Kolesarska statistika

Lublanska mladinska pot (z gorskim kolesom, 2008 - 2011)

#	teža	tura	km	čas vožnje	višinska razlika	povprečna hitrost	opombe
1.	T	Šmarna gora - Rašica - Mengeška koča	41,4	3:16	1030	12,69	Morilska Šmarna g., užitkarska Grebenska pot.
2.	T	Trojica - Miklavž	33	2:57	980	11,15	Več pravih gorsko-kolesarskih odsekov.
3.	S	Janče - Kucel	58,8	5:48	1530	-	Prelep dan v posavskem gričevju.
4.	T	Županova jama - Turjak	53,8	3:36	990	14,9	Lepa pokrajina, zelo težak vzpon na Goro
5.	L	Kurešček	25,4	1:46	400	14,34	Iški vintgar peš (118 klopov!), naprej kolo.
6.	S	Krim - Rakitna - Pokojišče	54,8	4:02	1090	13,54	Prijetno kolesarjenje po samotnih cestah.
7.	L	Planina - Medved. b. - Vrh nad Rovtami	59,6	3:44	1240	15,91	Idilična rovtarska pokrajina.
8.	T	Koreno	33,9	2:44	870	12,35	Do Korena po cestah, čez Kluč po vlakah.
9a.	T	Grmada - Topol - Slavkov dom	32	2:27	790	13,05	Lepo gorsko kolesarjenje v zaledju Medvod.
9b.	S	Govejek	22,3	1:58	760	11,36	Kratka popoldanska čez Osovnik.
			415		9700

L - lahka
S - srednje težka
T - težka

Četrta najstarejša slovenska obhodnica (tretja med še živimi), Mladinski odsek PD Lublana Matica jo je odprl 17.10.1965. Dolga je 150 km, z 20 kontrolnimi točkami. Ima posebne žige s knafelčevo markacijo in zmajčkom.
Planinske obhodnice in akcije: Lublanska planinska pot
Podobno kot Loška planinska pot je idealna za gorsko kolesarjenje, s to razliko, da je za stopnjo lažja. Nekatere etape so prevozne tudi z izletniškim kolesom. Pokrajinsko je izredno raznolika, saj teče čez Gorensko, Posavje, Dolensko, Notransko in Rovtarsko.

Od kod v slovenščini LJ in NJ??

sreda, 23.7.2008: 1. etapa LMP: Šmarna gora, 669 m - Rašica, 641 m - Mengeška koča, 435 m

Razdalja: 41.4 km Vzponi: 1030 m Pot: Vodice - Smlednik - Zavrh - Šmarna gora - Zavrh - Šmartno - Rašica - Vrh S. Kosca - Mengeška koča - Mengeš - Koseze - Vodice

Žigi LMP: - Šmarna gora: navadni žig imajo v točilnici nasproti gostilne - Rašica: na vrhu žig Domžalske poti (žig LMP v koči?) - Mengeška koča: v koči ali v brunarici s šankom

Pripravljenost je bila že izboljšana, vendar še naprej daleč od prave, zato sem se odločil za "lažjo" turo. In izbral sem "izvrstno". Že prvi vzpon, Šmarna gora, me je tako zabil, da sem na vrhu prihajal k sebi cele pol ure; česa takega še ne! Od Zavrha do sedla je strmo in drsljivo (V5), ampak nekako je šlo v okviru normale. Pri kapelici sem nato nekaj slikaril, pa še malo po ravnem in dol gre zatem, zato sem zaključni vzpon napadel zelo optimistično. Pa me je postavila na realna tla že uvodna "stena" (V6). Ko me je žrebec vrgel iz sedla, sem moral nekaj metrov peš, saj je za štart z mesta strmina prehuda. Pol minute počitka, ki sem si ga privoščil pred nadaljevanjem, je bilo premalo, tako da sem mimo zvončka še trikrat kratko postal. Nazadnje sem resda pribrcal do vrha, vendar mi je srčni utrip vrglo ven kot menda še nikoli. Ni kaj, hudi kolesarski klanci pokažejo povsem jasno sliko telesne pripravljenosti.

Drugi cilj dneva je bila Rašica iz Gameljn. Vzpon je za celo stopnjo lažji, V4-V5. Do vrha vasi itak asfalt, kolovoz pa je sicer zelo grbinast, vendar trden in brez hudih naklonov. Brez težav.

Na vrhu ni bilo žive duše, kar je bilo ob upoštevanju vse temnejših oblakov dokaj razumljivo. Na razglednem stolpu me je zazibalo nekaj konkretnih sunkov vetra, priletelo je tudi par kapelj, zato sem se takoj pobral v zavetje gozda. Noro označeno stezo (prepleskano je prav vsako drevo!!) sem nekako uspel izgubiti že po 30 metrih, vendar sem jo niže hitro ujel nazaj. Ko sem se čez minuto ponovno spraševal, kam in kako, je mimo pritekel gorski tekač in me povedel na Grebensko pot, ki je sicer nisem imel v načrtu, vendar se je izkazala za pravo izbiro. Do Mengeške koče so vmes štirje kratki vzponi, v katere je treba porivati, vse ostalo pa je izredno lepo vozno.

