dnevnik 2011, mali traven (april) - rožnik (junij)
Dnevnik 2011, prosinec (januar) - sušec (marec)
sreda, 30.3.2011: Bašelsk vrh, 1744 m
Suha - Mačensk sedu - Bašelsk vrh - Kališe - Suha. Ko se na Bašelsk vrh odpraviš šele ob 17h in se vrneš v dolino pred nočjo, lahko rečeš samo: "Pozdravljena, pomlad!" Pristop skozi Suho ostaja najsamotnejši v tem predelu.
Žal s kakšnim pomladnim alter smukom na severni strani Storžičeve skupinice (lanski Mali grintovec) letos ne bo nič, saj je sneg le še v zaplatah.
sreda, 23.3.2011: Letalnica v Planici
Zanimivo, da je bila letos Letalnica tretji dan po koncu tekme v boljšem stanju kot leta 2007 že po enem dnevu. Doskočišče je bilo razmeroma trdo, vendar z zrnatim snegom, ki je ob primernem pritiskanju omogočal odlično vijuganje. Tudi tokrat smo opravili dva "teka", saj je tretji - nočni - odpadel zaradi večernih obveznosti. Brez Ane in Lize seveda vseeno ni šlo, le da sta, namesto v zaprtem Firerju (sreda!), padli v središču Mojstrane.
arhiv: Letalnica
sobota, 12.3.2011: Glave, 1760 m
Aladin je napovedoval sončni pas le na severni strani Julijcev, kar me je spomnilo na že nekaj let načrtovano alter turo na Malo Ponco, za katero sem dobil zamisel v Avčinovi 'Kjer tišina šepeta' (1).
Od drugega cestnega vhoda v Rateče sva se napotila proti travniškem jeziku ob ograjeni parceli (rateško smučišče je kakšnih 200 m desno) in na iskano gozdno cesto stopila na njegovem vrhu. Bila je dobro zasnežena, tako kot sem naročil. Hrib objame z dolgim levim ovinkom in pripelje do neznanega Planinskega zavetišča Slatna, kar je bila svoje čase zagotovo mejna stražnica. Na nekaj malega kopnine sva naletela edino na vrhu klanca nad kočo in na ravnini malo naprej, potem pa se je začela snežna odeja debeliti. (Verjetni) odcep k letalnici se je prikazal šele nekaj metrov pod višino 1200 m, oziroma 8 minut pred širokim cestnim razcepom nad Belim potokom, s katerega se prvič prikažejo Glave in Visoka Ponca. Tu sva bila pred glavno dilemo ture, kje nadaljevati. Levi kolovoz prečka Beli potok, drugi zavije ostro proti desni, naravnost (nad desnim bregom grabna, gledano navzgor) pa poteka še tretja možnost, vlaka. Ker je v smer slednje namigoval tudi moj Adria Topo, sva nadaljevala po njej. Izbira je bila prava, saj naju je - če ne upoštevam prečkanja grapice, kjer je Eva spustila svoj mobilnik v snežno luknjo - povsem enostavno pripeljala v vznožje osrednjega pobočja dolinice. Zavila sva levo, na odprt svet pod Glavami, ki je za dol grede obetal precejšnje smučarske užitke. Na pomrznjeni podlagi je bilo namreč dobrih 20 cm pršiča, ki se je iz metra v meter debelil. Za vzpon to sicer ni bilo ravno ugodno, saj so psi precej spodrsavali. Tudi Evina "otroka" nista mogla več skakati povsod naokoli, ampak sta se samo še šlepala po najinih gazeh. V zgornjem delu sva malo prehitro zavila v žleb, zaradi česar sva po nepotrebnem fasala naporno obračanje vsakih nekaj korakov. Pod strmo zožitvijo sva končno odvila desno, kjer sva iz sence Glav spet prišla na sonce. Posledično so se globokemu gaženju pridružile še debele cokle. Napredovanje je prehajalo v rudarjenje, hitrost v polževo. Prihod na Spodnji grunt je pomenil kratek predah, med katerim so nama pogledi uhajali predvsem na lepe vršiče (kucerje) v mejnem grebenu pod Malo Ponco. Sledil je še zadnji pravi vzpon, med katerim sva rila že po polmetrskem pršiču. Nato pa samo še vodoravni sprehod levo proti sedlu in kratek dvig na vrh zgornje Glave, katere vršni pomolček preseneti z zračnostjo.
