31.12.	T	Mrežce
28.12.	G	Skalnica in Škabrijel
22.12.	G	Kriška gora
15.12.	G	Tolsti vrh - Kriška gora
12.12.	T	Matajurski vrh
8.12.	T	Hruščanski vrh
5.12.	T	Viševnik
1.12.	G	Bašeljski vrh
24.11.	G	Kršičevec
16.11.	G	Golte
10.11.	G	Trebni vrh
1.11.	G	Zali potok - Tegošče
31.10.	G	Jasovnik
27.10.	G	Osojnica nad Bledom
17.-21.10.	J	Šibeniški otoki
6.10.	G	sv. Peter nad Begnami

torek, 31.12.2013: Mrežce, 1966 m

Nesplužena cesta proti Mrzlemu studencu je sredi popoldneva ponudila več dogajanja kot dopoldne. Ženski v prvem nasproti pripeljanem avtu sva uspela nahecati, da ne moreva crukati, zato sta peljali rikverc celih 500 m :). Da ne bo slišati prehudo - imeli sta ta pravega džipa! Naslednjemu avtu, pri Kranjski dolini, sem se začel umikati jaz, vendar le za kratko, saj je (spet) voznica nenadoma zapeljala v sneg ob cesti! Odšokirala sva se šele, ko sva slišala za pogon na vse štiri ... Sredi gozda sva nato nabasala še na velik džip, ki pa, srota, sploh ni uspel zlesti iz gladkih kolesnic, zato ga je odrešil moj berlingo, ki je suvereno zavil pod bližnjo smreko, pod katero je bilo snega pol manj.
Zasluženi pir je padel v baru Petač v Sp. Gorjah, ki tudi tokrat ni razočaral. Običajno vaško sceno je dopolnila bohinjska kelnarca ... -)

sobota, 28.12.2013: Skalnica (Sveta gora), 682 m, in Škabrijel, 646 m

Škabrijel

Za smuko ni bilo dobrih obetov (spodaj brez snega, zgoraj do 4. stopnja plazne nevarnosti), vreme pa je najbolje kazalo na Primorskem. Dober izgovor za Skalnico (žig Transverzale PD RTV Ljubljana), kamor me je že 20 let vabil podatek o nekakšni poti po rovih iz 1. svetovne vojne in o kateri sem končno izvohal nekaj uporabnih napotkov.
Cesto na Sveto goro zapustiš pri prvem križu, 200 m za prvo serpentino. Žal na 'Pot po jarkih' ne opozarja noben poseben napis, tako da se jo zlahka zgreši. Prvo ključno mesto je 60 m od ceste, kjer markacija na skali opozarja na odcep stezice v desno, k prvemu strelskemu jarku. Šele par korakov bliže se pokaže tudi vhod v podzemni rov, v katerega vabi tablica z napisom "Prehod s svetilko". Dolg je 35 m. Na drugi strani nadaljevanje sprva ni bilo pretirano prepričljivo, a me je po minuti ali dveh potolažila tablica "Pot po jarkih". Vse pogosteje se začnejo pojavljati kaverne in strelski jarki, ki jih više pot sploh več ne zapusti; ves čas vodi po jarku ali vsaj ob njem. Vstop v drugi, "glavni" rov se nahaja pri zadnji levi serpentini ceste, na višini 540 m in vsega 20 m od ceste. Smerokazov ni, prepoznamo ga po nadstrešku nad vhodom. Sama sreča, da ga nisem zgrešil, kajti zadeva je čista špica. Rov se nekaj metrov od vhoda tako zniža, da je treba iti naprej v čepe (tu bi prišla čelada najbolj prav), sledi vodoravni del s približno stojno višino, potem pa se požene navkreber. Začuda ni nobenih stopnic, kot bi pričakoval od vojaškega izdelka, ampak ponudi presenetljivo dolgo "gorniško vzpenjanje". Sprva je v pomoč navadna konopljena vrv, zatem debela jeklenica in celo par skob. Če bi bilo zunaj, težavnostno vse skupaj ne bi bilo vredno omembe, v popolni temi pa vrv ni odveč, še posebno, ker so tla mokra. Druga polovica rova nato ponudi prehod kot se šika, vmes je celo nekaj razširitev in, menda, tudi en stranski rov. Zunaj najdeš nadaljevanje na vzhodni strani izhoda iz rova, kajti pot se ne napoti proti glavnemu vrhu Skalnice - Svete gore (na zahodu), temveč se najprej povzpne na vzhodni predvrh, na katerem je sredi razgledne ploščadi postavljen rahlo pretenciozen kip sv. Frančiška. Proti vrhu pelje široka, peščena pešpot, potegnjena v ravni črti skozi "drevored". Lepo!
Na vrhu sem si najprej ogledal majhno pokopališče, z več "drugačnimi" priimki iz avstrijskih časov (italijanski, nemški, češki).
Spuščati sem se začel po cesti in pešpot zadel na višini 605 m. Pod cesto je steza prvih 150 vm prava hribovska, niže pa se priključi na zložno mulatjero, ki se izteče pri izhodiščnem križu.

