dnevnik 2013, mali traven (april) - rožnik (junij)

Dnevnik 2013, prosinec (januar) - sušec (marec)

2.3. T Pristovški Storžič
19.2. T Licjanovec
17.2. T Porezen - Hoč
16.2. T izvidnica v Podstoržič
10.2. G Bela peč
26.1. T Ratitovec
12.1. G Vimperk - Gora Oljka
5.1. G Sinji vrh



sobota, 2.3.2013: Pristovški Storžič, 1759 m


V primerjavi z mojim prvim poskusom iz leta 2009, sem smer pristopa tokrat močno izboljšal, ne pa še izpilil do popolnosti, hehe (naslednjič bo treba vključiti tudi poseko pod vrhom). Z zapuščene kmetije Anko naj bi se dvignili naravnost do najvzhodnejše serpentine avstrijske gozdne ceste, kar pa smo zadeli šele med spustom. Gor grede smo z vrha naše poseke še cikali preveč levo.
Čudovit dan, smuka pa povprečna, saj je bil sneg ravno sredi preobražanja, zato smo imeli vsega po malem. Ampak najpomembnejše je bilo, da ni bilo nobene nevarnosti plazov.

turni vodniček - Pristovški Storžič


torek, 19.2.2013: Licjanovec, 1733 m


Pornič. Deviški, suhi pršič od vrha do avtomobila. Smuka to aMaze. Ich bin el mechor ficador del mundo! %-)))

Na sobotni izvidnici sem v Podstoržiču odkril popolnoma nedotaknjen svet, od konca ceste naprej ni bilo niti ene človeške sledi. Ker sem šel v nedeljo na Porezen, za torek pa je bilo napovedano edino lepo vreme prihajajočega tedna, sem razpis za Licjanovec objavil v ponedeljek. Medtem ko se je več osebkov le nemočno posipalo s pepelom, pa se je na veliko presenečenje javil ata Klemen, ki je bil iz upravičenih razlogov zadnje čase redko viden v akciji. ;)
Kot je bilo za delovni dan pričakovati, sva sredi doline Reke nabasala na gozdarski tovornjak. Po umiku do prvega izogibališča sva se začela ogrevati z lopatanjem, sledil je trening nameščanja novih verig, ravno ko sva bila gotova, pa je Postojnčan že pripeljal mimo. Njegovi kolegi na koncu doline so bili še prijaznejši; parkirala sva tako, da sem kar sam umaknil njihov džip. Jap, lepa beseda lepo mesto najde! Za konec uvoda v turo se je zaslišal še Klemenov "Neeeeeee..." - ko je ugotovil, da mu na pancarju manjka en zatič. :))
Kljub mrazu je bil zrak čudovit. Do Praprotnikove koče sva, po zaslugi urezane gazi, prišla nezašvicana. Tu so sledovi dveh turnih smučarjev, ki sta v vmesnem času izkoristila mojo sobotno smučino, zavili proti Bašeljskemu sedlu, zato naju je predel pod Malim grintovcem čakal še povsem nedotaknjen. Itak. Od koče sva potegnila položno prečnico do grabna pod Mačenskim sedlom, ga takoj prečkala in se na drugi strani začela vzpenjati med redkim grmovjem, z veliko čistinami za nemoteno vijuganje. Odprti svet pod Malim grintovcem, katerega spodnjega dela se s smučanja leta 2010 nisem zapomnil kot posebno strmega, je takoj presenetil s kar solidnim naklonom. Na varnostno vprašanje so naju posebej opozorili tudi plazovi, ki so po 11. uri začeli leteti iz osončene vzhodne stene Storžiča. Na srečo je bila pršičarska odeja v senci Grintovčeve stene mnogo bolj stabilna. Vmes se je zaslišal še en Klemenov krik - tokrat mu je odpovedala ena od krpljic. :)) Na sonce sva stopila šele 50 m pod grebenom, ko sva zavila čez levo rebro. Prestop iz sence je potrdila tudi, na srečo čisto rahla skorjica, za popolnost prizora pa je poskrbel centimeter površinskega sreža, katerega kristali so se v soncu biserno bleščali. Na razglednem vršnem grebenu nama je ostal samo še kratek sprehod do vrha Licjanovca na levi.

