|
Dnevniški zapisi
12.3.2006 Kosmati vrh, 1643 m - s Prtovča, spust v Dašnico
(+ Eva, Aleš, TomažŠ / Tinkara, Robert, Dragan)
Na Prtovču nas je sprejel silen veter, ki je prenašal velike zavese snega - in nam do konca ture tako zasul avtomobila, da ju je bilo treba odkopati!
No, gozd je nudil dobro zavetje, veter je zavijal le nad krošnjami dreves. Snega je bilo seveda ogromno. Nore razmere za sredino marca... V odprti dolini Razor nas je veter spet dobil v kremplje in do sedla Vratca smo se prebijali v pravem "arktičnem metežu". Na srečo nas je med prvimi drevesi znova pričakalo zavetje. Med zbiranjem "v vetru razpršene kolone" sta nas presenetili dve postavi, ki sta prigazili iz smeri Pečane, oziroma z Golega vrha, in to sta bila - kolega Dragan in Robert. Ajajaj, kakšno odštekano naključje... Seveda sta zavila z nami še na Kosmati vrh. Vzpon je potekal v nepričakovanem zavetrju vse do zadnjih metrov pod vrhom, kjer pa nas je pričakal tako besen "vetrc", da smo samo hitro zbasali pse v nahrbtnike, zapeli čevlje in pobegnili navzdol, hehe.
Do vstopa v gozd pod Razorjem je bil sneg malo mešan, ampak v glavnem dokaj dober. Sledilo je kakšnih 50 višinskih metrov pikiranja ob gazi, do začetka dolge položne prečnice, tu pa smo se ločili. Medtem ko sta morala šoferja, hočeš - nočeš, na Prtovč, sva srečneža sledila pridruženima članoma pri spustu v Dašnico, stransko dolinico, v katero iz Železnikov zaviješ nasproti gostilne Pri pujsu. Smer spusta je po eni strani orientacijsko zahtevna, saj se v gozdu pač ne moreš razgledati, vendar je osnovna smer dokaj enostavna, ves čas proti levi. Po začetnem vijuganju po razgibanem kotanjastem svetu nas je gozdni kolovoz pripeljal do prvega travnatega rovta. Pod njim je šlo sprva malo proti desni, potem pa spet proti levi, tako da smo po dolgem vijuganju skozi gozd (sneg je bil prijazno trd) končno dosegli pas zaporednih strmih travnikov SZ od Podlonka (oziroma nekako v črti med vrhom Kosmatega vrha in dolino Dašnice). Mimo posamičnih hiš severno od strnjene vasi Podlonk (na zemljevidu Tolar, Kavčič) smo nazadnje po gozdnem kolovozu prismučali do "spodnjega" Tolarja v Dašnici (nekaj metrov pred začetkom asfalta).
Vsega skupaj kar 1150 višinskih metrov zelo lepe smuke!!! (Tudi gozd je povsod zelo lepo smučljiv in brez resnejših strmin!)
13.2.2009 Gladki vrh, 1667 m - s Prtovča, spust do Podlonka
(+ TomažŠ, GregaŠ)
Nova popoldanska z re-kon-va-les-cen-tom Tomažem. Veliko snega, pasji mraz z vetrom, odličen razgled. Smuka je bila nekaj srednjega, sneg je bil zelo izmenljiv. Na vršni planotici pomrznjeno, žleb pod Golim vrhom trd, v dolini Razor mešano na žaru, v gozdu soliden pršič in na travnikih trd, razbrazdan sneg.
