dnevnik 2012, prosinec (januar) - sušec (marec)

Dnevnik 2011, vinotok (oktober) - gruden (december)

27.12. G Cjanovca
25.12. G Čemšeniška planina
23.12. G Medvodnica - Črna peč
18.12. G Smolnik - sv. Jošt
11.12. G Gozdnik - Kotečnik
4.12. G Galetovec
27.11. G sv. Lovrenc nad Bašljem
6.11. G Rjavca
1.11. G Skala - Bivak II
30.10. G Kalški Greben - Kalška gora
12.-16.10. J Hvar
2.10. G Dobrča


torek, 27.12.2011: Cjanovca, 1820 m


Raj nad Kranjem. Ogled smučarske smeri čez Zaplato

Začel sem po Mačevski poti, prvič kot markirani (še leta 2005 je bila neoznačena). Nad kolovozom sem stezi sledil le 100 vm, ko pripelje tik do grabna, pa sem zavil desno proti travnatemu žlebu. Že po nekaj korakih mi je bilo jasno, da sem ga usral, saj je bilo napredovanje na divje zelo naporno, jaz pa daleč od kakšne vrhunske pripravljenosti. Strmi vrh travnatega žlebu sem obšel po desni, kjer se je z desne celo prikazala stopnica stare steze. Žleb nad "skokom" me je razočaral z zaraščenostjo. Sprva je med smrečicami še dovolj odprtega prostora za smuko, potem pa se tako zgostijo, da sem moral tudi kot pešec zaviti levo v listnati gozd. No, ta pa je presenetil pozitivno, saj so drevesa zelo narazen, tudi podrasti ni, tako da so možnosti za smuko zelo dobre. Kmalu zatem, na višini okoli 1200 m, sem zadel na dobro shojeno, položno lovsko stezo. Skozi smrečje me je popeljala na odprto, kjer se je odprl rajski prizor: rumeno travnato pobočje pod temno modrim nebom, spodaj pa oblačno morje. Stezi sem sledil do prvega ovinka, nato pa jo ubral kar naravnost navzgor. Na soncu je bilo tako toplo (in brez vetra), da sem med kratkim postankom sredi pobočja užival celo zgoraj brez. Za razliko od leta 2005, sem se tokrat vzpenjal po sredi, v vpadnici vrha. V vršnih 100 metrih me je sicer pričakal sneg, ki pa je napredovanje samo izboljšal.
Idejo za smer spusta so mi dale stopinje v snegu pod Srednjim vrhom, ki so omogočile lahek sestop do koče na Dolgi njivi. Niže, na grebenu nad lovsko kočo na Kozjeku, sem nato končno odkril odcep lovske steze levo proti Mačevski poti - ker je neoznačen, sem ga opazil po zaslugi gazi v snegu. Nahaja se ravno na sredini med mestom, kjer se pot z Dolge njive priključi grebenu, in mestom, kjer ga zapusti! Do priključka na spodnjo pot za Hudičev boršt je vsega nekaj minutk.

Najboljša (najvarnejša) smer smučanja čez Zaplato naj bi šla takole:
z vrha štartaš naravnost navzdol in vijugaš mimo boršta do nekakšne položne "rame", malo pod njegovim spodnjim robom. Na njej moraš zaviti v poševen smuk proti desni, da dosežeš smrečje še nad strmim žlebom, v katerega se spodaj prevesi travnato pobočje. Skozi smrečje zasmučaš do listnatega gozda in po njem vijugaš okoli 100 višinskih metrov. Ko se smrečje na levi razredči, zaviješ vanj. Strmi skokec v žlebu obviješ po levi. Niže se naklon kmalu umiri. Zadnjih 100 m do kolovoza je žleb sicer ozek, vendar - kolikor sem videl - ne preozek.