Spust. Že s prvim zavojem se je začel pornič. (Jaka) Hvala za ušesa! :)) Čeprav so proti dnu noge že precej pekle, je bilo vijuganje tako navdušujoče, da se, razen za fotografiranje, sploh nisva mogla ustaviti.

Soseščina:
turni dnevnik - Mali grintovec
turni vodniček - Bašeljski vrh


nedelja, 17.2.2013: Porezen, 1630 m - Hoč, 1514 m


Družabni razlogi so me, namesto v deviški Podstoržič, zanesli na Petrovo brdo. Zasedba, znana po originalnih zamislih, hehe, je šla ponavljati sobotni Hoč. ;) Ob podrobnosti, kot je napovedana oblačnosti v sredogorju, se raje nisem zapenjal...
Prvič s smučmi Elan Aljaska, ki so me šokirale s plovnostjo; vijuganje v pršiču in skorji je z njimi za dva razreda boljše kot s starimi karving smučmi, posledično je mnogo manjša tudi poraba moči. Za naslednje leto sem takoj začel razmišljati o še hujših plohih ... ;)

Parkirali smo na sedlu za Prontkom, prvo vzpetino nad Petrovim brdom, kjer se je tudi začela smuška gaz ob cesti. Na prvem cestnem razcepu so sledi vodile desno in hitro pripeljale do markirane poti. Na uravnavi vrh Rovtarjevega travnika smo se sicer za kratko zbrali, že po nekaj minutah nadaljevanja pa smo bili ponovno razsuti vsaksebi; Primož se je izstrelil v klanec, njegova Darinka je zaostala, ostali smo bili vmes. Na sedlu za Hočem smo zabredli v gosto meglo, v kateri je bilo orientiranje povsem brezpredmetno. Smučina ali smrt! :) Na vrhu sem po več kot letu in pol pozdravil Uršo.
Čeprav sem jih bil pred časom že učil osnov planinske kulture, smo se skozi mleko spustili malodane vsak zase. Svetla izjema je bil edino Bobnar. Smuka po vršnem grebenu, kjer gre itak samo za vožnjo naravnost, je bila eno samo tipanje. Razprlo se je, ko se pobočje Pohoškega kupa prevesi proti sedlu s Hočem. Dobra vidljivost pa ni bil edini razlog za radikalen dvig mojega razpoloženja, zasluge za to so imele predvsem moje nove smuči, ki so se v malce težkem pršiču in lažji skorji izkazale fenomenalno. Šlo je kar po vrhu, vijugal sem kot po speglanem smučišču!

Na sedlu pod Hočem sva ujela Evo in Tošlna. Na smuči smo ponovno prilepili pse (moji novi gekoti so se počutili kot riba v vodi) in se odkotalili še na vrh Hoča, kjer smo se končno zbrali v polnem številu. (Z izjemo Darinke, ki se je bila povzpela le na Hoč in se nas očitno naveličala čakati.) Zgodnejši udeleženci niti tu niso izboljšali vtisa s Porezna; ko sem zapenjal pancarje, so se že odpeljali... No, tokrat je bil to račun brez mojih aljask, ha ha! Nascal sem jih kot otroke! Razlika v plovnosti med starimi karving hagankami in Elan Alasko je bila tako šokantna, da sem komaj dojemal. Kakšna smuka!! Ker sem turo povsem prepustil "poznavalcem", smo v vznožju glavne strmine, misleč, da smo že nad Rovtarjem, zavili na desni travnik, ki pa nas je pripeljal do - Podhočarja (konec ceste s Petrovega brda). S tem smo se prikrajšali za 200 višinskih metrov smuke... Če bi imel s seboj stare smuči, niti ne bi bila taka izguba, tako pa sem, medtem ko so ostali mirno odsmučali po napluženi cestni bandi, prvih nekaj sto metrov raje odpešačil s smučmi v rokah. ;))

turni dnevnik - Porezen


sobota, 16.2.2013: izvidnica v Podstoržič


Popoldansko izvidništvo. Gozdna cesta v Vobenco je bila neprevozna (razen, morda, za kakega visokega terenca), cesta v Podstoržič pa - ohoho - splužena do konca. Preostanek dneva sem zato izkoristil za skok do čistine pod vzhodno steno Storžiča. Svet je bil popolnoma deviški, globoki pršič (kot je za to severno dolino pod Storžičem običajno) povsem suh, gaženje temu primerno naporno. Seveda ga je prekrasna plovba navzdol več kot poplačala :).