sreda, 23.6.2010: Stari grad nad Smlednikom - Mengeška koča

Po žig LMP, ki ga ob prvem obisku nisem našel.
Vzpon na Stari grad je sicer strm, vendar kratek, za povrhu pa je bil makadam ravno sveže obnovljen, popolnoma gladek. Nič pretresljivega, torej. Obnovljena grajska ruševina me je presenetila s svojo zanimivostjo. Luštkani sta tudi dve feratici za otroke na pečini pod obzidjem. No, zmaga dneva je pripadla prečenju do sv. Tilna nad Repnjami, za katerega sem mislil, da ga bo treba začeti po vznožju Hraškega hriba, a je stanje na terenu povsem drugačno kot so mi kazali zastareli zemljevidi. Po celotnem grebenu do Repenjskega hriba je speljana Smledniška pot, z množico priključkov iz bližnjih vasi. Teče po vlaki/kolovozu, ki le malo valovi, tako da je vožnja povsem lahkotna.
Med ravninskim "preskokom" do Šinkovega turna sem se vozil po praznih cestah, saj je bila odločilna tekma nogometnega SP, med Slovenijo in Anglijo, že v teku. Vzpon proti Grebenski poti med Rašico in Mengeško kočo sem začel v zaselku Potok. Potem ko je na vstopu v gozd kolovoz za hip poniknil v močvirnem svetu, sem ga hitro spet našel, vendar pa se vode nisem rešil vse do ostrega ovinka v levo. Kolesarjenje po potočku večji del ni bilo težko, blatni odsek pa sem premagal z najnižjo prestavo. Na koncu je ta vodni vložek celo izpadel kot odlična poživitev. Na slemenu so me čakali zadnji trije vzpončki že znane Grebenske poti, pri Mengeški koči pa nova skupina zagretih navijačev. Videti 50-letnike skakati pred projekcijskim platnom, pojoč znano poskakovalno pesmico = neprecenljivo!
Nadaljeval sem četrt ure pred koncem tekme. Preverjanje pri gostilniškem vrtu v Mengšu je povedalo, da smo sedem minut pred koncem še vedno v osmini finala, vožnja skozi mrtve Koseze pa mi je dala slutiti, da je nekaj narobe...
(35 km, 570 m)

Neugledni griči sredi gorenjske nižine ponujajo sijajen krog: Stari grad - sv. Tilen - (Šmarna gora) - Rašica - Mengeška koča (- Koseški hrib).

nedelja, 16.8.2009: 2. etapa LMP: Sv. Trojica - Murovica, 743 m - Cicel, 819 m - Sv. Miklavž

Razdalja: 33 km Vzponi: 980 m Pot: Krašce - Tuštan - Sv. Trojica - Zagorica - Murovica - Cicel - sv. Miklavž - Grmače - Moravče

Žiga LMP: - Sv. Trojica: kmetija pod serpentino sredi vasi (hišna št. 1), kjer je bila med 2. svet. vojno partizanska tiskarna; skrinjica je pri vhodu v hišo - Sv. Miklavž: skrinjica na steni hiše v vznožju hriba

Po enem letu spet v Posavskem hribovju, polnem sredogorskih transverzal; tokrat sem žigosal Ljubljansko, Badjurovo, Moravško in Križem kražem. Dan je bil vroč, 30°C, na srečo pa je večji del ture potekal po gozdni cesti. Ker me je prejšnji dan malo opeklo po rokah, sem na odprtem večinoma vozil v rokavčkih. Zanimivo, da mi v njih niti ni bilo vroče.

Pred prvo točko, tuštanjskim gradom (ta je eden redkih slovenskih, ki ga niso požgali partizanski piromani), sem se totalno zakvačkal. Posledica: prijateljstvo z velikim pasjim sinom. Sledila je (ne čisto) promenadna vožnja skozi lepo urejene vasi ob severnem vznožju Murovice do Zaloga. Prvotni načrt je bil prečiti do asfaltne ceste pri Rači, vendar sem se odločil za direktnejši vzpon po (kot se je izkazalo) zelo dobrem gozdnem kolovozu (V4, mesta V5). Vročina je že na veliko sekala, zato gozdne sence pač ni bilo za zametavati. Zgoraj, na odprti planotici sem se vozil mimo večinoma novejših hiš, postavljenih na čudovito razglednih krajih, kjer popolno tišino motijo edino na Brnik se spuščajoča letala, ki pa so tukaj še razmeroma visoko v zraku, tako da jih je komaj slišati. V Sv. Trojici me je zanimala kmetija, na kateri je bila med 2. svetovno vojno partizanska tiskarna, zdaj pa tam dobiš žig LMP. Na asfalt sem zapeljal ravno nad njenim hlevom, kar sem seveda ugotovil šele 50 m više, po prijateljstvu z naslednjo pasjo mrcino... Ampak je treba priznati, da so v tistem koncu same prijazne. Asfaltni vložek do cerkve je bil sicer vroč, vendar ne več dolg. Cerkvena senca mi je takoj prirasla k srcu.
Položni vzpon do sedla na zahodni strani Murovice je bil sveže asfaltiran. S križišča sem nadaljeval naravnost po kolovozu in se do vasi Klopce spustil po izredno lepo vozni "singlci" (nekdanjem kolovozu, kot priča zemljevid). Do Zagorice z lepo urejeno rojstno hišo Jurija Vege sledi asfaltni premor. Potegnil sem še do zanimive cerkve Sv. Križa, ki pravzaprav spada že pod sosednjo vasico Križevska vas. Za nagrado me je razveselil pogled na nov makadam proti sedlu med Murovico in Cicljem - za razliko od svinjsko strmega kolovoza iz Zagorice, ki sta mi ga ponujala papirnati in GPS-jev zemljevid. Steza na Murovico se s ceste odcepi 100 m od sedla. Začetek je strm in skalnat, zato sem prvi dve minuti kolo porival, preostalo pa je, s še eno kratko izjemo, povsem normalno vozno. Težavnost je večinoma samo V3-V4. Na vrhu Murovice poleg vpisne knjige stojita dve klopci, dva zvončka in nekaj "telovadcev". Edino razgleda ni - kar pa mi je bilo čisto všeč, glede na vročino me je pač zanimala predvsem senca.
Še bolj me je presenetil vzpon na Cicelj. Uvodni klanec sem v celoti odpešačil, nadaljevanje pa je vozno vse do zadnjih 30 vm pod vrhom (V4 - V5). Spust na drugo stran je bil čisto lahek (z izjemo dveh peš minutk z vrha). Preostal mi je še klanček do cerkve sv. Miklavža, ki je kar strm, predvsem pa zagruščen. Dokler je bilo moč "goljufati" po travnati "bankini", sem brcal, potem sem kmalu sestopil. En žig sem dobil pri hiši v vznožju cerkvene vzpetine, drugega na sosednji kmetiji odprtih vrat, ki ji ne manjka pristnosti. Vhod v hlev je vsega tri metre od prve mize, okoli hodijo mačke, psi in perjad, iz hleva muka živina, gospodarska poslopja (še) niso "spolirana"...

nedelja, 10.8.2008: 3. etapa LMP: Janče, 792 m - Kucel, 748 m - Pristava

Razdalja: 59 km Vzponi: 1530 m Pot: Šmartno pri Litiji - V. Štanga - Janče - V. Trebeljevo - Kucel - Obolno - Pristava nad Stično - Metnaj - Debeče - Javorje - grad Bogenšperk

