dnevnik 2011, vinotok (oktober) - gruden (december)

Dnevnik 2011, mali srpan (julij) - kimavec (september)

24.-25.9. G Koroška in Kranjska Rinka - Skuta - Štruca
17.9. G Jerebikovec iz Radovne
10.9. G Storžec, lovska steza prek V pobočja
4.9. G Begunjščica
28.8. G Košutica
21.8. K Bogenšperk - Ostrež
13.8. K Paški Kozjak
6.8. K Slivna - Zasavska Sveta gora
2.8. K Pokojišče - Rakitna - Krim
31.7. KG Tolsti vrh
27.7. K Goričko
16.7. G planina Korošica
10.7. G Kačji rob - Ratitovec


sobota - nedelja, 24.-25.9.2011: Koroška Rinka, 2433 m - Kranjska Rinka, 2453 m - Skuta, 2532 m - Štruca, 2457 m


Buntaro-san je djau: "To je samo stvar čakanja ob zelo dolgi reki, po kateri pa naposled zmerom priplavajo trupla sovražnikov." Ni kej, Japonc je mou čist prou, tko je tud do mene po dvanajst let'h prplavou zadn žig Kranjskih vrhov.

Na cesti proti spodnjima postajama tovornih žičnic me je najprej presenetil smerokaz h 'Gorniškemu centru Dava Karničarja', malo naprej pa parkirišče in znak za prepoved vožnje v zadnji klanec. Še dobro, da z odhodom tokrat nisem odlašal do čisto zadnje minutke... No, izkazalo se je, da skrajšanje vožnje sploh ne pomeni omembe vrednega podaljška, pri žičnicah sem bil namreč v 11 minutah povsem zložne hoje. Nato sem zavil na Lovsko pot, ki sem jo želel oceniti s smučarskimi očmi. Ugotovitev: leta 2006, ko nam je zmanjkalo snega pod smučmi že 50 m pod kočo, sploh nismo veliko zamudili!
Namesto oskrbnice sem za šankom dobil gospodarja PD, Rudo, s katerim sva padla v tako razgreto debato, da zraven sploh ni mogel pripravljati enolončnice za naslednji dan. Glavni temi sta bili ponedeljkove volitve novega predsednika PD (Tine Marenče proti podžupanu, SDS-ovcu Bojanu Homanu, baje nekdaj za kratko celo članu ferajna, dokler ni padel v neki smeri) in ideja za ferato na Dolgi hrbet. Med drugim sem izvedel, da je bil Ruda med tistimi, ki so nadelali šolsko ferato v Gonžarjevi peči pri Velenju in da Kranjčani nadelajo večino zavarovanih slovenskih poti.

Za zajtrk sem pojedel "hemendeks", ki ga je od ocene odlično ločila le Rudina preveč tresoča roka pri soljenju :). Ob 7h sem zapešačil kot prvi. Ob poti do spomladanskega smučišča sem na veliki skali opazil naslikan velik rdeč križ, o katerem sem bil na eni od slik v jedilnici slučajno prebral, da so tako označevali poti Čehi, ki so v avstrijskih časih pomagali ohraniti slovenski značaj jezerskih gora!
Zavarovana pot na Križ / Koroško Rinko je, 27 let po mojem prvem obisku, izgledala čisto drugače od tistih nekaj retuširanih prizorov iz mojega spomina. Zahtevnost je takšna, da je treba biti na nekaj odsekih previden - predvsem, če jo želiš premagati s palicami v eni roki :-))). Sicer pa so bila varovala dobesedno brezhibna, kar se na domačem terenu skupine, ki nadeluje naše zavarovane poti, seveda tudi spodobi.
Prehod do sosednje Kranjske Rinke sem si skrajšal s prečnico čez nagnjene plošče, tako da mi je do vrha ostalo samo 80 m vzpona. Tudi do markirane poti na Skuto sem udaril bližnjico po vznožju Kranjske Rinke, sledeč sledovom predhodnikov. Najvišja "stezička" se je sicer zaključila pred gladkim pečevjem, zato sem moral zaviti levo dol in šele malo nad kraškimi jamami na dnu se je dalo lepo prečiti proti desni. V bistvu ravno na pravi višini. Do markirane poti sem med strmim "kraškim" pečevjem uspel privijugati brez težav, nadaljevanje do vznožja vršne vzpetine Skute pa ni povsem sprehajalno, kajti sredi melišč preseneti prečnica čez strme in gladke plošče, naježene s klini. Pod Skuto sem na glavo končno posadil tudi čelado, kajti nad menoj je bilo presenetljivo veliko še zgodnejših planincev. Vendar ni bilo nobenih problemov, saj je pot čez steno speljana zelo pametno, tako da so mesta, kjer bi te lahko zadelo zapadno kamenje, zelo redka. Pot je lepa in zanimiva, težavnostno pa za stopnjo lažja od tiste na Križ. Na Skuti prvič nisem bil sam, pač pa v številni družbi.

