dnevnik 2013, vinotok (oktober) - gruden (december)
Dnevnik 2013, mali srpan (julij) - kimavec (september)
|
sobota, 21.9. - torek, 24.9.2013
5bejb.com
Rogoznica - Drvenik Veli - Brač - Hvar - Šolta
sobota
Rogoznica - Drvenik Veli
Iz marine Frape smo izpluli ob 16h in v dobrih dveh urah primotorirali do luke Drvenik, kjer smo se za pomolom večno nedokončane marine privezali v trovez s sidrom. Med večerjo, že v temi, nam je sidro popustilo in barka je začela butati ob pomol. Za presidranje smo rabili kar eno uro, saj sidra ni bilo enostavno spustiti v globino 17 m ravno na pravi točki, da ga nismo položili čez sosedovega in da se je do pomola odvila skoraj vsa dolžina verige. Da je sidro doseglo dno še pred začetkom vzvratnega odmikanja, je bilo potrebno tudi potrpežljivo čakanje na vetrna zatišja.
Zaspal sem opolnoči, a me je že čez poldrugo uro zbudil nov trk. Okrepljeni veter, ki je pihal ravno v premec (V, JV), je namreč napel verige in vse barke v vrsti so ob najmočnejših sunkih začele zadevati ob pomol. Mi smo imeli sidro tokrat vkopano res dobro, zato smo težavo rešili s petimi bokobrani na krmi. Ena od drugih bark ni imela te sreče, morali so začeti pobirati sidro - pri tem pa zagrabili še sosedovega. Med našim dežuranjem nam zato ni bilo dolgčas, saj sta zavozlani barki plesali pred našimi premci najmanj pol ure. Nekajkrat je že kazalo, da bosta pometli še z nekaj sosedi, vendar sta krmarja vedno nekako uspela potegniti barki iz usodnega bočnega zanašanja... Spat sem šel ob 4h zjutraj.
nedelja
Drvenik Veli, laguna Krknjaši - Šolta, uvala Tatinja - Brač, uvala Lučice
Jutro je bilo nedolžno kot dojenček. Ker sem (pod)cenil, da je do lagune na drugi strani otoka le 20 minut, smo po najmočnejšem vetru dneva kar motorirali. Majino plavanje do V. Krknjaša se je končalo z nekaj ježevimi bodicami, ostali pa smo v vetru raje zajtrkovali suhi.
V Šoltanskem kanalu smo prvič dvignili jadra. Burja je medtem že malce upadla, ostalo je je ravno prav (do 15 vozlov) za polna jadra, kar je bilo dobrodošlo tudi zato, da nismo imeli težkega dela pri prvi uporabi spet enega novega sistema - za odvijanje/navijanje glavnega jadra iz kokpita. In seveda za odpravljanje začetne rje pri vsem ostalem: škoti, vangu, gondoljerju, vinčih, štoperjih. Še največ preglavic nam je povzročala ročica vinča, ki je nikakor nismo uspevali odpeti. Šele po daljšem jezenju smo ugotovili, da je treba gumbek obrniti kvečjemu za tretjino možnega obrata.
Jadrali smo v polkrmo, s temu primerno popuščenimi jadri, z max. hitrostjo 5,5 kn. Vidljivost je bila odlična, zato se z zemljevidi sploh nisem zamujal. Pokazal sem smer proti dobro vidnemu Hvaru - za katerega pa sem čez eno uro dojel, da je v resnici Vis! Aaaa ... Med popravkom smeri se je posadka odločila, da bi se šla rajši kopati v najbližji zaliv, in ker je v tem času veter itak upadel, smo jadra pospravili in zamotorirali proti sredini Šolte.
Uvala Tatinja ima tri krake. V vzhodnem je že bila ena jadrnica, zato smo zavili v zahodnega, v uvalico Brnistrovo. Sidro smo spustili v globini 13 m, obrnjeni s premcem proti odprtemu morju. Zalivček je ozek, s stenami na obeh straneh, zato bi bilo za resno sidranje treba napeljati tudi dve krmni vrvi, vendar v zelo mirnem ozračju za to ni bilo potrebe.
Plavanje in sončenje. Kosilo: golaž s polento in zeleno solato.
Za prihajajočo noč smo si želeli varnega priveza, zato smo odmotorirali proti Lučici na Braču. Vmes smo srečali "Tonija Cetinskega", ki vreščanja svojih oboževalk ni čisto dojel, pred Splitskimi vrati pa je "malo manjkalo", da nas ni povozil trajekt s Hvara. V zahodnem kraku Lučic nas je pričakalo veliko polje boj, od katerih je bilo še skoraj pol praznih, zato s "parkiranjem" ni bilo težav. Da je bilo še bolj enostavno, je pri privezu pomagal marinero. Račun: 200 kun.
ponedeljek
Brač, uvala Lučice - Hvar, uvala Duga - Šolta, uvala Šešula
Po zajtrku v kokpitu smo ob 9h izpluli in pred zalivom takoj dvignili jadra. Punce so že vse obvladale, tako da mi je ostala le natančna nastavitev jader. Pa tudi s tem nisem imel veliko dela, saj smo genovo takoj postavili praktično popolno - moštrini so stali kot narisani. Veter, burjico do največ 15 vozlov, smo imeli v polkrmo, valovi so bili majhni, skratka šlo je za zelo luštno plovbo. Ko je na sredi Hvarskega kanala veter upadel, smo prižgali motor in odprdeli do hvarske uvale Parje, ki pa nam ni bila všeč, zato smo se prestavili v sosednjo Dugo. Spet smo bili popolnoma sami. Kopanje, sončenje. Kosilo: sataraš in solata s paradižnikom, olivami in koruzo.
Izpluli smo po treh urah in pol. Takoj za otočkom Duga smo dvignili polna jadra ter lepo zajadrali v severozahodni veter, ki je večinoma vlekel s 15, največ pa z 18 vozli. Ker nam je dneva hitro zmanjkovalo, smo ob Šolti motorirali.
V Šešuli smo ugledali gozdiček jamborov. Uganka, kako bomo prenočili, je bila kljub temu rešena zelo enostavno, na vstopu v zaliv sta nas namreč napadla čolna iz obeh restavracij, ki imata svoje boje in muringe. Hm, prodano, hehe! Izbrali smo prvo konobo, Šešulo. Marinero nam je muring na sprednjo bitvo privezal kar sam, isto vrv pa smo nato z obale pritegnili še na krmno bitvo.
Načrt zgolj simbolične večerje v konobi sta najbolj pokvarila moja grdobina in šampjer (190 kun).
torek
Šolta, uvala Šešula - Drvenik Mali, uvala Vela Rina - Rogoznica
Po zajtrku smo odmotorirali do zaliva Vela Rina na Malem Drveniku, kjer smo spustili sidro v globini 6 m. Zaliv, ki ima v notranjem delu peščeno dno, je sicer odprt v smer od SZ do J, vendar je sredi dopoldneva pihal samo šibek SZ. Večina se nas je vrgla v vodo. Sončenje in degustiranje. Kosilo v kokpitu smo pojedli ob spremljavi ženskega zborčka Jana Plestenjaka.