Žiga LMP: - Janče: v koči - Kucel: žig LMP je v hiši na levi (vzhodni) strani križišča sredi vasi Trebeljevo, na vrhu Kucla je samo navadni žig

Da bi turo na Pristavo, eno najbolj "brezveznih" točk moje stare transverzalne knjižice, naredil zanimivejšo, sem se odločil okoli nje splesti daljši krog. Med raziskovanjem možnosti sem "odkril" omrežje sredogorskih planinskih obhodnic, idealnih za gorsko kolesarjenje po področjih, v katera se brez njih skoraj zagotovo ne bi nikoli podal. Prvi sad tega odkritja je bila že tura Šmarna gora - Rašica - Mengeška koča, ki je nastala z najdbo dnevnika Ljubljanske mladinske poti, dolgo časa pozabljenega v predalu. Tokrat sem LMP dodal še eno novo, Badjurovo krožno pot.

Začel sem v Šmartnem pri Litiji in se skozi Veliko Štango povzpel na Janče. Ceste so, razen med Malo Štango in Tujim grmom, asfaltne, vzpon je srednje težak (V3, V4). V Planinskem domu II. grupe odredov sem kupil dnevnik Badjurove poti in vanj takoj pritisnil prvi žig.

Spust do prevala pri Velikem Trebeljevem ima vmes dva vzpona, ki pa sem ju na srečo že poznal, zato me nista uspela vznejevoljiti. V vasi je iskanje žiga BKP, kar je samo po sebi sicer bizarno opravilo, kot ponavadi tudi tokrat poskrbelo za prijeten stik z domačini.
Tudi drugi vzpon dneva, proti Kuclju (točka LMP in še par drugih poti, npr. E6, Grosupeljske PP, Bratske poti Ljubljana - Zagreb) je zelo zmerne težavnosti, še posebno pa me je veselilo, da nisem srečal niti enega avtomobila (pravzaprav jih na vsej turi ni bilo za prste ene roke!). Na Leskovški planotici je pravi že kar prvi desni kolovoz (ko zagledaš vas, si že predaleč), vzpon na vrh Kuclja pa predstavlja enega redkih pravih gorsko-kolesarskih vložkov na turi, čeprav težavnost komaj kje za trenutek preseže V4. Planotasti, travnati vrh žal ne nudi pravega razgleda, kar lahko popravimo, če splezamo na betonski stolpič, s katerega se odpre pogled vsaj na severno obzorje.

Nadaljevanje proti Obolnemu (izg. Obouno) me je presenetilo z napornostjo. Že spust po ozki gozdni cesti do sedla nakaže, da smo končno na manj obljudenem področju, strm in drsljiv vzpon v peščen klanec, neprevozen za navadne avtomobile, pa je celo predstavljal najtežji del ture; V5. Ko pridemo iz gozda, se v kratkem spustimo do turistične kmetije, kjer poleg hrane in pijače dobimo tudi žig BKP.

Naslednji odsek, do Pristave nad Stično, se odvija po asfaltu. Celo makadamski presledek pred Malo Goričico, ki ga je obljubljal moj zemljevid, je zdaj že preplasten. Ovinek do Pristave, katerega sem se lotil predvsem zaradi žiga, me je presenetil z najbolj impresivno krajino na turi; prvi posladek je bil spokojni travnati dol pri vasi Metnaj, drugi pa idilična in izjemno razgledna Pristava. Zanimiv je že sam vzpon do nje: cesta pelje v ravni črti naravnost navkreber. Zanimivost: nedaleč od zaprtega Partizanskega doma pričakovano stoji partizanski spomenik, ki pa ima novodobno konkurenco: spominsko ploščo tajnemu sestanku naših osamosvojiteljev Bavčarja, Janše, Krkoviča, itd. ;)

Nadaljeval nisem povsem optimalno, najbliže bi bilo namreč po markirani poti naravnost v Debeče, izbral pa sem zanesljivi ovinek po asfaltu, nazaj čez sedlo pod Malo Goričico. Zaradi dolžine ture sem v tem delu prvič letos začutil utrujenost, na kar pa je imelo verjetno nekaj malega vpliva tudi dejstvo, da dotlej sploh še nisem malical, hhe, hhe. Sicer pa je bilo delo več ali manj že opravljeno, kajti gozdna cesta do Javorij je nezahtevna, zatem pa mi je tako ali tako ostal samo še spust po asfaltnih cestah (s kratkim postankom pri gradu Bogenšperk).

Ocena ture: na omembe vredne tehnične odseke sicer nisem naletel, kar pa sta uspešno nadomestili dolžina in višinska razlika. Za presežno vrednost je poskrbela idilična, ravno prav obljudena gričevnata pokrajina med Posavjem in Dolenjsko. Ponovno navdušen!

nedelja, 1.8.2010: 4. etapa LMP: Županova jama - Turjak

Razdalja: 53,8 km Vzponi: 990 m Pot: Grosuple - Mala Stara vas - Pugled - Magdalenska gora - Šmarje - Št. Jurij - Veliki Ločnik - Gora - Turjak - Županova jama

Žiga LMP: - Županova jama: v sprejemnici jame - Turjak: v okrepčevalnici Rozamunda, pri velikem parkirišču ob glavni cesti (žiga LMP ob mojem obisku sicer niso imeli, zato pa več drugih)

Po žig Taborske jame za Razširjeno SPP sem se zapeljal po delu Grosupeljske (in Lublanske mladinske) poti.
Vožnja v klanec se je začela pri Mali Stari vasi. Skozi gozd me je prijetni gozdni kolovoz popeljal do travnikov pod vasjo Pance, s katerih se je odprl prvi razgled (na Grintovce). Nadaljevanje do Malega in Velikega Lipoglava je asfaltno. Z obeh idiličnih slemenskih vasi se odpre nova razgledna ponudba: Krim in Mokrec. Takoj za V. Lipoglavom se dviguje Pugled, od katerega sem pričakoval slabih 100 m konkretnega vzpona, a je le začetni kolovoz mimo zadnjih vikendov za V4. Vse ostalo je izredno prijetna vožnja skozi vse lepši gozd. V breg imaš samo še dve ali tri miniature. Oznake so me najprej speljale na desni predvrh s partizansko spominsko ploščo. Čeprav sem med vzponom srečal nekaj pešakov, sem bil na vrhu, označenem z dvometrsko kamnito piramido, sam. Edini razgled, proti Lublani, omogoča izsekana niša.