Eden od glavnih ciljev ture je bila osvojitev sosednje Štruce, ki je od markirane poti oddaljena vsega nekaj minut. Vrh označuje piramida iz zloženega kamenja. Značilna kompaktna pečina Štrucine glave se začne že kak meter pod njo.
Nazaj do markacij sem prečil po širokem vršnem slemenu, 30 m niže pa na razpotju zavil proti Dolgemu hrbtu. A daleč nisem prišel, saj me je že po 20 metrih plezanja po odprti in nezavarovani prečnici vse minilo (palice mi pri tem seveda niso bile v pomoč...). Po eni strani sem se pazil prevelikih telesnih naporov, po drugi pa sem bil bolj utrujen psihično, saj mi je, pet let po zadnji plezariji in še več od hoje po zavarovanih poteh, navajenost na globino zelo padla.
Obrnil sem in se po transverzali spustil na Velike pode. Spust čez 100-metrsko steno me je morda še bolj šokiral od začetka poti na Dolgi hrbet. Za slednjo pač vsi vemo, da je zahtevna, od transverzale pa bi pričakoval bolj ziheraško opremljenost. Pa je spust čez strmo steno, ki je sicer zelo razčlenjena, a tudi zašodrana, brez enega samega klina. Neverjetno. Vsi planinci, ki so mi prihajali nasproti, so me spraševali, ali je tudi višje tako težko! Sam sem se sicer spuščal kar ob uporabi palic, skale sem se oprijel redko kje.
Pod Dolgim hrbtom sem si privoščil amatersko napako - spregledal sem označeno bližnjico do Mlinarskega sedla, kar me je stalo nepotrebnega ovinka do srede Velikih podov in 100 m bonus vzpona do sedla. Mimogrede, v megli se na teh izjemno razdrapanih podih ne gre hecati, saj je oznakam še v soncu težko slediti.
Na Mlinarskem sedlu sem si mislil, da imam pred seboj samo še počasen, uživaški spust do izhodišča. No, ko je pot (nekdanji pastirski prehod!!) zavila v strmo steno, sem se hitro spomnil sestrinih neprijetnih spominov. Prvih 100 m je spust zelo "psiho", kajti čez odprto steno se spuščaš po nezavarovani in grdo zašodrani poti. Za gor verjetno ni nič težkega, spust pa je "bljak"! Zadeva me je tako napsihirala, da sem se tudi niže, kjer je pot bolj normalna, spuščal previdno počasi, tako da sta me 100 m pred vznožjem ujela plezalca (iz Jubilejne), ki sem ju bil s sedla videl še na grebenu Dolgega hrbta. Bejba je priložnost klasično izkoristila za rafalni čvek, kar mi je prišlo zelo prav, da sem se sprostil.

sobota, 17.9.2011: Jerebikovec, 1593 m, iz Radovne


Ena kratka (no, krajša) za ljubitelje brezpotij.

Vzpon po opisu legende brezpotij, Tončka. Za Gogalovo kmetijo smo na robu gozda zavili desno, na peščeni kolovoz, po 50 metrih pa na gozdno vlako, levo gor, in v tej smeri - čeprav kakšne prepričljive poti ni bilo - pristopili v Zadnjo dolino (oziroma, besniško, Tončkov žleb). Ko se je desno nad nami dvignila skalna stena, smo čez nekaj minut na njenem pomolu ugledali lovsko prežo, do katere je bila prek strmega prehoda speljana z debli utrjena stezica. Popolnoma slučajno smo se odločili malo pofirbcati, izkazalo pa se je, da je bila to odločitev dneva, kajti na drugi strani se nadaljuje lovska steza, atraktivno vrezana v strmo pobočje. Tudi njo smo šli samo malo pošnofati, potem pa na prvem robu zavili navzgor in se naslednjih 400 višinskih metrov vzpenjali po strmem pobočju, poraslem z resjem in redkim drevjem. Čeprav so se obrisi steze (oziroma vsaj dveh), dopolnjeni z živalskimi stečinami, pojavljali samo občasno, orientacija ni bila zahtevna, saj smo se na splošno vzpenjali bolj ali manj naravnost navzgor. V najslabšem primeru je bilo treba samo zaviti k robu nad Zadnjo dolino. Nad višino 1200 m smo zadeli na malo bolj "konsistentno" stezo, po kateri smo dobrih 100 m višje dosegli prečno potko, ki je vrisana na nekaterih zemljevidih. Tu nam je prišel prav GPS, kajti nadaljevanje proti levi je vse prej kot primer prepričljivosti. V poševnem spustu čez strme trave nekaj časa slediš zelo dvomljivim sledem, potem pa se na srečo spet pojavi nedvoumna stopnička steze. Po izgubi 40 m višine se znajdeš na izrazitem pomolčku. Tu se zabrisana steza obrne spet navzgor, nadaljevanje proti sedlu na zahodni strani vrha pa potem ni problematično.
Za spust smo izbrali "divjo" direktarico po "Tončkovem žlebu". Zaraščeni svet pod sedlom smo obvozili po slepem kolovozu proti levi, se po "čistem" gozdu spustili do grabna in nadaljevali po nasprotni strani. Strmo vznožje pobočja sem - medtem ko sta se Butca pajsala po z listjem nastlanem žlebu - prelisičil z elegantnim prečenjem v levo, s čimer sem brez vsake težave dosegel vrh odprtega sveta Zadnje doline. Navaljeno kamenje in pošodrani drn v njej sicer nista nudila posebnega užitka, hujše ovire pa tudi ne. Niže, ko se grmovje zapre, se je priporočljivo spuščati po levi, v vznožju presenetljive navpične stenice - ki je seveda ista, na katero nas je bila med vzponom zvabila lovska preža.

Kopanje v krednem jezeru ni več tako prijazno, kot je bilo svoje čase. Privatnik je porušil mostič čez (ledeno mrzlo) Radovno, svoj pašnik obdal z električnim pastirjem (če ga primeš za dve sekundi, dobro useka...) in izgubil prijaznost. Vzdušje sta popravila B&B, ki sta tokrat pozabila doma vso kopalno robo... Do avta smo se vrnili s skoraj dvokilometrskim ovinkom mimo Klemenčiča, turo pa uspešno zaključili pri Psnaku, z ajdovimi krapi in kislim mlekom.

sobota, 10.9.2011: Storžec, 2132 m, lovska steza prek V pobočja


(Ostanki) lovske steze prek vzhodnega pobočja = lepa popestritev pristopa na Storžič.