Arhiv: kolo: Sveta gora - Sabotin, 16.8.2008
Fanatiki: s kolesom skozi rov ...

nedelja, 22.12.2013: Tržič - Koča na Kriški gori, 1471 m

Malo pod priključkom ta strme poti od kamnoloma se je pojavil neznan odcep, s smerokazom za Križe. Se pravi, da bodo za obdelavo vseh pristopov bodo potrebni še vsaj trije obiski! ;)

nedelja, 15.12.2013: Tolsti vrh, 1715 m - Kriška gora

četrtek, 12.12.2013: Matajurski vrh, 1936 m

Vreme je bilo tako lepo, da ga je bilo obvezno treba izkoristiti. Dopust! Iz megle/nizke oblačnosti smo pogledali na višini 950 m, parkirali pa na višini 1240 m, ker sem presodil, da smo že na zadnji levi serpentini ceste. Ko smo začeli hoditi, se je sicer hitro izkazalo, da smo se ustavili eno levo serpentino prezgodaj, vendar nismo zamudili praktično nič, saj se, zaradi zasnežene ceste, z avtom veliko dlje tako ali tako ni dalo peljali.
Na plazni čistini sem takoj dojel, da kolovoz čez njo ni pravi, saj na drugi strani ni bilo vlake, ki bi nas popeljala navzgor. Nič hudega, po pretežno kopnem gozdu smo se zlahka sprehodili do 80 m više ležečega "pravega kolovoza" oz. vlake. Tam se je začela tudi konkretnejša snežna odeja in prestopili smo na smuči. Viška oblačil smo se znebili že prej, saj je bilo lepo toplo. 30 m nad koncem vlake smo zavili k levemu robu gozdiča, kjer se je skozi veje svetlikal snežni trak "Ta hudega žlebu" (kot mu pravijo Graparji). Vanj smo zavili ravno še zadnji trenutek, višje se je namreč vmes razprostrlo kopno ruševje. Naša skepsa, ki jo je spodbujal topli dan, se je v žlebu spremenila v navdušenje, saj smo stopili na povsem predelan in po vrhu ravno prav popuščen sneg. Do prve zožitve smo šli s smučmi, pri čemer sva midva z Evo krstila nove, nič kaj uporabniku prijazne Dynafitove srenače. Ožino smo optimistično zgazili s smučmi v rokah, nad njo pa so šle dokončno na nahrbtnike, saj strmina ni popustila. Čeprav smo se zaradi odličnih razmer vzpenjali kar v čevljih in s palicami, se mi je naklon med vzponom zdel tako hud, da sem, odvajen takih strmin, že malo premleval, da bom morda raje odsmučal po sosednjem "Sedelnem" žlebu. ;) Nad stenico smo napredovali po direktnem snežnem jeziku, nad katerim pa je bilo višje gori kopno, zato smo direktno smer na vrh opustili in raje prečili do snega na desni. Tam sem takoj prestopil nazaj na smuči in prej vodeča tovornika kmalu pustil zadaj. Ker je bil glavni greben Spodnjih Bohinjskih spihan do kopnega, smo smuči in nekaj težke opreme pustili takoj ob prihodu na greben in se zadnjih 8 minut do vrha sprehodili peš.

V Stržišču smo si, med drugim, od cerkve ogledali smučarsko smer skozi žleb Birgl. Na pijačo in turnosmučarsko debato smo se ustavili pri Birtu, pri čemer se je izkazalo, da je bil Klemen njegove informacije razumel malo po svoje. Itak pa to ni bilo nič novega; Klemenov vodniški talent, ki nezgrešljivo cika iz turne v alpinistično smuko, nama je bil iz Zajzere 2009 že dobro znan. :))