Nazaj do Malega Lipoglava, kjer sem se ustavil samo za drugi žig GP. Sledil je hiter spust do odcepa za Magdalensko goro, pri katerem stoji prva informacijska tabla. Sama vzpetina, ki se prikaže 100 m naprej, me je razočarala, saj v živo ni nič posebnega. Za nekaj muzanja so poskrbeli na drevje pribiti križi, med katerimi sem se počutil kot v kakšni ceneni grozljivki. Ob makadamu, ki pelje do cerkve na vrhu, sicer stoji še nekaj tabel z zanimivimi podatki.
Med spustom proti avtocesti sem postavil največjo hitrost ture, pretirano norenje pa je preprečil širok pogled na grosupeljsko kotlino, ki se odpre ob prihodu iz objema gozda. Šmarje me je presenetilo z urejenostjo, v bifeju pa me je začudilo, da je (mlada) kelnarca, ko sem jo pobaral o žigu GP, komaj vedela, o čem govorim. Kljub poldnevu v bifeju seveda ni manjkala klasična dolenjska zasedba...
Namesto v okviru markirane poti čez gričevje, sem jo proti Gori mahnil po robu Grosupeljske kotline, po spokojnem poljskem makadamu. Pred Št. Jurijem me je prehitel štirikolesnik z očetom in sinkom (s slednjim za volanom), v kraju pa sem se peljal mimo šotora, ki so ga ravno pripravljali za veselico. Same dolenjske klasike. Vzpon proti vznožju Gore me je vodil mimo mirnih, samotnih vasic. Da ime zadnje med njimi, Medvednice, ne zavaja, so potrjevale opozorilne table 'Območje medveda'. Kar se tiče zahtevnosti vzpona, sem imel še največ dela z vročino. Na grebenu čepi veliko vikendaško naselje, Veliki Ločnik na obronku pod Goro pa je pristna vas. Povezava do Malega Ločnika se je v živo izkazala za manj prepričljivo kot je obljubljal zemljevid, saj ni nič drugega kot traktorski kolovoz, ki se za povrhu še nekajkrat razcepi. Vseeno sem se, sledeč najbolj logični smeri (in podpori GPS-ja), brez težav pripeljal pod vas. Tam pa gre takoj zares. Še posebno sredi vasi gre cesta kar direktno v strm klanec, tako da sem moral parkrat duškati. Tudi široka gozdna pot, ki drži na Ahaca (Goro), je strma, vendar vozna (V5, V6). Če bi imel čas, bi (s postanki) gotovo pritiščal do konca, vendar me je ura ogleda Taborske jame že zelo priganjala, zato sem sestopil že pred ovinkom v desno. Kolo sem najprej nameraval prikleniti, a sem nazadnje z nekaj podaljški pritrmaril kar do vrha. Vmes sta me prehitela lokalna mulca na krosovcih, drugih ljudi pa nisem srečal, kar za vročo sredino dneva seveda ni bilo presenetljivo.
Lovljenje minut pri porivanju kolesa v klanec me je tako upehalo, da sem se na vrhu najprej za 5 minut ulegel v travo v senci samostojno stoječega zvonika.

Dol grede se mi je prejšnji napor seveda obrestoval. Da strma cesta sredi Malega Ločnika ni izjema, sem ugotovil tudi pod vasjo, kjer je prav tako speljana podobno čudaško. Me prav zanima, kako je to videti pozimi. Za ovinek h gradu Turjak mi je enostavno zmanjkalo časa, izpustil sem celo žig v bližnji gostilni. Na srečo se je izkazalo, da gre cesta do Velikih Lipljen večinoma navzdol, enako makadamski odcep proti jami, zato sem pred vhod pripeljal pravočasno. Bil sem celo prvi in ker je dom že dolgo zaprt, sem nekaj minut celo cvikal, ali iz vsega skupaj sploh kaj bo. No, obiskovalci so kmalu začeli kapljati na kup, na koncu tudi simpatična mlada vodička. V sprejemnici žal nimajo nobene pijače (bil sem že precej zdehidriran), zato pa vsaj žigov ni manjkalo. Vstopnina: 7 evrov. Pred vstopom sem se preoblekel iz kolesarskih cunjic v toplejšo obleko.
Jama je kar zanimiva, ravno prav velika, tudi vodička je znala zanimivo pripovedovati, tako da je bil ogled prav kratkočasen. Bojda imajo tudi dosti Nemcev, kajti v jami je bilo posnetih nekaj kadrov Old Surehanda, enega od vinetujevskih filmov (Places where they were filmed, Karel May - Mayovky na Internetu)! Ime pa je spet prvotno, Županova, ne Taborska jama, ki so si ga iz samo njim doumljivih razlogov po vojni izmislili komunisti. Za konec smo se nasmejali vodičkini razlagi o lesenih hiškah, posejanih v gozdu - postavili so jih v šestdesetih letih, imele pa so samo po dve postelji... :)))
Le nekaj minut vožnje je oddaljena Taborska cerkev, a je tabor zaklenjen, zato sem si lahko ogledal le zunanjost. Spodaj ob cesti je tudi zanimiva jamska kapelica, do katere pa se nisem sprehodil, saj me je zanimala samo še pijača. Za kratko sem se ustavil edino še pri Ponovi vasi, kjer me je na travnikih presenetilo veliko število štorkelj. Domačin je povedal, da so se vrnile po več kot 20 letih.

četrtek, 16.6.2011: Turjak

Kratko popoldansko zračenje po napetem šihtu. Po žig LMP, ki sem ga bil lani izpustil zaradi hitenja k Županovi jami.
Z Iga skozi dolgi Želimeljski "fjord" ter po sveže asfaltiranih in razširjenih serpentinah do gradu Turjak (ko sem bil leta 1998 delal krog čez Kurešček, je bil to še ozek makadam). Za konec seveda ni šlo brez nekaj mojega tradicionalnega izgubljanja po gozdnih vlakah in stezah, tako da sem komaj zaključil pred nočjo.

sreda, 26.5.2010: 5. etapa LMP: Kurešček, 826 m

Razdalja: s kolesom 25,4 km Vzponi: peš 510 m, s kolesom 400 m Pot: (peš) Iški vintgar - Krvava peč - (kolo) Kurešček - Dom Iški vintgar

Žig LMP: - Kurešček: v skrinjici pri vhodu v Dom na Kureščku

Skozi Iški vintgar peš do Krvave peči (3h), naprej s kolesom (25 km).