nedelja, 10.2.2013: Bela peč, 1157 m


Popoldansko švicanje na podbliškem razgledniku je povsem pozdravilo zaležano vratno mišico, zaslužno za jutranji odstop od turnega smuka :-//


sobota, 26.1.2013: Ratitovec, Gladki vrh, 1667 m


Iz Podlonka. Snega je bilo sicer dovolj za spust vse do Dašnice, vendar pa smuka niže od Podlonka ni nič posebnega, zato lahko rečemo, da smo izbrali najoptimalnejšo varianto. Podlonk, 765 m - Gladki vrh, 1667 m = 900 m smuke. Vrhunsko!

Skozi raztreseni Podlonk smo se peljali daleč proti desni, proti koncu gre cesta celo že navzdol, in parkirali pred zadnjo hišo, preden cesta zavije na hrbet s kmetijo Gajgar. Parkirišče smo izbrali idealno, točno pod zaporednimi senožetmi in rovti, ki se vrstijo do vznožja Kosmatega vrha in predstavljajo odlično smučišče. Čez uvodni travnik smo se vzpeli poševno proti desni ter z njegove najvišje točke skozi ozek neporaščen prehod prestopili na edini rovt, ki leži desno od vpadnice ostalih. Na njegovem začetku se ponujata dve možnosti nadaljevanja; levi kolovoz pelje na začetek največjega "vpadniškega" rovta (to smo ugotovili med spustom), desni pa se počasi oddaljuje od prave smeri, zato nas je spravil že malo na trne. Na srečo se po nekaj minutah prikaže širok levi odcep, ki nas je mirno pripeljal na sredo onega glavnega "smučišča". Čez naslednja dva rovta je smer enostavnejša - naravnost navzgor. Nekaj dela smo imeli le z zaraščeno povezavo med drugim in tretjim rovtom. Najbolje se je držati kolovoza na desni, nič pa ni narobe niti s prehodom levo skozi šibje, saj tudi tam hitro zadaneš na kolovoz. Zdaj si na rovtu s senikom, s katerega vrha je do gozdne ceste Prtovč - Jelovca vsega 10 vm. Po cesti zaviješ levo in čez 100 m trčiš ob, ponavadi, dobro shojeno pot na Ratitovec od lovske koče na Prtovču. Tako je bilo tudi tokrat, zato je bilo orientacijskega dela za nas tu konec. Kmalu zatem, ko smo stopili na klasično pot s Prtovča, se je začela skozi meglo svetlikati modrina in ob prihodu iz gozda smo se znašli v totalnem zimskem kiču.

V topli koči, za katero smo, na naše veliko presenečenje, ugotovili, da je naša najviše ležeča, pozimi odprta koča (brez upoštevanja vremenarske Kredarice), smo dodobra izkoristili ponudbo hrane inu pijače. Kajla ocvirkovce je bila debela 5 cm!

Ker žleb pod stenico Gladkega vrha ni kazal obetavne podobe, smo večji del pobočja nad Razorjem posmučali desno od poti/gazi. Z robu vodoravnega zatrepa doline sem prečil melišče pod steno Kosmatega vrha, do široke flanke nad dnom doline, vijuganje po njej pa, žal, ni šlo po željah, saj na melišču ni bilo trdne snežne podlage. Predhodniki so celo odkrili precej golega kamenja, zato sem smučal kot po jajcih. Rovti so nas sprejeli povsem drugače, s 15 cm skorajda idealnega pršiča na trdni stari podlagi (na vršni planoti je bil soliden zapihanec, pod njo rahlo zaskorjen pršič). Sicer smo se skoraj takoj potopili tudi v meglo, vendar že tako razredčeno, da smuke ni motila. Super! Smuči smo odpeli 3 m od avta.
Zaključno odžejanje je padlo v gostilni Berce v Lajšah, za katero prej sploh nisem vedel, da obstaja.

turni dnevnik - Ratitovec

sobota, 12.1.2013: Vimperk - Gora Oljka, 734 m


Po zimski žig za kartonček 'Gora Oljka v štirih letnih časih'. Čez Vimperk, točko Savinjske PP... Simpatičen pohod, škoda samo, da nisem imel nizkih pohodnih čevljev.