nedelja, 25.12.2011: Čemšeniška planina, Črni vrh, 1204 m


V dolini Lesjega potoka sem začetek označene poti našel po zaslugi "gazi" v snežnem poprhu, na robu travnika pred vstopom v kratko soteskico. Prijeten vzpon po gozdnih vlakah v desnem loku okoli hriba pripelje do vasi Čemšenik. Pred koncem vasi markacije zavijejo v strmo ulico, ki se nadaljuje kot gozdna cesta. Šele nad prvo serpentino končno zaviješ na stezo. Mah, vse skupaj je nekaj takega, kot bi šel na kranjski Jošt. Višje kot sem bil, za bolj pravilno se je kazala odločitev za težke gojzarje, saj je bila pot zelo drseča. Ko se steza zapodi naravnost v strmo pobočje, je to znak, da si tik pod grebenom. Na njem sem padel malodane v kolono, valečo se s parkirišča na zahodni strani. Široka pot je bila pravo drsališče, družine z otroki in razni seniorji, vsi dosledno brez palic in v raznorazni neprimerni obutvi, so zato skrbeli za mnoge "zabavne" prizore. Množica pred kočo je pripomogla, da sem brez ustavljanja nadaljeval proti vrhu. Skromna gaz v vse globjem snegu je ponudila prave zimske občutke, zato je bil četrturni podaljšek po lepem, sicer pa nerazglednem gozdu zelo zadovoljujoč. Skrinjica z žigom Savinjske PP ne stoji na vrhu, ampak na križišču poti, kjer se s severa povzpne Savinjska pot (in potem takoj zavije proti vzhodu).

Na spustu sem na razcepu pri malem rovtu zavil levo in po ledeni cesti prečil do cerkve sv. Primoža, ki pa ni nič posebnega. Na ovinku pod hišo, ki stoji pod cerkvijo, sem se spustil na zgaženo stezico, speljano med živo mejo in robom gozda, ki me je čez tri minute pripeljala do markacij. Ob prihodu na odprto sem sledil zgledu predhodnikov, mahnil sem jo čez travnik naravnost do asfaltne ceste pod vasico Razbor, kjer stoji tudi spodnja postaja tovorne žičnice. Še ena ali dve podobni bližnjici in bil sem na cesti skozi dolino Lesjega potoka.

petek, 23.12.2011: Medvodnica, 1202 m - Črna peč, 1447 m


Tradicionalni prednovoletni vzpon na "neznan" kucelj. Poledeneli makadam in mraz v Medvodju nista obetala, da se bom že po 15 minutah vzpona po sončnem hrbtu slekel do majice. Juhu! Ker se zahodnega grebena Medvodnice ne da zgrešiti, skoraj ves čas pa pomaga tudi bolj ali manj sledljiva steza, z orientacijo ni bilo dela, zato sem se posvečal lepemu razgledu. Kjer je bilo zasneženo, je razvajala celo gaz, ki so jo v par centimetrčkov snega shodili lovec s psom in številna srnjad. S severovzhodne strani je do vrha speljana zanimivo tlakovana gozdna cesta, po kateri sem se spustil do 80 m nižjega sedla pod Črno pečjo. Vzpon nanjo se je, kljub nepreglednemu gozdu, odvil zelo enostavno - v mreži gozdnih vlak sem samo sledil tisti, ki pelje v najbolj pravo smer. Izjema je strma vršna poseka, ki ne daje nobenih popustov, brez nekaj minut grizenja kolen ne gre. Ko stopiš na vršno planotico je kontrast zato zelo izrazit.
Dol grede sem izpod vršne poseke zavil levo, na razgledno traktorsko vlako, ki se spušča proti dolini Tržiške Bistrice. Ko pri prvem potočku doseže gozdno cesto, sem se po nekaj deset metrih odločil za bližnjico proti serpentinam. Na srečo sem že čez minuto naletel na staro vlako, ki me je rešila dolgotrajnega pobijanja skozi goščavo... Zaključni cestni marš je bil sicer mrzel, vendar zaradi nekaj centimetrov snežne prevleke čisto simpatičen.
Iz arhiva:
Konjščica - Javorče, 27.12.2010
Vetrh vrh - Pečica, 31.12.2007
Grebenc, 31.12.2006

nedelja, 18.12.2011: Smolnik, 1002 m - sv. Jošt, 935 m


Po virozci ena kratka turca po Savinjski planinski poti. Med uvodnim špancirom mimo 65 lovcev so manjkale samo romunske zastavice, pa bi se počutil kot JB Tito svoje čase. Sledilo je obračanje pred divjim psom, tako da je Smolnik nazadnje padel po isti cesti gor in dol. Dodatek, sv. Jošt, je poskrbel za enkraten razgled, brezpotniška žilca je pa za konec udarila s spustom po strmem gozdnem grabnu/žlebu naravnost proti vasi Vologa.


Pogovor s starosto GRS, g. Korenincem


nedelja, 11.12.2011: Gozdnik, 1090 m - Kotečnik, 772 m


Vreme je bilo za silo uporabno edino na Štajerskem in tako sem se, po skoraj triurnem road tripu čez Janče in Vače (...), prvič znašel v Zabukovici pod Gozdnikom.

