dnevnik 2012, mali traven (april) - rožnik (junij)
Dnevnik 2012, prosinec (januar) - sušec (marec)
nedelja, 25.3.2012: Vrtača, 2181 m
Po zadnji žig Tržiške planinske poti. Odsmučal Južno grapo - z gojzarji. :))
Čez najbolj zoprna klanca gozdne ceste iz Završnice do planine Pri žagi sem se prvič peljal po asfaltu, zadnji pod Tinčkovo kočo (oziroma Jagrskimi kočami) pa je bil tako razrit in valovit, da so vsi parkirali pod njim. Razen enega cliota in mojega berlinga. :)
V glavnem je bilo povsem kopno, le zadnjih 100 vm s Smokuške planine na sedlo Šija je otežil kar konkreten sneg. Skrb, kako bo s povezavo med sedlom (oz. Spodnjo potjo na Stol) in Srednjo potjo na Stol, je bila odveč, saj na lepo povezovalno stezo usmerja celo kažipot. Do Srednje poti je tako blizu, da (na večji jasi v ruševju) sploh nisem pogruntal, da sem že na njej. Zmoto sem dojel po daljšem prečenju, ko sem bil samo še nekaj minutk oddaljen od JZ grebena Vrtače. Nazaj se mi ni dalo, zato sem se po preučitvi zemljevida zapodil naravnost v travnato strmal nad seboj. Izbira smeri je bila enostavna, saj je bil prehod možen le po enem od dveh vzporednih travnatih reber. 20-metrski prehod je zahteval previdno stopanje in opiranje na palice, ostalo pa se je na srečo izkazalo za razmeroma enostavno. Po 200 metrih divjega vzpona sem na višini 1950 m dosegel markirano pot na Vrtačo, oz. Zgornjo pot na Stol. Pogled navzgor je kazal še presneto strmo pobočje, ki v snegu ne bi bilo nedolžno, vendar pa je bila steza vse do "vodoravnega" vršnega grebena povsem kopna. Začuda tudi na grebenu ni bilo nobenih zahtevnih mest (beri: hinavsko zakritih vrtač). Moj prihod na vrh je sprožil občni zbor "gorskih voluharjev", ki so mi požrli skoraj četrt sendviča. Žiga, po katerega sem prišel, pa na vrhu ni...
Namesto spusta po smeri turnega smuka, s čimer bi prepolovil dolgi povratek čez ves greben, se mi je ob pogledu v Južno grapo ponudila še boljša zamisel. Glede pretrdega ali premehkega snega ni bilo prevelike skrbi - za prvega sem tovoril s seboj dereze in cepin, premehkemu pa se je možno izogniti po spodnjem grebenčku (kopnem, seveda), ki oklepa grapo. Pa so bili vsi rešilni scenariji povsem odveč, sneg je bil namreč tako idealen, da sem celotno grapo - odsmučal z gojzarji. Da dol padeš, haha! Za povrhu se je pod grapo prikazala meliščna "pista", tako da sem na markirano pot dobesedno priletel. Srednji poti na Stol sem nato sledil 5 minut v smeri Stola in se na jasi v ruševju priključil svoji vzponski smeri.
Za popoln konec ture sta poskrbela žirovniška penzionerja, ki sta tako slikovito šimfala eden drugega, da so mi od krohotanja tekle solze. No, možakar je vmes prispeval tudi eno bolj normalno zgodbo: še njegov stari ata je bil menda rudar pod Roblekovim domom. Železovo rudo so v Završnico spuščali z žičnico.
Arhiv:
20.3.2004: Vrtača; Osrednja in Južna grapa
Tržiška planinska pot (2011-2012)
nedelja, 18.3.2012: Javorov vrh, 1435 m - Potoška gora, 1283 m
Bistriška dolina - lovska steza na Javorov vrh - Potoška gora - Iskrška koča na Jakobu - lovska steza v Bistriško dolino. Na parkirišče za Novo vasjo sem se pripeljal s 1600-kubičnim cliom, rakeeto, ki sem jo kot nadomestno vozilo dobil od soseda Ugrice. ;)
Gozdna cesta skozi Bistriško dolino mi, ne vem zakaj, vedno mine hitro, čeprav sem do začetka vzpona po lovski stezi hodil 40 minut. (Odcep steze se nahaja 5 m za prvim suhim koritom.) Lepo stezo po travah sem do prečne poti na višini 1030 m že poznal, zgornjo polovico pa sem ubral na novo. - Namesto po široki vodoravni poti proti levi, sem tokrat namreč nadaljeval v nespremenjeni smeri, po slabše uhojeni stezici navzgor. 100 vm više pripelje do razgledne rame, nad katero se hrbet uvije proti desni. Ker se steza na njem izgubi, sem, misleč, da gre za bližnjico mimo kakega grebenskega vršiča, zavil levo, na dobro uhojeno stečino, ki pa je po daljšem vodoravnem prečenju počasi izpuhtela. Pa nič zato, odvil sem nazaj gor na hrbet, kjer sem ponovno stopil na travo. Dejansko se je treba ves vzpon enostavno držati hrbta! Markirani stezi, ki preči pod vrhom Javorovega vrha, se lovska steza priključi pri dveh velikih mravljiščih na višini 1330 m. Do bližnjega vršnega grebena je samo še slabih 40 vm ter desno po njem 5 minut do vrha.