Veter se je z jutranjih dveh do poldneva okrepil na dvanajst vozlov. Kapnilo mi je, da piha pravi poletni maestral, moj prvi po desetih letih jadranj v oktobru!
Ob pol dveh smo morali naprej. Kljub temu, da smo zaradi vetra v premec morali križariti, smo čisto lepo napredovali. Jadranje v maestralu je res najlepše - moč vetra je idealna za polna jadra, valovi so majhni, pa še toplo je. Če zraven odpreš še pivce in pet lepotic zapleše sredi kokpita, postane Jan Plestenjak nadvse vrhunska glasba. :-)
Motor smo prižgali miljo pred rtom Ploča in se ob ravno pravi uri vrnili v marino, kjer smo se najprej zapeljali mimo pomolov do nove zasebne črpalke. Pred njo je sicer zelo plitvo, vendar težav ni bilo.
|
sobota, 14.9.2013: Plešivec / Uršlja gora, 1699 m
Kratka tura pred večerno košarkarsko tekmo drugega dela EP. Genialnost dneva: dve uri in pol vožnje za uro vzpona...
Ena glavnih zanimivosti turice je bila cesta od Slemena do Uršlje gore, na kateri sem najprej zalutal k Sv. Magdaleni, kaj dosti pa mi ni bilo jasno niti med skoraj 100-metrskim spustom po zelo ozki gozdni cesti mimo Kotnikovega vrha. Preden sem zapešačil, sem naredil dodatnih 5 km do Koče na Naravskih ledinah, kamor sem zapeljal kolo...
Vzpon je simpatičen, kaj posebnega pa ni za povedati. Po koreninastem uvodu prečkaš velik pašnik, sledi naskok na glavno strmino. 80 m pod vrhom za kratko stopiš na makadamsko cesto, ki pa je bila popolnoma drugačnega videza kot sem jo imel v spominu iz otroških let - takrat je bila zelo razrita in gruščnata, medtem ko je danes dobro utrjena in gladka. Zelo primerna za gorsko kolo! Vrh je potrdil svoj sloves - samostojno stoječa kopa je izjemen razglednik. Manj sem bil navdušen nad veselico pred kočo, celo z govejim ansambelčkom.
Pred spustom sem zavil še na vršiček na SZ strani vršne planotice, ki je najvišja točka Plešivca. Tam nisem bil sam, planincev je bilo namreč ogromno. Med drugim tudi dva kolesarja.
Kot že rečeno, dol sem šel na Naravske ledine ter zaključil s kolesom.
Zvečer smo v Stožicah razmontirali Grke.
10.9.2013
sobota, 7.9.2013: Veliki vrh nad Jezerskim, 1742 m
Namenil sem se na Storžec, vendar me je na vstopu v dolino Reke zaustavila "protigobarska" rampa (popolna zapora od 20.7. do 20.10.). Ker sem skozi dolino v zadnjih letih pešačil že vsaj petkrat, mi do še ene ponovitve ni bilo, rajši sem poiskal nov cilj. Spomnil sem se sovaščanov, ki sta pred tednom skočila na Veliki vrh nad Jezerskim, na katerem sem bil nazadnje pred 18 leti.
Začel sem z nekdanjim jezerskim smučiščem, čez katerega vodi solidno shojena stezička. Za obronkom, malo pod vrhom čistine, zavije desno v gozd, kjer se priključi široki stezi, ki drži naravnost navkreber. Po njej do gozdne ceste, po kateri je do odcepa za Veliki vrh še slabih deset minut. Do "žur koče" na gozdnem slemenu je vzpon običajen, vršnih 500 m pa ponudi eno strmejših poti pri nas. Poleg tega je utrta dosti slabše kot tiste najbolj obiskane, zato je na spustu potrebna stalna pozornost. Vrh je samoten in razgleden. V vpisnem zvezku prevladujemo Matjaži. :-)
Strmina, ki se mi je gor-v'n zdela kar pripravna, je dol grede naporna. Kako je s tem, je najbolje osvetlila primerjava mojih časov hoje - na vzponu ni bilo bistvene razlike, ko sem primerjal časa spustov, pa nisem mogel verjeti svojim očem: 35 minut leta 1995 proti tokratni uri in devetim minutam. Čivša, tako torej izgleda razlika 18 let...
sobota, 17.8.2013: Snežnik, 1796 m
Zadnja tura po Notranjski planinski poti. (58,5 km / 1240 m + 230 m peš)
Avto sem pustil na prevalu med Cinkovcem in Srednjim vrhom. Do Leskove doline (glavna cesta med Loško dolino in Mašunom) sem imel srečo, da me je prehitel samo en gozdarski vlačilec, pa še ta obzirno počasi. Kako zadeva izgleda pri polni hitrosti, sem videl malo pozneje, ko me je nasproti vozeči tovornjak zavil v tak prašni oblak, da sem mižal in zadrževal dih vsaj deset sekund. V Leskovi dolini preseneti "blokovsko" naselje, čuden prizor sredi neskončnih gozdov. Žig "X" Notranjske PP se nahaja v skrinjici, obešeni na kozolček sredi naselja.
Dober km naprej sem zavil na 'Kalvarijsko cesto' (smerokaz Gašperjev hrib), bližnjico do 'Glavne vojaške ceste', ki po vzhodni strani obkroži Snežnik. Vzpon je zmeren in podlaga gladka, vozil sem s srednjim zobnikom. Za odcepom označene poti na vrh sledi vodoraven oddih do Meželišča (stara stavba). Nato se cesta malenkost poslabša. Na višini 1250 m začne svet postajati vse bolj skalnat in pred koncem vzpona je cesta nekaj časa celo vsekana v steno. Od tam se prvič odpre razgled - na neskončen gozd. Na prevalu, 1397 m, se cesta prekobali navzdol in se do Sežanj spusti za 80 m. Čeprav je bilo na zemljevidih videti cel kup raznih poti, ki so obetale zahtevno orientacijo, pa v živo ni bilo težav; odcep proti Grčovcu je zelo lahko prepoznati, saj je prvi pravi cestni odcep v desno ravno v Sežanjah, kjer stoji majhna lovska koča. Slabih 100 m za križiščem preseneti pipa s pitno vodo, edino na celi turi, saj tekočih voda v tej pokrajini sploh ni. Med spustom v travnato dolino Grčovec se odpre prvi pogled na Snežnik.