Naskok na Vratica sva zaradi prenapornega gaženja opustila, za drugič pa nama je padla v oči tudi smučljiva gredina, ki prereže Malo Ponco z leve proti desni in ponuja lahek dostop na greben desno od vrha. Morda bi se od blizu pokazal celo kak prehod vse do vrha?
Vremenska situacija je navduševala, saj je ena fronta z zahoda ves čas pljuskala po Mojstrovkah, druga se je vlekla čez Koroško, nad nama pa je bilo (razen nekaj malega jutranje koprene) ves dan popolnoma jasno.
Zasmučala sva naravnost v žleb, kar se je izkazalo za slabo izbiro, saj sva se skozi njegov zgornji, ozki del bolj kot ne pobijala. Pršič ni bil tako odličen, kot sva pričakovala, pa še spodrsavalo je na pomrznjeni osnovi. Predvsem pa je zelo motila difuzna svetloba. Niže je šlo bolje in spodnja polovica pobočja je bila že blizu želja. Spust po gozdu je bil presenetljivo lahkoten, ko sva dosegla cesto, pa sva si mislila, da je to - to. Ampak tu je bil še besniški faktor in - zavila sva v graben. Ki je navdušil, še posebno do prvega prečnega kolovoza. Pod njim se začne ožiti, vse manj je bilo tudi snega, a sva zaplate še vedno povezovala presenetljivo gladko. Pod drugim prečnim kolovozom (desno se dvigne proti koči) po grabnu vendarle ni šlo več, zato sva 200 dolžinskih metrov besničarila po, bolj kot ne kopni, položni vlaki na desnem pobočju. Ko se prekobali na senčno severno stran, se je spet pojavila debela snežna odeja, po kateri sva v minuti privijugala do uvodne serpentine gozdne ceste. Zakon!
sobota, 5.3.2011: proti Mangrtskemu sedlu, do 1920 m
Zaradi domnevne preslabe pripravljenosti sem se v petek zvečer otresel vseh ponudb za družbo. Se pravi, nobenih ovir za moje znano zavlačevanje. Rezultat: osebni rekord v poznem štartu.
Če bi se po mangrtski cesti dalo peljati do višine 1400 m, kot je pred enim tednom opisoval Igor Zlodej, še niti ne bi bilo tako pozno. Vendar je vmes na primorskem koncu zapadlo 20 cm novega snega. Moj poskus z glavo skozi zid (beri z berlingom po napol spluženem klancu) se je končal srečno le po zaslugi majhne razširitve pod najstrmejšim klancem.