Z avtom sem se najprej zapeljal do Krvave peči, kjer sem k okenski rešetki Doma ZVVS priklenil kolo, dokončno pa parkiral pred Domom v Iškem vintgarju.
Pešačil sem v nizkih pohodnih copatih in kratkih hlačah, kar se je izkazalo za kapitalno napako, saj sem doživel pravo invazijo klopov. Naštel sem jih neverjetnih 118!!! Še posebno obupno je bilo med Vrbico in Tolsto pečjo, kjer sem s trav in drugega podrastja ob sicer prelepi stezici pobiral klope dobesedno brez prestanka; postanke za frcanje z nog sem imel na pol minute. Na koncu sem bil že rahlo histeričen (*). Drugače pa to "minsko polje" postreže z odprtim pogledom na poraščeno kanjonsko pokrajino, ki je name naredila dosti večji vtis kot sam Iški vintgar. Le-ta ni čisto nič posebnega. Še najbolj so ga krasile rože; prevladovali so gorski glavinci in velecvetne orlice.
Poleg rdeče-rumenih knafelčevih markacij Evropske pešpoti E6 in navadnih rdeče-belih markacij Ljubljanske mladinske poti (črka M) sem srečeval tudi belo-modre oznake Pešpoti ob rimskih zapornih zidovih.
Nova izkušnja, ki mi jo je dal pehotni del ture, se imenuje "daljinsko" pešačenje. Ni povsem enostavno. Lahko bi celo rekel, da je hoja v hrib v nekaterih elementih lažja.

V Krvavi peči sem se najprej temeljito pregledal in seveda našel še nekaj krvosesne golazni. Šele potem sem si upal preobleči v kolesarska oblačila.
Drugi del krožne ture je bil zamišljen kot zelo zmeren vstop v kolesarsko sezono. Ampak brez nekaj "mojih" vložkov seveda ni šlo. Bližnjica do asfaltne ceste Osredek - Ig se je tako nad Purkačami hitro spremenila v iskanje zapuščenih vlak. Na srečo ni šlo za velike razdalje, zato sem "že" v tretjem poskusu zadel pravo. Za kratkočasje na asfaltu so poskrbeli pašniki s konji in osli, za čiščenje por pa klanec v vršnih 100 višinskih metrih. Nagradni radler sem spil pred Domom na Kureščku, 50 m pod vrhom, kjer sem oskrbnika srečno ujel v trenutku, ko je zaklepal vrata.
Tudi spust ni minil brez stezosledstva. Zapletlo se je na zahodni strani Vrhiča, kjer o vlaki, po kateri sem se nameraval spustiti v Iško vas, ni bilo sledu. Ko se je za neobstoječega izkazal tudi drugi odcep po GPS-ju, sem se odločil tvegati in zavil na prvo vlako, ki je vodila približno v pravo smer. Čeprav se je kmalu zarasla, sem se brez večjih težav spustil do prečnega kolovoza. Novo uganko sem razrešil v drugem poskusu, ko sem pod veliko lovsko prežo zarinil v zaraščeno, globoko vsekano vlako in 15 m niže presenečen padel na široko in prijetno čisto pot. V strmem, vendar ne prestrmem spustu sem se uživaško pripeljal v dolino.

*) Po izmenjavi izkušenj z Gorazdom, kaže, da je odsek Vrbica - Tolsta peč pravi klopovski "Gestapo Headquarter". Zato v toplem delu leta tja samo z atomskim orožjem!

torek, 2.8.2011: 6. etapa LMP: Krim, 1107 m - Rakitna - Pokojišče

Razdalja: 54,8 km Vzponi: 1090 m Pot: Borovnica - Pokojišče - Beč - Rakitna - Krim - Zabočevo

Žigi LMP: - Krim: v koči - Rakitna: v baru Krimček - Pokojišče: žiga LMP ni (več), uporabimo žig E7, vzidan v steno med skrinjicama LMP in Notranjske PP

Uvodni vzpon iz Borovnice do Pokojišča je bil najnapornejši del ture; neogretost, sopara in strma cesta pač niso najboljša kombinacija. V senci hiše na Pokojišču, na katero sta pritrjeni skrinjici Ljubljanske in Notranjske poti ter vzidan žig E7, sem si zato privoščil skoraj enourni odmor, med katerim sem uspel povsem posušiti tudi premočena oblačila.
Nadaljevanje do ceste Cerknica - Rakitna se je izkazalo za ležernejše od pričakovanj. Od sosednje vasi Padež gre vse do zadnjega vzpona ves čas le navzdol ali po ravnem. Še posebno lep je vodoravni odsek nad luštkanim grabenčkom Borovniščice. Zanimivo je, da gozdna cesta, potem ko prečka potok, 700 m teče v ravno nasprotno smer kot prej. Sledi edini pravi vzpon, ki ga je za 120 vm. Ker je, enako kot že vse od Padeža, potekal po prijetni senci, sem ga opravil z užitkom.
Pri malem zaselku Beč sem zapeljal na novo asfaltirano cesto, lepšo, širšo in temeljiteje urejeno od velike večine dolinskih. - Neverjetno! Sredi tedna je bila praktično neobljudena; srečal sem le nekaj motoristov in tri kolesarje. Še posebno markanten je preval Pikovnik, s katerega poleti pogled čez skoraj vso valovito Menišijo.
Na Rakitni sem se najprej lotil iskanja žiga LMP. Neuspešno, kajti pisarna krajevne skupnosti, v kateri naj bi ga imeli (pozneje se je izkazalo, da ta informacija itak ne drži več), je odprta zgolj ob četrtkih med 19. in 20. uro, c c c. Drugi del mojega programa se je odvil po načrtu; v trgovini sem kupil pločevinko radlerja in Delo, se zapeljal do jezera in se utaboril na obrežni klopci. Malica in skok - natančneje: penzionerski spust - v vodo (z mokrim lasiščem pač ni pametno sedati na kolo).
Vzpon na Krim je z Rakitne lahek. Prvi vzpon je tako zložen, da sem ga v glavnem prevozil z velikim prednjim zobnikom, pa tudi drugi (po vmesnem kratkem spustu) je polovico dolžine podoben. Konkretnejši je edino vršni del, še posebno zaključni klanec (prestava 1-2). V koči sem zaključek LMP proslavil z radlerjem in jabolčnim zavitkom.