Parkiral sem na odcepu gozdne ceste na začetku Pongraca, po kateri sem tudi začel s hojo. Za zadnjo hišo se v nespremenjeni smeri nadaljuje gozdni kolovoz, ki sčasoma preide v pot. Po nekaj minutah resnejšega vzpona stopimo na travnik z njivico in velikim topolom, zgoraj pa stoji nekaj bajt. Ena od njih naj bi bila lovska koča, pri kateri dobiš štempl Savinjske planinske poti - kar pa sem ugotovil šele doma, c c c. Steza naprej proti vrhu pelje čez zelo lepo, strmo pobočje, z gosto travo pod bukovim drevjem. Po priključku na greben kmalu prečka kolovoz, ki se strmo zažene desno od grebena. Ko na kolovoz stopimo drugič, je do vrha samo še nekaj minutk čez vršno strmino.
Pri bivaku (presenetil je s čistočo in uporabnostjo) nisem ravno zavlačeval, kajti občasno je priplula vlažna meglica, v kateri je bilo precej hladno. Majico, v kateri sem prisopihal na vrh, sem zato zamenjal z vso obleko, kar sem je imel s seboj.

Spust na vzhodno stran je ves čas strm. Na sedlu z Grebenom, čez katerega je speljana gozdna cesta, sem imel nekaj problemov s slabo označenim nadaljevanjem; zmagovalna izbira je bila, kot ponavadi, nespremenjena smer - mimo vikenda in desno dol čez travnik. Na robu gozda markacije malo čudno pokažejo po kolovozu desno, rahlo navzgor, zato sem raje sledil shojeni direktarici naravnost navzdol in 10 m niže padel na staro, markirano vlako. Sledi strm spust v eni sami potezi do kmetije Zgornji Baškovnik, na sedlu med Gozdnikom in Kotečnikom.
Kotečnik, ki mi je bil dotlej znan zgolj po plezališču, se je izkazal z markantno podobo. Tudi grebenska potka je krasna. Malo čudna fora je skrinjica na polovici grebena - verjetno zaradi izredno razgledne točke, kajti pravi vrh je poraščen z drevjem. Druga posebnost so najmanj tri neuradne stezice, označene z belo barvo, ki pripeljejo na greben z južne strani, se pravi med sten(ic)ami. Čeprav je višinske razlike od sedla manj kot 200 m, sem do najvišje točke porabil kar 40 minut. (Nazaj grede sicer pol manj.)
Do Zabukovice ostane 200 višincev makadama, ki sem jih, v zadnji svetlobi, skrajšal z dvema bližnjicama ob obledelih markacijah (nove markacije kažejo po cesti).

Hribovje, od katerega sem pričakoval malo, me je zelo pozitivno presenetilo, saj premore cel kup zanimivih kucljev. Savinjska planinska pot se je, posledično, močno dvignila na prioritetni listi ;).

nedelja, 4.12.2011: Galetovec, 1265 m


Markirani pristop z Brezja čez Slamnike je lepši od onega čez planino Za Jamo, saj se slednji dlje oprijema makadama. (Tako vsaj pravi moj obledeli spomin.) Navpično odsekani vrh s svojo razglednostjo naredi mogočen vtis, četudi so gore zavite v oblake.

Proti Bledu sem se prvič peljal po popolnoma dokončani gorenjski avtocesti. Na krasni planotici z zaselkom Brezje nad Bohinjsko Belo sem parkiral na travi ob cesti, kulturneje pa bi bilo, kot sem videl pozneje, na začetku gozdne ceste.
Potem ko je ves čas vožnje pred Pokluko grozil oblačni zid, me je na Brezju sprejelo sonce. Temperatura je bila zelo prijetna, vlage v zraku presenetljivo malo. S hojo sem začel po lepo prevoznem makadamu. Na prvem ovinku v gozdu vabi na bližnjico po vlaki prva od nasprejanih puščic, ki delajo družbo uradnim knafelčevim krogcem vse do vrha. Občasno pa so se pojavljali tudi beli plastični trakci. 50 m za Laznikom markacije pokažejo po vlaki desno gor, višje pa na stezo, ki izstopi na cesto tik pred Slamniki. Tu stojita dve zapuščeni kmečki hiši. Markacije zapustijo cesto sredi travnika, kjer se usmerijo na vlako v gostem grmovju in se strmo vzpnejo do zaraščene planotice Ržišče (voda in dva senika, spremenjena v vikenda). Nad vikendoma je na gozdni cesti treba nekaj metrov v levo, nato po opuščeni vlaki spet navzgor. Pod pokljuškim robom se steza pretvori v utrjeno staro pot in izstopi pri ovinku gozdne ceste, na katerem stoji partizanski spomenik. Po spustu do dolinice s pašnikom se naša pot oprime skorajda vodoravnega kolovoza proti levi, ki se za robom spusti do novega pašnika. Levo čezenj in še par minut vzpona čez podolgovato gozdnato vzpetino, pa sem bil na razglednem vršnem pomolu. Vrh je kar precej obiskan.