Po malici me je proti Travnim dolcem popeljal levi kolovoz, na začetku zaraščen z visoko travo, ki pa se med drevjem kmalu očisti, vse boljša pa postaja tudi podlaga. V dveh strmih klancih (V6 in V5) mi s polnim želodcem sicer ni šlo najbolje. Ko sem dosegel veliko obračališče pri Travnih dolcih, sem napačno mislil, da me od ceste Sviščaki - Snežnik loči zgolj zložen 100-metrski vzpon. Namesto tega je za bližnjim prevalčkom najprej na sporedu 30-metrski spust do "glavne" gozdne ceste, potem pa še dodatnih 40 m do Lomovih dolin. Šele tam se začne (uživaški) vzpon proti grebenu, steguječemu se od Sviščakov proti Snežniku. Na drugi strani grebena pa spet dol (za 35 m). Cesta s Sviščakov, ki se ji priključiš pri enem od parkirišč (više sta še dve), je malenkost strmejša, za dodatno nadlego je bila tudi sveže nasuta, kar pa je na širokem, ravnem sedlu (1460 m) v hipu zbledelo. Nadaljevanje "ceste" namreč bolje opiše beseda melišče. Debele "balin kugle" sem do serpentine še nekako zvozil, za njo pa nisem imel šans. Gremo porivati. Ko so za ovinkom mega-frnikole postale redkejše, se je spet dalo dokaj spodobno loviti ravnotežje, ko sem primotovilil v vznožje glavnega klanca, pa nisem vedel, ali naj se smejem ali jokam. Naklon sicer ni nepremagljiv, zato pa je bila podlaga totalen kamnolom. Ko sta mi planinca povedala, da je nadaljevanje še slabše, sem sklenil kolo prikleniti k prvemu primernemu drevesu. Ker pa takega ni bilo, sem kljub vsemu pririnil do konca, hehe. Za popolno doživetje me je tik pred grebenom prehitel še traktor, ki je navzgor vlačil hlode, namenjene za kurjavo koče. Kar je deloma pojasnilo stanje kolovoza...
Kolo sem dal v senco, se preoblekel v suha oblačila, pograbil štiri polena in zapešačil po stezi proti vrhu. Že po nekaj minutah je bilo jasno, da sem prostovoljno nošnjo zastavil preoptimistično - čisto dovolj bi bilo eno poleno v vsaki roki - vendar na koncu niti ni bilo hudega. Uspelo mi je celo nascati par planincev.
Spust s kolesom sem, se razume, začel s spuščenim sedežem, kar pa ni bil zadosten pogoj za varno vožnjo. Podlaga je bila za poltrdaka enostavno prezahtevna. Potem, ko me je padca dvakrat rešila le sreča, sem se spametoval in prvi del največje strmine odpešačil. Preostanek "kamnoloma" sem sicer odpeljal, vendar je edini zaključek, ki ga lahko podam, da je kolo treba pustiti na zadnjem parkirišču (velja tudi za polnovzmetence)!
Pa cesti je, ko sem nasuti pesek pustil za seboj, končno začelo leteti in kmalu sem se znašel pred kočo na Sviščakih. Oskrba s pijačo. Zaključna vožnja po gozdnih cestah se je začela s spustom do Grde drage, čemur sledi nebodigatreba 70 m vzpona. Pozitivno je, da ni nobene strmine, tako da gre hitro. Kmalu za lovsko kočo Kambrce se cesta obrne v dolg spust do ceste Leskova dolina - Mašun, kjer sem, ker vožnje še nisem bil naveličan, izbral daljši lok čez Mašun. Tam sem moral sicer najprej 10 minut študirati zemljevid. Na kratko, s križišča na Mašunu štartaš proti severu (kolesarski smerokaz Veksel), cesta proti Vratcem pa je enostavno določljiva, saj gre za prvi (desni) odcep. Kaj mi je ostalo do cilja, pove podatek, da sem skoraj vso preostalo pot vozil s prestavo 3-5. Še dobro, kajti v gozdu je svetloba že rahlo pohajala. Edini pravi razgled se je odprl šele na Bičkih lazih, od koder je videti Snežnik presneto daleč. Kilometri pač ne lažejo.
Ko sem se 5 minut pred 19. uro pojavil na grajskem dvorišču, sem lahko samo ugotovil ponoven "izvis", kajti zadnje obiskovalce sprejemajo ob - 18h. Naj se grejo solit, ti muzejski štempli ...
Na splošno je šlo za prijetno vožnjo po gladkih gozdnih cestah z zložnimi klanci. Če bi kolo pustil na sedlu na višini 1460 m, bi k težavnosti kolesarske ture še največ prispevala dolžina.
nedela, 11.8.2013: Košenjak, 1522 m
Točka Razširjene Slovenske planinske poti, na katero sem se odpravljal kakšnih deset let. Odlična gorsko-kolesarska tura, s čudovitima vlako in mejno stezico v vršnem delu.
(37,8 km / 1330 m)
V grabnu nad Dravogradom sem za začetek odvil levo in se po makadamskem klancu hitro povzpel do nekdanjega gradu, od katerega je ostala ena sama, resda visoka stena. Pri sosednji "Grajski bajti" dobiš prvi (oz. zadnji) žig Poti čez Kozjak. Na srečo sta bila domačina doma, sicer ne bi bilo nič, saj žig hranijo v hiši.
Po vrnitvi v graben sem zagrizel v glavni vzpon. Prvih 200 m je konstantno strmih, višino pridobivaš hitro. Veliko je sence, prometa skoraj nič. Ko 300 m nad Dravo prideš prvič na odprto, naklon malo popusti in kolesarjenje postane še lepše. Asfaltno cesto sem zapustil na višini 930 m (smerokaz za kmetijo Očko). Po 500 metrih zložnega spusta sem zavil na desni odcep, ki se vzpenja naravnost gor ob Ojstriškem potoku. Cesta je šolski primer makadama na neapnenčasti podlagi, saj kljub precejšnji strmini (vozil sem s prestavo 1-2) sploh ni bila razdrapana. Ker na kmetiji ni bilo nikogar doma - kar je pes "čuvaj" razumel kot svoj dopust, hehe - sem ostal brez drugega žiga PčK. 50 m više sem dosegel prečni makadama in se čez razgledne pašnike popeljal do planinskega doma.
Po kratkem postanku s štemplanjem in pijačo sem dobrih 300 m naprej zavil na kolovoz, ki se vzpenja čez pašnike. Zaraščeni prvi metri so dajali napačen vtis, saj je pot z višino postajala vse boljša in boljša. Tudi rampa z opozorilom, naj se v času rastitve velikega petelina vozila ne podajajo naprej, me ni zaustavila. Avgusta je pač rastitev gotovo že mimo. Kolovoz se v gozdu razširi skoraj v gozdno cesto, naklon pa je še naprej umirjen (za razcepom se nekaj časa celo rahlo spušča), zato je bila vožnja po senci čisti užitek. Še večje presenečenje je bila vršna vlaka, na kateri se priključiš markacijam, saj je res lepo vozna. Po prebiranju Strmih kolesnic sem pričakoval težje delo. Nekaj klančkov je resda strmih, vendar jim vedno sledi lep predah. Začetek je zelo lep, prva klančka pa dovolj kratka, da sem ju (nevede) zvozil kar z 1-3 (V5). Nato se pot za nekaj časa položi. Na razcepu markacije pokažejo desno, v najstrmejši klanec vzpona, edinega, ki ga nisem uspel zvoziti (V7). Nad njim so nakloni malo manj hudi, število počitkov pa je pač odvisno od pripravljenosti. Ko dosežeš koreninast odsek, veš, da se bliža vrh. Nevozne steze pod vršno točko je zgolj 20 vm.