Ostal mi je samo še spust. Po cesti sem se vrnil do sedla med Jazbecem in Malinovcem, tam pa zavil desno dol, na vlako, označeno z velikimi trikotniki. Kot se mi zadnje čase dogaja že kar obvezno, se je zadeva zelo hitro spremenila v napol izginulo. Ko sem med povožanjem nekih krepelc eno dobil med verigo in zadnje zobnike, sem samo še klel. Po izkušnji na Koseškem hribu sem takoj ustavil, zato ni bilo hujšega kot šmirasti prsti, ko je bilo treba padlo verigo spraviti nazaj na sprednji zobnik. Markirano vlako sem dosegel brez nadaljnjih zapletov, vendar so me tam čakali že novi. Najprej mi je blato zapacalo zadnje zavorne ploščice. Pomagalo je kratko odpenjanje vezne žice. Ko se vlaka prevesi navzdol, je podlaga postala zelo razrita, polna nasutega kamenja, okleščkov in blata, in ko sem skoraj izgubil nadzor nad kolesom, sem si rekel, da se je teh čudnih slučajev nabralo že sumljivo veliko in da bo najbolje, če se takoj zresnim... Na prečni gozdni cesti so bile vse težave dokončno za menoj. Ko sem na Plehanovem lazu zavil z glavne asfaltne na gozdno cesto proti Zabočevemu, je bilo treba samo še paziti, da si ob velikih hitrostih ne bi privoščil nepotrebne neumnosti. Najprej pa sem iz zadnje gume, močno napumpane pred turo po prekmurskih asfaltnih cestah, izpustil nekaj zraka, kar je na koncu še posebno pohvalil moj križ ;).
Ob prihodu na odprto je navdušil prelep dolinski "svet zase", zelo podoben tistemu lanskemu dolu med Loko in Žalno pri Grosupljem.

Uživaška celodnevna tura po lepih in neobljudenih gozdnih in asfaltnih cestah. Razen uvodnega na Pokojišče, so vsi vzponi dokaj blagi. Svoje je prispevalo tudi ležerno odvijanje ture in - v primerjavi z dolinsko soparno vročino - prijetna temperatura na notranjski planoti.

petek, 25.7.2008: 7. etapa LMP: Planina, 735 m - Medvedje brdo, 817 m - Vrh nad Rovtami, 884 m

Razdalja: 59.6 km Vzponi: 1240 m Pot: V. Ligojna - Planina nad Vrhniko - Jerinov grič - Medvedje brdo - Rovte - Hlevni vrh - Vrh nad Rovtami - Smrečje - Podlipa - V. Ligojna

Žigi LMP: - Planina: žiga LMP nisem dobil, saj je koča med tednom zaprta. Zamenjal ga je navadni žig, vzidan v steno, pri mizi desno od vhoda. - Medvedje brdo: žig imajo v novi hiši na kmetiji pri cerkvi - Vrh nad Rovtami: v koči pod vrhom imajo žig Notranjske planinske poti

Po izkušnji na Šmarni gori sem se tokrat napotil v manj strme predele. Čeprav se je na koncu nabralo več kilometrov in višinskih metrov, sem turo zvozil povsem zlahka, saj strmih klancev res nisem srečal. Ceste so pravzaprav tako lepe, da je tura bolj primerna za specialko ali kvečjemu trekinško kolo; makadam sem srečal edino pod vrhom Planine in od Trate do Kurje vasi. Idilična pokrajina Rovtarskih Žibrš, Medvedjega brda in Rovt me je navdušila.

Začel sem pri cerkvi v Veliki Ligojni, saj sem šele tam našel primerno parkirno mesto. Vzpon do Zavetišča na Planini poteka praktično ves čas v senci, ravno pravi je tudi naklon, tako da sem ga v celoti prevozil s prestavo 2-3. Ampak švical sem vseeno kot norec!? Do odcepa pred Ulovko je cesta asfaltirana, naprej do vrha soliden makadam. Planina je, po vpisni knjigi sodeč, glavna vrhniška rekreacijska točka. Na njej sem se, že na drugi turi zapored, povzpel na lep razgledni stolp.

V nadaljevanju se makadam najprej še malo povzpne, potem pa je na vrsti dolg spust po lepi asfaltirani cesti do Jerinovega griča. Do zaselka Ceste ob cesti Logatec - Rovte sledi le rahlo valovita vožnja, nato se je začel drugi vzpon ture. Od odcepa z glavne ceste proti Rovtam je še 100 vm zmernega vzpona, potem pa dolga, bolj ali manj vodoravna vožnja skozi idilično gričevnato pokrajino. Šele za konec je na vrsti spet 100 vm vzpona od zaselka Trate (picerija) do vrha Medvedjega brda. Pod njim najprej razveselita oko dve novi hiši v lepem slogu, vrh pa me je navdušil z razglednostjo in presenetil s sledmi delovanja vojske - sredi vršne planotice še vedno stoji zamaskirano vojaško zaklonišče. Pri cerkvi pod vrhom me je čakalo drugo presenečenje, Dom CŠOD Medved, zgrajen v energetsko varčnem slogu. Iskanje žiga me je najprej pripeljalo na turistično kmetijo Šinkovc, kjer sem prišel do radlerja in pogovora z domačo staro mamo, na "pravi" kmetiji pri cerkvi pa me je sprejela fletna "ta mlada".

