| Turnosmučarski vodniček / KARAVANKE |
Hajnževo sedlo, 1701 m
Za razliko od velike večine turnih smukov na slovenski strani Karavank, ki potekajo po južnih pobočjih, smuk s Hajnževega sedla pelje po severnem vznožju zahodnega repa Košute. Ker je bolj ali manj senčen, je posebno primeren takrat, ko sonce premočno vpliva na kakovost snega. Zaradi svoje kratkosti je značilen poldnevni (nekajurni) turni smuk. Gor grede ga lahko poživimo z ovinkom čez sončno in razgledno planino Korošico, nad sedlom pa (v varnih razmerah!) podaljšamo visoko v pobočje Košutice. Lepo smuko ponuja tudi neporaščenih 400 m proti Hajnževemu grabnu na avstrijski strani. Vzpon: Kolovozu sledimo skozi kratko dolinico do "zatrepa", kjer zavije desno čez mostiček, na strmo melišče. Z nekaj okljuki se povzpnemo do začetka doline, ki se v vznožju grebena Zajmenove peči - Veliki vrh razteza do Hajnževega sedla. Skozi kratek gozdiček pridemo na nova odprta melišča. Kolovoz tu zavije v gozdnati levi bok in se vzporedno z dnom doline vzpne do velikega travnika, na katerem zavije levo proti planini Korošici, mi pa nadaljujemo po širokem dnu doline in se brez kakršnihkoli ovir povzpnemo na od daleč vidno sedlo. Spust: Po smeri vzpona. |
Težavnost II-
Izhodišče december - april Lega S, Z Smučljivost dobra Orientiranje lahko
Zemljevidi - |
|
Dnevniška zapisa 2.4.2006 Hajnževo sedlo se je izkazalo kot dobra izbira za kratko nedeljsko turo. Kljub popolnoma kopni Ljubeljski dolini sem brez težav prismučal do avtomobila. V položnem izteku jo je bilo sicer treba ubrati ob potoku, ker je bilo na kolovozu že par kopnih presledkov, zgoraj pa je bilo snega še ogromno. Med 1600 in 1300 je bil težko vozen gnilec, drugje pa je kar šlo. Letos aktualnih plazovin tudi ni manjkalo, vendar smučanja niso motile. 
28.2.2015 Nisem bil ravno med zgodnimi, s prve serpentine lubelske ceste sem štartal ob pol 1h. Ker je stranska dolinica proti Hajnževemu sedlu ponujala pohvalno debelo snežno odejo, sem lahko takoj začel na smučeh. Dobro zalit in posmučan je bil celo odsek po melišču. Razliko med osojno in prisojno lego je nazorno prikazal odsek poti na levi strani dolinice, kjer je bilo zaradi sončne lege pol gozdnega pobočja nad vlako splazenega. Na spodnjem pašniku planine Korošice so se odprli prvi idilični prizori, popolna idila pa na naslednji ravnici, kjer je pobočje pod sedlom zažarelo v soncu. Zmanjkalo je tudi lukenj dveh pešakov, proti vrhu se je vila samo še pasja špura. Zakaj je 50 m pod sedlom naredila zavoj v levo, je pojasnil pogled na opast, ki se je vlekla čez vso dolžino sedla. Vzpona seveda nisem končal na samem sedelcu, temveč 20 m više, na razpotegnjeni rami pod vstopom v zavarovano pot na Veliki vrh. Minuto preden sem se hotel pognati čez opast, se je z naše strani na hitro privlekla megla, ki je okolico zalila v nerazločno belino. Po nekaj minutah napenjanja oči sem obupal in odsmučal 50 m v smeri sedla, kjer je bila opast nižja. Na srečo se je megla enako hitro, kot se je prikazala, začela tudi razkajati in ko sem prečil pod steno Velikega vrha, sem bil spet na soncu. Pršič pod stenami je bil sicer že malce gostejši, vendar še vedno goden za "zlorabo". Tudi deviške ploskve so se še našle. Sicer pa smuka tu doli poteka v značilnem zaporedju prečenj in vijuganj. Spodnja četrtina doline, kjer so melišča poraščena z nestrnjenim ruševjem, me je še posebno razveselila, saj je premogla trdno podlago, prekrito z 20 cm lahnega pršiča, in je bila zato nepričakovano dobro smučljiva. Da bi bilo lahko tudi povsem drugače, so pokazali zadnji zavoji pred priključkom na vlako, kjer je bila spodaj plazovina. Vlaka (ali kolovoz; za to pot nikoli ne vem, kako naj jo imenujem) kakšnih strašnih užitkov sicer ni nudila, šlo je za izmenjevanje zavojev k bregu in oddrsavanje, je pa bilo vse skupaj čisto kulturno. Pomagalo je, da je bil sneg, ki je bil nekaj med skorjastim in predelanim, že solidno posmučan. Tura, ki sem jo bil prej dojemal kot dokaj brezvezno, me je navdušila s samotnostjo, razmerami in ambientom. Pri slednjem je imel veliko zaslug pozen prihod - zimsko sonce namreč dolinico obsije šele popoldne. :) 
|