Storžič, še ena od točk Tržiške planinske poti, ki sem se je to poletje oprijel, da se ne bi spozabil s kakšno - za moje oko - prehudo turo. Tokratni načrt je bil enostaven: iz Podstoržiča na Bašeljsko sedlo + maaalo poživitve z lovsko stezo, vsega skupaj pa naj ne bi bilo za več kot poltretjo urico. Khm, kako je z mojimi načrtovani časi, smo videli že večkrat. Začelo se je takoj za Dolom, kjer znak oznanja, da je gozdna cesta v dolino Reke namenjena samo za gozdarsko uporabo, pa še neka splošna zapora čez poletje je bila omenjena. Ker sta se na parkirišču pri rampi iz svojega avta ravno basala dva planinca, sem ju posnemal, ampak naj me kokla brcne, če se bom ob koncih tedna še kdaj ustavil pred takim znakom. Moj avto je v primerjavi z gozdarskimi tovornjaki in delovnimi stroji dobesedno smešno nepomembna motnja - za cesto in za naravo!! Dokončno mi je pa prebilo, ko sem si šel pobliže ogledati slap prvega desnega pritoka in se pri tem spotikal čez pirovske piksne, kanistre olja za motorke, ipd. Prekleti gozdarski prostaki!!!

S tričetrturnim cestnim bonusom sem opravil z ležernim korakom, nato pa me je pospešil prihod (z avtom...) dveh novih planincev. Na sedlu sem najprej zavil na bližnji Bašeljski vrh, kar je obvezna uvertura pred naskokom na lovsko pot, saj je najboljše mesto za ogled njenega poteka. Še posebno natančno si je treba zapomniti začetno točko, ki je zamaskirana v najboljši lovski maniri - pot se prikaže šele po 10 metrih preboja skozi gosto ruševje!
Prva polovica prečenja do Škarjevega robu je potekala kar v redu, prehode sem lovil brez posebnih težav. Skozi uvodno, največjo rušnato plantažo popelje široka poseka (to je spodnji od dveh vzporednih obrisov, vidnih od daleč!), na izraziti pomolček pa se povzpneš po shojenih sledeh med ruševjem. Zadaj se steza nadaljuje le dober meter nad robom stene, vendar tega niti ne čutiš, saj pogled v globino preprečuje rušnata "ograja". Potem ko se po prečkanju prve grapice vzpneš pod gladko stenico, sledi dobrih 20 m spusta čez majhen mel. Spodaj v ruševju spet ujameš izseko, ki pripelje ravno nad 4-metrski prag v drugi grapici. Tu sem se verjetno odločil napačno - mimo pragu sem zlezel navzdol ter po vodoravni "poti", o kateri je pričalo nekaj požaganih vej, zavil med smreke, kjer imajo gamsi svojo spalnico. Tam sem se znašel v slepi ulici, oziroma nisem našel nadaljevanja steze, zato me je doletela nekajminutna gimnastika z vsemi moškimi in ženskimi orodji: dvovišinska bradlja, krogi, greda, konj z ročaji itd. Ta molža me je stala kar nekaj moči. (Verjetno se je bolje povzpeti po grapi nad pragom vsaj 30 m više in prečiti pas ruševja po najboljšem prehodu; če nič drugega, je molža vodoravno ali poševno navzdol veliko lažja kot navzgor!) Po tretji grapici sem se povzpel 10 m, nato me je skozi ruševje popeljala solidna izseka. Na naslednjem odprtem pasu (z manjšim meliščem) sem imel vse bolj dvomljive lovske smeri dovolj, zato sem se odločil poskusiti po svoje in naslednji rušnati pas prečil zgoraj, pod pečevjem. Zadaj je že usad, ki ga z Bašeljskega vrha vidiš povsem na desni. Malo nad usadom sem našel ne pretirano prepričljivo izsekano potko, ki pa me je brez težav v položnem spustu popeljala čez rob, kjer se je končno odprl pogled na Škarjev rob. Videno ni bilo razveseljivo, saj me je do markirane poti ločila večja razdalja od pričakovane in to prek ne ravno enostavno prehodnega sveta. Lovski prehod se spusti v vznožje strmejšega, z grapicami prepredenega pobočja in se, kot kaže, v nadaljevanju spušča poševno navzdol, kar seveda ni bila moja smer, zato sem se vrnil nazaj do usada in poskusil višje nad njim. Končalo se je s spustom v krušljivo grapico, čemur je sledila neprijetna prečnica po travnatih poličkah, s 30 m lufta pod nogami. Na srečo se je že prva naslednja grapa izkazala za prehodno. Iz zatrepa na njenem vrhu sem brez težav izstopil v lahek svet na desni, po katerem sem - seveda je bil vmes še en rušnat pas - bolj ali manj vodoravno prečil do Škarjevega robu. Po skoraj dveurni odisejadi sem 20 m niže stopil na označeno pot.
Zaradi vseh podaljškov, ki so se nabrali med vzponom, sem imel ob prihodu na vrh pijače samo še za jezik namočiti. Posledica je bila sprememba načrta; namesto čez Škarjevo peč in Javorniški preval (še zadnja preostala neprehojena Storžičeva pot), sem se napotil proti najbližji gostilni, to je Domu na Kališču.

Suma sumarum, lovska pot je tehnično lahka, zaplete se le pod Škarjevim robom.

Arhiv:
Storžec, lovska steza prek južnih strmali, 2006

nedelja, 4.9.2011: Begunjščica, 2060 m


Po Bornovi poti do Prevale ter čez Kalvarijo na vrh. Dol po Smokuškem melu.
Skozi Bornov predor je šlo brez težav tudi brez svetilke, k čemur je gotovo pripomoglo svetlo sonce (s svojega prvega prehoda se bežno spominjam, da takrat ni bilo vse tako gladko). Kolone družin z majhnimi otroki in upokojencev sem se otresel takoj, ko sem zavil proti vrhu. Kalvarija je povsem upravičila svoje ime; ne samo da je pot res strma (kar mi je običajno všeč, saj omogoča hitro pridobivanje višine), pač pa "ova noč nije bila moj dan" - nikakor nisem mogel ujeti pravega ritma hoje, mučil sem se čez vso strmino.
Za spust sem imel v načrtu Šentanski plaz, a je vskočil Smokuški. Na pomolček, severno pod vrhom, sem sicer skočil samo na ogled SZ grebena, zagledal pa tudi krasno možnost za lahek sestop. Sicer sem bil vedno mislil, da bom ta plaz smučal, ampak tudi peš je v redu :). Več kot polovica mela je odlična!