nedelja, 8.12.2013: Hruš(čans)ki vrh, 1776 m

Andrej je za spust postavil na ogled smučarsko čelado s kamero. Wuf-wuf! Porivanja čez dolgi vršni greben smo se elegantno rešili z zložnim poševnim prečenjem, ki nas je pripeljalo točno k začetku širokega snežnega žlebu, ki se na vzhodno stran spušča 50-100 m od meje. Smuka je bila boljša od pričakovanj, saj je bila v žlebu skorja dovolj utrjena, da se ni predirala. Desni rob je poskrbel celo za par pršičastih zavojčkov v rahlem napihancu. Pod žlebom smo najprej ciljali v prvo grapo (strm, kložast vstop), vendar smo se še pravočasno premislili. Kot smo videli pozneje, iz grape verjetno ni izhoda vse do gozdne vlake pred planino. Namesto tega smo podaljšali do grabenčka ob robu gozda, kjer smo - po dveh ali treh zavojih v strmi kloži (če bi bila debelejša, bi bilo kar nevarno) - zavili v pršič med smrekami in čez 20 metrov dosegli rob prostranega smučišča pod sedlom Rožca. Če sem z vrha štartal celo z nadrokavicami, nas je že nad omenjeno kložo dokončno obsijalo toplo sonce. Na pobočju pod Rožco smo imeli skoraj pomladno predelani sneg. Juhuhu! V gozdu je bilo sprva treba popaziti na par skalc, nato pa je za enostavno drvarjenje poskrbel pršič. Za prečkanje planine smo uporabili disciplini smuk in klasični tek s sonožnim odrivom. Navdušenje nad spustom je zapečatila vlaka pod planino, ki je ponudila izredno lahkotno slalomiranje brez enega samega srečanja s kamni. Neverjetno. Smuči smo odpeli pri avtu.
Po kratkem martinčkanju na soncu smo se zapeljali do jeseniške slaščičarne Metuljček...

turni vodniček - Hruš(čans)ki vrh

četrtek, 5.12.2013: Viševnik, 2050 m

Iz previdnosti sem s seboj vzel "makadamke" (haganke z okovjem easy go in klasičnimi psi), kar pa se je izkazalo za nepotrebno. Namreč, čeprav snežna odeja ni bila debela, je sneg že povsem stisnilo skupaj. Sredi vršnega pobočja sem zaradi trde, drseče podlage celo dodal srenače (ni pa bilo nujno). Vršna glava Viševnika je bila klasično spihana, zato sem smuči pustil pod njo, tik nad odlomom plazu, ki se je s trave prejšnji dan odpeljal proti Konjščici (po "smučarski" smeri mojega starega Olympusa).
Po zaslugi dokaj prijetne temperature sem na vrhu ostal kar tričetrt ure, upajoč, da se bo koprenasti pas, širok kakšnih 20 km, ki se je iznad Avstrije premikal čez Slovenijo, umaknil soncu. Žal sem bil vseeno kakšno uro prezgoden. Posledično je bila smuka na vršnem pobočju čisti rodeo. Pravih zavojev sem naredil zelo malo, večinoma sem prestopal na mestu. Solidne zavoje sta ponudila šele vzporedna žlebova zahodno od razgledne glavice v pobočju (vzhodno od nje, kjer gre običajna smer proti vrhu, je bilo povsem razrito in nekaj kopnih reber). Do Plesišča so sledile skorja in pomrznjene brazde. Sneg je postal bolj prijazen nad Zlato vodo; kjer je bilo zvoženo, je bil nekakšen decembrski putrček. Tudi žleb pod njo je bil podoben in je omogočal dobro smuko. Makadamke so prišle do izraza edino na cesti.

turni vodniček - Viševnik

nedelja, 1.12.2013: Bašeljski vrh, 1744 m

Arhiv:
Bašeljski vrh, 30.3.2011
Licjanovec - Mali grintavec - Bašeljski vrh, 1.12.2007
turni vodniček - Bašeljski vrh

nedelja, 24.11.2013: Kršičevec, 1092 m

V Palčje se je treba pripeljati iz Parja (asfalt), kajti iz Klenika drži grob makadam. Juršče (napisi v vasi pravijo, da Jurišče ni pravilno), ki je izhodišče za Kršičevec, stoji na "koncu sveta" - za njo so samo "neskončni" snežniški gozdovi.
Štart je pri športnem igrišču. Kolovoz popelje čez kraški travnik, označeno pa je dovolj dobro, da izbiranje pravih odcepov ni težko. Po zložnem vzponu mimo prve vzpetine stopiš na lep raven travnik, za katerim se začne vršni vzpon (celih 300 m). Skozi zračen kraški gozd drži lepa vlaka, steza se požene bolj strmo v breg šele pri razgledni klopci. Malo naprej je odcep proti Mali jami, ki ponuja možnost krajšega kroga (pripelje na vrh!). Povsem odprt prostor ponudi šele vršna pleša. Glavni razglednik je predvrh, s stebričkom z "razgledno ploščo", najvišjo točko pa označujeta ogromna kamnita "piramida" in jelenovo rogovje, zabetonirano pri vpisni skrinjici.
Kršičevec je bil na sami meji dveh vremenskih sistemov - za razliko od osončenega predvrha, me je vrh sprejel z dežnimi kapljicami.