Dolgo ogrevanje premraženih rok med spustom je potrdilo, da je december pač zimski mesec; ko se sonce skrije, zraven pa še zapiha, je s toploto konec.

nedelja, 27.11.2011: sv. Lovrenc, 918 m


Prvi kratki pobeg iz dolinske mrzle mlakuže po hitro zatrtem iritisu. Za začetek me je šokirala popolnoma zaparkirana okolica zaselka Laško, nato množica ljudi, nazadnje pa še odprta koča pod vrhom. Še sanjalo se mi ni, da tu sploh obstaja kakšna koča... Prevladovali so nedeljski izletniki (dotolkel me je bratranec Mako - svet je uničen!!, hehe), ni pa bilo malo niti planincev, ki so se vračali z vrha Storžiča. Vršni cerkveni travnik je pravi razgledni balkon.

nedelja, 6.11.2011: Rjavca, 1789 m


Samovoz pustiš na parkirišču nekdanje avstrijske mejne službe - kako bi to zvenelo pred 25 leti! :) Po asfaltni cesti je nekaj minut do kmetije Pamž, ki preseneti s prostranim travnikom. Na razcepu pred njim je treba zaviti po makadamu desno navzdol. Dobrih 5 minut zatem se nam je odprl pogled na mini skupinico okoli Palca, ki nas je s svojo zanimivostjo dodobra presenetila. Naš cilj, Rjavca, je prav markanten stožec, ne more pa se, seveda, meriti z mogočno steno Palca, v kateri smo si ogledovali predvsem osrednjo grapo, ki v snegu ponuja vrhunsko turo. Ob tem nam nikakor niso šle v račun bajke, ki se širijo glede orientacije pri pristopu do grape... Ko se cesta po spustu do grabna dokončno začne vzpenjati, se je za nami prikazala še zanimiva žagica zeleniških Mož in "smrkavcev".
Iz neoznačenega, vendar orientacijsko enostavnega pristopa je eno točko treba nujno poudariti: bližnjico do lovske koče, ki močno skrajša nabijanje po makadamu. Takoj za ovinkom okoli naizrazitejšega gozdnega hrbta (višina 1180 m) se čez brežino ostro v levo vzpne neizrazita stezička, ki nato vodi po grebenu naravnost navzgor. Pri kočici pa se spet priključimo na gozdno (avto)cesto in ji sledimo do konca. Ob našem obisku je bil njen najvišji krak potegnjen že v vršno vzpetino Rjavce, do višine 1540 m, od koder smo se po redkem macesnovem gozdu povzpeli na sedlo na severni strani Rjavce. Tu smo stopili na stezo iz Podna, označeno z rumenimi krogci in številko 12. Do vrha ostane še slabih 100 m čez melišče in lep vršni grebenček.
Žal se je medtem na vrh pripel oblak, ki nam je preprečil razglede. Občasno se je prikazal le znani Podnarjev travnik globoko pod nami.
Dol grede smo rumenim markacijam sledili vse do pašnika na JZ strani Svete peči, kar je bila odlična izbira, saj smo prehodili ravno najzanimivejši del poti, z markantnimi Belimi pečmi in najlepšo preprogo macesnovih iglic, ki si jo je moč zamisliti. Pašnik smo prečili proti desni in se do 40 m niže ležeče ceste nameravali spustiti na divje. Pa nam še tega ni bilo treba, saj smo zadeli na zapuščeno stezico. Hojo po cesti nam je nato popestril pogovor s starim Boroveljčanom (namesto jezika svojih prednikov je zelo dobro govoril angleško), ki ga je še posebno navdušila razlaga pomena slovenske besede pamž. :))

Ob naslednji priložnosti bomo obvezno prišli z gorskim kolesom!
Junak dneva: štirinožni veteran Keni, ki bi prigrizel celo na vrh - če ne bi njegov gospodar in "mačeha" poskusila z napačnim pristopom in ga zavedla med "brezštevilna" rebra JV plati Rjavce. :)