Od mostička na višini 1150 m sem začel bolj ali manj le po novem snegu, kar pa je bilo za vzpenjanje na smučeh povsem dovolj. Višje se je odeja hitro debelila. Mimo vznožja zloglasnega plazišča Stože sem bil hitro na Mangrtski planini, bleščeči se pod pomladnim soncem. Pogledi so mi uhajali predvsem na markantne, a malo znane mejne vrhove Vršič, Rušo, Skalo, Visoko špico. Nadaljevanje po položni dolini je postreglo s prvo oviro - v gozdni senci, v kateri se je ohranil nekakšen mokast pršič, so me namreč napadle cokle, ki sem se jih otepal vse do sedla za Ilovcem. Čeprav je nad sedlom pešpot malo strmejša, težav z napredovanjem ni bilo in kmalu sem bil spet na cesti. Skozi atraktivni, z ledom zaliti tretji predorček (na zemljevidih ni vrisan) sem ji sledil do četrtega predora, pred katerim je gaz odvila desno in me pripeljala v strm svet nad grapo, ki me zaradi mehke zgornje plasti snega ni preveč razveselil. Takoj sem si pripel žolno. Na srečo so štirje mladci strmal ravno posmučali, tako da je bila zame precej varnejša. Zadnje metre pod robom širokega slemena (pri markantnem viharniku) sem odpikal peš, nekaj minutk zatem pa sem bil že na cesti. Pogled je zaplaval po fantastični gorski okolici, kajti stal sem nad gozdno mejo. Naslednji dve serpentini sem posekal in tako dosegel začetek dolge cestne prečnice. Sledil sem ji le čez prvo grapo, potem pa takoj zavil v zložni poševni vzpon proti - kot sem bil bral - nekakšni ruševini nad zadnjim predorom, kajti za le-tem je cesta ponavadi zalita s plazom. No, tudi prečenje proti ruševini ni bilo povsem sproščeno, saj je pobočje kar pripravno za kak plaz, spodaj pa čakajo skoki in grape. Na srečo so bile razmere stabilne, plazovi so se obleteli že vsaj dva dneva nazaj. Omehčani sneg je omogočal lahko napredovanje s smučmi in brez naprezanja sem dosegel pomolček, ki ga gledaš pred seboj vse od odcepa s ceste. Pri ruševini so mi prišli nasproti štirje Štajerci, ki so se vračali z vrha, sam pa sem se zaradi pozne ure, ki je grozila s skorjo, odločil zaključiti kar tu.
Prečenje snežišč pod Malimi špicami se mi dol grede ni zdelo nevarno, sicer pa me je mehki sneg zadovoljil predvsem s tem, da je bil še brez skorje. Pod cesto je bilo slabše. Strmina pod viharnikom, ki gleda proti vzhodu, je bila celo pomrznjena. Ledeni predorček je bilo tudi dol grede najvarneje prečkati na smučeh. V strmem gozdu nad sedelcem sem se razveselil južnega snega, v senčni dolinici pod sedlom pa nekakšnega pršiča, ki mi je omogočil še najboljše zavoje dneva. Tik pred kanalom, ki odvaja vodo s plazišča Stože, sem zavil čez glavni "potok" in se porinil do ceste, po kateri sem se brez enega samega povoženega kamenčka pripeljal vse do avta.
Tura, od katere nisem pričakoval nič posebnega, me je navdušila z veličastnim ambientom. Ocena 'nezahtevno' v Jenčičevem vodniku je lahko zavajajoča, saj je cesta v celoti prehodna le pozno spomladi.
četrtek, 24.2.2011: Vrata v Kriški gori, 1591 m
Reklama za Kriško goro (arhiv).
Uro prej iz službe. Inverzija. Nebeško. Pri koči sem naletel na sošolca Aleša, ki je, kot pripravo za Pik Lenina, iz Križ pritovoril dva kanistra vode. Skočil sem še na turn Vrat, ki smo ga bili na lanski popoldanski smuki zaradi pozne ure izpustili.
Spust po zglajeni gozdni poti je bil izredno nevaren, na srečo pa mi ga je kljub nekaj zametkom piruet uspelo premagati brez poletov. Ko je mimo mene v drncu švignil hribovec, odet v leške verige za čevlje, sem prvič pomislil, da za takele turice pa ta zadevica morda res ni neumna.
sobota, 19.2.2011: Veliki Selišnik,1956 m - Brezimeni vrh, 1979 m - Debeli vrh, 1962 m
Obema je prijala ležerna tura. Začela sva temu primerno in se na Rudno polje pripeljala šele ob pol 9h - ter debelo pogledala, kajti zgodnejših je bilo za manj kot 10 avtomobilov.
