ki pripelje do ogromnega platoja, za katerega je nek genijalec odkopal pol hriba. Za njim se nadaljuje gozdni kolovoz, ki omogoča uživaški kolesarski spust, pri čemer velja spremljati markacije - enkrat bi se skoraj že spustil po napačnem odcepu, ki je vodil strmo navzdol, medtem ko je bil pravi tisti, ki gre najprej 2 m gor. V Tuncah sem imel nekaj malega težav s prepoznavanjem gostilne (hiša na gričku!), z iskanjem žiga pa ne, saj je skrinjica na nezgrešljivem mestu. Med štempljanjem sem na hitro zlil vase radlerja.
Čeprav je moja rit že nekaj časa negodovala nad trdim sedežem, se nisem mogel upreti ovinku do atraktivne cerkve sv. Ane, pri čemer so me presenetili tudi smerokazi za 'Naravni zdravilni gaj', ki se nahaja naprej od cerkve, c c c. V nadaljevanju sem se nadejal le še kratkega vzpona na Mili vrh, a se je izkazalo, da se je treba že na cesti proti Kamniku kar pošteno povzpeti. Pravi odcep za bližnjico proti Milemu vrhu je prvi travniški kolovoz tik za prevalom. Le-ta mi je na koncu serviral še en presneto strm vzponček, na katerem so me noge že kar malo pekle. V nasprotju z vtisom, ki sem ga dobil med pregledovanjem zemljevidov, me je bližnjica pripeljal čisto na vrh hriba, med hiše z izrednim razgledom, tako da se je bilo treba do gostilne še malo spustiti. Tudi tu je skrinjica na vidnem mestu ob cesti.
Spust v Kamnik pelje mimo mestnega pokopališče, kar sem izkoristil za obisk Borisovega groba. V starem mestnem jedru sem se najprej zavozlal v neprehodnih ulicah, preostala vožnja pa je minila predvsem v prepričevanju riti, da bo ture kmalu konec.


petek, 27.4.2012: Rodica, 1966 m


36. turni smuk Rodica. Odlična smuka do planine!
www.bohinj.si - Turni smuk Rodica 2012

Potem, ko sem imel smuči že poldrugi mesec pospravljene, je naš Bohinec Primož presenetil z vabilom na tradicionalni Turni smuk Rodica.
Do planine Suhe smo se povzpeli peš, saj so se prve krpe snega pojavile šele na višini 1300 m. Pri Anžlinovem stanu je bilo še vedno precej kopnih lis, v zgornjem, malo bolj senčnem delu planine pa je snežna odeja hitro narasla. Na Ulcah smo se znašli v popolni turni idili: vse je bilo zalito, nebo je bilo brezhibno jasno, veter je skoraj povsem utihnil, sonce je ravno prav grelo. Nadaljevali smo samo v majicah. Na vršnem grebenu smo sredi severnega pobočja zagledali smučarja, ki se je po spustu še enkrat vzpenjal proti vrhu - bil je znani bohinjski turni smučar Rok Medja, kdo pa drug. Pozneje je nadaljeval še na svoj tretji spust dneva, Raskovec...
Eva in Aleš sta edina od nas sledila Rokovemu zgledu in se spustila po severnem pobočju. V novem snegu se je prediralo kakšnih 20 cm, zato sta že na sredi odnehala, tako da sta s prečenjem še lahko dosegla zahodni greben. Pravo uživaško smučanje smo dobili na Lepi Suhi. Pod njo, proti Ulcam, je bil nato sneg že bolj težak. Po tanki prevleki smo prismučali čisto do Anžlinovega stanu.
Postregli so nam s šnopčkom, čajem in zasko. Dobili smo seveda tudi znane lesene medalje. Udeležba je bila sicer nizka, do našega odhoda nas je bilo vpisanih 29 (+ dva sta bila še na vrhu). Upoštevajoč, da tokrat ni bilo nobene rekleme, vseeno dobra številka. Edini "celebrity" (poleg nas, seveda) je bil biatlonec Klemen Bauer alias, po Evino, "El Ninjo", saj je menda izrezani mladi Fernando Torres...

Turni vodniček: Rodica iz Bohinja

sobota, 21.4.2012: Golava, 836 m - Kamnik, 856 m


Še ena kratka, ponovno zaradi vremena.