Zelo strmi direktni vstop v žleb pod stenico Golega vrha je bil zaradi pomrznjenega snega prezahteven, zato smo se spustili malo niže, kjer lahko zapelješ vanj s kratko prečnico. V gozdu sva s Tomažem sledila gazi s Prtovča samo do začetka ravnega odseka, nato pa zavila levo. Pod prvim rovtom sva se na žalost odločila slediti široki gazi po kolovozu proti desni, čeprav se mi je (pravilno) zdelo, da bi bilo treba zaviti levo skozi gozd. Tako sva, namesto na zaporedne travnike SV od Podlonka, prišla do lovske koče pri Prtovču. Rešila sva se levo mimo koče, do kamor sega najvišji travnati jezik nad prvim zaselkom Podlonka. Malo nad hišami je snega zmanjkalo, zato sva peš prečila proti desni, kjer je bilo videti še največ snežnih zaplat, in pobesničarila do ceste.
10.3.2012 Kosmati vrh, z Ledin
300 višinskih metrov smučarije.
Z avtom sem se pripeljal do križišča pred Ledinami. Prvih 400 m ceste mimo Ledin je bilo presenetljivo dobro zasneženih, tako da sem se že videl, kako bom celo turo odsmukal, potem pa je, žal, nastopila letošnja jeloviška realnost, kar pomeni kopen gozd s primesjo zahrbtnih ledenih prelivov. Na zvezno snežno odejo sem stopil šele 30 m nad cesto proti Prtovču. Pol minute za krmilnico se markirana pot priključi gozdni cesti, ki pelje na planino Klom, jaz pa sem, zaupajoč sledem smučarskih predhodnikov, takoj odvil na levi kolovoz. Odločitev je bila pravilna, saj se je izkazalo, da gre za kolovoz, ki v zložnem vzponu preči severno pobočje Kosmatega vrha proti Vratcem. Ker nisem bil namenjen h Krekovi koči, ampak na Kosmati vrh, sem kolovoz zapustil že na drugem levem odcepu, ki me je v kratkem pripeljal do vršne pleše.
Veter na vrhu je malenkost pokvaril pomladno idilo, zato pa je bil razgled toliko lepši. Presenetilo me je število planincev, ki so delali krog čez Kosmati vrh na Gladkega.
Smuka je bila dobra, saj je bil sneg odlično predelan, izsušen pomladni škripavec.
26.1.2013 Gladki vrh, iz Podlonka
(+ MatjažE, GregaŠ)
Snega je bilo sicer dovolj za spust vse do Dašnice, vendar pa smuka niže od Podlonka ni nič posebnega, zato lahko rečemo, da smo izbrali najoptimalnejšo varianto. Podlonk, 765 m - Gladki vrh, 1667 m = 900 m smuke. Vrhunsko!
Skozi raztreseni Podlonk smo se peljali daleč proti desni, proti koncu gre cesta celo že navzdol, in parkirali pred zadnjo hišo, preden cesta zavije na hrbet s kmetijo Gajgar. Parkirišče smo izbrali idealno, točno pod zaporednimi senožetmi in rovti, ki se vrstijo do vznožja Kosmatega vrha in predstavljajo odlično smučišče. Čez uvodni travnik smo se vzpeli poševno proti desni ter z njegove najvišje točke skozi ozek neporaščen prehod prestopili na edini rovt, ki leži desno od vpadnice ostalih. Na njegovem začetku se ponujata dve možnosti nadaljevanja; levi kolovoz pelje na začetek največjega "vpadniškega" rovta (to smo ugotovili med spustom), desni pa se počasi oddaljuje od prave smeri, zato nas je spravil že malo na trne. Na srečo se po nekaj minutah prikaže širok levi odcep, ki nas je mirno pripeljal na sredo onega glavnega "smučišča". Čez naslednja dva rovta je smer enostavnejša - naravnost navzgor. Nekaj dela smo imeli le z zaraščeno povezavo med drugim in tretjim rovtom. Najbolje se je držati kolovoza na desni, nič pa ni narobe niti s prehodom levo skozi šibje, saj tudi tam hitro zadaneš na kolovoz. Ko se vzpneš na vrh rovta s senikom, je skozi gozd 10 vm do prečnega kolovoza, po katerem je proti levi le še tri minute do gozdne ceste Prtovč - Jelovca. Tam trčiš ob, ponavadi, dobro shojeno pot na Ratitovec od lovske koče na Prtovču. Tako je bilo tudi tokrat, zato je bilo orientacijskega dela za nas tu konec. Vzpon se nadaljuje čez zadnja dva rovta, ki mu sledi položno prečenje skozi gozd. Kmalu zatem, ko smo stopili na klasično pot s Prtovča, se je začela skozi meglo svetlikati modrina in ob prihodu iz gozda smo se znašli v totalnem zimskem kiču.