nedelja, 28.8.2011: Košutica / (Ljubeljska) Baba, 1968 m


Z zadnje serpentine ljubeljske ceste po lovski stezi naravnost do meje, vzhodno od Rjave peči. Mimo pasočih se konjičkov po obmejni stezi do vznožja Košutice, kjer smo se ločili. Pasja mama je s štirinožcema nadaljevala po zahodnem grebenu naravnost na vrh, midva z Alešem pa sva prestopila mejno ogrado in prečila do Dovjakovega sedla. Na Košutico sva se povzpela po zanimivi poti Gerharda Orascha. Zahtevni del je kratek, vendar dovolj težak, da drena tu nikoli ne bo.
Arhiv:
prelaz Ljubelj - Rjava peč, 2006
planina Korošica, 2011


nedelja, 21.8.2011: Bogenšperk - Javorski Pil - Ostréž, 856 m


Vročina in nobenih gostiln, zato žicali.

Iz Litije smo zakolesarili razmeroma zgodaj, ob pol 10h, vendar smo bili že do Bogenšperka veseli vsake sence. Ohladitev v nekdanjem Valvasorjevem gradu nam žal ni uspela, kajti ogled je možen le v vodeni skupini, vsako polno uro. Čakati seveda nismo imeli namena. Do cestnega prelaza nam je ostalo še nekaj zložnega vzpona, ko smo zavili z glavne ceste, pa smo na moje presenečenje kmalu zapeljali na makadam. Lej, lej, morda pa tura sploh ne bo tako zanič (beri asfaltna)... Po razglednih, občasno na srečo tudi senčnih slemenih smo skozi vasi Vrata, Višnji grm, Razbore in Ježni vrh sledili razgibano speljani cesti, izmenično makadamski in asfaltni. Če bi bilo manj vroče, bi bilo prav idilično. V Ježnem vrhu smo brez težav zadeli gozdno cesto proti Preski nad Kostrevnico, na kateri smo bili še posebno veseli gozdne sence. Ko smo za razgledno kmetijo dosegli makadam nad Presko, je bil zaradi žiga BKP potreben ovinek navzdol. Na križišču s planinskimi smerokazi na začetku vasi - ki je verjetno nastala iz zidanic nad enimi najsevernejših vinogradov v teh koncih, znamenju, da je tu že Dolenjska - zaviješ desno, proti severu, in se po malenkostnem vzponu strmo spustiš do samotne kmetije Spodnje Tisje. In kaj je tu takega, da si zasluži žig? - Partizanski spomenik boju z Nemci v decembru 1941. Za ljubitelje revolucionarjev pa lahko omenim tudi doprsni spomenik Francu Rozmanu Stanetu.
Od priključka gozdne ceste iz Ježnega vrha nas je čakalo še 50 m vzpona in spet smo bili na enem od slemen. Pred hribom Grmada smo se navdušili nad bližnjico po izredno gladkem gozdnem kolovozu, gosto označenim s črkama LP. Žal smo malo pretiravali in LP-jem sledili še čez makadam. Po uživaškem gorskokolesarskem spustu - po stezi in globoko vrezani vlaki - so nas pripeljali na makadam nad vasjo Gobnik na južni strani. Tu nas je spravila v dilemo tabla, ki je obljubljala 1 km oddaljeno turistično kmetijo. Misel na pijačo je bila zelo vabljiva, vendar se nam je zdelo, da smo že itak preveč iz smeri. Zavili smo levo in se do "izgubljenega" makadama začuda pripeljali skorajda brez vzpona. Za vasico Nova gora je sledil osvežilni spust po asfaltu do cestnega prelaza Javorski Pil, kjer smo se sicer vrgli v senco in pomalicali, vendar smo bili s pijačo že precej na kratko, tako da smo sanjali samo še o prvi gostilni. Žal je kazalo, da nas tura ves čas vodi po tako odmaknjenih vukojebinah, da obeti niso bili rožnati.
V naslednji vasi, Javorje pri Gabrovki, smo žig našli na dvorišču ene od hiš na levi strani ceste, od prebivalcev pa ni bilo na spregled niti enega. Glede na sonce v zenitu, nič čudnega. Nadaljevanje proti vasi zanimivega imena, Velika Goba, nas je najprej peljalo čez razgledne travnike, kjer nam je pogled uhajal predvsem na hrib Kamnik na desni, z izstopajočo steno Veliko pečjo. Na slemenu severno od Kamnika se je na krasni legi kazala tudi neka vasica - da gre ravno za našo Veliko Gobo, pa smo dojeli šele, ko smo morali zagristi v svinjsko strm makadamski klanec pod njo. Še dobro, da je bila najhujša strmina v senci. Gostilne spet ni bilo, zato po nekaj minutah senčenja ni bilo druge, kot da nadaljujemo. Hrib z imenom Hrib smo obkrožili po asfaltni cesti, ki se nato s kratkim spustom priključi široki, novi cesti Litija - Radeče. Upanje, da je to znak za kak večji kraj na prelazu, se je izjalovilo, saj je Velika Preska celo precej manjša kot sem bil pričakoval; sestavlja jo vsega kakšnih 10 številk. Potem ko sem prekrižaril celoten zaselek, sem pri prvi hiši končno opazil živega človeka; gospo sem napadel z zvitim vprašanjem: "A imate v tej vasi kako gostilno?" Namig je bil razumljen pravilno, ponudila je vrč osvežilnega soka, hehe. Medtem ko sem pri sosednji hiši (večji zasebnik) med žigosanjem kramljal z mladim gospodarjem, sta se B&B preselila za senčno mizo, kjer je ob mojem povratku poleg novega vrča pijače stala že tudi skleda s pecivom. Idila bi bila popolna, če bi se domači cucek v tem času odklatil naokoli in se slinil po drugih ljudeh.
Uro pozneje, potem ko smo za konec odbili nekaj klasičnih nasvetov za nadaljevanje po asfaltnih cestah, smo zavili po makadamu proti severozahodu. Sprva je šlo nekaj malega še navzgor, v gozdu pa smo pri križu in znaku za konec vasi odvili desno, na markiran gozdni kolovoz. Po njem je šlo rahlo navzgor le nekaj prvih metrov, potem smo imeli do konca dneva pred seboj skoraj samo še spuste. Na cestnem prelazu, kjer smo ponovno zapeljali na asfalt, se nam je na severno stran odprl pogled na hriboviti labirint "pravega" Zasavja, v katerem je s svojo podobo še posebno izstopal Žamboh. Hitri spust do vasi Polšnik je, žal, prinesel novo razočaranje, kajti obljubljeno nam gostilno smo sicer res dobili, vendar informacija ni bila popolna. Na oknu nas je namreč pričakal list z napisom 'Zaprto zaradi adaptacije'. Tristo zelenih! Osemsto kosmatih! Na srečo se je vsaj ovinek do zadnjega žiga, zaselka Preveg pod hribom Ostrežem (domačini naglašajo na e-ju!), odvil bolje od pričakovanj, saj je vzpon komaj vreden omembe. Žig se dobi pri zadnji hiši, kjer pa se skriva past. Njena osamljena prebivalka, 80-letna Pepca Košir, se je namreč izkazala za uničujočo nakladačico, ki smo ji po celi uri komaj ušli proti vrhu. Proti koncu smo se že resno spraševali, ali sta bila tista dva pira vredna muk. :))
Od Pepcine kmetije je le 200 m kolovoza do vznožja vršne vzpetine, kjer smo kolesa priklenili k mini kozolčku ter peš osvojili vrh v pičlih 10 minutah. Cerkvica ni nič posebnega, v razgledu pa izstopa kralj Posavskega hribovja, Kum.
Nazaj grede smo od mame Pepce kupili 2 litra njenega šnopca, s katerega pridelavo se je bila prej tako hvalila, tendenco po ponovitvi klobasanja pa sva midva z Alešem tokrat hitro presekala. :) Spust v savsko dolino je bil, z izjemo vložka skozi Zgornje Tepe, en sam strm šus. Po glavni cesti smo se vozili dober poldrugi kilometer, nato pa zavili na levi breg, kjer skozi manjše vasi ni nobenega prometa. Savska dolina med vasjo Sava in Litijo me je presenetila s svojo širino.

