Turnosmučarski vodniček / KARAVANKE

Hruš(čans)ki vrh, 1776 m

Elan
Spregledani vrh, kar glede na okoliš ni čudno; zahodni sosed je razvpita (Dovška) Baba, vzhodni smučarski prvak Klek. S svojimi smučarskimi tereni Hruš(čans)ki vrh za omenjenima sosedoma morda za odtenek zaostaja, vendar ima nekaj, kar je na njima vse bolj redko - mir. Z vrha je najlepši pogled na smučarski eldorado avstrijske planine Rožce. Zelo priporočljiva je krožna tura čez Babo ali kombinacije s Klekom in avstrijsko Rožco / Koprivnjakom.
Vzpon:
1. S Planine pod Golico: pod cerkvijo zavijemo levo, čez 150 m pa desno čez mostič. Mimo kmetije se po travniku in kolovozu vzpnemo do velikega rovta z veliko bajto, s katerega nas kolovoz proti levi popelje na prečno gozdno cesto. Po njej še 150 m levo do smerokaza 'Rožca, Golica'. Oprimemo se vlake in ji sledimo vse do rovta Molzišče, kjer naletimo na gozdno cesto za Jeseniško planino (tu se priključijo tudi markacije od Mentena). Do planine po cesti. Čez levi pašnik se vzpnemo do rame, s katere vodoravno prečimo skozi kratek pas smrečja na širok, odprt svet sedla Rožca. Ostane nam še zaključni vzpon ob mejni ograji.
2. Ravne - Hruščanska planina - južni greben.
3. Rogarjev rovt - Hruščanska planina - sedlo Rožca.
4. Z avstrijske strani: iz Podrožce (Rosenbach) po gozdni cesti v Medji dol (Bärental) (z avtom le do zapore). Više sledeč markirani poti do Rosenkogelhütte na planini Rožci, po odprtem do sedla Rožca in zahodno na vrh. (več v vodniku Manfreda Korbaja '1. Kärntner Schitourenführer', 2.del).
Spust: Po smeri vzpona. 		Težavnost
I

Izhodišče
Planina pod G., 920 m
Rogarjev rovt, 1170 m
Ravne, 1080 m
Višinska razlika
600 - 860 m
Čas vzpona
1:30 - 2:45
Čas spusta
0:30 - 1:30

Letni čas
december - marec
Lega
V, J
Smučljivost
solidna
Orientiranje
v gozdu zahtevno, zgoraj lahko (v dobri vidljivosti)

Zemljevidi
Julijske Alpe - vzhod, 1:50.000
Karavanke, 1:50.000
Vodniki
Črnivec (58)
Jenčič (55)
Poljanec (79)
Korbaj (58)


Dnevniški zapisi

21.12.2008 s Planine pod Golico
(+ Darinka, Urša, Eva, Matjaž J, Klemen, Blaž, Aleš)

Poledenela cesta mimo cerkve je, ne prvič, poskrbela za "budnico", spodaj pa smo imeli zaradi poznega prihoda še "drene" s parkiranjem.
Turo je izbral in vodil Aleš, pripravnik za turnega guruja. Od "ta usrane" kmetije (pod cerkvijo 150 m levo in čez mostič) smo se čez rovte lagodno povzpeli do gozdne ceste, kjer si je vodnik pri izpitni komisiji takoj prislužil negativne točke. Namesto levo, kjer bi si po ravnem delu vlake pripravili smučino za spust, je zavil desno. Po nekaj minutah smo dosegli našo običajno pristopno smer za Klek, ji sledili do hrbta z leso, nato pa - novost - zavili ob markacijah levo dol. Nezadovoljstvo nekaterih vodencev je še povečala izguba 20 m višine in zoprno plazenje pod podrtimi drevesi. Vodjo je rešilo le dejstvo, da se je prečnica do ceste na Jeseniško planino izkazala za nepričakovano kratko. Do Koče na Petelinu je šlo seveda po cesti, kar je bila prava sreča, saj se je naokoli slišalo vse več snežnih bomb z otresajočih se smrek. Topli fen je pač naredil svoje. Na planini smo se prvič povzpeli čez levi pašnik in nato z rame skozi gost in strm, vendar na srečo kratek pas smrekovja prečili proti sedlu Rožca. Na planem se je odprl širok razgled na Julijce, ki pa ga je na sedlu povsem zasenčil obsežen smučarski svet nad avstrijsko planino Rožco. Za navdušujoč zaključek vzpona so poskrbele prelepe zapihane skulpture na vršnem pobočju.