Sledil je spust čez Potoško goro do Jakoba, oziroma odprte Iskrške koče. Po pirčku sem se začel razgledovati po stezici, katere obris sem bil v snegu opazil med decembrsko turo na Cjanovco. Ker sem jo z grebena zastonj iskal z očmi, mi je preostal "poskus po brezpotniški metodi". S "sedla" sem se spustil na divje, računajoč, da bom na prečno stezo naletel prej ali slej. Zgodilo se je "prej", hehe, namreč že po 10 metrih. Steza je sicer zapuščena, vendar še vedno dobro sledljiva in hodna. Prvih 60 vm se udobno spušča, potem pa je za nekaj dvomov poskrbel daljši odsek, kjer gre celo kak meter navzgor. No, izkaže se, da pelje na vrh strme glave, za katero pa se odpre normalno prehodno pobočje. Stezi sem sledil samo še do prvega žlebu, nastlanega z listjem, kajti pogled na zemljevid je povedal, da se podaljševanje prečenja ne izplača. Edina posebnost spusta ob žlebu je obvoz skalnega pragu. Na dolinski kolovoz sem stopil 3 minute nad mostičem, za katerim se razširi v gozdno cesto.
Direktna lovska steza iz Bistriške doline je verjetno najlepši pristop na Javorov vrh. Druga, z Jakoba v Bistriško dolino, je bila sicer zanimiv poskus, ni pa nič posebnega.
Arhiv:
6.12.2009: Javorov vrh od Celarja
14.1.2007: Bistriška dolina - pod Javorov vrh
12.1.2006: turni smuk: Potoška gora
sobota, 10.3.2012: Kosmati vrh, 1643 m
300 višinskih metrov smučarije.
Z avtom sem se pripeljal do križišča pred Ledinami. Prvih 400 m ceste mimo Ledin je bilo presenetljivo dobro zasneženih, tako da sem se že videl, kako bom celo turo odsmukal, potem pa je, žal, nastopila letošnja jeloviška realnost, kar pomeni kopen gozd s primesjo zahrbtnih ledenih prelivov. Na zvezno snežno odejo sem stopil šele 30 m nad cesto proti Prtovču. Pol minute za krmilnico se markirana pot priključi gozdni cesti, ki pelje na planino Klom, jaz pa sem, zaupajoč sledem smučarskih predhodnikov, takoj odvil na levi kolovoz. Odločitev je bila pravilna, saj se je izkazalo, da gre za kolovoz, ki v zložnem vzponu preči severno pobočje Kosmatega vrha proti Vratcem. Ker nisem bil namenjen h Krekovi koči, ampak na Kosmati vrh, sem kolovoz zapustil že na drugem levem odcepu, ki me je v kratkem pripeljal do vršne pleše.
Veter na vrhu je malenkost pokvaril pomladno idilo, zato pa je bil razgled toliko lepši. Presenetilo me je število planincev, ki so delali krog čez Kosmati vrh na Gladkega.
Smuka je bila dobra, saj je bil sneg odlično predelan, izsušen pomladni škripavec.
sobota, 25.2.2012: Porezen, 1630 m
Čudovit "poletni" dan. Novi pancarji so se med hojo izkazali odlično, med smuko pa jih je bilo težko oceniti, saj je šlo v glavnem za globinsko oranje po težkem južnjaku.
Tura se je pravzaprav začela že med vožnjo, ko se je bližnjica iz Nemil na Topole, ne prvič, "izkazala" s povsem poledenelimi klanci, nekaj malega pa je dodala tudi - po katastrofalni poplavi še vedno samo zasilno zrihtana - cesta skozi Davčo. Vas je tako dolga, da sem proti koncu, kljub številnim tablam z imeni domačij, izgubil občutek, kje sem. Odcep proti Jurežu se nahaja kakšna 2 km naprej od velikega gasilskega doma!
Bilo je ravno prav toplo, tako da sploh nisem resno švical, čeprav moj sklep o zložnem tempu ni zdržal več kot prvih 20 minut, hehe.