(58 km, 1150 m)


sobota, 13.8.2011: Paški Kozjak


Ena zadnjih točk (ostali so še trije vrhovi, muzej in vrt), potem se bom končno znebil več kot 30 let stare knjižice SPP. Turo sem zaokrožil s pomočjo Šaleške planinske poti, ki je ponudila nepričakovano zanimivo gorsko kolesarjenje.

Asfaltni začetek nas je iz Velenja valovito peljal skozi Bevče in Lipje do sv. Janeza na Peči (stoji na zanimivi pečini lehnjaka), od katerega sledi presneto strm vzpon do razcepa pri Zajcu. Na levo smo bili v dveh minutah pri razgledni kmetiji Gonžar, ki stoji na manjši planotici nad Gonžarjevo pečjo, v zadnjem času znano po zavarovani plezalni poti, težavnosti D/E (ocena GV Klemena Volontarja, ki ji povsem pritrjujem). Poleg žiga ŠPP smo nenačrtovano izsušili še vsak svoj radler, dva pa se nista (u)branila niti borovničk.
Nad Zajcem nas je čakal še zadnji del asfaltne strmine, na vrhu katere se cesta končno spremeni v makadam, za kmetijo Vodošek pa v poljski kolovoz. Mimo domačinov, ki so z njive ravno pobirali krompir, smo se zložno dvignili do samotne kmetije Osredčan. Travnati kolovoz nad sadovnjakom nas je popeljal v gozd, kjer se spremeni v zelo lepo vozno vlako. Kaj so imeli v mislih Gonžarjevi, ki jih naš načrt ni prepričal (predlagali so nam asfaltno cesto, hihi), smo razumeli šele, ko smo dosegli grobo razširjeni odsek. Kamnita podlaga je bila popolnoma nevozna, vendar nas tistih nekaj minutk porivanja seveda ni ganilo, saj smo navajeni marsičesa hujšega. Po vzhodni strani Ramšakovega vrha nas je že razvajal zlikan kolovoz. Povsem zahodni rob ograjenega Ramšakovega travnika je poskrbel za minutko neodločnosti, saj je bil naš zemljevid očitno že zelo zastarel - izkazalo se je, da solidni makadamski kolovoz po novem obide Veliki vrh po levi. Ko smo za njim zapeljali na makadamsko cesto, smo imeli do kmetije Jurk(o) le še dobrih 5 minut zložne vožnje.
Hrib Visoko smo, podobno kot Ramšakov vrh, obkrožili po vzhodni strani, le da tu po gozdni cesti. Ko smo prišli iz gozda, so nam pogledi najprej uhajali na strme Maršnakove travnike na nasprotni strani doline, malo naprej pa se je že razkošatil hrbet Paškega Kozjaka. Res je dolg, pa smo ga videli le zahodno polovico, od Špika do Štrukljevega vrha! Do Planinskega doma nam je ostalo še 100 vm makadama in 30 asfalta.
Poleg pijače smo naročili dve porciji pohorskega lonca, ki nam je razkril, da kljub drugačnemu občutku že premoremo precej lakote. Zadeva se od običajnih gorenjskih enolončnic razlikuje na primer po tem, da vsebuje tri vrste mesa in gobe. Ocena: z la(h)koto pomazano.