V topli koči, za katero smo, na naše veliko presenečenje, ugotovili, da je naša najviše ležeča, pozimi odprta koča (brez upoštevanja vremenarske Kredarice), smo dodobra izkoristili ponudbo hrane inu pijače. Kajla ocvirkovce je bila debela 5 cm!
Ker žleb pod stenico Gladkega vrha ni kazal obetavne podobe, smo večji del pobočja nad Razorjem posmučali desno od poti/gazi. Z robu vodoravnega zatrepa doline sem prečil melišče pod steno Kosmatega vrha, do široke flanke nad dnom doline, vijuganje po njej pa, žal, ni šlo po željah, saj na melišču ni bilo trdne snežne podlage. Predhodniki so celo odkrili precej golega kamenja, zato sem smučal kot po jajcih. Rovti so nas sprejeli povsem drugače, s 15 cm skorajda idealnega pršiča na trdni stari podlagi (na vršni planoti je bil soliden zapihanec, pod njo rahlo zaskorjen pršič). Sicer smo se skoraj takoj potopili tudi v meglo, vendar že tako razredčeno, da smuke ni motila. Super! Smuči smo odpeli 3 m od avta.
Zaključno odžejanje je padlo v gostilni v Lajšah, za katero prej sploh nisem vedel, da obstaja.
22.1.2017 Kosmati vrh, iz Dašnice
Štart v Dašnici, na višini 520 m. Ne moreš, da verjameš: edini nesmučljivi del ture je bilo zadnjih 20 m pod vrhom. 1100 višinskih metrov smuke, ajga!
V Dašnici me je, za začetek, presenetilo, da ni bilo nikjer nikogar; očitno objavi na TK Gora ni nihče verjel, hehe. No, saj sem tudi sam kar težko verjel svojim očem, ko sem se začel vzpenjati po gozdni vlaki, na kateri je bilo do 5 cm snega, pa je bila vseeno odlično zalita; sneg je tako dobro stisnilo skupaj, da je gledalo ven vsega kakšnih deset kamnov. Ko sem se čez osrednje podlonške travnike vzpel do "glavne" podlonške ceste, sem bil že v bolj znanem svetu (na izhodišču zadnje ture na Ratitovec). Rovti nad vasjo so bili, presenetljivo, praktično nedotaknjeni - morda zato, ker je bil sneg ravno na njih najbolj skorjast. Nekaj metrov nad zgornjim rovtom je prečni kolovoz, po katerem imaš v levo 100 m do gozdne ceste Prtovč - Jelovca. Nad njo se odpre lep rovt, po katerem pelje smer proti Krekovi koči, oziroma Gladkemu vrhu, jaz pa sem tokrat zavil po cesti, ki je v borni snežni odeji edina omogočala "zdravo" smučanje. Zdravo za smuči, seveda. Da pohod ni bil prenaporen, so poskrbele špure predhodnikov, za lep ambient pa sonček. Ko sem na robu Jelovce stopil na markirano pot na Ratitovec, je bilo vzpenjanje sprva lažje, gaz je bila namreč dobro utrjena, kar pa je trajalo samo do priključka na gozdno cesto, ki pelje na planino Klom, saj sem z nje že po nekaj metrih odvil levo na vlako, ki zavije višje v pobočje Kosmatega vrha. Nekaj časa po solidni smuški gazi, nato po celcu (bilo ga je 40 cm) sem priborbal do zadnjih dreves. Prehod na vršno plešo je bil zelo zanimiv, saj je snega zmanjkalo kot bi ga odrezal. Vseeno sem do 25 m pod vrhom brez težav povezal vetrne klože, samo preostanek sem odpešačil.