Pri smučišču sem prvič opazil tablo, ki turne smučarje usmerja levo ob vlečnico. Ker je imel "Kovačev študent" na začetku nekaj svojih klasičnih postankov (nogavice, zavoj v gozd), sem do Zlate vode lahko vlekel uživaški tempo. Tam sva zavila v nedotaknjeni sneg, proti Kačjemu robu. Gaz je utiral Grega, beri: še naprej tempo po moji meri :). Na obronku, kjer je pogled neovirano poletel po bližnji in ne toliko bližnji okolici, se je počutje še dodatno dvignilo. Dan je bil čudovit, pokrajina belo zalita, temperatura izjemno prijetna. Za Viševnikom sva se za par minutk priključila na smučino Srenjski preval - pod Kačjim robom, a le do Viševnikove severne "ostroge". Pod njo sva zavila desno, čez nagubano planotico prav lepo, brez izgube višine povijugala do zahodnega vznožja Velikega Selišnika in se nato v 5 minutah povzpela na njegov vrh. Ko sva se ozrla proti severu, so naju zbodle v oči tri vijuge, z vršiča v Draškem robu zarisane proti Blejski konti, čez katero sva bila namenjena tudi sama. Ker je spust vanjo s Selišnika obetal komaj kakšen zavoj, sva načrt v hipu prilagodila. Kar s kožami na smučeh sva odsmučala nazaj do sedla (ker gre samo za poševen smuk, je šlo izvrstno) in malicala šele na "Brezimenem vrhu".
Smuka po vzhodnem pobočju se je začela vrhunsko, v pršiču, končala pa v skorji. Osrednja strmina je sicer kar pošteno strma, tako da za nestabilne razmere ni primerna. Smučina predhodnikov, ki so nama sugerirali spust, nama je pomagala tudi pri prečenju okoli konte in naprej na Debeli vrh. Namesto povprek čez spodnji del južnega pobočja, kot svetujejo stari vodnički in zemljevid Triglav, se je v cikcaku vzpenjala pod glavnim grebenom, naravnost na vrh. Kar se mi zdi dosti bolj smiselno. Medtem ko je na Viševniku in Mrežcah mrgolelo "mušic", sva bila midva popolnoma sama. Pričakovano.
Tudi z Debelega sva odsmučala naravnost navzdol, tokrat po južnem pobočju, in tudi tu je strmina kar dobra. Pričakala naju je še tretja vrsta snega - rila po južnjaku, pospremljena z velikimi "koluti". Spust skozi nepregledni svet pod Selišnikoma je, kljub skorji, minil lažje od pričakovanj. Skozi lepo smučljiv, redek macesnov gozd ves čas držiš smer proti desni, dokler ne zadaneš na zgornjo gozdno cesto. Na njej sprva nekaj metrov celo pridobiš (če te časti gaz predhodnikov, ni vredno omembe), potem pa se do smučišča cijaziš v položnem spustu.
Arhiv:
Veliki Selišnik
Debeli vrh
ponedeljek, 7.2.2011: Matajurski vrh, 1936 m
Pomladna smuka nad Baško grapo.
Kondicijski sroti, kot sva, sva med objavljenimi poročili s turnih smukov izbrala najkrajšega. Vsaj mislila sva tako, hehe. Začelo se je po načrtu, saj sva se po gozdni cesti proti Saneku pripeljala 120 m višje kot na turi Poljanski vrh 2008, vse do višine 1175 m.