Pred spustaško polovico ture nas je najprej čakalo še slabih 100 m makadamskega vzpona do cerkve sv. Jošta. Preden smo se opremili za spust (prvič sem preizkusil borderska očala, ki s prilegajočo peno preprečujejo pihanje v oči), smo, kot imam zadnje čase navado, na kratko vrgli oči po priimkih na pokopališču in za najbolj znamenitega razglasili tegale: Verboten. ;)
100 vm pod vrhom smo zavili na prvi levi odcep, ki ga čez 200 m prečka markirana vlaka. Pripelje do prve kmetije. Sledi kratek, vodoraven makadamski vložek do zadnje desne hiše. Markacije bi se morale nadaljevati po travniškem kolovozu ob njej, a je bil pregrajen z nizko žico. Od domačinov smo dobili nasvet, naj ograjo obidemo kar po travniku. Čudaški predlog se je sicer razjasnil ob pogledu na čredo ovac, dvigovanja čez ograjo pa nas 100-metrski obvoz vseeno ni rešil. Nato je na vrsti 150 vm spusta po precej zahtevni gozdni vlaki, ki je bila nekajkrat na meji voznosti že za moška, medtem ko je turna smučarka najprej malo pešačila, potem pa izumila rešitev s sedenjem na štangi, ob uporabi "dvojne spidvejske nogice". Na srečo ji je uspelo brez poletov :). Na drugi ravni slemenski stopnji, poseljeni z nekaj hišami, je začelo kapljati. Kot naročena se je prikazala nedokončana garaža in za 5 minut postala naš dom. Ko smo 300 m naprej, v slepi ulici pri zadnji hiši, spraševali za nadaljevanje (nasvet se je seveda glasil po cesti v dolino...), se je ulilo malo bolj zares. Za 4 minute smo obmirovali pod napuščem, potem pa nadaljevali po travniškem kolovozu za hišo. Na strmem travniku najprej malo v desno, nato naravnost navzdol in spet smo bili na gozdni vlaki. Ta je bolj prijazne vrste, tako da se je Eva do kapelice na križišču prikotalila nasmejana, oznanjajoč: "Jaz se vozim!" :) Do kmetije Ramšak, kjer me je čakal zadnji žig dneva, je ostalo samo še 500 m vodoravnega makadama.
Spust proti Hudi luknji smo zakomplicirali. Namesto da bi se vrnili do kapelice, kot nam je svetovala domača gospa, smo zavili navzdol že 150 m od Ramšaka. Pri prvi kmetiji smo se ubranili vabila na mošt, pri drugi se seznanili s še zadnjim od prijaznih psov tega območja, nato pa kmalu ugotovili svoj zajeb, saj se je cesta spremenila v blaten kolovoz. Na srečo se ni končal v kakšni slepi ulici, temveč smo dolino dosegli celo dokaj kulturno.
(32 km, 850 vm)


sobota, 6.8.2011: Pivkelj (Slivna), 880 m - Zasavska Sveta gora, 852 m


Tretja tura po Badjurovi krožni poti, z zadnjim žigom Moravške planinske poti. Inšpektor B me je najel za spremstvo madam B (psov na srečo ni omenil). Da taka postava pomeni cel kup zabavnega dogajanja, je že znano, in tokratna priložnost ni bila izjema.

Ko se po razmeroma lahkem klancu povzpneš do Spodnje Slivne, te pričaka kmetija, na veliko obkrožena z raznoraznimi umetniškimi domislicami. Nič slabše se ne odreže gostilna Vrabec (nekdanja turistična kmetija Kimovec), kjer naju je poleg domačega mačkona (z njim se je pobliže spoznala vemo kdo) sprejela zelo prijazna gostilničarka. Za skok do vrha Pivklja sva se uspela odlepiti šele po polurnem nakladanju. Začne se s strmim asfaltom, konča z gozdno vlako (s ceste se odcepi 100 m pred Planinskim domom), midva pa sva ga začinila še z nekaj lomastenja na divje, saj se nama je vmes zazdelo, da gredo markacije v čudno smer (navzdol, namreč). Na srečo sva kmalu zadela na stezo, ki naju je popeljala na vrh. Ta je, kot očitno vsi v tem koncu, opremljen z zvončkom želja, posebnost pa je kipec Jezusa v vitrinici.
Pametna sva bila tudi za nazaj, zato sva, namesto po markacijah (ki pridejo na vrh od tam, kjer se je bilo nama zdelo presumljivo), raje ružila po "stezi" skozi poldrugi meter visoko ščavje. Dobro, da dan ni bil vroč in da so kolesarko zamotile maline ;). Nadaljni spust je bil bliskovit in že sva pred gostilno sedela pri pijači. Pred slovesom, slabo uro kasneje, je gostilničarka častila sladoled, prelit z njenim sokom iz vrtnic!
Do Vač se cesta samo spušča. Ob pogledu na vas najprej pade v oko predimenzionirana cerkev, v naselju pa preseneti več dokazov bogatega kulturnega ustvarjanja; imajo celo zasebno gledališče. Gostilna Mrva, v kateri hranijo žiga Vač in Slemška, je bila na mojo žalost zaprta zaradi letnega dopusta, zato sva brez odlašanja nadaljevala s turo. Vzpon po makadamu je bil prvič prekinjen v sosednji vasici Klenik, kjer stoji povečano Vaško vedro (situla ne pomeni nič drugega kot vedro), v nadaljevanju pa z dolgim nizom tabel, opozarjajočih na potek izkopavanj in številne najdbe. Kar zanimivo. Glede na ne pretežko turo sva - kljub izostanku žiga ;) - zavila tudi k cerkvi na Slemšku, ki sicer ni nič posebnega, nima niti razgleda, vendar je bila vožnja tja čisto simpatična. Nadaljevanje proti Zasavski gori postreže z lepim prečenjem po makadamu, ki pa ni povsem brez vzponov. V zaselku Cvetež naju je zrajcal vonj po palačinkah, zadnja, povsem samotna kmetija Vovše pa je, kljub nič kaj vzdrževanemu videzu, navdušila s svojim šarmom (prodajajo tudi razne mlečne izdelke). Ker začetek povezovalnega kolovoza do asfaltne ceste na Sveto goro na zemljevidu ni jasen, sem se po nekajminutnem ugibanju spustil na travnik do kmeta, ki pa nama je - poleg želene informacije - skupaj s svojim border colliejem postregel tudi z enkratno predstavo zganjanja ovčje črede. Eva je bila zaradi pasjega "znanja" čisto paf. Kmet je bil več kot očitno vesel družbe, tako da se je njegovo nakladanje o pastirskih psih končalo šele čez pol ure!
Po travniškem kolovozu sva se spustila dobrih 40 m do niže ležečega travnika in pri tretji telegrafarci zavila levo, na neprepričljiv blaten kolovoz, ki pa je bil prava povezava do levega travnika, ki ga je bilo po kmetovih navodilih treba doseči. Na njegovem koncu izstopata v gozd dve vlaki, od katerih je prava zgornja. Po 10 m vzpona sva dosegla širok kolovoz, za katerega je moj gps potrdil, da je iskani. Sledi lepa vožnja do ceste; sprva gre celo malo navzdol, nato 70 m navzgor. Na asfaltu je Eva ob pogledu na nekakšen napis na cesti pripomnila, da je tod očitno potekala neka dirka. Kako blizu je bila, se je pokazalo čez nekaj minut, ko so se ob cesti začeli pojavljati gledalci, naju pa začeli prehitevati motoristi in nazadnje še avto direktorja dirke :-))). Smeh. Zmagati nama ni uspelo, saj je 150 m pred ciljem (in hkrati pod najhujšim klancem) vodeči kolesar švignil mimo in potem sva se uvidevno za 20 minut umaknila s proge. (Šlo je za 11. vzpon na Z.S.goro ob prazniku občine Zagorje.) Ko je tekmovalcev zmanjkalo, sva se povzpela do cerkve na vrhu.
Pred kočo sva v množici kolesarjev komaj našla prosto klop.
Turo sva zatem zašpilila po hitrem postopku; do Vidrge gre samo navzdol po lepem asfaltu, sledi blago vzpenjanje do prelaza Kandrše in končni spust po moravški dolini.

