Badjurova krožna pot (z gorskim kolesom, 2008 - 2011)
| # | teža | tura | km | čas vožnje | višinska razlika | povprečna hitrost | opombe |
| 1. | L | Ostrež - Velika Preska - Javorski pil - Tisje | 58 | 4:04 | 1150 | 14,27 | Z Evo in Alešem. Vročina in nobenih gostiln, zato žicali. |
| 2. | L | Bogenšperk - Javorje - Pristava - Obolno - Janče | 58,8 | 5:48 | 1530 | 11,15 | Prelep dan v Posavskem gričevju. |
| 3. | T | Zagorica - Cicelj - Vrh sv. Miklavža | 33 | 2:57 | 980 | - | Nekaj pravih gorsko-kolesarskih odsekov. |
| 4. | S | Slivna - Vače - Slemšek - Zasavska Sv. gora | 42,6 | 3:31 | 1060 | 12,12 | Z Evo. Lepa tura, z veliko dogajanja (sok iz vrtnic, border kuli, kolesarska dirka). |
| 192 | 4720 |
|
L - lahka S - srednje težka T - težka
Ena od sredogorskih obhodnic, idealnih za neekstremno gorsko kolesarjenje.
|
|
nedelja, 21.8.2011: 1. etapa BKP: Ostréž, 856 m - Velika Preska - Javorski pil - Tisje
Iz Litije smo zakolesarili razmeroma zgodaj, ob pol 10h, vendar smo bili že do Bogenšperka veseli vsake sence. Ohladitev v nekdanjem Valvasorjevem gradu nam žal ni uspela, kajti ogled je možen le v vodeni skupini, vsako polno uro. Čakati seveda nismo imeli namena. Do cestnega prelaza nam je ostalo še nekaj zložnega vzpona, ko smo zavili z glavne ceste, pa smo na moje presenečenje kmalu zapeljali na makadam. Lej, lej, morda pa tura sploh ne bo tako zanič (beri asfaltna)... Po razglednih, občasno na srečo tudi senčnih slemenih smo skozi vasi Vrata, Višnji grm, Razbore in Ježni vrh sledili razgibano speljani cesti, izmenično makadamski in asfaltni. Če bi bilo manj vroče, bi bilo prav idilično. V Ježnem vrhu smo brez težav zadeli gozdno cesto proti Preski nad Kostrevnico, na kateri smo bili še posebno veseli gozdne sence. Ko smo za razgledno kmetijo dosegli makadam nad Presko, je bil zaradi žiga BKP potreben ovinek navzdol. Na križišču s planinskimi smerokazi na začetku vasi - ki je verjetno nastala iz zidanic nad enimi najsevernejših vinogradov v teh koncih, znamenju, da je tu že Dolenjska - zaviješ desno, proti severu, in se po malenkostnem vzponu strmo spustiš do samotne kmetije Spodnje Tisje. In kaj je tu takega, da si zasluži žig? - Partizanski spomenik boju z Nemci v decembru 1941. Za ljubitelje revolucionarjev pa lahko omenim tudi doprsni spomenik Francu Rozmanu Stanetu. Od priključka gozdne ceste iz Ježnega vrha nas je čakalo še 50 m vzpona in spet smo bili na enem od slemen. Pred hribom Grmada smo se navdušili nad bližnjico po izredno gladkem gozdnem kolovozu, gosto označenim s črkama LP. Žal smo malo pretiravali in LP-jem sledili še čez makadam. Po uživaškem gorskokolesarskem spustu - po stezi in globoko vrezani vlaki - so nas pripeljali na makadam nad vasjo Gobnik na južni strani. Tu nas je spravila v dilemo tabla, ki je obljubljala 1 km oddaljeno turistično kmetijo. Misel na pijačo je bila zelo vabljiva, vendar se nam je zdelo, da smo že itak preveč iz smeri. Zavili smo levo in se do "izgubljenega" makadama začuda pripeljali skorajda brez vzpona. Za vasico Nova gora je sledil osvežilni spust po asfaltu do cestnega prelaza Javorski Pil, kjer smo se sicer vrgli v senco in pomalicali, vendar smo bili s pijačo že precej na kratko, tako da smo sanjali samo še o prvi gostilni. Žal je kazalo, da nas tura ves čas vodi po tako odmaknjenih vukojebinah, da obeti niso bili rožnati. V naslednji vasi, Javorje pri Gabrovki, smo žig našli na dvorišču ene od hiš na levi strani ceste, od prebivalcev pa ni bilo na spregled niti enega. Glede na sonce v