Turnosmučarski vodniček / KARAVANKE

Pristovški Storžič, 1759 m

(Nemško Kärntner Storschitz, slovensko pa bi se - kot še marsikateri nad Jezerskim - lahko imenoval tudi "Vrh Matjaža Macka".) Smučarsko neznani vrh ne ponuja veliko vijuganja (iz Kort je nekaj bolje), na turi gre bolj za sprehod po tihem, samotnem kotičku slovenskega etničnega ozemlja. Vseeno moramo znati smučati, kajti nekaj deset višinskih metrov pod vrhom je pošteno strmih. Ta delček ture je tudi krivec, da je ni mogoče označiti za varno v vseh razmerah.
Vzpon:
1. Z Jezerskega vrha: gozdna cesta, ki se začne tik za slovensko mejno zgradbo, nas popelje proti nekdanji stražnici na (zaraščeni) Ankovi planini. 100 m pred njo se po strmi poseki povzpnemo na greben in ob državni meji zavijemo desno. Po nekaj minutah blagega spusta se na najnižji točki priključimo bližnji gozdni cesti na avstrijski strani, ki ji nato sledimo vse do sedla Kepp. Na obeh razcepih je pravo nadaljevanje desno. Takoj za drugim uberemo bližnjico mimo dolge desne serpentine, enako za prvim manjšim grabnom posekamo levo serpentino. Nad sedlom predstavlja najkrajšo pot na vrh strmi levi prehod, lažje pa je z ovinkom po desni.
(Krajša, a še nepreverjena smer: našo gozdno cesto zapustimo že na veliki poseki in pociljamo desno serpentino avstrijske ceste.)
2. Iz Kort (Trögern): vodnik Manfreda Korbaja '1. Kärntner Schitourenführer, 2.del' opisuje pristop po gozdni cesti čez Pristovnikovo planino do sedla Kepp - z občutno bližnjico mimo planine ob Pristovškem potoku!
Spust: Po smeri vzpona. Namesto blagega vzpona do poseke nad stražnico, že 100 m pred najnižjo točko avstrijske gozdne ceste zavijemo levo čez mejo in se spustimo na vsega 30 m niže ležečo slovensko cesto. Če imamo srečno roko, zadanemo edini lep prehod skozi goščavo, jarek potočka, ki se spušča poševno proti desni (gor grede ga je, žal, težko razpoznati).

_Težavnost
II-

_Izhodišče
prelaz Jezerski vrh,
920 m
_{Višinska razlika}
540 m
_{Čas vzpona}
2:30
_{Čas spusta}
1:00

_{Letni čas}
december - marec
_Lega
J, Z, S
_Smučljivost
zgoraj dobra, ostalo položna gozdna cesta
_Orientiranje
zahtevno

_Zemljevidi
Karavanke, 1:50.000
Kamniško - Savinjske Alpe, 1:50.000
_Vodniki
Korbaj (71)

Dnevniška zapisa

4.4.2009 z Jezerskega vrha
Sreča, sneg se je začel ravno na Jezerskem vrhu. Uvodni klanec je bil celo prav obilno zasnežen, no, odprti odsek nad Rakeževo planino je bil kopen. Na srečo je bila to tudi edina kopnina, v nadaljevanju se je snežna odeja na cesti zelo hitro debelila. Velika poseka nad cesto, izpostavljena soncu, je bila kopna, tista pred stražnico na (nekdanji) Ankovi planini pa na srečo še ne, tako da sem lahko končno ubral bližnjico na mejni greben. Na njem bi moral zaviti ostro desno, a me je orientacija pustila na cedilu, zato sem se v lahnem spustu usmeril proti SZ, namesto proti SV. Na srečo avstrijska gozdna cesta ni daleč. Do odcepa za Pristovnikovo planino se najprej še malo spušča, nato pa se začne dolgo zložno vzpenjanje vse do sedla Kepp na severni strani vrha. Pohod skozi popolnoma samotno pokrajino je ponudil tišino in neobičajne poglede na svet med Virnikovim grintavcem in Tolsto Košuto, da vlečenje gazi ni bilo prelahko, pa je poskrbelo 10 cm svežega snega. Nekaj nepotrebnega dela pa sem si naredil še sam, ko me je pod sedlom zbegalo novo stanje cest, drugačno kot ga je kazal zemljevid Karavanke. Namesto, da bi lenobno sledil cesti, sem, iščoč markacije, motovilil po gozdu. No, v resen precep me je spravila šele vršna vzpetina, ki se nad sedlom vzpne zelo strmo. Najkrajša smer, na levi, je bila v globokem južnem snegu videti prenevarna, zato sem raje prečil čez že splazeno pobočje skoraj povsem na desno. Nekaj prvih korakov za robom je šlo še "po jajcih", ko se je pobočje končno položilo, pa mi je do vrha ostalo samo še malo kvihtanja.
Spust se je odvil bolje od pričakovanj, čeprav smuke ni bilo ravno veliko. Še največ vijuganja je bilo na vršnem temenu. Sumljiva strmina pod prelomnico se je izšla povsem nepričakovano - namesto s kakim plazom sem jo nehote zmogel z vsega par zavoji. Težki sneg mi je namreč smuči potegnil malo po svoje, pa je šlo zelo naravnost navzdol, he, he. Na gozdni cesti je bil sneg žal tako počasen, da se je bilo nujno držati lastne vzponske špure in se zraven celo še kdaj pognati. Čez mejo sem zavil že malo pred najnižjo točko ceste in to tako srečno, da me je skozi sicer neugodno gosto smrečje popeljal lepo prehoden zasneženi grabenček. Na naši strani novega snega ni bilo, zato je šlo naprej hitro. S smuči sem - česar se pred turo nisem ravno nadejal - stopil pri avtu.

2.3.2013 od Anka (+ Urša, Eva, Darinka, Aleš, Primož)
V primerjavi z mojim prvim poskusom iz leta 2009, sem smer pristopa tokrat močno izboljšal, ne pa še izpilil do popolnosti, hehe (naslednjič bo treba vključiti tudi poseko pod vrhom). Z zapuščene kmetije Anko naj bi se dvignili naravnost do najvzhodnejše serpentine avstrijske gozdne ceste, kar pa smo zadeli šele med spustom. Gor grede smo z vrha naše poseke še cikali preveč levo.
Čudovit dan, smuka pa povprečna, saj je bil sneg ravno sredi preobražanja, zato smo imeli vsega po malem. Ampak najpomembnejše je bilo, da ni bilo nobene nevarnosti plazov.