torek, 1.11.2011: Skala, 1962 m ("Mali Matterhorn") - Bivak II, 2118 m


Še en čudovit jesenski dan v gorah.
Za vzpon proti B2 sem prvič uporabil pot po Rdečem potoku. Ugotovitev: dosti lažje kot se je bilo zdelo med spusti; še najbolj naporno je mestoma v sami grapi, "neskončnemu" melišču nad skokom se je namreč moč skoraj v celoti izogniti. Izjema je le 30 m v ožini. Kmalu nad njo se na levi odpre lahko prehoden svet in v dveh minutah si na travnatnem slemenu nad Skalo. Skozi 50 m ruševja gre dokaj enostavno, vršni izrastek pa je nekaj drugega. Pristop na zelo zračno 10-metrsko špičko pelje po travnatih poličkah, nekakšnem stopnišču z, če je vlažno, ne posebno navdušujočimi oprimki.
Ogled drugega cilja dneva, Kališča, je razkril, da je načrtovani grebenski pristop - s škrbinice pod Rokavi - prezahteven, pač pa normalni pristop, vsaj kolikor je videti od daleč, pelje po strmi travnati gredini proti levi. V snegu in brez vrvi tam nisem imel kaj iskati, namesto tega sem jo potegnil do zelo lepo urejenega bivaka, pred katerim sem se spoznal s kavko, zasvojeno s sladkorjem. Sendviča ni šmirglala, koščke frutabele pa je polovila že v zraku.
Kaj je to meliščni spust z B2, pove moj čas do ceste: ura in pet minut. Brez kakršnegakoli norenja!

nedelja, 30.10.2011: Kalški Greben, 2224 m - Kalška gora, 2058 m


V gore je vabilo idealno vreme nad dolinskim meglenim morjem. Zgornja meja nizke oblačnosti je bila na višini 1400 m in na sonce sem zapeljal že pod planino Jezerca. Bil sem malodane prvi, zato sem skoraj brez slabe vesti ignoriral znak za prepoved prometa in se zapeljal skoraj do Rozke.

Po smučišču je malce pihalo, tako da sem navlekel kapo in rokavice. Sicer pa je bil puli čisto dovolj. Pod osrednjim klancem Spomladanske proge, ki me je, prekrit z napol nagnitim baliranim senom, pozdravljal s "prijetnim" vonjem, mi zazvoni telefon in zaslišim Grega: "Kličem te šele zdaj, saj sem računal, da je zate še dovolj zgodaj." Napaka, stari ...
Na markirano pot sem se priključil sredi ta strme Zvohove proge in ji sledil na planino Dolgo njivo. Mimo Škrbine poteka skozi ruševje, na odprto pa pride šele nad višino 2000 m. Na vrhu nam je delal družbo majhen, nikogaršnji pes bogatega fehtarskega znanja...
V zgornji polovici spusta je (deset dni po obilnem sneženju) še ležalo nekaj večjih zaplat snega, zaradi česar sem se že psihološko pripravljal, da bom v zahtevnejšem svetu po potrebi obrnil. Vendar je bilo okoli škrbine povsem kopno. Še sreča, kajti 20-metrska skalna stopnja nad škrbino je navpična. Brezhibnih varoval in trdne, prijetno razčlenjene pečine sem bil zato zelo vesel. Zadnje malce zahtevnejše mesto se nahaja pod najvišjo točko Kalške gore, kjer ozka stezica preči strme trave, pod katerimi je stena. V mokrem je zato tam bolj varno slediti grebenu! Zanimivo, da metrski "možic", skrinjica in žig (Kamniška PP) ne stojijo na najvišji, temveč na skrajni točki nad Zoisovo kočo. Mimogrede, opuščena zavarovana pot izstopi na greben 50 m JZ od možica.

Povratek se je začel s prvo od mojih še neprehojenih poti. Spust na Kalce je lažji kot sem pričakoval; šlo bi tudi brez tistih nekaj metrov jeklenic, pa tudi izpostavljenosti ni. Tudi prečenje Kalc sem si bil predstavljal narobe; pot gre sicer res bolj ali manj vodoravno, vendar zaradi škrapelj in drugih neravnosti ne omogoča hitrega sprehoda. Nič čudnega, da sem do Škrbine porabil neverjetno uro in 50 minut! Po lahkotnem vzponu pod vrh Vrha Korena se je koncentracija planincev naenkrat močno povečala. Nasprotno je bil spust proti planini Koren, ki naj bi bil zaradi položnosti bolj kot ne sprehajalen, daleč od tega, saj je podlaga zoprno fakirska, za povrhu pa sem moral roko ves čas držati pred očmi, kajti sonce je sijalo točno vanje. Pred pastirsko kočo mi drugič zazvoni telefon in znova zaslišim Gregov glas: "Kje si?" - "Na pl. Koren." - Sledi vprašanje: "A vidiš na vzpetinici pred seboj tipa, ki maha?" :):) Tu mač!
Skupaj sva se po še eni "neznani" stezi povzpela na sedlo Razor med Krvavcem in Zvohom, čemur je sledil le še spust po smučišču, ki pa so ga krasili fantastični poznopopoldanski pogledi.