zenitu, nič čudnega. Nadaljevanje proti vasi zanimivega imena, Velika Goba, nas je najprej peljalo čez razgledne travnike, kjer nam je pogled uhajal predvsem na hrib Kamnik na desni, z izstopajočo steno Veliko pečjo. Na slemenu severno od Kamnika se je na krasni legi kazala tudi neka vasica - da gre ravno za našo Veliko Gobo, pa smo dojeli šele, ko smo morali zagristi v svinjsko strm makadamski klanec pod njo. Še dobro, da je bila najhujša strmina v senci. Gostilne spet ni bilo, zato po nekaj minutah senčenja ni bilo druge, kot da nadaljujemo. Hrib z imenom Hrib smo obkrožili po asfaltni cesti, ki se nato s kratkim spustom priključi široki, novi cesti Litija - Radeče. Upanje, da je to znak za kak večji kraj na prelazu, se je izjalovilo, saj je Velika Preska celo precej manjša kot sem bil pričakoval; sestavlja jo vsega kakšnih 10 številk. Potem ko sem prekrižaril celoten zaselek, sem pri prvi hiši končno opazil živega človeka; gospo sem napadel z zvitim vprašanjem: "A imate v tej vasi kako gostilno?" Namig je bil razumljen pravilno, ponudila je vrč osvežilnega soka, hehe. Medtem ko sem pri sosednji hiši (večji zasebnik) med žigosanjem kramljal z mladim gospodarjem, sta se B&B preselila za senčno mizo, kjer je ob mojem povratku poleg novega vrča pijače stala že tudi skleda s pecivom. Idila bi bila popolna, če bi se domači cucek v tem času odklatil naokoli in se slinil po drugih ljudeh. Uro pozneje, potem ko smo za konec odbili nekaj klasičnih nasvetov za nadaljevanje po asfaltnih cestah, smo zavili po makadamu proti severozahodu. Sprva je šlo nekaj malega še navzgor, v gozdu pa smo pri križu in znaku za konec vasi odvili desno, na markiran gozdni kolovoz. Po njem je šlo rahlo navzgor le nekaj prvih metrov, potem smo imeli do konca dneva pred seboj skoraj samo še spuste. Na cestnem prelazu, kjer smo ponovno zapeljali na asfalt, se nam je na severno stran odprl pogled na hriboviti labirint "pravega" Zasavja, v katerem je s svojo podobo še posebno izstopal Žamboh. Hitri spust do vasi Polšnik je, žal, prinesel novo razočaranje, kajti obljubljeno nam gostilno smo sicer res dobili, vendar informacija ni bila popolna. Na oknu nas je namreč pričakal list z napisom 'Zaprto zaradi adaptacije'. Tristo zelenih! Osemsto kosmatih! Na srečo se je vsaj ovinek do zadnjega žiga, zaselka Preveg pod hribom Ostrežem (domačini naglašajo na e-ju!), odvil bolje od pričakovanj, saj je vzpon komaj vreden omembe. Žig se dobi pri zadnji hiši, kjer pa se skriva past. Njena osamljena prebivalka, 80-letna Pepca Košir, se je namreč izkazala za uničujočo nakladačico, ki smo ji po celi uri komaj ušli proti vrhu. Proti koncu smo se že resno spraševali, ali sta bila tista dva pira vredna muk. :)) Od Pepcine kmetije je le 200 m kolovoza do vznožja vršne vzpetine, kjer smo kolesa priklenili k mini kozolčku ter peš osvojili vrh v pičlih 10 minutah. Cerkvica ni nič posebnega, v razgledu pa izstopa kralj Posavskega hribovja, Kum. Nazaj grede smo od mame Pepce kupili 2 litra njenega šnopca, s katerega pridelavo se je bila prej tako hvalila, tendenco po ponovitvi klobasanja pa sva midva z Alešem tokrat hitro presekala. :) Spust v savsko dolino je bil, z izjemo vložka skozi Zgornje Tepe, en sam strm šus. Po glavni cesti smo se vozili dober poldrugi kilometer, nato pa zavili na levi breg, kjer skozi manjše vasi ni nobenega prometa. Savska dolina med vasjo Sava in Litijo me je presenetila s svojo širino. |
|
nedelja, 10.8.2008: 2. etapa BKP: Janče, 792 m - Obolno - Pristava - Javorje - Bogenšperk