Namesto spusta po Paternujevem kičastem kolovozu, sem izbral grebensko prečenje po mejni stezi proti cerkvici sv. Urbana. Vožnjo po ozki stezici dodatno "otežuje" bujno borovničevje, ponekod visoko skoraj meter, tako da sem pol grebena plužil v slogu ledolomilca. Potem ko sem nataknil hlačnice, te motnje ni bilo več in prečenje je bilo super. Korenin na srečo ni preveč (na poltrdaku me je seveda vseeno dobro pretreslo), tako da sem vozil brez težav, ampak enkrat sem se - ko sem počasi obvijal veliko mravljišče - vseeno zvrnil. V tistem trenutku je borovničevje pokazalo svoje prednosti, saj sem padel kot na pernico. Greben se skoraj ves čas spušča, vzponi so le trije ali štirje, ki pa so vsi kratki in položni, tako da sem jih vozil kar s spuščenim sedežem. Izjema je seveda 30-metrska skalnata vzpetina na koncu, čez katero je kolo treba nesti. Smer čez skladovnico skal na srečo kažejo avstrijske in slovenske markacije, ki se pojavijo od kdo ve kod. Tovorniški vložek mi sploh ni bil odveč, saj je po dolgem prečenju predstavljal prijetno spremembo, svoje pa je dodala še za slovenske razmere nenavadna kamnina *). Na drugi strani steza kmalu spet postane vozna in čez nekaj minut se znajdeš na cerkvenem travniku. Ravno pravi čas, preden bi se zadeva začela preveč vleči.
Preostali spust me je vodil po cestah; do sv. Janeza po makadamu, nato po asfaltu.
*) Strojna, Kobansko (Košenjak, Kozjak z Ostrim vrhom, Žavcarjevim vrhom in Urbanom) in Pohorje so odrastki osrednjih evropskih Alp, ki segajo k nam od severa. Zgrajeni so iz najstarejših kamnin v Sloveniji - metamorfnih (kristalasti skrilavci) in magmatskih (tonalit).
Metamorfne kamnine.pdf
Marko Paternu, Strme kolesnice - Košenjak
sobota, 3.8.2013: Slemenova špica, 1911 m
Kratka in senčna za ultra vroč dan (v Kranju 39°C).
Začetek je bil odličen, saj je bilo v Planici tako hladno, da smo morali za kolesarjenje od skakalnic do Tamarja obleči dolge hlače in rokave. No, ko smo zapešačili proti Grlu, smo že kakšnih 30 m nad dnom doline začutili "župco". Takoj v kratke hlače! Ker so bili mati na prvi resnejši turi po enem letu, nismo divjali, zato smo vrh dosegli zelo lahkotno. Najdebelejšega slovenskega macesna med potjo nismo ugledali, zato pa na vrhu toliko več planincev z Vršiča. Tako kot vsi ostali, smo tudi mi hitro poiskali prvo prosto senco pod macesni, kajti sonce je zažigalo. Kogar ni prepričalo sonce, so ga pa divizije napadalnih mušic, ki so zasedle koprivasti skret na vršni špički.
Spust je razkril, da smo jutranje spanje potegnili preveč optimistično, od pričakovane sence pod Mojstrovko namreč ni ostalo nič, kajti sonce je bilo opoldne navzlic začetku avgusta še vedno odločno previsoko.
Vzhodni greben nad Planico, arhiv:
3.6.2012: Suhi vrh
6.6.2010: Sračnik
13.8.2007: Ciprnik - Visoka peč
2.10.2004: Mojstrovke - Šite
sreda, 31.7.2013: Veliki vrh Košute, 2088 m
Legenda je rekla, naj ne bo nevarno in naj bo kislo mleko. Pa smo šli čez Korošico in Veliki vrh na kislo mleko na Kofcah.
Jutro se je začelo z GRS-jevčevim zgražanjem nad Zdeninim improviziranim samovarovalnim kompletom.
Na lovski stezi od zadnje serpentine pred ljubeljskim predorom proti planini Korošici, kjer je bilo svoje čase potrebno samo najti začetek, je zadnja dve-tri leta potrebne nekaj pozornosti tudi v gornjem delu, zaradi novih vlak. Hodili smo uživaško - po zaslugi idealne temperature in zmernega tempa, nad katerim ni imela najmanjše pripombe niti Zdena. Čvek je seveda tekel brez premora, tako da sem imel na vrhu občutek, da smo rabili pol manj časa, kot smo ga res. Zanimivost na planini Korošici so bile preizkusne gredice za naravno zatiranje gorske kislice. Zavarovani del poti nad Hajnževim sedlom je od mojega zadnjega obiska doživel nekaj sprememb, dandanes je namreč prilagojen za samovarovanje.
Na vrhu smo imeli dve zvezdi: najino legendo, preoblečeno v minico, in ovco, ki je bila tako domača, da je z gobcem silila kar v vrečke.
Na Kofcah smo po zmagi nad velikimi porcijami kislega mleka še nažicali prevoz v dolino. Mimo Matizovca je po novem sicer treba pešačiti dodatnih 150 vm, saj so na višini 920 m postavili pregrado, s tablo, ki planince vljudno naproša, naj vozila pustijo na prostornem parkirišču v bivšem peskokopu. V Podljubelju je "taksistka" presenetila z odločitvijo, da nas bo zapeljala vse do našega avta. Nič nismo imeli proti. :-)
nedelja - ponedeljek, 28.-29.7.2013: Mala Mojstrovka, 2332 m
Večerni pobeg pred dolinsko vročino v Erjavčevo kočo je komaj zalegel. Jutranji skokec na vrh pa zelo prijal.
Bovški krapi (točneje krapa) niso slabi, ampak dovškemu krapu, kot so ga pripravljali pri nekdanjem Potokarju na Dovjem, niso niti do kolen! Za posladek so naši košarkarji v zadnji četrtini zmleli Makedonce s 16-1.
Zapešačil sem ob 5:26, prvi sončni žarki so me obsijali tik pod Vratci. Hanzova pot ni tako zelo lahka, kot mi je ostala v spominu (nazadnje sem bil v njej leta 2001), je kar precej zračna, zato sem bil vesel odličnega stanja varoval. Pač pa zgornjemu delu, po izstopu iz severne stene, ne bi škodila obnova markacij, saj je svet v megli povsem nepregleden. Zanimivo, da strma vršna vzpetina nima nobenih varoval, tako da je na dveh-treh mestih treba kar dobro prijeti. Tu mora biti v turistični konici, ko se na vrh zakadijo Čehi pa Belgijci, precej zanimivo, hehe.
Na vrhu me je šokiral pribetonirani kipec "kronane Marije", ob katerem sem le s skrajnim naporom zadrževal roko, da ni zamahnila z velikim kamnom. Ti turistični vrhovi dejansko niso več zame. Čeprav, hm, morda pa kdaj tudi mene prime, pa pridem postaviti kakšnega vrtnega palčka. Ali pa trasirati meter široko stezo s 125 češkimi možici...
Večerni veter, ki sem ga imel za termičnega, je pihal tudi zjutraj. Šele na grebenu nad Planico in na vrhu, kjer je nabijal kot zmešan, sem dojel, da gre v resnici za predhodnico hladne fronte.