Nazaj grede sem si ogledal še Palško jezero, zaradi celotedenskega močnega deževja polno vode. Presenetilo me je z velikostjo, pa tudi na lepotnem področju ni od muh. Škoda, da nismo prišli s kanuji/kajaki.

sobota, 16.11.2013: Golte, Boskovec, 1587 m

S spusta proti Mozirski koči je vredno omeniti travnato ravnico pod vrhom; tam steza vlako samo prečka!
V koči sem doživel pravi štajerski sprejem: harmonikarica in kitarist sta nažigala na polno. ;-)
Pot proti Ljubnemu v prvem delu preseneti z zanimivo, izpostavljeno prečnico. Ko se spusti na asfaltno cesto, je treba 20 m navzgor do serpentine, kjer se nadaljuje po široki gozdni vlaki. Le-tej v bistvu slediš vse do kmetije Tiršek. Izjema je nad Veliko Ravno, kjer izredno slabe in dvoumne markacije (s)peljejo na praktično brezpoten ovinek mimo partizanskega spomenika. Smer sem zadel le s sklepanjem, da ne rečem ugibanjem. Če se bom res lotil kolesarjenja po Poti kurirjev in vezistov, se bo tu treba obvezno spustiti na bližnjo gozdno cesto! S sedla pri Konjščici se potem do Tirška spušča dobra vlaka.
Z dvorišča kmetije markacija usmeri na travniški kolovoz, ki pa se na gozdnem robu slepo konča. 30 m prej je na drevescu sicer narisan knafelčev krogec, o tem, kje je nadaljevanje, pa ni bilo niti najmanjšega namiga. Samo debelo sem gledal. Ogledovanje gozda ni prineslo ničesar, zato sem poskusil po pašniku. 30 m niže sem na skalci v travi povsem nepričakovano ugledal zabrisano markacijo, malo niže pa se jih je pokazalo še več. Pot vstopi v gozd ravno na spodnjem vogalu pašnika! V smeri vzpona je dobro označena, problem je le obratna smer. Stezica je bila očitno speljana na novo, saj je niže vse slabše utrta. Na Kakerjev makadam se priključi 200 m od mojega izhodišča.

nedelja, 10.11.2013: Trebni vrh, 581 m

Smešno kratka turica postreže s presenetljivim številom zanimivosti: žalostno propadajoči Trebanski grad, svoje čase dom škofa Barage, peš most čez avtocesto in stopnišče nad njim, obeležje 15. poldnevnika, doprsni kip še enemu (nad)škofu iz teh krajev, Alojziju Šuštarju, Pogačnikov bluzatorski "zemljozdravilni" kamen, dve jami (Mala in Velika), pa še kaj bi se našlo. Skratka, idealno za družino z majhnimi otroki. Krščansko nagnjeni (in vsi ostali) si lahko omislijo tudi malo konkretnejši krog s pohodom po Baragovi poti.

petek, 1.11.2013: Zali potok - Tegošče

Prvič v Zalem potoku. Sprehod po cesti do zatrepa, kjer na koncu obračališča stoji večja koča. Vlaki, levo in desno od koče, se na vrhu klanca združita, malo naprej pa stojita koči, verjetno naslednici stanov nekdanje planine. Nekaj metrov za drugo kočo gremo na razcepu desno, na serpentini zatem pa levo (desna, položna vlaka pripelje do presenetljive soteskice, nad katero prečka suho strugo, vendar se na drugem pobočju nadaljuje v napačno smer, vse bolj stran od Tegošča). "Prava" vlaka se nad serpentino nekaj časa strmo vzpenja, ko se pod odprto strmino položi, pa se desno gor odcepi navidez manj perspektivna vlaka (možic). Ampak drugo šnofanje se je izplačalo; po neprepričljivem uvodu se vlaka nenadoma strmo zažene čez odprto pobočje in v nekaj minutah doseže rob planotice. Tooo, zadel sem idealno smer! Vodoravni kolovoz se po dobrih sto metrih priključi na slepi krak gozdne ceste, desno po njej je 150 m do glavne gozdne ceste, po slednji pa, spet proti desni, le še 100 m do znane vlake za Tegošče.