12.-16. vinotoka 2011
Po jadralsko manj znanih koncih

Hvar


sreda
Po šesturni nočni vožnji (začuda brez megle) smo v marini Kaštela brez hitenja prevzeli debelo Elanovo prasico Impression 434. Medtem je referent za tehnična vprašanja in nastavitev ure v fotoaparatih MatjažE skočil v trafiko po usb-sim, tako da smo bili med križarjenjem prvič direktno prštekani na svetovni splet. Na koncu smo se odločili izpljuniti še 50 evrčkov za izvenkrmni motor, po domače "zajca".
Pol ure pred poldnevom smo, v sončnem dnevu z malo vetriča, odmotorirali proti Splitskim vratom. Ovinek v braški zaliv Smrk(et)a, katerega namen je bil zgolj ogled nekdanjega bunkerja za vojaške ladje, se je sprevrgel v čofotanje po skorajda poletno toplem morju. Juj, juj, juj.

Dan se je iztekal, zato smo imeli časa le še za neopazen ovinek mimo Zlatnega rata pri Bolu, ki pa je v živo nekatere razočaral. Po zaslugi Aladinovih prognostičnih kart sem za prenočevanje izbral zaliv Pokrivenik na severni strani Hvara, ki zaradi večdnevnih obetov burje prvotno niti slučajno ni bil v igri, saj ne nudi dobre zaščite za vetrove iz I. in IV. kvadranta. Ob prihodu smo se zasidrali proti vetru s celine, natančneje proti burji (SV), vetrna luknja pa je imela svoje zakonitosti, zato smo se, že v polmraku, raje presidrali proti JV.

četrtek
Luka je skočil v vodo že pred zajtrkom, po katerem je bil na vrsti prevoz z zajcem na obalo in ogled velike špilje Badan, slavne po snemanju slovenske otroške nadaljevanke Bratovščina Sinjega galeba. Stari domačin nam je zatem razložil vse o arheoloških izkopavanjih v jami, pri katerih je bil tudi sodeloval.

Do vzhodnega rta Hvara smo spet motorirali, čeprav je pihal idealen vetrič za polna jadra, žal pa ravno v naš premec. Nenačrtovani postanek v mestecu Sućuraj (povod: nakup čebule) je bil zadetek v polno - sončni, brezvetrni dan je ponudil poletno toploto, izboljšano s popolnim mirom neturističnega oktobra.
Od kofetkov, ki jih je častil blagajnik, smo se k barki vrnili ravno v pravem trenutku, da smo se umaknili že malce nestrpnemu kapitanu turistične ladje s kolesarji. Med veselim nadaljevanjem ob južni obali otoka smo se začudili barkači, ki je izvajala čudaške rikverc manevre. Ugibali smo, da morda polaga mrežo, zato smo jo obvozili na široko. Pol milje naprej sem poševno pred nami povsem naključno zagledal potapljača, divje mahajoča s plavutkami. Bila sta vodja potopa k bomniku iz 2. svetovne vojne, ležečemu 40 m globoko, in njegov osemletni sin, ki sta izgubila svoje štiri stranke, vse skupaj pa je izgubil njun zbegani ata na oni lunatični barkači. Uspešno smo jih rešili.
Svoj dan smo zaključili v zalivčku Kozja, kjer smo se, enako kot prejšnji dan, najprej zasidrali proti odprtemu morju. Kopanje. Presidranje proti burji. Pred večerjo (bolgarski polpeti z okisanim krompirjem) je bila potrebna piratska odprava po kis - in v edini obljudeni hiši smo se spoznali z neuničljivo 82-letno Slovenko.

Večer je poživilo pobliskavanje nad Korčulo, izredno svetla pa je bila tudi noč, saj je bilo nad nami jasno nebo s polno luno.
Tarok. Med premorom ob pol polnoči se nam zazdi, da smo bliže obali kot zvečer. Hm? Minuto zatem se znajdemo tik ob "čolnarski garaži" in le strma obala in hiter vžig motorja nas rešita nasedanja! Uhhh, pa je šlo še eno mačje življenje. Sledilo je spuščanje precej daljše sidrne verige in dežuranje do jutra (v zaliv se je spuščal neugoden, vrtinčast severnik - severovzhodnik).