Dol grede sem se nasmejal svojim mehkim kolenom, katerih mišice so mi na turni smuki in kolesu povsem odmrle :). Spust z Male Mojstrovke po normalni smeri je z izjemno zahrbtno podlago v bistvu eden bolj napornih pri nas. Največja žalost je seveda melišče nad prelazom, ki je bilo pred 30 leti skoraj samostojen cilj, danes pa žal živi le še od stare slave. Množična raba ga je tako oskubila, da je nekajkrat manjkalo le za las, pa bi me wannabe šparanje kolenskih mišic koštalo nekaj kože ali kake kosti.
Youtube: 9-letni deklič v Hanzovi 
četrtek, 25.7.2013: Hom, 607 m - domačija Kotnik, 660 m - Bukovica, 584 m - Brnica, 457 m
Ne preveč težka tura za vroč dan, na tri nižje kuclje, točke Savinjske planinske poti. (44 km / 1170 m)
V Žalcu sem avto pustil na Tuševem nadstrešenem parkirišču :-). Začel sem skozi Griže in po tihi dolini potoka Zibika dosegel sedlo med Homom in Kamnikom. Tudi prva tretjina vršnega vzpona je bila še asfaltna, preostanek pa poleg prahu ponudi dva dobra klanca. Še posebno strm in naporen je zaključni (V5). Domačin, ki je prisopihal za menoj, je povedal, da oni večinoma uporabljajo gozdni kolovoz s severa.
S sedla sem se spustil na zahodno stran in se skozi Matke po prijetnem naklonu vzpel na sleme za Kamnikom. Sledil je makadamski 70-metrski spust do soteske potoka Artišnica in lahkoten (predvsem pa senčen) bonus vzpon do Kotnikove domačije pod Gozdnikom, kjer sem bil pred letom in pol pozabil odtisniti žig Savinjske PP.
Spust v Zabukovico je bil bliskovit, kajti tam me je v bifeju čakal radler. Sonce in vročina sta bila že v polnem zamahu, zato je bila preventiva nujna.
Naskok na Bukovco se začne zmerno, ko v zaselku Podvine, na JV strani hriba, zaviješ ostro v levo, pa se takoj začne na nož. Prvi klanec je še dokaj normalen (V5), za ovinkom pa se gozdna cesta (desni krak!) prvič postavi močno na glavo (vsaj V6, drsljiva peščena podlag). Alternativa je po zložnejšem levem kraku do gozdnega robu in tam po vlaki na gornjo pot. Pozitivno je, da klancu sledi vodoraven, razgleden odsek za pošten oddih - ki je zelo potreben, kajti naslednji klanec, šlo je za sveže razširjen traktorski kolovoz, je še hujši (V7). Dodatno ga je začinil zvok motorke in padanje dreves v gozdu nad njim. Na srečo so bili gozdarji 50 m više, najbolj pa me je razveselilo, da se kolovoz na vstopu v gozd umiri, tako da sem se brez težav pripeljal do koče (do V5). (Na razcepu nad ovinkom je pravi srednji kolovoz, čeprav markacija kaže na levega!) Brez dvoma, gorsko kolesarski vrhunec ture!
Ostal mi je še najnižji hrib, Brnca. V Libojah sem pri športnem igrišču zavil v levo in se po strmi cesti (asfaltirana je do zadnje serpentine) povzpel do kmetije Zavrla na razglednem obronku Straže. Nasproti dovoza na kmetijo sem zavil ostro v desno, na travniško pot ob robu gozda. Ko se potopi v gozd, sicer kmalu postane nevozna, vendar so bile potrebne le tri minute porivanja in znašel sem se na gladki poti ob gornjem robu gozdnega pasu, pod travnikom kmetije Košec pod vrhom Straže. S tem sem bil že praktično na višini Brnce, do koče sem imel samo še 5 minut idilične, bolj ali manj vodoravne vožnje.
Na drugo stran, proti Kasazam, se takoj pod domom začne strma asfaltna cesta (na prvem razcepu je treba levo!), kar je za spust, jasno, izvrstna ponudba, za vzpon pa se mi zdi moja smer lepša.
nedelja, 21.7.2013: Malič, 936 m - Tolsto, 780 m - Šmohor - Gozdnik, 1090 m
Zaključek Rečiške planinske krožne poti. (33,9 km / 1190 m)
Iz Laškega. Po sto metrih vzpona sem se spomnil, da sem v avtu pozabil bidon... Na srečo je dan postregel z idealno temperaturo za kolesarjenje, tudi gladek asfaltni vzpon do sedla ni preveč strm (s prestavo 1-3 sem vozil lepo brez napora), pa še cesta je večji del senčna. S sedla do vrha je speljan soliden makadam, ki končno ponudi dva malo konkretnejša klanca, zato sem do oddajnika prikolesaril kar dobro zadihan. Vrh je žal nerazgleden, vendar ga dobro nadomešča poseka vzletišča za jadralce na zadnjem sedelcu pod vršno vzpetino.
Navzdol sem se kar mimogrede znašel pred kočo na Šmohorju, kjer sem vase zlil radlerja, v nahrbtnik pa je šla plastenka Sole.
Osvojitev sosednjega vrha Tolsto, točke Rečiške PKP, je bila bliskovita, saj jo sestavlja kratek makadamski spust s kolesom in 4-minutni peš vzpon.
Strm vzpon nazaj pod kočo je kratek, tako da nisem uspel niti zašvicati, sledi pa idilična vožnja po širokem, odsekoma razglednem slemenu. Nekaj minutk zahodno od koče seveda velja zaviti k cerkvi sv. Mohorja na travnati vzpetinici. Od tam je Gozdnik videti še precej daleč, a sem bil potem kar mimogrede pri njem. Mimo Pernic se namreč prav hitro spustiš na sedlo med hriboma, pa tudi prvi del vzpona na Gozdnik ni nič posebnega. 70 m nad sedlom se desno odcepi gozdna cesta, ki se do sedelca pri Grebenu vzpenja precej položno, za njim pa se - do obračališča - celo malo spusti. Z njega se začne vzpenjati, sicer ne strm, a sprva kar precej skalnat kolovoz, tako da je kazalo na "trdo delo", vendar se, presenetljivo, kakovost podlage z višino izboljšuje, tako da na obračališče na SZ grebenu pripelješ po mehki travnati preprogi. Da je vlaka, ki se od tam požene navkreber ob grebenu, strma, sem si iz decembra 2011 sicer zapomnil, ne pa tudi, da je TAKO strma, hehe. Jasno, sledilo je porivanje. Ko se na rami, 60 m više, vlaka izravna, sem računal vsaj na kolesarjenje do njenega konca na SV grebenu, vendar iz tega ni bilo veliko, saj je bila tako bujno zaraščena, da sem na odcepu steze gladko odnehal. Kolo sem položil na tla in v 5 minutah prišetkal do bivaka.
