|
Dnevniški zapisi
25.2.2012 od Jureža
Čudovit "poletni" dan. Novi pancarji so se med hojo izkazali odlično, med smuko pa jih je bilo težko oceniti, saj je šlo v glavnem za globinsko oranje po težkem južnjaku.
Tura se je pravzaprav začela že med vožnjo, ko se je bližnjica iz Nemil na Topole, ne prvič, "izkazala" s povsem poledenelimi klanci, nekaj malega pa je dodala tudi - po katastrofalni poplavi še vedno samo zasilno zrihtana - cesta skozi Davčo. Vas je tako dolga, da sem proti koncu, kljub številnim tablam z imeni domačij, izgubil občutek, kje sem. Odcep proti Jurežu se nahaja kakšna 2 km naprej od velikega gasilskega doma!
Bilo je ravno prav toplo, tako da sploh nisem resno švical, čeprav moj sklep o zložnem tempu ni zdržal več kot prvih 20 minut, hehe.
Sneg je bil že med mojim vzponom čisto moker, bilo pa ga je tudi precej manj kot sredi tedna, ko so poročali še o uživaškem pršiču. Kazale so se že kopne lise, vzhodno travnato pobočje pod vrhom je bilo celo polovično kopno. Na srečo pa je bil vršni greben še vedno dobro zalit. Koča je bila, presenetljivo, odprta, vrh dobro obiskan. Čeprav sem srečal 10 sosmučarjev, so bili v večini pešci. Temperatura je bila na vrhu nenormalno visoka - med sedenjem mi je v puliju zahajcalo, tako sem se moral sleči do majice. Noro! Po drugi strani pa mi je to prišlo prav na spustu, saj sem bil rokavice in kapo pozabil v avtu.
Po grebenu sem se zapeljal mimo izstopa vzponske špure in zavil navzdol šele pred Pohoškim kupom. Po neporaščenem pasu, s katerim se "naš" travnik steguje čisto do grebena, žal ni šlo daleč, saj je bilo snega premalo, kar ga je bilo, je bil pa gnil do tal. Motilo je tudi porezano vejevje. Med nizkim bukovjem bi se sicer dalo odvijugati čisto kulturno - če ne bi bil sneg ekstremen gnilec. Res pa je tudi, da, če bi bilo snega samo kakšnih 10 cm več, bi bilo pa že zelo nevarno za plaz! Tako sem predvsem pazil, da si ne bi, npr., zlomil noge. Žal od smuke niti na osrednjem travniku nisem imel veliko, saj si se v mokrem snegu praktično lahko peljal kar naravnost, brez zavijanja... Vlaka je začuda minila brez škrtanja, peš vzponček je bil v krasnem zraku čisti užitek, po kolovozu za sedelcem pa sem se do prve sence vozil praktično po vodi. Edini pravi zavoji dneva so zatorej padli povsem na koncu, na travniku nad cesto proti Majdelcu. Ampak ocena ture je bila na koncu vseeno takale: navdušen :).
Domov grede seveda nisem tvegal čez Topole, temveč sem izbral Dražgoše. Pri tem mi je padel v oči putrček na smučišču Rudno, takoj gor ven iz Železnikov.
17.2.2013 Petrovo brdo - Porezen - Hoč (+ Barbara, Urša, Eva, Darinka, TomažŠ, Primož, Aleš)
Družabni razlogi so me, namesto v deviški Podstoržič, zanesli na Petrovo brdo. Zasedba, znana po originalnih zamislih, je šla ponavljati sobotni Hoč. ;) Ob podrobnosti, kot je napovedana oblačnosti v sredogorju, se raje nisem zapenjal...
Prvič s smučmi Elan Aljaska, ki so me šokirale s plovnostjo; vijuganje v pršiču in skorji je z njimi za dva razreda boljše kot s starimi karving smučmi, posledično je mnogo manjša tudi poraba moči. Za naslednje leto sem takoj začel razmišljati o še hujših plohih ... ;)
Parkirali smo na sedlu za Prontkom, prvo vzpetino nad Petrovim brdom, kjer se je tudi začela smuška gaz ob cesti. Na prvem cestnem razcepu so sledi vodile desno in hitro pripeljale do markirane poti. Na uravnavi vrh Rovtarjevega travnika smo se sicer za kratko zbrali, že po nekaj minutah nadaljevanja pa smo bili ponovno razsuti vsaksebi; Primož se je izstrelil v klanec, njegova Darinka je zaostala, ostali smo bili vmes. Na sedlu za Hočem smo zabredli v gosto meglo, v kateri je bilo orientiranje povsem brezpredmetno. Smučina ali smrt! :) Na vrhu sem po več kot letu in pol pozdravil Uršo.
Čeprav sem jih bil pred časom že učil osnov planinske kulture, smo se skozi mleko spustili malodane vsak zase. Svetla izjema je bil edino Bobnar. Smuka po vršnem grebenu, kjer gre itak samo za vožnjo naravnost, je bila eno samo tipanje. Razprlo se je, ko se pobočje Pohoškega kupa prevesi proti sedlu s Hočem. Dobra vidljivost pa ni bil edini razlog za radikalen dvig mojega razpoloženja, zasluge za to so imele predvsem moje nove smuči, ki so se v malce težkem pršiču in lažji skorji izkazale fenomenalno. Šlo je kar po vrhu, vijugal sem kot po speglanem smučišču!
Na sedlu pod Hočem sva ujela Evo in Tošlna. Na smuči smo ponovno prilepili pse (moji novi gekoti so se počutili kot riba v vodi) in se odkotalili še na vrh Hoča, kjer smo se končno zbrali v polnem številu. (Z izjemo Darinke, ki se je bila povzpela le na Hoč in se nas očitno naveličala čakati.) Zgodnejši udeleženci niti tu niso izboljšali vtisa s Porezna; ko sem zapenjal pancarje, so se že odpeljali... No, tokrat je bil to račun brez mojih aljask, ha ha! Nascal sem jih kot otroke! Razlika v plovnosti med starimi karving hagankami in Elan Alasko je bila tako šokantna, da sem komaj dojemal. Kakšna smuka!! Ker sem turo povsem prepustil "poznavalcem", smo v vznožju glavne strmine, misleč, da smo že nad Rovtarjem, zavili na desni travnik, ki pa nas je pripeljal do - Podhočarja (konec ceste s Petrovega brda). S tem smo se prikrajšali za 200 višinskih metrov smuke... Če bi imel s seboj stare smuči, niti ne bi bila taka izguba, tako pa sem, medtem ko so ostali mirno odsmučali po napluženi cestni bandi, prvih nekaj sto metrov raje odpešačil s smučmi v rokah. ;))
25.12.2017 od Jureža (+ Breda, Eva, Dušan, JanezR, Iztok)
Še zadnji prelep dan pred poslabšanjem vremena, ki ga je napovedoval tudi močan veter, ki je vlekel čez vršni greben. Snežne razmere presenetljivo dobre.
|