petek
Zbudili smo se v prelepo jutro. Po zajtrku smo se štirje prepeljali na obalo in se najprej sprehodili do zapuščene vasi Zaglav nad zalivom, kjer smo se srečali z atom in mamo iz prenočišča prejšnjega dne, Pokrivenika... Ata se je pred našimi očmi ročno zaletel v zid hiše...
Sledil je obisk naše sonarodnjakinje, seveda z darilom, kar pa je povzročilo, da smo se pri njej zataknili za debelo uro. Ob kavi nam je postregla s piškoti in neskončno zalogo zgodbic. Med drugim smo izvedeli, da je bil bližnjo jamo z dvema podzemnima jezeroma večkrat raziskoval znani splitski alpinist Stipe Božić, enkrat tudi v družbi pokojnega Tomaža Humarja, ki je nato naši mamci pustil svojo trenirko. ;)

Do Šćedra smo na toplem soncu in v brezvetrju motorirali, ogledujoč niz malih samotnih zalivčkov, od katerih pa ni enega brez vsaj ene hiške. Pozdraviti nas je prišla jata letečih rib. Za podlago za pirček pa je poskrbel kukijev namaz z inčuni. Na Šćedru smo izbrali južni zalivček Čarnjeni, idiličen in v tem času popolnoma samoten kraj. Jasno, plavanje in izležavanje na lepi plaži.
Kmalu za zahodnim rtom Šćedra se je končno pojavil Veter. Z burjo v bok, moči 12-15 vozlov, smo zelo lepo pojadrali do Paklenih otokov.

V Vinogradišću smo se troštali brezhibnega zavetja pred burjo, a je le-ta v zaliv nažigala presneto konkretno, zato smo se nazadnje hvaležno odločili za eno od dveh (od poletja ostalih) boj pred restavracijo na vzhodni strani zaliva. Burja je zvečer tudi močno zahladila, tako da sva bila z Luko na koncu privezovanja dodobra prezebla. Kočerja v podobi slastnega, toplega ješprena je zato padla kot ata na mamo.
Večer je presenetljivo minil brez taroka, namesto tega smo se zabavali s CD-jem raznoraznih slovenskih megahitov. Nagradi občinstva in strokovne žirije sta šli v roke Klemenu Klemenu s Keš pičkami in Frediju Milerju za simfonijo Na sredi Slovenjega gradca:
...Ko po obratu ona se šprancira,
se šprancira, se šprancira,
veliko oči se za njo ozira,
za njo ozira, oziráááá...

sobota

Jutro v zalivu je bilo umirjeno. Po zajtrku smo se sprehodili čez prevalček do marine, kjer nas je pričakalo več slovenskih presenečenj: omizje tržiških jadralk, žirovniška kelnarica in slovenski lastnik restvracije. Pa to ni več res, ejga!
Po nekaj odplavanih dolžinah smo šele četrt čez poldne počasi odmotorirali proti mestu Hvar. Sredi dneva je bilo na glavni rivi še nekaj prostora, tako da smo se privezali z muringom. Posadkin načrt o vzponu do trdnjave nad mestom je bil hitro pozabljen in po kratkem obhodu osrednjega trga, med katerim je naš multifunkcionar DeSiro-Uccio navezal obetavne zborovske stike s starim domačinom Vickotom (seveda pa izvedel tudi vse o njegovem zdravstvenem kartonu), smo se samo še posedli na Top spot Abramovič, s katerega smo imeli elitni pregled nad paradirajočim ženstvom. Kelnar je z enim samim pogledom profesionalno dojel situacijo: "Šta če biti ... sedam piva!"

Pred izplutjem smo v kokpitu - pred očmi turističnega plebejstva - plemiško popikali kolutke salamce in kocke sira. Privezi so se bili medtem že povsem napolnili (ura je bila 15), tako kot se za Hvar tudi spodobi, in "privezni mojster", ki je začel operirati pred njimi, je malo špegal že tudi proti nam. Ampak mi smo najdražji privez na vzhodnem Jadranu raje prepustili komu drugemu in se prestavili okoli zahodnega rta otoka v Stari Grad. Tam sem, tik pred vstopom v luko, iz rokava potegnil še džolija: ko sem se prepričal, da je hotel Arkada zaprt, sem posadki namignil možnost zastonjskega priveza ob hotelskem pomolu...
Čofotanje. Po kočerji v podobi puranovih zrezkov s sirom smo se na večerno pivce sprehodili v mesto, kjer smo našli zelo prijetno domačo gostilnico.


nedelja
Jutro smo začeli s tradicionalnim zajtrkom referenta za tehnična vprašanja, z jajci na pašteti. Izpluli smo bolj zgodaj kot prejšnje dni, kajti barko je bilo treba vrniti do 15. ure. Na izhodu iz Starogradskega zaliva smo dvignili jadra v močnejši burji od napovedi, zato smo odvili le pol glavnega jadra in podobno velikost genove. Do sredine Hvarskega kanala je 30-35 vozlov burje 14-tonska Elanka zlahka obvladovala, ko se je veter okrepil na 38-40 (sunki 42), pa sta nas refetanje robov jader in poslabšana vodljivost barke prisilila k dodatnemu krajšanju. Kljub vsega četrtini jader smo valove še naprej rezali s hitrostjo nad 5 vozlov.