Začel sem v Šmartnem pri Litiji in se skozi Veliko Štango povzpel na Janče. Ceste so, razen med Malo Štango in Tujim grmom, asfaltne, vzpon je srednje težak (V3, V4). V Planinskem domu II. grupe odredov sem kupil dnevnik Badjurove poti in vanj takoj pritisnil prvi žig. Spust do prevala pri Velikem Trebeljevem ima vmes dva vzpona, ki pa sem ju na srečo že poznal, zato me nista uspela vznejevoljiti. V vasi je iskanje žiga BKP, kar je samo po sebi sicer bizarno opravilo, kot ponavadi tudi tokrat poskrbelo za prijeten stik z domačini.Tudi drugi vzpon dneva, proti Kuclju (točka LMP in še par drugih poti, npr. E6, Grosupeljske PP, Bratske poti Ljubljana - Zagreb) je zelo zmerne težavnosti, še posebno pa me je veselilo, da nisem srečal niti enega avtomobila (pravzaprav jih na vsej turi ni bilo za prste ene roke!). Na Leskovški planotici je pravi že kar prvi desni kolovoz (ko zagledaš vas, si že predaleč), vzpon na vrh Kuclja pa predstavlja enega redkih pravih gorsko-kolesarskih vložkov na turi, čeprav težavnost komaj kje za trenutek preseže V4. Planotasti, travnati vrh žal ne nudi pravega razgleda, kar lahko popravimo, če splezamo na betonski stolpič, s katerega se odpre pogled vsaj na severno obzorje. Nadaljevanje proti Obolnemu (izg. Obouno) me je presenetilo z napornostjo. Že spust po ozki gozdni cesti do sedla nakaže, da smo končno na manj obljudenem področju, strm in drsljiv vzpon v peščen klanec, neprevozen za navadne avtomobile, pa je celo predstavljal najtežji del ture; V5. Ko pridemo iz gozda, se v kratkem spustimo do turistične kmetije, kjer poleg hrane in pijače dobimo tudi žig BKP. Naslednji odsek, do Pristave nad Stično, se odvija po asfaltu. Celo makadamski presledek pred Malo Goričico, ki ga je obljubljal moj zemljevid, je zdaj že preplasten. Ovinek do Pristave, katerega sem se lotil predvsem zaradi žiga, me je presenetil z najbolj impresivno krajino na turi; prvi posladek je bil spokojni travnati dol pri vasi Metnaj, drugi pa idilična in izjemno razgledna Pristava. Zanimiv je že sam vzpon do nje: cesta pelje v ravni črti naravnost navkreber. Zanimivost: nedaleč od zaprtega Partizanskega doma pričakovano stoji partizanski spomenik, ki pa ima novodobno konkurenco: spominsko ploščo tajnemu sestanku naših osamosvojiteljev Bavčarja, Janše, Krkoviča, itd. ;)Nadaljeval nisem povsem optimalno, najbliže bi bilo namreč po markirani poti naravnost v Debeče, izbral pa sem zanesljivi ovinek po asfaltu, nazaj čez sedlo pod Malo Goričico. Zaradi dolžine ture sem v tem delu prvič letos začutil utrujenost, na kar pa je imelo verjetno nekaj malega vpliva tudi dejstvo, da dotlej sploh še nisem malical, hhe, hhe. Sicer pa je bilo delo več ali manj že opravljeno, kajti gozdna cesta do Javorij je nezahtevna, zatem pa mi je tako ali tako ostal samo še spust po asfaltnih cestah (s kratkim postankom pri gradu Bogenšperk). Ocena ture: na omembe vredne tehnične odseke sicer nisem naletel, kar pa sta uspešno nadomestili dolžina in višinska razlika. Za presežno vrednost je poskrbela idilična, ravno prav obljudena gričevnata pokrajina med Posavjem in Dolenjsko. Ponovno navdušen! |
|
nedelja, 16.8.2009: 3. etapa BKP: Zagorica - Murovica, 743 m - Cicl, 819 m - Miklavž