Ko sem se vrnil h kolesu, sem bil najbolj zadovoljen s tem, da nisem srečal nobenega klopa. Začetnemu položnemu "oranju" skozi travo je sledil 10-metrski peš spust čez najstrmejši del s tremi podrtimi drevesi. Preostanek do obračališča sem zvozil s povsem do konca spuščenim sedežem, nadaljevanje je pa itak bolj kot ne normalno. Do sedla pod Pernicami je po praznem makadamu kar dobro letelo, na rečiško stran pa sprva niti ne, saj je do prve kmetije speljan ne makadam, kot vara zemljevid, temveč strm kolovoz. Kar je seveda čisto po okusu gorskega kolesarja! Niže se je kmalu začel lep (in prazen) asfalt, zato je šlo kot sneta skira.
Arhiv:
11.12.2011: Gozdnik - Kotečnik
Rečiška planinska krožna pot
nedelja, 14.7.2013: Kopitnik, 914 m - Gore, 791 m
S tretjo "etapo" sem Pot NOB zaokrožil, ne pa tudi končal, saj mi manjkajo štirje žigi (14.7.) manjkata dva žiga (21.7.)...
(39 km / 1040 m)
Kolesarjenje z novo pogonsko osjo je bila prava pesem. Pred glavnim naskokom dneva sem najprej zavil po dva manjkajoča "obhrastniška" žiga. Še drugič sem se zapeljal čez gradbišče v Bobnu (zaradi nedelje prazno), kjer sem spet zaman stikal okoli hiše št. 23, dokler mi ni soseda povedala, da je žig zdaj pri spodnji, obcestni hiši. Na kozolčku sem našel novo, lepo pobarvano skrinjico z žigom, blazinico in deviški vpisni zvezek, v katerega sem se vpisal pod št. 2! Spust nazaj v Hrastnik me je prijetno ohladil, kar pa je šlo v svinjsko strmem vzponu na Studence (Pot Josipa Brinarja) hitro v pozabo. Prečnica v levo pripelje do spomenika, žig pa se dobi pri drugi spodnji desni hiši. Nova skrinjica je pritrjena na garažo, nad čemer domača mama ni bila najbolj navdušena. Pridušala se je, da s starim sistemom ni bilo nič narobe, saj da je pri njih vedno kdo doma. Prevod: ona bi z vsakim počvekala. :-) Spust po Cesti padlih borcev ni nič manj strm od onega prej.
V Dolu je na terasi upokojenskega bifeja nekaj modelov že sedelo pri piru, vendar sem se odločil, da se bom po štemplje pripeljal po turi, ko bom lahko enega zlil vase tudi sam. Tudi na prevalu Marno sem ostal brez žiga, imajo ga namreč spodaj v Dolu. Lahke vožnje je tu konec, klanec proti Turju je spet "pravi". Sredi vasi stoji večji partizanski spomenik, žig pa se nahaja na dvorišču kmetije desno od njega. Ostalih 300 vm do Kopitnika je manj strmo in skoraj do konca asfalt. Z gorskim kolesarjenjem postreže samo 5-minutni zaključek pred vrhom, na katerem pa je smiselno kolesariti le do strmega spusta in zadnje minutke prepešačiti. Vršni pomol me je pošteno presenetil, saj je ne samo navpično, temveč celo previsno odrezan. Konkretna zadeva!
Proti Goram sem se držal markacij, ki 50 m od cestnega križišča pod Kočo na Kopitniku usmerjajo na kolovoz. Ta se po kratkem dvigu prevesi v prijeten, umirjen spust. Po slabem kilometru se markacije priključijo na asfalt in vodijo po njem do križišča pod Gorami, od koder je do Planinskega doma na Gorah, ki je v bistvu gostilna, še kratek vzpon. Množica nedeljskih kosilarjev me ni motila, saj sem bil, enako kot ostali prisotni moški, uročen s kelnaričinimi mamutskimi joški. :-) V takih okoliščinah sem svojo skladovnico dnevnikov seveda poštempljal povsem neopaženo.
V nasprotju z načrtom sem se odločil proti Kovku še naprej slediti markacijam, po cesti naokoli bi namreč izgubil kakšnih 50 m višine. Najprej sem odbrcal klanček do bližnje cerkve in si ogledal domače priimke. Spust od cerkve se je začel obetavno, po širokem kolovozu, ki pa se je končal na travniku pri zadnjem vikendu. Na srečo puške nisem takoj vrgel v koruzo, v nespremenjeni smeri sem se kratko povzpel v gozd, kjer se je ponovno izoblikovala razločna vlaka. Da vse štima, je potrdila tudi (ena) markacija. Spust je nekaj časa tekel gladko, niže pa je vlaka postajala vse bolj zapuščena, zaraščena in nazadnje je skoraj poniknila. Markacij ni bilo več na spregled, na razcepih sem si pomagal z gps-jem in odločanjem za logično smer. Ko sem zaružil v visoko travo, me je že rahlo zaskrbelo, vendar je le malo naprej prišlo do razpleta. Spet se je prikazala čista vlaka, ki me je dostavila na sedlo nad skrito travnato dolinico. Od tu me je širok kolovoz popeljal do treh samotnih kmetij in asfaltne ceste, po kateri sem se zapeljal do Kovka. Vas leži na odprti vzpetini, z lepim pogledom na Kum na drugi strani savske doline. Skrinjica z žigom je na hiši v središču vasi.
Skozi vas sem se po asfaltu spustil čisto do zadnje hiše in čez njeno dvorišče do transformatorja, kjer se začne travniški kolovoz. Popelje čez pašni dol do obronka na drugi strani, kjer je na križišču grobih kolovozov več planinskih kažipotov. Pot NOB je v tem predelu na srečo zelo dobro označena, tako da z orientacijo nisem imel nobenega dela, s stališča gorskega kolesarjenja pa se je, povsem nepričakovano, šele začel vrhunec ture, kajti grobi kolovoz je vse do Podkrnic zelo strm (za kolesarski vzpon nemogoč). Prihod v Krnice predstavlja kratek predah, pod vasico pa Pot NOB zavije na nov, najstrmejši kolovoz proti Podkrnicam. Dobro, da mi je Udovič zamenjal tudi sprednji zavorni gumici, hehe.
Z žigi v Dolu sem izvisel, saj penzionerji po novem začno s popoldansko degustacijo šele ob 18h.
Pot spominov NOB občine Hrastnik
sreda, 10.7.2013: Mrzlica, 1122 m
(35 km / 1140 m)
V Hrastniku je najboljše parkirišče ponudilo kar dvorišče Hrastniškega muzeja (točka Poti NOB). Ko sem zakolesaril, sem ugotovil, da je glavni ležaj mojega Elančka tik pred razpadom; gonilki sta opletali, škripalo pa je tako, da so se meščani ozirali za menoj. :-)) Smer proti Kalu mi je pomagala izbrati tabla za smučišče Rajska dolina. Cesta je do stika s tisto iz Dola sicer speljana precej strmo, vendar je bilo v jutranji senci, kljub sopari, poganjanje zelo prijetno. Nadaljevanje ni tako strmo, popravil se je tudi zrak in do Malega Kala sem pribrcal uživaško. Nadaljevanje vzpona me je peljalo skozi semaforizirani predor pod smučiščem, vzpon s sedla do Planinsko rudarskega doma pa se mi je zdel krajši, kot sem si ga zapomnil s pešačenja čez Klobuk.