četrtek, 31.10.2013: Jasovnik, 764 m

Avto sem pustil sredi Motnika, pri lepo urejenem parkcu s kipom, informativno tablo in turističnim kioskom. Za ogrevanje je bila strma cesta na preval Strmec, kjer oznake pri kapelici usmerjajo v levo. Za hišo se po robu travnička vzpnemo na gozdno vlako, ki popelje čez kucelj na sedlo za njim. Tam se priključiš vlaki, ki se vzpenja po desnem pobočju. Ko se konča, se v isti smeri nadaljuje lovska steza, puščica na drevesu pa usmerja ostro v levo, na komaj opazno vodoravno stezico. Pravilnost smeri potrjujejo redke markacije. Na širokem sedlu velja najprej zaviti na bližnji Mali Jasovnik, pol minute pod njegovim vrhom se namreč odpre zelo lep pogled na Motnik.
Do glavnega vrha je treba nad sedlom premagati edino pravo strmin(ic)o dneva. Komaj kaj shojena "pot" pelje po levi strani.

nedelja, 27.10.2013: Osojnica nad Bledom, 756 m

Štartno mesto: zastonjsko parkirišče na Pristavi. Opis na hribi.net je brezvezen, je pa bil koristen vsaj toliko, da sem turico pravilno zaokrožil - po strmi poti gor, po položnejši dol. Pri klopici upoštevaš tablico, ki usmerja na Malo Osojnico, in to je vse, kar je treba vedeti o orientaciji. Potem pa samo ubogaš puščice in številke 6, saj knafelčevih markacij praktično ni (več). Sicer kratek vzpon je zanimiv - po zaslugi ograjenega dela poti, katerega vrhunec so dolge, strme kovinske stopnice. Do razgledišča na levi potem ni več daleč. Res lep pogled na blejsko deželico!
Da je izlet vsaj približno nečemu podoben, ga je treba podaljšati do Velike Osojnice. Tam najdeš tudi več samote. Da vrh ne nudi razgleda, sploh ni res, le poiskati ga je treba! Prvo razgledišče, celo s klopico, je 40 m zahodno od vrha (razgled proti Kepi), drugo pa 50 m vzhodno in 15 m niže, v smeri proti jezeru.
Spust mimo Ojstrice je obvezen. Ne samo, da na ta način narediš krogec in da srečaš raznorazne turiste (od Japonk do naparfumirank), pač pa je skalnata kopa malodane boljši razglednik od Male Osojnice! Če spodaj slediš kolovozu po robu travnika, prideš na cesto čisto blizu mesta, kjer si prej zavil navkreber.