Spust nazaj do Trate in za picerijo v kratek makadamski klanec, ki se čez čas prevesi v ne preveč kakovosten spust (najslabša podlaga ture). Med hišami cesta kmalu postane asfaltna, svet pa ves čas kratko valovi gor in dol. Na koncu se odpre zelo lep pogled na Rovte, ležeče na sosednjem slemenu, s kuliso Vrha nad Rovtami (oziroma Vrha svetih Treh kraljev). Same Rovte z okolico so precej modernejši svet kot sem pričakoval, tudi regionalna cesta Logatec - Žiri, ki poteka po vmesni dolinici, je široka, tako da sem bil nad vsem skupaj izredno prijetno presenečen. Rovte niso nobene rovte!
S hrbta, na katerem leži osrednje naselje Rovt, sem se spustil v dolino Sovre, od koder se je začel zaključni vzpon dneva. Ker sem spregledal, da bi lahko iz Hlevnega vrha dosegel Vrh sv. Treh kraljev z leve strani, sem sledil asfaltni cesti po idilični, tihi dolinici proti Smrečju. Ko sem se dokaj hitro znašel na znani cesti, sem vedel, da sem že skoraj zmagal. Vrh me je pričakal povsem prazen.
Ura (17) in višina (blizu 900 m) sta se toliko poznali, da sem za spust oblekel kolesarski dres. Kelnarca je kočo pod vrhom odprla v trenutku, ko sem po odtisnjenem žigu NPP plezal na kolo, zato sem bil psihično že preusmerjen na gostilno v Smrečju. No, ko sem pripeljal tja, me je na vratih sprejelo obvestilo o začetku dopusta. Ni mi preostalo drugega, kot potrpeti žejo in čim prej priti do izhodišča. Spust po lepi asfaltni cesti do Podlipe je bil uživaški, vožnja po dolini pa se mi je kar malo vlekla, predvsem zaradi soparnega zraka.

petek, 25.6.2010: 8. etapa LMP: Koreno

Razdalja: 33.9 km Vzponi: 870 m Pot: Polhov gradec - Lublanica - Kožlek - Koreno - Kluč - Babna gora

Žig LMP: - Koreno: na turistični kmetiji pod vrhom

Ena od krajših "očesnih" tur, začrtana s pomočjo Ljubljanske mladinske in Polhograjske planinske poti.
Parkiral sem pri gasilskem domu na koncu Polhovega gradca. Po dolini proti Ljubljanici me je presenetila nova, široka cesta, ozkega makadama je ostalo le še poldrugi kilometer. Poleg visokih mlajev v Brišah je bila edina prava zanimivost "ptičja hišica" z Marijo in ptičjim gnezdom ter "kaselcem" za priprošnje. Tako odštekana, da je bila že simpatična. Tudi cesta Horjul - Gorenja vas me je presenetila s svojim sodobnim videzom, sledil pa sem ji le nekaj minut, saj sem bil hitro na nizkem prevalu, kjer sem kolesarski dres zamenjal s "švic" majico. Vzpon do Samotorice se sicer ni izkazal za posebno strmega, niti dolgega. Pa še sence je bilo kar dosti. Vroče (na srečo) kljub jasnemu dnevu ni bilo, temperatura je bila skorajda idealna. Za vasico se cesta proti Kožljeku (oz. kmetiji Seč) odcepi drugače kot kažejo zemljevidi - ne v vasi, ampak šele na ovinku, kjer je tudi odcep h kmetiji Tomin. Sledil je lep vzponček čez pokošene travnike, kjer na sedlu stojita kapelica in planinski smerokaz. Zakolesaril sem samo še čez pokošeni travnik do vršnega gozdiča, stopnic v goščavi pač ni imelo smisla podirati. S klopcami oboroženi vrh ponuja lep pogled na hrbet proti Korenu.
Pred spustom sem spet oblekel kolesarski dres in premočeno majico obesil na nahrbtnik (v izmenah sta se prav lepo sušila). Do Korena, z zmerno strmima spustom in vzponom po asfaltu, je šlo seveda bp. Najprej sem se zapeljal do cerkve, kjer sem na lipo naslonil kolo in se sprehodil do oddajnika na najvišji točki ter gromozanskega križa. Pa hud razgled na sever, in jug takisto, je seveda tudi treba omeniti. Sendvič se je poplaknilo z radlerjem na bližnjem kmečkem turizmu (žig).
Sledil je malo bolj gorsko-kolesarski del ture. Najprej spust po makadamskem kolovozu do ceste Horjul - Dolenja vas. Na začetku vzpona proti Kluču ni veliko manjkalo, pa bi zgrešil; na srečo sem pogledal na papirnati in digitalni zemljevid. Očitna vlaka namreč vabi položno proti desni, pravo pa najdeš levo od nje. Vendar je slabo viden le njen začetek, nadaljevanje je nedvoumno vse do vrha. Sprva sem se peljal, nato pa postane prestrmo, zato sem skoraj 100 višinskih metrov preporival. Za nagrado sledi čudovit spust do sedla pod Kovnikom, deloma po vlaki, deloma po idilični stezi. Zaklučni vzpon je manj strm, tako da sem ga - razen malo pred vrhom - precejšen del zvozil.
Ker sem žig dobil na vrhu (na vseh točkah PPP so bile skrinjice z žigi lepo urejene), sem ovinek do Partizanskega doma izpustil in se odločil za direktno smer proti Babni gori. Ta spust se je izkazal za kolesarsko najlepši odsek ture, saj ves čas poteka po lepih vlakah, ravno prav strmih in skorajda brez korenin. Čeprav je označenost odlična, je na nekaterih razcepih potrebna pozornost. Ko sem prišel iz gozda, me je pred kmetijo "s hudim psom" za trenutek zbegal opis iz dnevnika, potem pa sem upošteval markacije in jim sledil desno v klanček. Kratko prečenje po gozdni vlaki me je spet pripeljalo na odprto - vzponček do kmetije, malo spusta po asfaltu, bližnjica po poljskem kolovozu in še zadnji asfaltni klanček, pa sem bil pri zadnji skrinjici, pritrjeni na drvarnico (kmečkega turizma se ne gredo več!).

sreda, 4.8.2010: 9a. etapa LMP: Polhograjska Grmada, 898 m - Topol - Slavkov dom

Razdalja: 32 km Vzponi: 790 m s kolesom + 150 m peš Pot: Sora - Slavkov dom - Jetrbenk - Jakob - Topol - Grmada - Gonte

Žig LMP: - Grmada: na turistični kmetiji pod vrhom - Topol: v "spodnji" gostilni, na sedlu - Slavkov dom: v domu