Sledila je Mrzlica. Pod serpentinama pod kočo sem zavil na desni odcep. Namesto asfaltne ceste, kot sem naivno pričakoval, sem zapeljal na strm in močno razdrt makadam, primeren za traktorje. Ravno ko sem razmišljal, da tu pa ne bi bilo prijetno gristi v klanec, sem naletel na duškajočega kolesarja. Seveda je samo bentil. Po skoraj 200 metrih spusta sem bil pri desnem odcepu, ki se kratko vzpne do velikega travnika Griže, z lovsko prežo in ogromnim vikendom. Sledi dodatnih 30 m spusta (ta povezava na zemljevidih ni vrisana) do več vikendov. Za njimi leži kmetija Zgornji Lemevšek, kjer naj bi dobil žig Poti NOB, za katerega pa sem se obrisal pod nosom. Na vogalu senika je ostala samo prazna polička, ta mlada domača pa tudi ni vedela povedati nič koristnega. Pri naslednji kmetiji Matko sem zavil na kolovoz, ki se za vikendom potopi v gozd. 150 m naprej se priključi na dober kolovoz od Vrharja (markacije), ki se vzpenja proti desni. Ima nekaj strmih klancev (V5), vendar tudi dobro podlago, tako da je lepo vozen. Ko sem dosegel asfaltno cesto na Mrzlico, sem mislil, da sem "na konju". Kakšna zmota, pred menoj je bil najstrmejši vzpon dneva, kajti cesta je 100 vm enostavno potegnjena naravnost v breg. Oddahneš si šele ob prihodu na plano, kjer je tudi konec asfalta. "Počitnice" trajajo do vznožja strme vršne vzpetine Mrzlice, kjer se cesta spet postavi pokonci. Ves ta vzpon je minil ob divjem škripanju ležaja pogonske osi, slišati ga je bilo na 200 metrov in vsak čas sem pričakoval, da bo vse skupaj razpadlo.
Drvenje v dolino je prekinil edino polet garminčka, ki se je med vožnjo odpel z zguncanega nosilčka in odskakljal po cesti. Na srečo se je samo ugasnil, drugih posledic ni bilo. Šest serpentin pod prevalom Podmeja sem odvil proti Čečam, pred sv. Markom pa mi je poskušala konec ture popoprati tabla s prepovedjo vsega prometa skozi Boben, ki pa sem jo ignoriral. "Majčkeni" obvoz skozi Trbovlje bi bil pač idiotski. Spust po serpentinah do Bobna je bil enkraten, saj je bila gladka cesta povsem moja, z žigom NOB v Bobnu pa spet nisem imel uspeha. Hišo št. 23 sem sicer našel, vendar nisem opazil nobene omarice z žigom ali kakršne koli druge oznake. Malo niže sem nato na nekem ovinku zazijal v originalno cestno zaporo, pred katero nisem vedel, ali naj se jokam ali smejem. Na srečo se je dalo po robu škarpe nad potokom gladko priti mimo, bageristi na gradbišču pa so me zelo prijazno spuščali mimo. Uf!
Ovinek do žiga v Studencah sem zaradi razsutega ležaja opustil, kar se je itak skladalo s skoraj 100-odstotnim izplenom žigov tega dne. Negativnim, seveda. Na koncu sem namreč izvisel celo v muzeju, ki nima več urnika, kot je objavljen na vseh spletnih straneh. Prekleta banda!
sobota, 6.7.2013: po stari cesti do Poštarskega doma na Vršiču, 1688 m
Stara (vojaška) cesta čez Vršič, gorsko-kolesarski posladek. Z dodatkom ceste skozi Veliko Pišnico je nastala privlačna gorsko-kolesarska turica. (38,1 km / 950 m)
Čeprav je cesta do planine V Klinu večji del lepa in gladka, je kolesarjenje pravo gorsko, kajti vmes je za popestritev več gruščnatih in prodnatih odsekov. Klanci niso hudi, malo daljši pa je en sam (V5). Prečkanje Velike Pišnice, ki me je zaradi vodnatosti malo skrbelo, je enostavno, saj voda pred planino popolnoma ponikne, široki prod pa ponudi zanimivo vožnjo. Pač pa je za ščepec akcije poskrbel - s turne smuke dobro znani - prehod čez Suho Pišnico, ki je bila v nasprotju z imenom zelo "mokra".
Pri Ruskem križu, pod tretjo serpentino, sem za 350 višinskih metrov zapeljal na vršiško cesto, kar se je izkazalo za živ obup. Kljub asfaltu je bil to, zaradi naklona in kock, najnapornejši odsek vzpona. Višek vsega je pomenil gost promet, ki je poskrbel, da sem se nagoltal izpušnih plinov. Najhujši pri tem so motocikli! Pa sem imel še srečo, da nisem srečal nobenega avtobusa. Definitivno to ni kolesarska tura za soboto ali nedeljo!
Stara vršiška cesta se z asfalta odcepi na višini 1390 m, na vrhu planine, ki jo prepoznamo po informacijskih tablah, od katerih je krasen pogled na Prisankovo ostenje. Na staro cesto "vabi" tudi stebriček TNP z vsemi mogočimi prepovedmi, med drugim za kolesarje, c c c. Debili, drugega ne morem reči. Če ne bi imel zemljevida, bi mislil, da gre za dovoz bližnje koče, tako široka in gladka je prva stranica ceste. Nad prvo serpentino sicer začne dobivati "patino", zelo počasi se začne tudi ožiti, vendar nikjer pod meter. Zgoraj se celo spet razširi. Izjema po kakovosti so zgolj dva ali tri kratka mesta, ki jih je zasulo ali so se posedla; tam se pot za največ 20 m zoži v stezo. Cesta je bila na celotni dolžini očiščena, nikjer ni bilo nobenega ščavja ali ležečih vej, travnati odseki so bili celo videti pokošeni. Naklon je, po stari navadi vojaških cest, tako umirjen, da sem kolesaril prav zlahka. Ker podlaga kljub vsemu ni čisto gladka, sem sicer uporabljal prestavo 1-2, kar pa ne pomeni, da je vožnja naporna. Vrhunec predstavlja zadnjih 100 vm, v katerih je, neverjetno, cesta poraščena z brezhibno "angleško travico". Ob tem se z vsakim pridobljenim metrom v okolici odpira vse mogočnejša kulisa. Skratka, po tej cesti se vozi počasi, uživati je treba vsak meter!
Za spust sem čelado pospravil v nahrbtnik in na glavo raje nataknil toplo kapo. Današnja makadamska cesta do Poštarskega doma je v primerjavi s ta staro potegnjena povsem na glavo, hitrost je treba nadzorovati zelo previdno. Na asfaltu je bilo moje previdnosti konec; avtomobil, ki sem ga prehitel pod Erjavčevo, me je dohitel šele v Jasni, kjer pa sem nato 20 minut vedril pod nadstreškom ekološkega otoka.