Sneg je bil že med mojim vzponom čisto moker, bilo pa ga je tudi precej manj kot sredi tedna, ko so poročali še o uživaškem pršiču. Kazale so se že kopne lise, vzhodno travnato pobočje pod vrhom je bilo celo polovično kopno. Na srečo pa je bil vršni greben še vedno dobro zalit. Koča je bila, presenetljivo, odprta, vrh dobro obiskan. Čeprav sem srečal 10 sosmučarjev, so bili v večini pešci. Temperatura je bila na vrhu nenormalno visoka - med sedenjem mi je v puliju zahajcalo, tako sem se moral sleči do majice. Noro! Po drugi strani pa mi je to prišlo prav na spustu, saj sem bil rokavice in kapo pozabil v avtu.
Po grebenu sem se zapeljal mimo izstopa vzponske špure in zavil navzdol šele pred Pohoškim kupom. Po neporaščenem pasu, s katerim se "naš" travnik steguje čisto do grebena, žal ni šlo daleč, saj je bilo snega premalo, kar ga je bilo, je bil pa gnil do tal. Motilo je tudi porezano vejevje. Med nizkim bukovjem bi se sicer dalo odvijugati čisto kulturno - če ne bi bil sneg ekstremen gnilec. Res pa je tudi, da, če bi bilo snega samo kakšnih 10 cm več, bi bilo pa že zelo nevarno za plaz! Tako sem predvsem pazil, da si ne bi, npr., zlomil noge. Žal od smuke niti na osrednjem travniku nisem imel veliko, saj si se v mokrem snegu praktično lahko peljal kar naravnost, brez zavijanja... Vlaka je začuda minila brez škrtanja, peš vzponček je bil v krasnem zraku čisti užitek, po kolovozu za sedelcem pa sem se do prve sence vozil praktično po vodi. Edini pravi zavoji dneva so zatorej padli povsem na koncu, na travniku nad cesto proti Majdelcu. Ampak ocena ture je bila na koncu vseeno takale: navdušen :).
Domov grede seveda nisem tvegal čez Topole, temveč sem izbral Dražgoše. Pri tem mi je padel v oči putrček na smučišču Rudno, takoj gor ven iz Železnikov.
sreda, 8.2.2012: Mirna gora, 1047 m - Gače, 955 m
Turna smuka nad Belo krajino po scenariju inšpektorja Zećija. Prav lepa tura, ki pa smo jo začinili z nekaj napakicami. Prva je bila že odločitev za območje, kjer pod pršičem (bilo ga je 30 do 40 cm) ni bilo nobene podlage. Druga je nastala po zaslugi naše brezpotniške nadutosti, saj smo takoj za Brezovico ignorirali markacije, ki po novem usmerjajo levo dol (Geopedija na strani PZS še vedno prikazuje nekdanjo pot naravnost proti Škrilju). Rezultat: naporna drsalna revija na s suhim pršičem pokritih vejah in 80 m nepotrebnega spusta. V lepem vremenu nam hudega sicer ni bilo. Celo Zeći, ki so mu pod grebenom Škrilja odpovedali klasični psi, ni s pešačenjem izgubil prav nič.
Spust od Doma na Mirni gori do dola Škrilj, po pobočju, posejanem s kraškimi skalami, sta si s smučmi privoščila zgolj oča in hči T. (smuči so jokale...). Sledila je dobra ura pohoda skozi kočevske gozdove do Gač, ki se je izkazal za čisto zanimivo poživitev. Če bi se vleklo dlje, bi bila ocena seveda že drugačna. Ker gre za bolj ali manj vodoravno hojo po gozdni cesti in kolovozih, sta B&B s prečenjem opravila kar brez kož na smučeh (odpešačiti sta morala le en nekajminutni vzponček). Dokaz, da je turo kljub vsemu zasnoval dokaj izkušen alter-turaš, je dejstvo, da je bilo za osrednji spust izbrano edino pravo dolenjsko (belokranjsko) smučišče. Široka vršna proga je ponujala deviški pršič, osrednja pa je bila (par dni pred uradnim odprtjem smučišča) že steptana in utrjena z umetnim snegom. Ko smo zavili na skrajno desno progo, ki se edina spusti v črmošnjiško dolino, smo sprva vriskali v suhem pršiču, ko se je pobočje postrmilo, pa je pod smučmi začelo škrtati. Bolj kot je bilo strmo, bolj kamnita je bila podlaga. Prvi je odnehal Zeći (mokrih oči ogledujoč svoje - dodobra razdevičene - nove smučke), edina, ki se ni pustila motiti, pa je bila "vemo kdo" :)). Čez vznožni travnik je šlo spet lepo in do glavne ceste sem se pripeljal 200 m od table Črmošnjice.
Suma sumarum: zanimiva turica, ki ponudi vsega po malem.
dnevnik 2011, vinotok (oktober) - gruden (december)