četrtek, 17.10. - ponedeljek, 21.10.2013 Gripozno jadranje Šibeniški otoki četrtek Biograd - Murter Iz marine Biograd smo izpluli ob 11h. Proti jugu, točneje JV, smo pluli z vetrom, ki ga je bilo vsega 7 vozlov, zato smo imeli na krovu brezvetrje. Jadra smo dvignili pred Murterjem. Uživaško jadranje v polkrmo. Za kopanje smo se zasidrali v murterskem zalivu Sv. Nikola, ki nas je tako osvojil, da smo ga nazadnje izbrali tudi za prenočevanje. Voda je imela 21°C. petek Murter - Skradin - Prvić Prvi od dveh novopečenih voditeljev čolna, ki sem mu za ves dan predal poveljstvo, je bil Luka. Vreme mu je šlo na roko, saj je bil dan brezvetrn, zato je povsem mirno motoriral. Osrednje dogajanje dneva se je začelo na vstopu v šibeniški kanal Sv. Ante, kjer stoji masivna srednjeveška trdnjava Sv. Nikole. Nekaj posebnega je tudi plovba skozi sam kanal, v katerem je tudi nekaj predorov iz 2. svetovne vojne. Bilo je tako toplo, da smo se vsi slekli v kratke rokave in hlače. S Šibenikom se nismo zamujali, ogledujoč si ga od daleč smo brez odlašanja zavili v potopljeni kanjon reke Krke. V prvem delu se ob obeh njegovih bregovih nepretrgano vrstijo školjčišča, sledi pa most Jadranske magistrale, ki je poskrbel za par preplašenih krikov :). Ko Krka pred Zatonom zavije pravokotno v desno, se začne najlepši del, soteska, v kateri smo za vsakim vogalom pričakovali kanu z Vinetujem. Spokojno Prokljansko jezero predstavlja popoln kontrast. Iz njega na drugi strani dokončno zapluješ v pravo sladkovodno reko, kar je, poleg ločja na bregovih ter celih jat labodov, dokazoval tudi gps, ki je v Skradinu kazal nekaj metrov več kot na morju. Sprehodu do ostankov trdnjave nekakšnega hrvaškega kralja, c c c, je sledilo omizje pred kafičem. Po Krki nazaj se je pomoč rečnega toka opazno poznala, saj je bila hitrost barke pri istih vrtljajih večja za pol vozla. Za prenočevanje smo se privezali na bojo v Prvić Luki, v kateri smo bili edini gostje. sobota Prvić - Kaprije - Žirje Moje večerno slabo počutje ni bilo zjutraj nič boljše. Pasala mi ni niti Lukova kaša, s katero je posadka gnojila že drugi dan zapored -). Privez k pomolu, kamor smo se prestavili zaradi dolivanja vode (poskus da bi jo prelili iz prvega v drugi tank z zibanjem po vzdolžni osi, je bil neuspešen, khe, khe), so trije izkoristili tudi za obisk bližnjega muzeja domačega škofa Fausta Vrančića, baje nekakšnega hrvaškega da Vincija. Vse poskuse vkrcanja fehtarskega mačkona smo dosledno odbili. Dan je bil spet brez oblakov in vetra, zato je tudi drugi sveži voditelj čolna, MatjažE, začel svojo kariero z motoriranjem. Glavnega kapitana me je pred Zmajanom povsem pobralo, tako da sem se, potem ko sem pogoltnil lekadol, šel kar uleči. Spal sem vse do luke Kaprije, vmes pa prišel samo dvakrat za kratko pogledati, kako posadka manevrira med iskanjem kopalnega zaliva. Všeč jim je bil šele tretji, Remetić, pod severnim rtom Kaprij. Preden sem se vrnil v horizontalo, sem poklical babo Ljubico, ki nas je, potem ko je pregledala vrstni red gostov (beri: tv-spored mehiških limonad), naročila ob 19h. Seveda sem najavil le pet riboljubcev, saj moj želodec ni imel želje do ničesar. Osrednja točka dneva je bil ogled naselja Kaprije. Privezali smo se na bojo sredi zaliva, saj je marinero muringe varoval za prenočevalce. Nad tem se sicer sploh nismo pritoževali, ravno takrat je namreč pihal najmočnejši veter dneva, za pristajanje ob pomolu neugodni jugovzhodnik, ki je poskrbel za nekaj prav zanimivih pristankov, hehe. Medtem, ko je ubogi kapitan previdno ostal na krovu, je vesela posadka uprizorila odpravo na otok, katerega največja znamenitost je pokopališče s hiškami. Prevladujeta praktično le dva priimka: Jelovčić in Radovčić; otočani pa že za življenja poskrbijo, da bo nagrobnik tak, kot mora biti – ime, priimek ter letnica rojstva so že vklesani, žalujoči ostali dopišejo zgolj še leto smrti. Zatem so odkrili slovensko krščansko kolonijo, kjer jih je mlada kuharica počastila s svežimi flancati, stari domačin, ki je postopal ob "ročnem mešalcu", pa jim je pojasnil še eno kaprijsko posebnost, namreč sublimacijo gradbenega materiala. Pesek, opeka, cement ... prek noči izginevajo "neznano kam". Dehidrirana posadka je obhod končala v pristaniški konobi, kjer so imeli precej močno pivo ... Okoli Kakna smo motorirali, v