Nato pa je bil že skrajni čas za "pravi" adrenalin. Na vstopu v Splitska vrata, v katerih je bilo razmeroma zatišno, smo rahlo zaspali ob opazovanju ogromnega italijanskega trajekta (še pred njim sta s polnimi jadri leteli mimo vodeči jadrnici Viške regate, na kateri je na koncu spet zmagal Puh z Velikim Viharnikom). Predvsem Siro Krmar je imel svoje znamenite zasanjane minute in kar naenkrat smo se znašli zelo blizu obale Šolte. Pred križanjem smo ugotovili, da imamo čez levo škotino privezan gumenjak - in že sva Matjaža bezljala po premcu. Medtem smo na srečo odpluli mimo najbolj izbočenega dela Šolte, kajti krmar je nenadoma oznanil, da krmilo ne deluje več. Beri: obrnil ga je do konca v eno stran... Nismo si še dolgo oddihovali, ko smo ugledali nasproti motorirajočo jadrnico z nekaj odprte genove, plovečo točno na nas. Šele dvajset metrov pred nami, ko smo bili že prepričani v katastrofo, je agresor vendarle zavil ostro v svojo desno. Pospremili smo ga s pestmi in kletvicami. Ko smo končno pokrižali proti Milni, je kazalo, da so razburljivosti končane. Vendar, ko smo odvrnili pogled od čolna vodstva regate, divje poskakujočega čez valove, smo ugotovili, da smo spet čisto blizu obale, tokrat Bračeve, krmilo pa je ponovno "nehalo delovati". Po nekaj psiho-trenutkih nas je rešil motor.
Odmotorirali smo na bencinsko črpalko v Milno. Tu pa se je začela kriminalna komedija. Črpalka je bila zaprta (nategnili so me že drugič zapored), kar je pomenilo, da smo morali nazadnje gorivo doplačati v v marini. In pazi zdaj: čarterist nam je za gorivo hotel zaračunati, reci in piši, 450 €! Po pravilniku namreč zaračunajo trojno ceno. Vse v redu, če nam ne bi bili ravno oni zagotovili, da bo črpalka v Milni zagotovo odprta tudi na nedeljo. O ne, na take finte nas pa ne boste! Če skrajšam, na koncu smo se s sposojenima sodoma sami odpeljali do prve cestne črpalke in gorivo tudi prečrpali v barko. Prihranek: 300 €...



Statistika RJJ 1-10

nedelja, 2.10.2011: Dobrča, 1634 m


Za vrh, na katerem sem bil že velikokrat, sem se zmotiviral šele z izbiro pristopa z "manj zanimive" strani, ki pa se je izkazala za vse kaj drugega. Poleg prelepih Bistriške in Lešanske planine me je navdušila tudi prepoznava lepega gorsko-kolesarskega pristopa. Nova potrditev, da zbiranje žigov (za Tržiško PP) sploh ni nesmiselno početje. :)
Domačini za izhodišče množično uporabljajo parkirišča ob makadamski cesti z Brezij, ki se nad Breško planino trenutno konča na višini 1060 m (nadaljevanje je prevozno le za terence in traktorje), jaz pa sem izbral mnogo bolj samotno pot, ki pelje do Bistriške planine iz Tržiča mimo Cenove gube. Priključil sem se ji z razcepa gozdne ceste nad Kramarjevo gubo, 720 m.
Šele dol grede sem na ravnem delu grebena, 50 m pod vrhom, opazil tablico za Lešansko planino in na moje veliko presenečenje se je izkazalo, da se s planine vzpne na greben gladek, "z angleško travico ozelenjen" traktorski kolovoz, ki je speljan dovolj zložno, da omogoča kolesarski vzpon! To me je vzpodbudilo, da sem si bolj natančno ogledal tudi mrežo traktorskih poti pod planino in ugotovil, da se je možno strmi, kuglasti direktarici, po kateri vodijo markacije, zlahka izogniti po cikcakasto speljanem, povsem lepem kolovozu.

dnevnik 2011, mali srpan (julij) - kimavec (september)