|
Dnevniški zapis
12.1.2006
Ko je načrtovani popoldanski smuk po Zaplati zaradi pomenljivega plazu nad Hudičevim borštom odpadel, me je pritegnil opis smuke s Potoške gore, za katero prej sploh nisem bil mislil, da je smučarsko privlačna.
Ob 13:30 sem štartal iz kamnoloma pri domu upokojencev. Po začetnem lovljenju po omrežju stezic sem se oprijel gozdne ceste (zgoraj preide v kolovoz) in ji v hitrem tempu sledil do sedla med Jakobom in Potoško. Na soncu je bilo tako prijetno, da sem od prihoda na cesto do vrha hodil le v majici! Za razliko od široko shojene in zvožene avtoceste na Jakoba, je proti Potoški vodila "le" normalna gaz, ki je dokazovala, da drena sicer ne bo, vendar je bila že toliko shojena, da lukenj ni bilo več. S prvega križišča sem potegnil svojo smučino v nedotaknjen mrzel pršič v redkem gozdu, ki ga sonce obsije le od strani, medtem ko je na zgornjem, lepo osončenem travniku zgornja plast snega že malenkost popustila in je celo začelo cikati na cokle. Zanimivost vršnega gozdiča je bil velik hlad, čeprav je bil osončen - dokaz, da januarskemu soncu že senca debel in golih vej odvzame vso moč.
Medtem ko je bilo vijuganje po pršiču med drevesi pričakovano lahko, je zgornji travnik povsem presenetil. Staljeni so bili namreč le vrhnji kristali, vse ostalo pa je bil dobro smučljiv kompakten pršič. Skozi pas smrek pod travnikom me je usmerila vijuga predhodnika, spodnji travnik pa si tega imena sploh več ne zasluži, saj je povsem zaraščen (za vijuganje je med smrekami vseeno dovolj prostora!). V gozdu sem, sledeč stari smučini, takoj zavil vodoravno desno in za rebrom dosegel odprto strmino z letalskim pogledom na cerkvico na Jakobu. Skozi redek gozd sem nato brez težav padel na kolovoz - pri zadnjem ovinku pred Jakobom. Ura je bila že čez 16., zato je nižje, proti dolini, sneg že rahlo pomrznil in temu primerno je po steptani poti tudi letelo... Ko se je pred zadnjimi 100 metri na cesti začelo pojavljati kamenje, sem zavil v gozd in se, sledeč eni od stezic, pripeljal točno do izhodišča.
|