Zvečer je Aleš padel dol, ko je slišal, kje sva bila, saj mu je komaj nekaj ur pred tem, med službenim letenjem čez Zasavsko goro, sodelavec priporočal najino prečenje kot odlično kolesarsko turo...


torek, 2.8.2011: Pokojišče - Rakitna - Krim, 1107 m


Uvodni vzpon iz Borovnice do Pokojišča je bil najnapornejši del ture; neogretost, sopara in strma cesta pač niso najboljša kombinacija. V senci hiše na Pokojišču, na katero sta pritrjeni skrinjici Ljubljanske in Notranjske poti ter vzidan žig E7, sem si zato privoščil skoraj enourni odmor, med katerim sem uspel povsem posušiti tudi premočena oblačila.
Nadaljevanje do ceste Cerknica - Rakitna se je izkazalo za ležernejše od pričakovanj. Od sosednje vasi Padež gre vse do zadnjega vzpona ves čas le navzdol ali po ravnem. Še posebno lep je vodoravni odsek nad luštkanim grabenčkom Borovniščice. Zanimivo je, da gozdna cesta, potem ko prečka potok, 700 m teče v ravno nasprotno smer kot prej. Sledi edini pravi vzpon, ki ga je za 120 vm. Ker je, enako kot že vse od Padeža, potekal po prijetni senci, sem ga opravil z užitkom.
Pri malem zaselku Beč sem zapeljal na novo asfaltirano cesto, lepšo, širšo in temeljiteje urejeno od velike večine dolinskih. - Neverjetno! Sredi tedna je bila praktično neobljudena; srečal sem le nekaj motoristov in tri kolesarje. Še posebno markanten je preval Pikovnik, s katerega poleti pogled čez skoraj vso valovito Menišijo.
Na Rakitni sem se najprej lotil iskanja žiga LMP. Neuspešno, kajti pisarna krajevne skupnosti, v kateri naj bi ga imeli (pozneje se je izkazalo, da ta informacija itak ne drži več), je odprta zgolj ob četrtkih med 19. in 20. uro, c c c. Drugi del mojega programa se je odvil po načrtu; v trgovini sem kupil pločevinko radlerja in Delo, se zapeljal do jezera in se utaboril na obrežni klopci. Malica in skok - natančneje: penzionerski spust - v vodo (z mokrim lasiščem pač ni pametno sedati na kolo).
Vzpon na Krim je z Rakitne lahek. Prvi vzpon je tako zložen, da sem ga v glavnem prevozil z velikim prednjim zobnikom, pa tudi drugi (po vmesnem kratkem spustu) je polovico dolžine podoben. Konkretnejši je edino vršni del, še posebno zaključni klanec (prestava 1-2). V koči sem zaključek Lublanske mladinske poti proslavil z radlerjem in jabolčnim zavitkom.

Ostal mi je samo še spust. Po cesti sem se vrnil do sedla med Jazbecem in Malinovcem, tam pa zavil desno dol, na vlako, označeno z velikimi trikotniki. Kot se mi zadnje čase dogaja že kar obvezno, se je zadeva zelo hitro spremenila v napol izginulo. Ko sem med povožanjem nekih krepelc eno dobil med verigo in zadnje zobnike, sem samo še klel. Po izkušnji na Koseškem hribu sem takoj ustavil, zato ni bilo hujšega kot šmirasti prsti, ko je bilo treba padlo verigo spraviti nazaj na sprednji zobnik. Markirano vlako sem dosegel brez nadaljnjih zapletov, vendar so me tam čakali že novi. Najprej mi je blato zapacalo zadnje zavorne ploščice. Pomagalo je kratko odpenjanje vezne žice. Ko se vlaka prevesi navzdol, je podlaga postala zelo razrita, polna nasutega kamenja, okleščkov in blata, in ko sem skoraj izgubil nadzor nad kolesom, sem si rekel, da se je teh čudnih slučajev nabralo že sumljivo veliko in da bo najbolje, če se takoj zresnim... Na prečni gozdni cesti so bile vse težave dokončno za menoj. Ko sem na Plehanovem lazu zavil z glavne asfaltne na gozdno cesto proti Zabočevemu, je bilo treba samo še paziti, da si ob velikih hitrostih ne bi privoščil nepotrebne neumnosti. Najprej pa sem iz zadnje gume, močno napumpane pred turo po prekmurskih asfaltnih cestah, izpustil nekaj zraka, kar je na koncu še posebno pohvalil moj križ ;).
Ob prihodu na odprto je navdušil prelep dolinski "svet zase", zelo podoben tistemu lanskemu dolu med Loko in Žalno pri Grosupljem.