Žirjanskem kanalu pa, na Lukovo vztrajanje, dvignili jadra. Jadranje z jugovzhodnikom v bok je bilo lepo, a rekordno kratko - po devetih minutah smo pri rtu Muna jadra že pospravili. Muna, jadranski Twin peaks, mi je bil znan z obiska pred 12 leti. Notranjo stran lukobrana je tudi tokrat zasedal trajekt, prvi del rive pa so, za spremembo, zasedale domače barčice. Za njimi smo poskusili z bočnim privezom, kar nam je - kljub neugodni kamniti stopnici - celo uspelo, vendar je naš globinomer kazal 0,0 pod kobilico. Še preden smo premleli, kaj storiti, nam je mimoidoči domačin navrgel, da obstajajo - muringi! Pa ljudi, je li to moguče? -) Naš zgodnji prihod sem izkoristil za kontrolni obisk pri kuharici. Scena, ki smo jo zagledali, je bila še bolj odbita kot sem jo imel v spominu: betonska garaža je bila videti zapuščena, notri pa je za veliko okroglo mizo, polno zelišč in raznorazne šare, pri večerji sedela teta Pehta, mastno bleščeča se okoli ust. Trojica, ki je prišla z menoj, je bila dobesedno brez besed. Med pogovorom se je vtis sicer izboljšal, vseeno pa smo odšli rahlo pretreseni, hehehe. Čas pred večerjo smo izkoristili za pohod na žajbelj alias káduljo. Po Ljubičinih navodilih smo ga na hribu nad zaselkom našli vse polno. Vrhunskega! Med pohajanjem po otoku smo seveda na vsakem koraku naleteli na kako znamenje čudaštva. Žirje ne popušča. Edini vidni napredek od leta 2001 so predstavljali dokončana riva, restavracija na hribu, več trgovinic in par ponudnikov sob, ki pa so bile v oktobru že zaprte. Ostalo pa vse po starem: neregistrirani avti pozabljenih znamk in razna druga prevozna sredstva, kontejnerji za smeti, polni mladih mačkonov, muzej na prostem na ostanku podrte hiše, domači fantini in možje na piru pred trgovinico (odlivajoč v stransko steno, točno pred kokpitom avstrijske jadrnice), itd., itd. Sprehod in pretiravanje s štrudlom sta me znova onesposobila, zato sem za dve uri zalegel in se, ves zadekan, posadki pridružil šele po koncu večerje. Da sem se potrudil tja, je bilo zelo koristno, saj mi je Ljubica pripravila zdravilni napitek: vroče mleko z žajbljem in prežganim sladkorjem. Ko je ni bilo pri mizi, so gurmani sicer namignili, da je bila večerja (ugor za 550 kun) videti bolj kot ena predjed, haha. Da je bilo temu res tako, priča dejstvo, da je Miran zatem, ko je opustil vsako misel, da bo ugorju sledilo še kaj konkretnega, na kruh enostavno namazal ajvar. Baba Ljubica je vse skupaj mirno pokomentirala z izjavo, da je pač "pozabila, da Slovenci pojemo več kot Avstrijci". :))) Četverica mornarjev je večer zaključila s tarokom, ki je postal znamenit po tem, da je zmagal - cookie. :))) nedelja Žirje - Kameni Žakan - Žut Zjutraj sem se v postelji dodobra antigripozno našvical in ko sem vstal, sem se počutil dosti boljše kot prejšnji dan. Pri jajcih na pašteti in čebuli sem se za vsak primer vseeno držal nazaj. -) Čeprav smo izpluli šele četrt pred 9., smo bili dovolj zgodni, da smo "ušli" pobiralcu priveznine (zvečer se ni prikazal, ker je bil na ribolovu). Zasedel sem položaj krmarja in presenetljivo povsem brez težav odkrmaril polovico dnevne ture. SV obala Žirja je še nudila zavetje, za severnim rtom pa nas je zajel jugo, zato smo z jadri počakali le še do bližnjega Raparašnjaka (svetilnik), za katerim smo lahko takoj udarili prečenje z vetrom v bok. Tam se namreč skozi spodnje otočke in čeri Kornatov v kurzu 170° odpira širok, varen prehod, katerega prednosti so se pokazale, ko nas je dvakrat potegnilo v veter. Jugo je vlekel s povprečno 18 vozli (max 21), valovi so bili visoki 2-3 m. Praktično idealne razmere za 38-čeveljsko Impression, jadranje v polkrmo je bilo zelo lepo. Naša hitrost je bila 6 - 6,5 kn (max 7,3). Dve poja-la-bandi smo izvedli zelo suvereno; z Luko na škoti glavnega jadra. "Leteči cilj" smo imeli na sidrišču med Žaknoma. Zasidrali smo se za Kamenim Žaknom, na globini 5,5 m, v zavetju malega gozdiča s hišo, ki nam je sprva celo omogočal bolj ali manj gladko morje. Dokler ni veter naredil obrata za soncem, proti zahodu. Kljub vetru in temeperaturi morja 19°C, so šli trije celo plavati. K toplejšemu občutku je bolj kot "zimsko" sonce prispeval topel veter jugo. Za nadaljevanje sem poveljstvo predal soimenjaku, saj izzivanje usode ni imelo smisla; zaenkrat sem bil še vedno v redu. V Murterskem morju je