Pričakala naju je prava pomlad. Hoje po cesti sva imela pol manj kot pred tremi leti, zato ni bilo potrebe po kakšnih bližnjicah. Na zadnjem razpotju sva se odločila za levo varianto, po kateri smo bili prvič prismučali dol. Žal se vlaka, ki se odcepi s ceste na drugi strani velikega plaznega "strnišča", konča že nekaj metrov za drugim okljukom. Ker je bilo gozdno pobočje napol kopno, sva se povezovanja snežnih krp hitro naveličala in prečila desno do žlebu, ki pada s sedla med Matajurskim in Poljanskim vrhom. Ob prvem obisku, ko je bil povsem zasnežen, smo se mu zaradi sumljive klože izognili, tokrat pa te nevarnosti ni bilo. Ob 9:20 je bil sneg že ravno prav omehčan za smučanje, kar je povzročilo nekaj atovega nezadovoljnega brundanja nad prepoznim štartom :). Bilo je tako toplo, da sem se že na cesti slekel do kratkih rokavov, v žlebu pa se ne bi branil niti kratkih hlač. Eden bolj, drugi malo manj uspešno sva se skozi žleb povzpela kar s smučmi; sam sem 30 m pešačil le čez kopno stopnico in najstrmejši odsek nad njo. Matjaž, ki mu je zdrsavanje pobralo precej moči, se je nad ruševjem utaboril za malico (namigujoč, da ima morda že dovolj), jaz pa sem se odločil vzpeti vsaj do sedla. Dodal sem srenače, za boljši oprijem spustil pručko na prvo stopničko ter brez težav vlekel dolge okljuke čez znano široko pobočje Poljanskega vrha. Ko sem dosegel sedlo, seveda nisem imel druge kot da se potrudim še tistih 80 m do vrha "Hohkowbla".
Pogled na južno pobočje Poljanskega vrha se mi je zataknil ob nenavadni piki. Tako je, bil je ata, ki je - v slogu kiborga, potem ko ga prtegne 200-tonska preša - čez pol ure celo pridizelašil vse do vrha. :))
Do sedla je bilo trdo, s "pomarančasto" površino, tako da je smuči malce treslo - in noge so me pekle že po desetih zavojih. Če bi šlo tako naprej, bi do dna rabil dve uri. Na srečo so bile pod sedlom povsem druge, fantastične razmere, s 5 cm popuščenega snega na trdi, zlikani podlagi, kar je omogočalo popolnoma lahkotno vijuganje. Atov gnilec se je pojavil šele na prelomnici v strmi del žlebu (zaradi lege pravokotno proti soncu). Ni bil ravno ekstremne vrste, vendar dovolj, da je oviral lepo vijuganje. Kopno stopnico sva obvozila po snežnih prehodih v ruševju, pod njo pa je bilo že manj gnilo, tako da sva se zlahka podrsala tudi skozi ozki iztek žlebu ter potem desno v gozd. Po vlaki in gozdni cesti je šlo začuda gladko, le paziti je bilo treba, da nisva zapeljala na kak kamen. Le pred zadnjo serpentino sva šla par minut peš. S smuči sva stopila pri avtu.
Najprej sva odprla vsak svojo piksno, šele nato je sledilo sezuvanje in preoblačenje. Jaz sem imel s seboj celo sandale. Februarska Baška grapa nikoli ne razočara!
januar 2011: Besniško ozemlje
30.1. Pešnica - slap Šum - Rovnik - Dovjež, 745 m
Prvi poskus pohoda po Malem Besniškem krogu (Pešnca - Rovnik - Bezovniški hrib - Špičasti hrib - Jošt) se je končal s fiaskom. Pomladno oblečenega in brez hrane me je mraz potolkel že na Dovježu.
29.1. Log - sv. Primož, 830 m
Pod vodstvom Eve in njenih dveh cuckov prvič do sv. Primoža po mreži gozdnih vlak z Loga. Spustili smo se čez Sleme, na katerem nas je razžalostil pogled na pred kratkim grdo razširjeno staro pot.
22.1. Pešnica - ob progi do Zg. Besnice
Po ne vem koliko letih mi je ob progi končno uspelo priti vse do Zgornje Besnice. Razdalja znaša dobre 4 km in za krog sem porabil cele tri ure.
15.1. Jamnik - Tehnika Meta - Turn, 1281 m
Družino Butec sem popeljal do Tehnike Mete, ki sta jo bila "oči in mami" sama zaman iskala (pričakujoč lovsko kočo, namreč), nato smo pošnofali še za neposrednim prehodom proti vlaki, ki pelje na Turn. Pod slednjim sta "otroka" najagala čredo muflonov. No, "saj jim ne bosta nič storila"...
dnevnik 2010, vinotok (oktober) - gruden (december)