Wikipedia: Vršič
ponedeljek, 1.7.2013: Logatec - Gora, 1020 m - Grmada, 873 m - Kališe
Predzadnja tura po Notranjski planinski poti (55,8 km / 1080 m vzponov).
Samovoz sem pustil pred železniško postajo, še bolje pa bi bilo pred gradom. Bilo je presenetljivo sveže, tako da sem na logaškem kolesarskem pločniku celo nataknil rokave. Za prvi postanek je med vzponom na Hrušico poskrbela replika rimljanske mejne utrdbe na Lanišu (posrani Lahi so si našo Primorsko prilaščali že pred dva tisoč leti...). Ko 130 m više znak za 15-odstotni naklon napove konec prijetne izravnave, se v levo odcepi neoznačen makadam, ki sem ga, bolj kot ne slučajno, preveril na zemljevidu in presenečen ugotovil, da sem že "tam". Eden redkih kažipotov, kar sem jih videl na gozdnih cestah ta dan, se pojavi kakšno minuto naprej! Res pa je, da obstaja močna olajševalna okoliščina: gozdna cesta je skoraj ves čas ena sama, vse ostalo, kar je narisano na zemljevidih, so gozdne vlake, tako da so pomote malo verjetne. Po nekaj metrčkih vzpona se makadam proti Bukovju začne spuščati, zato sem nase navlekel vsa suha oblačila, ki sem jih premogel, kar pa je bilo komaj dovolj. Glavo sem rešil s švic ruto, uporabljeno v slogu naših starih mam. Zadeva deluje! ;-)
Vzpon okoli Čuferjevega griča se je odvil celo lažje od prvega, asfaltnega, saj je gozdna cesta speljana tako lepo, da sem vozil s prestavo 2-3. Sto metrov za Požarjevo kočo je osrednja orientacijska točka kolesarjenja na Goro - zaviješ na desno gozdno cesto, ki na starejših zemljevidih sploh še ne obstaja (opazil sem jo na zračnih fotkah). Najprej se za 70 m vzpne, nato za 35 m spusti. Na dveh razcepih sta pravilni odločitvi takile: na prvem levo (malenkost navzgor), na drugem desno (cesta, ki zavije ostro v levo, se spusti proti vasi Studeno). 300 m naprej (in 20 m više) se desni odcep konča z obračališčem, na katerem me je malo zaskrbelo, saj sem že pozabil, kako sem bil sploh skoval načrt poti. A je bilo seveda vse v redu, do cerkve sv. Lovrenca me je v slabih 10 minutah popeljala dobro "bajkabilna" traktorska vlaka (en klanček V6, ostalo do V5). Še 40 m peš, pa smo na vrhu. Samotnem, kot se spodobi za ponedeljek, opremljenem s slovensko zastavo (pohvale Notranjcem!!), termometrom (kazal je 20°C), novima klopcama, vpisno knjigo in žigom, vzidanim v stebriček.
Po isti poti sem se spustil do prvega razcepa ter zavil desno, računajoč na bližnjico. Po 40 metrih bonus spusta sem ugotovil, da so vse povezovalne poti, ki jih obljubljajo zemljevidi, v resnici bolj ali manj zapuščene vlake, na katerih s kolesom nisem imel kaj iskati. Moral sem se vrniti nazaj do križišča pri Požarjevi koči in se tam priključiti "glavni" gozdni cesti. Kolesarjenje po njej proti vzhodu je bilo izredno lahkotno, saj je skoraj povsem vodoravna. Edini klanček se nahaja za smerokazom k Zagorskemu breznu. Orientacija ni težavna, edino križišče enakovrednih cest je zahodno pod Stranskim vrhom; tam sem šel naravnost.
Pred robom planote nad Strmco se končno pride iz gmajne. Glavni makadam se spusti v dolino, levi pa vodi proti vzhodu, do sv. Marije. Po načrtu naj bi se po travniškem kolovozu vzpel na Petričev hrib in se čez pašnike spustil do cerkve, kar pa je odpadlo po pogovoru z domačinom, ki mi je namero odsvetoval - zaradi živine na paši, predvsem bikov :). Torej sem nadaljeval po sveže pluženem makadamu. Takoj za ovinkom pod najvišjo točko sem se odločil za gozdno vlako naravnost proti cerkvi. Kljub slabi izkušnji od prej in ne pretirano obetavnemu videzu, sem malo potvegal, saj je gps potrjeval pravo smer. Že od začetka se je videlo, da vlaka precej časa ni bila uporabljena, ko se je spustila med grmovje in zelenjavo, pa je začelo postajati še bolj sumljivo. Na srečo se je pod travnikom z lovsko prežo nadaljevala konkretnejša pot, ki je postajala vse lepša in širša. Cerkev, stoječa na samoti, preseneti s svojo velikostjo (pozneje sem prebral, da je bila v 17. stoletju močno obiskana romarska točka). Tu se je končno otoplilo, sveži zrak hrušiške planote je namreč zamenjalo toplo primorsko sonce.
Med vzponom po makadamu nad cerkvijo ni bilo nobene oznake za Grmado, zato sem kar po svoje zavil na prvi desni kolovoz, ki me je čez travnik pripeljal do izjemne razgledne točke nad Planino. Brez sreče pač ne gre. Vetrni "štumf" je dokazoval, da se tam dol tudi malo mečejo po zraku. Nazaj grede sem na obronku odvil po pohojeni visoki travi levo, proti najvišji točki Grmade. Šibka "gaz" skozi nizko ščavje me je res pripeljala do kamnite mize na vrhu.
Malo naprej po makadamu sem na križišču ugledal prvi leseni smerokaz Grčarevec - Planinska gora, ki usmerja na desni kolovoz. Cesta mimo Lipljenske jame, po kateri sem imel začrtano pot, se je torej izkazala za gozdni kolovoz, ki čez čas preide v vlako, odcepov pa je do robu planote toliko, da so bile obledele grčarevske oznake zelo dobrodošle za potrjevanje prave smeri. Ko se vlaka prevesi v pobočje, sem se kmalu znašel pri jami (dejansko gre za brezno), ki je sicer vsega pet metrov od poti, vendar bi jo kmalu spregledal. Vlaka nato postane slabša, najbolj v nadlego je kanal po sredi, tako da sem šel sem in tja za kratko raje peš, gozdne ceste pa sem se celo razveselil ;). Preostali spust in ravna glavna cesta do Grčarevca sta bila hitro za menoj. V izogib vožnji po glavni cesti in v počastitev dejstva, da je bilo nekoč točka NPP, sem za konec turi dodal vzpon na Kališe, nekakšne oaze miru sredi gozdov.
Po preoblačenju sem se z avtom zapeljal nazaj do bifeja Tabor v Gorenjem Logatcu (približno nasproti gradu), kjer imajo NPP-jevski žig Logatca. Da kelnarca o tem ni imela pojma, je seveda že skoraj klasika; ob malem uniončku sem ji zato na hitro razširil domače obzorje :).
Na spletu:
Gorazd Gorišek - Planinska gora
Planinska gora, zgodovina in legende
dnevnik 2013, mali traven (april) - rožnik (junij)