Začel sem v Sp. Podvinu, pot je dobro markirana. Najprej po asfaltu proti SV, nato po kolovozu nad vinogradi proti Z. Ko oznake končno zavijejo v gozd, do cerkve na Vinskem vrhu ni več daleč, kajti vzpetina se dviga komaj 150 m nad izhodiščem. Poleg cerkve stoji Koča na Vimperku (Vimperk je sicer šele tretja vzpetina v grebenu proti Gori Oljki), ki pa je že dolgo zaprta. Skrinjica z vpisno knjigo in žigoma stoji pri klopci na robu gozda.
Spustu po kolovozu sledi kratek vzpon mimo vmesne vzpetine, s sedla za njim pa malenkost konkretnejši na Vimperk, katerega vrha pa niti nisem zaznal. Spustek pripelje na odprto, do najvišjih zidanic/hiš Zg. Podvina. Markacije povedejo po asfaltu do zadnje hiše, za katero se pot spet potopi v gozd in se počasi spusti do prve zidanice na andraški strani, pri kateri mi je vesela moška družbica ponujala kozarec vina. Še kratek vzpon in stopimo na makadam, ki v nekaj minutah pripelje do križišča na sedlu pod Goro Oljko. Do gostilne Jug je na vrsti tolčenje asfalta, nad njim pa sem takoj zavil v gozd, na direktno pot, znano že z novembrskega kroga po Martinovi poti.
Dol grede sem do Juga prišel po "stari" varianti markirane poti, ki pod vršnim pobočjem zavije po kolovozu levo, se malo niže za nekaj metrov pridruži cesti, nato pa v enakomernem poševnem spustu pride dokončno na cesto 50 m pred začetkom asfalta. Na križišču sem, namesto povratka po poti vzpona, izbral kar spust po cesti. Niti ni bilo tako dolgovezno, kot sem se bal.

sobota, 5.1.2013: Sinji vrh, 1002 m


Slovenska specialiteta: ura vožnje z Gorenjske, pa imaš v začetku januarja poletno turico.

Štart pri izviru Hublja nad Ajdovščino. Cel vzpon v majici s kratkimi rokavi! Toplota je pasala 100 na uro, pore so se odpirale, telo je uživalo. Pot mimo Otliškega okna je precej zanimiva, le poleti se je ne smeš lotiti. Spodaj pelje skozi značilen primorski gozd nizkih, v smeri burje nagnjenih dreves, na odprtem pa postane svet toliko skalnat, da deluje povsem gorsko. Pred izstopom na planoto si sledijo mogočno Otliško okno in jaslice v luknji pod balvanom, rob planote pa oznanja kapelica, pred katero sta skrinjica in žig Otliškega okna. Sledi navdušujoča hoja po razglednem robu Otliške planote proti vzhodu, vse do križišča poti pri daljnovodu, strmo speljanem iz Wajdušne. Pot za Sinji vrh tu zavije levo, na kolovoz, ki se najprej spusti v travnati dol, potem pa do gostišča pod vrhom slediš asfaltni cesti. Sliši se neobetavno, a sploh ni hudo - med ogledovanjem zanimive okolice se mimogrede znajdeš pred "kočo", par minutk pod vrhom.
Sinji vrh je enkraten razglednik; na zahodu Otliška planota z Golaki in Čavnom, na jugu Tržaški zaliv, na vzhodu Nanos ter na severu Storžič in osrednje Karavanke.
Za zaokroženo turo velja na križišču pri daljnovodu upoštevati kažipot, ki usmerja navzdol, na pot proti Ajdovščini čez Staro babo. Dobro utrta stara pot je sicer neoznačena, vendar brez orientacijskih dilem. Spodaj je po gozdni cesti v desno še slabih 20 minut do izhodišča pri izviru Hublja.

Prekrasen predel. Nekoč bo treba prehoditi celotno Pot po robu, od Cola do Predmeje!

dnevnik 2012, vinotok (oktober) - gruden (december)