Uršino navijanje za spust po domnevnem pršiču na (presenetljivo lahko smučljivi) severni strani je naletel na zelo mlačen odziv; sledila sta ji le B&B. Večina je imela prav, saj so "Avstrijci" naleteli na neuporabno skorjo. Imeli so še srečo, da za prečenje nazaj na mejni greben ni nobene ovire. Medtem je bil naš spust po le-tem nad vsemi pričakovanji; zastrugi suhega napihanca vijuganja niso skoraj nič motili, le dovolj agresivno je bilo treba zavijati.
Na sedlu so padli raznoliki predlogi za nadaljevanje. Ker do poenotenja ni prišlo, smo se ločili na kar tri skupinice. Jaz sem prečil skozi smrečje po naši vzponski špuri, Blaž in Matjaž sta se povzpela v pobočje Kleka, tako da sta prišla nad smrečje, ostali pa so se pod vodstvom pobezlanega gurujskega pripravnika spustili proti Plavškemu rovtu (mi trije naj bi jih prišli iskat z avtomobiloma). Ne glede na varianto je bila preostala smuka, na žalost, izredno slaba. Prelepo smučišče Jeseniške planine nam je pripravilo masaker v popoldanski skorji, pod planino je šlo malo bolje, na gozdni vlaki pa je bilo toliko podrtih dreves, da se je bilo treba do vodoravnega odseka ves čas basati po stranski goščavi. Za akrobatiko sem - poleg standardne soimenjakove salte - poskrbel tudi jaz. Pri spustu na gozdno cesto me je zabilo v zamaskirani kanal in katapultiralo iz smuči. Pod Klekom s temi jarki res nimam sreče. Dobro, tokrat vsaj nisem ničesar polomil.
Ko smo pri Matjaževem avtu na toplem soncu z užitkom ožemali pir iz njegovega prtljažnika, so se po naših sledeh prikotalili skesani "Plavškorovtarji". Jej, jej...
Zadnja dogodivščina nas je čakala v bližnjem "saloonu". Ne govorim o kelnarci z joškastim balkonom, temveč o zanimivi predstavitvi knjižice 'Kako so v vaseh pod Golico včasih živeli'.
Čudovit dan.


12.11.2009 Ravne - Hruščanska planina - (Dovška) Baba
(+ Eva)
Idiličen sončen dan. S cestnega razcepa na Ravnah na Hruščansko planino, čez šijo Hruškega vrha na mejni greben in po njem na Babo. Spust naravnost v grapo jugovzhodno pod vrhom, po daleč najboljšem smučišču na Babi (zakaj ni bolj pogosto v uporabi, je pokazal plazič, ki je na najstrmejšem odseku za 20 m ugrabil Evo). Na cesto se priključiš na zgornji serpentini. Smuka je bila, po zaslugi sonca, ki je omehčalo skorjo, zelo solidna. Presenetila je tudi odlična smučljivost ceste, po spodnjih travnikih, ki so bili že tretjinsko kopni, pa je bilo potrebno uporabiti posebno tehniko, znano kot besničarjenje, in prismučala sva minuto do avta.


8.12.2013 z Rogarjevega rovta
(+ Eva, Tomaž C., Andrej Po.)

Zgodovinska postava s TC-jem in Andrejem Po.!
Z zimskimi gumami smo se brez težav pripeljali vse do Rogarjevega rovta, kjer so se nam usta raztegnila do ušes, pričakalo nas je namreč 20 cm povsem stisnjenega snega. Kolovoz proti Hruščanski planini se je začel vsega par metrov od parkirišča. Razen nekaj metrov na vstopu v gozd, je bil v celoti zasnežen. Pozor, na (novem) razcepu v gozdu je prava izbira desni, strmi kolovoz! Na planini smo za vzpon na vrh izžrebali smer čez sedlo Rožca. Po požirku pri pastirski koči smo nadaljevali čez veliko ravnino v smeri dobro vidnega sedla. V gozd popelje vlaka, čez veliko "smučišče" pod sedlom Rožca pa nas je vodila trda smuška gaz iz prejšnjih dni. Po grebenu do vrha je šlo strmo, vendar lahkotno po 10 m širokem snežnem pasu ob mejni ograji. V nasprotju z Aladinovo napovedjo, je čez greben močno vleklo, zato je prišla do izraza kapuca. Točno ob našem prihodu na vršno točko (Izidorjevo znamenje) je sicer končno posijalo sonce, vendar ga je kmalu ponovno zakril zadnji rep koprenaste oblačnosti, tako da smo razločno začutili razliko.

Andrej je za spust postavil na ogled smučarsko čelado s kamero. Wuf-wuf! Porivanja čez dolgi vršni greben smo se elegantno rešili z zložnim poševnim prečenjem, ki nas je pripeljalo točno k začetku širokega snežnega žlebu, ki se na vzhodno stran spušča 50-100 m od meje. Smuka je bila boljša od pričakovanj, saj je bila v žlebu skorja dovolj utrjena, da se ni predirala. Desni rob je poskrbel celo za par pršičastih zavojčkov v rahlem napihancu. Pod žlebom smo najprej ciljali v prvo grapo (strm, kložast vstop), vendar smo se še pravočasno premislili. Kot smo videli pozneje, iz grape verjetno ni izhoda vse do gozdne vlake pred planino. Namesto tega smo podaljšali do grabenčka ob robu gozda, kjer smo - po dveh ali treh zavojih v strmi kloži (če bi bila debelejša, bi bilo kar nevarno) - zavili v pršič med smrekami in čez 20 metrov dosegli rob prostranega smučišča pod sedlom Rožca. Če sem z vrha štartal celo z nadrokavicami, nas je že nad omenjeno kložo dokončno obsijalo toplo sonce. Na pobočju pod Rožco smo imeli skoraj pomladno predelani sneg. Juhuhu! V gozdu je bilo sprva treba popaziti na par skalc, nato pa je za enostavno drvarjenje poskrbel pršič. Za prečkanje planine smo uporabili disciplini smuk in klasični tek s sonožnim odrivom. Navdušenje nad spustom je zapečatila vlaka pod planino, ki je ponudila izredno lahkotno slalomiranje brez enega samega srečanja s kamni. Neverjetno. Smuči smo odpeli pri avtu.
Po kratkem martinčkanju na soncu smo se zapeljali do jeseniške slaščičarne Metuljček...