Tura po Amaterjevem "Drkovnku" :-))
Med počasnim ogrevanjem me je presenetil pogled na prelepo graščino Goričane. Ni mogoče, da jo vidim prvič spljoh?! Po ravnem je skoraj malo hladilo, točno ko sem zavil v strmi klanček k Slavkovemu domu, pa je sonce zašvasalo. - Med štemplanjem za šankom mi je kar teklo z obraza.
Ker odcep gozdne ceste proti Topolu ni označen, sem se celih 10 minut poglabljal v zemljevide, pa še vedno nisem točno vedel, kaj in kako. Na srečo sem se odločil pravilno, za drugi desni odcep, ki se začne kot dokaj neugleden travniški kolovoz. Med vikendi je takoj bolje. Vzpon me je pošteno presenetil, saj sem pričakoval lepo speljano makadamsko cesto, dobil pa ozko in strmo gozdno cesto. Podlaga je sicer odlična, vendar naklon poskrbi za pristne gorskokolesarske občutke. Največji plus je odsotnost prometa.
Tik nad prvo kmetijo (Dobje) sem zavil desno in se zapeljal do stika z označeno stezo od Slavkovega doma. Tudi ta je lepo vozna. Iz gozda na pašnik in še kratek klanček po kolovozu, pa sem bil na vršnem slemenu. Do vznožja vršne vzpetine Jetrbenka sem se še zapeljal, zadnjih 35 m pa drugače kot peš ne gre.
Do Jakoba popelje kolesarja lepo vozen kolovoz mimo Katarine. Srčni utrip nabijejo le zadnji metri pod vrhom.
Da sem spodnjo topolsko gostilno dobil zaprto zaradi letnega dopusta, me sploh ni začudilo. Na zadnjih turah je to povsem običajna zadeva. Žigov mi ni bilo mar, vse drugače pa glede pijače; zaradi nadpovprečno vlažnega zraka (po dežju prejšnji dan) sem se namreč premočno znojil, zato mi je edini bidon že zdavnaj pošel. Na izbiro sem imel zakojšnji spust v dolino ali pa 90 m nazaj gor do zgornjih gostiln. - No, na srečo je v vasi približno 25 gostiln, tako da sem že za prvim ovinkom, 10 m više, ugledal napis 'Vaška krčma'. Poleg pijače sem bil deležen zgodovinskega pouka: prve avtomobile je v Sloveniji baje sestavljal Litostroj!...
Pot proti Grmadi me je navdušila. Vrhunska gorskokolesarska zadeva. Makadam - gozdna cesta - vlaka - steza. Vse odlično vozno, razen nekaj malega porivanja in nošnje čez zadnjo vzpetino pred križiščem poti v vznožju Grmade. Le-ta je od mojega zadnjega obiska s te strani (khm, leta 1981), precej spremenila podobo; takrat je bila še skoraj povsem travnata. Na vrh sem seveda skočil peš.
Prečnica do Gont se že po nekaj metrih spremeni v široko pot, tako da sem imel več dela s spustom od kmetije proti dolini, saj je bila svinjsko strma makadamska cesta ponekod grdo nasuta.

(Dnevnik 'Kurirskih poti Dolomitov': brezplačni kartončki so na voljo v turistični pisarni v Medvodah in postojankah ob poti.)

nedelja, 29.8.2010: 9b. etapa LMP: Govejk

Razdalja: 22 km Vzponi: 760 m Pot: Sora - Osovnik - Govejek - Topol

Žig LMP: - Govejek: na turistični kmetiji pod vrhom

Konec poletja, prva ohladitev. Tudi v nedeljo, ko je bilo malo bolje, se temperatura ni povzpela čez 21°C. Zaradi jutranjega hladu sem se od doma odpravil šele nekaj minut pred poldnevom.
Več kot pol ceste iz Sore na Osovnik je bilo že asfaltirane, vendar pa je klanec kar konkreten, tako da se za pomanjkanje švica ni bati. Bilo je dovolj toplo za vožnjo v švic majici, le na redkih ravnih odsekih nisem smel preveč pognati. Na kmetiji odprtih vrat na koncu ceste sem naletel na veselico, ki jo je glasna muzka oznanjala že na daleč, zato sem se seveda ustavil samo toliko, da sem razbral, za kaj gre - zborovanje lokalnih obiskovalcev Osovnika s podelitvijo priznanj. Do Anžiča se nadaljuje kar precej strm kolovoz (V5). Ker pa ni predolg, sem ga zvozil v enem šusu. Pred znano šikano s prepovedjo pa seveda sestop s kolesa in do cerkve na vrhu je bilo še 6 minut peš. Na sončni klopici sem premočene kolesarske hlače uspel povsem posušiti kar na sebi.
Od prečenja proti Govejku iz leta 2006 mi očitno ni ostalo veliko v spominu, saj me je steza s težavnostjo uspela presenetiti; v prvem delu je sicer lepo vozna, vendar ozka in zato zahteva kar previdno vožnjo, pobočje je namreč strmo. Srednji del, po kolovozu, je lahek, zadnji del pa praktično v celoti nevozen. Pri domu sem najprej, namesto na dvorišče, zavil navzgor, s sedanjimi izkušnjami sem namreč želel preizkusiti začetek steze proti Tošču, ki sem ga leta 2006 opisal takole: "Kratkemu peš uvodu…". Klanček je še vedno zahteven (predvsem zaradi malo manevrskega prostora), tako da sem se moral kar potruditi. Čez metrsko skalo pa tudi tokrat ni šlo brez dveh korakov peš.
Potem ko sem se posladkal z zavitkom z gozdnimi sadeži (ker je bil pogret v kratkovalovki, me je najprej opekel), sem se, dobro oblečen, po strmem, razdrtem makadamu spustil v dolino Ločnice. Sledil je "bonus" vzpon do Topola, oziroma gostilne, ki je bila v začetku julija zaprta, zaradi česar sem bil takrat ostal brez štemplov LMP in KpD. Cesta me je dodobra presenetila, saj je nova in široka kot bi šlo za kakšno glavno prometnico, ne pa za slepo črevo sredi hribov.
Pred spustom proti izhodišču sem naredil napako, nisem se preoblekel v suha oblačila. Kazen: naslednji dan me je štihnilo v križu.