Turnosmučarski vodniček / KARAVANKE

Vrtača, 2181 m

Drugi najvišji vrh Karavank ima precej drugačne lastnosti kot njegov "predpostavljeni", saj so zaradi strmine vse Vrtačine ture zahtevne. Najlažja smer pelje s sedla Šija po južnem pobočju (opis je v Črnivčevem vodniku), zanimiva pa je tudi Južna grapa, v katero se spustimo prav z vršne točke in je malce težja (ocenjena je s III-, zgoraj S4-), vendar še v okvirih turne smuke. Drugače je v Osrednji grapi nad krnico Suho ruševje, tam gre že za pravi alpinistični smuk (IV-, zgoraj 100 m S4+, opis je v 'Strmih smučinah'). Težavni del je sicer razmeroma kratek, zato je grapa zelo primerna za uvajanje v alpinistično smuko. Ponuja se tudi kot lep pristop izkušenemu gorniku (cepin, dereze) in ga spodaj opisujem kot smer vzpona. V sosedstvu je še nekaj težjih alpinističnih smukov.
Imenoslovje: ime se je na vrh preneslo s prehoda med Krajnsko in Koroško, ki se imenuje Čez Vrtačo. Korošci gori rečejo Vrtača, pravo krajnsko ime je pa Meniški vrh, ki je sčasoma zgrešeno prešel v Nemški vrh (več: Dušan Čop, Imenoslovje in etimologija imen).
Vzpon: Z 'Lbela čez Zelenico povsem v zatrep Suhega rušja, kjer se levo zgoraj odpre pogled v Osrednjo grapo v vzhodni steni Vrtače. Po levem kraku s cepinom in derezami v prijetnem pikanju do vršnega grebena, dve minuti od vrha.
Spust: Južna grapa, glede na oceno, niti ni posebno strma, smuko bolj otežuje njena ozkost.

_Težavnost
II+

_Izhodišče
Ljubelj, 1050 m
_{Višinska razlika}
1130 m
_{Čas vzpona}
3:00
_{Čas spusta}
1:30

_{Letni čas}
december - marec
_Lega
J, V
_Smučljivost
dobra
_Orientiranje
delno zahtevno

_Zemljevidi
Stol, 1:25.000
Karavanke, 1:50.000 _Vodniki
Črnivec (66)

Dnevniški zapis

20.3.2004
Z 'Lbela sem štartal ob 10h. Sam. Posledica: težave s psiho pod vsako malo izrazitejšo vzpetino (kaj če bi zaključil in odsmučal nazaj?), ki sem se jih začasno znebil le ob prehitevanjih. V Suhem ruševju je začelo delovati prelepo gorsko okolje, zadnji doping pa je bil pogled na peterico smučarjev, ki so se ravno spuščali iz Osrednje grape, zato je odpadel tudi zadnji zabušantski rezervni cilj, škrbina med Zelenjakom in Vrtačo (snežne razmere so bile sicer v krnici presenetljivo ugodne!). Ko je 20 m pod vstopom v grapo postalo trdo, sem smuči preselil na nahrbtnik in nataknil dereze. Prvo polovico grape sem premagal še s pomočjo palic, sneg je bil tu namreč suh in mehak; kjer ni bilo stopinj sem lahko nabil vanj pol čevlja. Idealno za smuko, na derezah pa so se delale cokle. Ozki zgornji del je bil zdrsan, seveda je tudi strmejši, zato je desno palico zamenjal cepin. Če bi imel s seboj dva, bi šlo za navaden sprehod, kar pa bi bila škoda, saj sem imel na izstopu prijeten občutek, da sem po nizu "upokojenskih tur" končno naredil eno "pravo". Na vrhu je bilo ob pol dveh presenetljivo spokojno - sončno, toplo, napovedani jugozahodnik je pihal nekje drugje in tudi oblačnost z zahoda je dosegla šele Stol.
Čeprav me je začela mikati Osrednja grapa, sem se nazadnje vseeno odločil za spust po Južni, ki sem jo imel v načrtu že od začetka, glede na njen dokaj miroljuben videz pa se mi je tudi zdelo, da bo šlo za lep brezskrben spust. Vse lepo in prav, samo na celotedenske visoke temperature nisem računal. Med prediranjem v prvih zavojih sem se tolažil, da je to zato, ker sem odrinil ves sneg do trave, ko sem na vstopu v grapo spoznal, da bo nižje kvečjemu še slabše, je bilo pa že prepozno. V grlu sem celo sprožil manjši površinski plaz, kar se potem sicer ni več ponovilo, vendar ne vem, če lahko za en sam zavoj rečem, da je bil dober! V glavnem je šlo za naporno skakanje in drsenje po globokem gnilcu. Smrk, kje si trda Osrednja. Sranje se je nadaljevalo tudi med prečenjem proti Zelenici. Pripeljal sem se sicer še kar visoko, do spodnje postaje vlečnice s sidri, tako da je bil vzpon na vrh smučišča kratek, med smučanjem po smučišču pa sem moral nekajkrat počivati, saj sem imel mečne mišice od boja z drekom povsem zategnjene.