bil jugo šibkejši od pričakovanj, le 15 vozlov, tudi valovi so bili manjši, kar je bilo za jadranje seveda idealno. Poveljujoči je priklopil kar avtopilota. Nekaj dela smo imeli le z izogibanjem hinavski čeri Sanđela. V uvali Strunac, pred konobo Bain, so bile, na naše zadovoljstvo, v morju še vedno boje. Zaradi okrepljenega vetra v primerjavi s prvimi dnevi, smo se namreč odločili za bolj ziheraško prenočevanje. Pri večerji - chef je pripravil piščanca z grahom, dva mornarja pa paradižnikovo solato - sem že pojedel pol bedrca. Čez noč je veter občasno kar dobro nažigal, kot je bil Aladin tudi napovedal - rumeno polje. Odločitev za bojo je bila vsekakor dobra. ponedeljek Žut - Pašman - Biograd Zjutraj sem izkašljal še malo gnoja. Noč je bila spet topla (jugo), veter pa zjutraj šibkejši. Nebo oblačno (srednji oblaki), z majhnimi okni, skozi katera se je kazalo nebo. Ob pol 9h je začelo rahlo deževati, kar pa nas ni odvrnilo od sprehoda čez nizki preval do zaliva Hiljača. Steza, ki smo jo našli na vogalu gostilne Bain, se je izgubila sredi bolj kot ne opuščenih parcel, vendar ni bilo panike. Do boljše steze, 50 m na desni, smo morali samo prečkati širok suhozid. V nadaljevanju je okolica počasi postajala bolje negovana, tako da smo se na drugo stran spustili skozi kar kulturen maslinik. Podobno pohvalnih besed, žal, ni bilo mogoče prisoditi zanemarjenim prebivališčem na obali severnega kraka Hiljače, uvalice Sabuni. Vse je ležalo naokoli, tam, kjer jim je na koncu poletne sezone padlo iz rok. Jej, jej. Pravo pot nazaj so nam pokazali smerokazi za Market. Odpluli smo kot zadnji. Za rtom smo dvignili jadra in jo - za spremembo proti vetru - užgali po sredi med otočkom Bikarijica in svetilnikom na čeri Galijolica, s čimer smo se zanesljivo izognili plusoma Miši pred Galijolico. Vetra je bilo 15 kn, zato smo razvili vsa jadra. Valovi okoli 2 m. Pod Pašmanom smo jadra še pravočasno pospravili, saj smo z metežem dveh regat komaj opravili celo z motorjem. Za zadnje kosilo smo zavili v Zaklopico. Po zaslugi izvensezone, ponedeljka in neprepričljivega vremena smo v njem dobili eno samo motorno jahto, pa še njo je naš prihod pregnal že po nekaj minutah. Markanten zalivček, s skalnatim rtičem, borovim gozdom in mivkastim dnom, v katerem sidro prime odlično. Na menuju je bil naš klasični prebranec, zraven smo pikali solato s paradižnikom in papriko, žal pa so bloške klobase dobile precej slabo oceno. Na seznamu bolnikov - nejedcev me je nasledil kuki. Proti Biogradu smo imeli ponovno dren z eno od prej omenjenih regat. Na srečo smo dobro "brali" položaje regatnih boj, zato smo jim uspeli uiti; resda za las. Na črpalki je šlo vse gladko, pristanek je malo popestril le Mali od palube, ki je s premca skočil na obalo brez vrvi. Zato pa sem doživel šok v marini, kjer nas je pričakal popolnoma drugačen razpored pomolov kot smo ga zapustili. Saj ni res, pa je ... (Preuredili so jih za prihajajoči sejem navtike.) Moj načrt, kako bom na velikem prostoru na notranji strani valobranov brez skrbi zastavil z vzvratno vožnjo in pridobil hitrost za uspešno vzvratno manevriranje, je s tem propadel. To pa še ni bilo vse. Rezervni prostor za obračanje, "glavno ulico" na levi, je v tistem trenutku zaprla jadrnica, ki je proti razstavnemu mestu vlekla veliko jahturino. Aaaaaaaaaa, maaa neee meee ... Ni bilo druge, zapeljati sem moral naravnost v našo ulico. Ravno tisto, čemur sem se - poznavajoč slabe vzvratne manevrske sposobnosti Impressionke 384 - hotel izogniti. Bedno rikverc manevriranje sem sicer poskusil obrniti sebi v prid, vendar mi ni dobro uspelo. Namesto, da bi barko zanašalo v desno samo z ritjo, se je v to smer premikala bočno po vsej svoji dolžini. Ne moreš da verjameš... V glavnem, kratek vzvratni zavoj v boks se je končal tako, da smo s kobilico zahaklali muring sosednje barke. No, v tistem trenutku so se pokazale naše desetletne izkušnje, brez paničarjenja smo se lotili ročnega premikanja, kar nam je uspelo izredno dobro. Zahaklanega muringa smo se rešili tako, da smo ga enostavno odvezali z one barke (privezana je bila z dvema) ... in prav hitro smo bili varno parkirani. Pozneje, ko so prihajale razne regatnice, smo videli, da nismo počeli nič ekscesnega. Da se privežeš, so dovoljena vsa sredstva!

nedelja, 6.10.2013: sv. Peter nad Begnami, do 890 m