Pred prvo točko, tuštanskim gradom (ta je eden redkih slovenskih, ki ga niso požgali partizanski piromani), sem se totalno zakvačkal. Posledica: prijateljstvo z velikim pasjim sinom. Sledila je (ne čisto) promenadna vožnja skozi lepo urejene vasi ob severnem vznožju Murovice do Zaloga. Prvotni načrt je bil prečiti do asfaltne ceste pri Rači, vendar sem se odločil za direktnejši vzpon po (kot se je izkazalo) zelo dobrem gozdnem kolovozu (V4, mesta V5). Vročina je že na veliko sekala, zato gozdne sence pač ni bilo za zametavati. Zgoraj, na odprti planotici sem se vozil mimo večinoma novejših hiš, postavljenih na čudovito razglednih krajih, kjer popolno tišino motijo edino na Brnik se spuščajoča letala, ki pa so tukaj še razmeroma visoko v zraku, tako da jih je komaj slišati. V Sv. Trojici me je zanimala kmetija, na kateri je bila med 2. svetovno vojno partizanska tiskarna, zdaj pa tam dobiš žig LMP. Na asfalt sem zapeljal ravno nad njenim hlevom, kar sem seveda ugotovil šele 50 m više, po prijateljstvu z naslednjo pasjo mrcino... Ampak je treba priznati, da so v tistem koncu same prijazne. Asfaltni vložek do cerkve je bil sicer vroč, vendar ne več dolg. Cerkvena senca mi je takoj prirasla k srcu. Položni vzpon do sedla na zahodni strani Murovice je bil sveže asfaltiran. S križišča sem nadaljeval naravnost po kolovozu in se do vasi Klopce spustil po izredno lepo vozni "singlci" (nekdanjem kolovozu, kot priča zemljevid). Do Zagorice z lepo urejeno rojstno hišo Jurija Vege sledi asfaltni premor. Potegnil sem še do zanimive cerkve Sv. Križa, ki pravzaprav spada že pod sosednjo vasico Križevska vas. Za nagrado me je razveselil pogled na nov makadam proti sedlu med Murovico in Ciclom - za razliko od svinjsko strmega kolovoza iz Zagorice, ki sta mi ga ponujala papirnati in GPS-jev zemljevid. Steza na Murovico se s ceste odcepi 100 m od sedla. Začetek je strm in skalnat, zato sem prvi dve minuti kolo porival, preostalo pa je, s še eno kratko izjemo, povsem normalno vozno. Težavnost je večinoma samo V3-V4. Na vrhu Murovice poleg vpisne knjige stojita dve klopci, dva zvončka in nekaj "telovadcev". Edino razgleda ni - kar pa mi je bilo čisto všeč, glede na vročino me je pač zanimala predvsem senca. Še bolj me je presenetil vzpon na Cicl. Uvodni klanec sem v celoti odpešačil, nadaljevanje pa je vozno vse do zadnjih 30 vm pod vrhom (V4 - V5). Spust na drugo stran je bil čisto lahek (z izjemo dveh peš minutk z vrha). Preostal mi je še klanček do cerkve sv. Miklavža, ki je kar strm, predvsem pa zagruščen. Dokler je bilo moč "goljufati" po travnati "bankini", sem brcal, potem sem kmalu sestopil. En žig sem dobil pri hiši v vznožju cerkvene vzpetine, drugega na sosednji kmetiji odprtih vrat, ki ji ne manjka pristnosti. Vhod v hlev je vsega tri metre od prve mize, okoli hodijo mačke, psi in perjad, iz hleva muka živina, gospodarska poslopja (še) niso "spolirana"... |
|
sobota, 6.8.2011: 4. etapa BKP: Slivna (Pivkl), 880 m - Vače - Slemšek - Zasavska Sveta gora, 852 m
Ko se po razmeroma lahkem klancu povzpneš do Spodnje Slivne, te pričaka kmetija, na veliko obkrožena z raznoraznimi umetniškimi domislicami. Nič slabše se ne odreže gostilna Vrabec (nekdanja turistična kmetija Kimovec), kjer naju je poleg domačega mačkona (z njim se je pobliže spoznala vemo kdo) sprejela zelo prijazna gostilničarka. Za skok do vrha Pivkla sva se uspela odlepiti šele po polurnem nakladanju. Začne se s strmim asfaltom, konča z gozdno vlako (s ceste se odcepi 100 m pred Planinskim domom), midva pa sva ga začinila še z nekaj lomastenja na divje, saj se nama je vmes zazdelo, da gredo markacije v čudno smer (navzdol, namreč). Na srečo sva kmalu zadela na stezo, ki naju je popeljala na vrh. Ta je, kot očitno vsi v tem koncu, opremljen z zvončkom želja, posebnost pa je kipec Jezusa v vitrinici.
|