Za konec tedna je bilo napovedano oblačno z dežjem, ko sem zjutraj vstal, pa sem ugledal - jasno nebo. Takoj preverjanje na spletu: Aladin je kazal jasnino na Štajerskem vsaj do 12h-13h. Ravno prav za turico po Savinjski PP.
V Matkah sem parkiral pred cestnim razcepom, kjer je prostora za več avtomobilov. Minuto nad "kolesarjem prijazno" kmetijo Oplaznik markacije ostro zavijejo na kolovoz, na katerem hojo popestri "video igrica" iz predračunalniških časov v podobi ilustriranih lovskih tarč. Markirana steza zapusti kolovoz slabo minuto po prihodu na greben. Lep gozdni sprehod pod vrhom popestri malce skalnat, ožji grebenček, s katerega se odpre razgled na severno stran. Bivak stoji 50 m naprej od vršne točke.
Proti sedlu pod Homičem pelje zanimiva 'Ovčarska pot', ki je ni na zemljevidih. Njena slaba utrtost in strm potek sta očitno nekakšna značilnost tega predela. Ne vem, ali gre za take vrste podlago, da se bolje ne da, ali pa je v igri faktor "nori Štajerci" :). V vlažnem znajo biti za manj gibko populacijo te potke kar nevarne.
Vreme se je medtem, v nasprotju z obeti, celo izboljšalo, tako da sem se začel naslajati nad pravo pomladno idilo. S sedla sem se spustil po makadamu do asfaltne ceste, ki pripelje iz Matk, in se 20 m više znašel nad prvo kmetijo v Podmrzlici. Zavil sem na vodoravni travniški kolovoz in se - čeprav je vmes skoraj že kazalo, da bom končal v gošči - praktično vodoravno sprehodil do druge asfaltne ceste iz Matk. Nanjo se na koncu spustiš po kolovozu od toplarja zadnje zapuščene kmetije. Cesta 60 m više pripelje na razgledno sleme nad Zabukovico, bližnje sedlo pod Kamnikom, s planinskimi smerokazi, pa je 20 m niže.
Vzpon na Kamnik je potekal v najlepšem vremenu dneva, občasno je motil edino veter. Pot je zelo zanimiva; do vznožja strmine pripelje lep kolovoz (na sedlu je treba začeti po levem!), začetek steze pa nakaže, da bo šlo za običajno direktarico, vendar se potem začnejo zanimivi okljuki, skoraj po vsej dolžini podprti z debli. Zgornji del, ki je skalnat, je vseeno spet strm, kot se šika :). Tudi na tem vrhu stoji bivak, ki je posvečen nekemu Stanku Kotniku. Vsekakor lepo spominsko obeležje, vendar ne edino - v pokončno skalo pod razglednim pomolom je vzidana tudi žara nekega Ivana Privore!
Spust proti SZ, ki se sicer začne v podobnem slogu kot oni z Golave, se kmalu prelevi v prijetno stezo, ki jo je dodatno lepšala brsteča, živo zelena okolica. Na dveh, treh mestih lahko stopiš tudi do prepadnega robu in se razgledaš. V spodnjem delu me je presenetilo še plezališče Kamnik na nenavadnih stolpičih sredi gozda. Ko je pot spodaj prišla iz gozda, sem takoj zavil po kolovozu levo. Čeprav ni bilo smerokaza, sem že čez nekaj metrov zagledal markacijo. Rahlo spuščajoči se kolovoz pripelje do travnika, pod katerim sem pustil svoj samovoz, zato sem se ob robu travnika spustil do ceste in bil nato v minuti na izhodišču.
Na koncu mi je bilo žal, da sem zaradi vremenarjev iz krožne ture izpustil Mrzlico, vendar - ko sem speljal in vrgel še zadnji pogled proti Mrzlici, sem doživel šok dneva, kajti nebo za njo je bilo dobesedno črno!

Posavski kuclji nad južnim obrobjem Celjske kotline so se izkazali za izredno zanimive, nadvse vredne obiska!