Uživaška celodnevna tura po lepih in neobljudenih gozdnih in asfaltnih cestah. Razen uvodnega na Pokojišče, so vsi vzponi dokaj blagi. Svoje je prispevalo tudi ležerno odvijanje ture in - v primerjavi z dolinsko soparno vročino - prijetna temperatura na notranjski planoti.

nedelja, 31.7.2011: kolo + peš: Tolsti vrh, 1715 m


Nekaj krajšega za ne preveč zanesljivo vreme: s kolesom na Malo Poljano ter peš skok na vrh. Štartal sem v kamnolomu v Grahovšah, kolesaril pa kar v gojzarjih in hribovskih oblačilih. Od kolesarske robe sem uporabil edino rokavice. V trenutku, ko sem na sedlu kolo priklenil k smreki, se je dotedanja oblačnost začela razkrajati in posijalo je sonce. Kaj morem, svoji usodi ne morem ubežati. :))

Arhiv: S kolesom na V. Poljano, 2007


sreda, 27.7.2011: Goričko


Celodnevno pohajkovanje po čudovitem Goričkem (in njegovem vznožju).
Začeli smo v Šalámencih, kjer sta imela Darinka in Primož bazo za svoje celotedensko obdelovanje Prekmurja. Skozi Sebeborce smo se najprej zapeljali do Martjancev, kjer pa nam ogled Plečnikovega oltarja ni uspel, saj smo obstali pred zaklenjenimi vrati. V izogib vožnji po obljudeni cesti za Moravske toplice smo nato ubrali obvoz skozi Noršince in Ivance. Do Plečnikove cerkve v Bogojini smo prišli v trenutku, ko se je od nje vsulo "krdelo" mulcev na poletnem oratoriju. Po ogledu je v bližnjem bifeju padlo kofetkanje v senčki. Naslednja točka so bili Filovci, kjer nam je edini preostali lončar predstavil svojo ponudbo in muzej. Malicali smo pri Bukovniškem jezeru. Od skoka v vodo, ki ga je napovedovala naša ledeniška kopalka, ni bilo nič. Mulj, pa to. Potem so se končno začeli klanci. No, ja. Mimo Bukovnice smo se prekobalili do Motvarjevcev, edine kalvinistične župnije v Sloveniji, se vzpeli do Sela, na celih 300 m, in 50 m niže končali pri brunarici turističnega društva, od katere nas je na ogled Rotunde popeljala mlada vodnica. Po kulturni potešitvi je bila na vrsti kulinarična. V gostilni K Rotundi smo pospravili gobovo juho, bograč, jelena, peso z orehi, gibanico, retaš, tortico, vse skupaj podmazano in poplaknjeno s turško kavo, pivcem in borovničkami. Odlično je bilo!
Da se ne bi na izhodišče vrnili prehitro, smo zavili še do sv. Benedikta. Ker tudi to ni bilo dovolj, je bilo treba narediti še zavoj skozi Košarovce. Po več (nenadejanih) spustih in vzponih (triatlonec se je v vsakega izstrelil, kot bi imel v riti raketo) smo v dolini dokončno pristali šele v Moščancih :).
(66 km, neto 4 ure, bruto 9 ur in pol)

Prekmurje me je čisto navdušilo.

sobota, 16.7.2011: planina Korošica


Namesto na kak besniški kucelj, smo se za kratko zračenje napotili na planino Korošico.
Priložnost smo izkoristili za ogled prečne lovske steze. Od bolj znane in obiskane, ki se začne na zadnji serpentini pod platojem mejnega prehoda, smo se odcepili na razglednem pomolčku na višini 1160 m in kolovoz za planino Korošico dosegli po slabih 40 minutah uživaškega, kratkočasnega sprehoda. Steza je sicer zelo zapuščena, vendar orientacijskih težav ni, saj je smer ves čas enaka. Je pa na nekaj mestih potrebno stopiti previdneje (prav pridejo palice), tako da pot ni čisto za vsakogar.
Na planšariji smo se omastili z izvrstnim kislim mlekom, prvič pa smo poskusili tudi masovnik. Ocena: zelo dober in nasiten ;).
Arhiv:
turni smuk na Hajnževo sedlo, 2.4.2006
prelaz Ljubelj - Rjava peč, 29.10.2006

nedelja, 10.7.2011: Kačji rob - Kremant, 1658 m - Altemaver, 1678 m


Iz Zgornjih Danij na planino Spodnji Jirn (lepo), nato po kravjih stezah gor na sedlo, kjer leži planina Zgornji Jirn. Tudi tu je zelo lepo. Pred nadaljevanjem proti Ratitovcu sem najprej zavil v nasprotno smer in si ogledal še Danjarsko planino, ki me je navdušila s svojo lego vrh odprtega slemena. Prečenje Soriška planina - Ratitovec je dejansko izjemno razgleden sprehod, ki je daleč od dolgočasnega, kot sem si bil predstavljal prej. Glede na dejstvo, da sem jih v eni uri srečal skoraj deset, je starejši planinski gardi to povsem jasno.
Kremant in Altemaver sta v tem času pravi cvetlični vrt, Krekovo kočo pa - s parkirišča pod planino Pečano - množično oblegajo mlade družine. Pri koči sem bil edini, ki sem se skrival v senci. Folk je enostavno brez pameti ...
(Arhiv: Kremant in Altemaver, 4.5.2003)

dnevnik 2011, mali traven (april) - rožnik (junij)