nedelja, 15.4.2012: Reška planina, 925 m


Edini suhi del Slovenije je bila Štajerska, ki naj bi jo dež dosegel šele pozno popoldne. Torej priložnost za "brezvezno" točko Savinjske PP. Ker se ni mudilo, sem zjutraj seveda pretiraval v svojem slogu; najprej sem zaspal do 8:45, nato pa se ob gledanju F1 pripravljal tako počasi, da sem od doma štartal šele ob 11h... V dolini Marije Reke sem parkiral pri nogometnem igrišču.
Uvodni cestni kilometer po dolini navzdol je minil hitro, še hitreje hoja po zložnem kolovozu, saj ga markacije zapustijo že po eni minuti, ko se za nekdanjim kamnolomčkom po slabo utrti stezi zapodijo strmo v breg. Kar je dobru, nej slabu, ali drugače: strmina me je hitro ogrela. Po 40 metrih jo (lepa) steza ureže bolj umirjeno proti desni in pripelje na idiličen greben. Naslednji strm vzpon se konča pri samotni kmetiji na razglednem obronku, na katere kozolcu je pritrjena skrinjica z žigom bližnjega hriba Gradišče. Spust po makadamu in kratek vzpon po asfaltu pripeljeta do cestnega križišča. Tu kratko po kolovozu v breg, do široke, vodoravne poti. Po njej v krasnem sprehodu do gnojne jame kmetije, za katero stoji Planinski dom pod Reško planino. Do cerkve pripelje široka steza, nad njo pa zaviješ na kolovoz, ki se dviga proti desni. Izteče se v stezo, ki pa je kratke sape, zadnjih 120 vm do vršnega grebena je namreč najslabše utrjenih od vseh označenih poti, kar sem jih kdaj prehodil. Gor grede me to sicer niti ni posebno motilo.
Na grebenu zaviješ levo, kjer najprej prideš do skrinjice z žigom Poti štirih vrhov, najvišja točka pa se nahaja še 5 minut naprej proti zahodu. Po vzponu po strmi južni strani te na grebenu sicer preseneti veliko bolj položno severno pobočje, na katerem je, nedvomno, ležala planina, ki je hribu dala ime.
Spust je bil pravi masaker. Po dveh hitrih piruetah na mastni zemlji sem postal zelo previden, sicer se ne bi dobro končalo. S pomočjo palic in stopanja s celim podplatom mi je uspelo priti do utrjene steze brez novih incidentov, vendar si ne znam predstavljati, kako se po tej poti spuščajo manj gibčni osebki. Pot je vsekakor priporočljiva samo takrat, ko je podlaga povsem suha!
Pri koči sem po odtisu žiga Savinjske PP takoj nadaljeval s spustom. Že nekaj minut kasneje je začelo padati, vendar zadeva, na srečo, ni prešla v pravi dež. Zastavil sem po kolovozu pod kočo, ki pripelje do velikega travnika nad Kraljevim grabnom. Na najnižji točki travnika sem namesto kolovoza, ki ga je obljubljal zemljevid, našel strm prelom nad grapo, a hudega ni bilo. Po sledovih predhodnikov sem se brez težav spustil do potoka, ob katerem se zares začenja širok kolovoz. Do asfaltne ceste ni bilo več daleč, zato pa se je malo bolj vleklo po njej. Ob glavni cesti sem mimogrede nabral šopek odvrženih plastenk in piksen.

Kaže, da je PD Prebold za akcijo '4 vrhovi za 40 let', ki vključuje Žvajgo, Gradišče, Reško planino in Golavo, nadelalo povsem novo pot (na zemljevidih namreč ni vrisana), ki prečka ves greben in je mnogo bolje nadelana od direktarice nad kočo.

ponedeljek, 9.4.2012: Miklavška gora, 955 m


Po dolgih letih opazovanj tega zanimivega, a žal "prenizkega" hriba, je končno tudi zanj nastopil pravi splet okoliščin. Eden si je celil "rane" po napornem treningu za maraton, drugi sem bil uničen po delovni soboti in nedelji, ko se je pridružil še 90-letni Kenny, pa je tudi kajakaš-triatlonec lahko samo odpisal višje cilje.
Vodič Grega je izbral pristop od športnega središča Rovn. Po vznožnem kolovozu najprej stopiš nekaj korakov proti levi, kjer na strmem traktorskem kolovozu ugledaš prvo od domačih zeleno-rumenih markacij. Više se pot oprime zanimive utrjene poti, ki je nedvomno ostanek starih železarskih časov. Za dobro voljo pa poskrbijo še palčki. S sedla med Zavrnikom in našim ciljem se je najbolj pametno zapoditi po nezgrešljivi direktarici, kajti naše sledenje opisu, ki nas je usmeril na proti desni spuščajoči se kolovoz, je navadna izguba časa in višine. Še posebno, ker se s tem sploh nismo izognili strmini, s katero smo hoteli prizanesti našemu sopihajočemu starcu. Da le-ta, kljub temu, da je z dvema šapama že skoraj v grobu, vseeno še ni izgubil športnega duha, je dokazal z močnim finišem, s katerim je zlomil svojo mačeho in jo pustil 2 minuti za seboj :)).
Vrh ponuja razgled proti Ratitovcu in Jelovci, za ostalega se je treba spustiti na sedlo z zaselkom Zgornja Golica. Cestne ovinke smo posekali po travnikih, se pri dolgem kozolcu spet potopili v gozd in padli v dolino po eni od mnogih možnih kombinacij stezic. Ravninski marš do izhodišča je bil po zaslugi toplega sonca zelo prijeten.
Zaključna pijača je padla v nemilski gostilni na Raspokah.

dnevnik 2012, prosinec (januar) - sušec (marec)