Ko sem se z vrha ozrl po obzorju, me je presenetila "meglena plima", ki je vzniknila "iz nič"; za mojim hrbtom se je plazila že čez Jelovco. Na srečo ji je zatem zmanjkalo sape.
Spust po zapihancu mi je uspel povsem brez min, česar pa ne morem trditi za prvih petdeset višincev gozdne vlake, čeprav je bila tam snežna odeja najdebelejša; očitno je vlaka zelo kamnita. Dvakrat ali trikrat je "cuknilo" ;). Niže je šlo povsem gladko. Rovti nad Podlonkom zaradi skorje niso bili kak presežek, veliko lepše vijuganje so ponudili travniki v Podlonku, ki sem jih delil z domačo mularijo. Na zaključni gozdni vlaki sem pa povozil kvečjemu dva kamna. Smuči sem snel zraven avta.
20.1.2018 Gladki in Kosmati vrh, od Lovske koče
(+ Eva, Jana, Blaž, Iztok / Brigita, Tina)
Današnji Ratitovc je močno presenetil z več kot dobro smučarijo. Z Gladkega vrha proti Vratcem je bilo na odprtem potrebno odločno pritiskanje in razbremenjevanje, v gozdu je razveseljeval pršič, najboljšo smuko pa je ponudil Kosmati vrh. Nad Razorjem smo posmučali trdo melišče, v gozdu pod njim trd sneg, posut s puhcem, smuči pa sneli vsega 5 minut nad lovsko kočo. Cesta od Prtovča do lovske koče je sicer zasnežena/poledenela, vendar vozna brez težav.
28.3.2020 Kosmati vrh, od Mosti
Katastrofalna zima, šele moj drugi turni smuk!! Pa še za tega sem ujel zadnji vlak - predzadnji dan pred koronavirusno omejitvijo gibanja na svojo občino.
Jelovco sem našel presenetljivo bogato zasneženo; na zelo globoke kolesnice sem naletel že pod robom planote, tako da je šlo nekajkrat za dlako. Od Rastoke proti Mostem sem malo prehitro cviknil in zato parkiral 700 m pred križiščem.
Začel sem šele malo pred 2. uro. Cestni pohod po ravnem je na srečo trajal vsega 4 minute, nato sem, sledeč smučini predhodnika, uporabil bližnjico po hipotenuzi do ceste za Prtovč. Če ne štejem enega ovinkca, je bil kopen edino vodoravni odsek čez veliko hurikansko podrtijo. Po dolgem razglednem vzpenjanju se 50 m za prvim ostrim ovinkom v breg odcepi strma vlaka, ki predstavlja bližnjico. Z njeno prepoznavo seveda nisem imel težav, saj so me vodile smučine Dražgošanov. Bližnjica žal ne pripelje čisto do rampe na cesti za Klom, zato nam ne uide 10 m spusta. Debelo zasneženi cesti sem sledil do višine planine (smerokaz Klom v desno), tam pa, skupaj z dražgoškimi špurami, zavil levo gor po stranskem odcepu, ki je najbolj priporočljiv tudi za kolesarje. Po vznožju Kosmatega vrha namreč v zložnem vzponu preči do sedla vrh planine Klom. Z začetka te prečnice se odpre prvi pogled na vršno vzpetino Kosmatega vrha, ki je navdušil s pravo zimsko podobo. Do vrha sem izkoristil eno od jutranjih pristopnih smučin, pri čemer sem opazil, da je bil takrat sneg skorjast.
Razgled je bil nenavaden, videlo se ni skoraj nič. Bolj oddaljeni vrhovi so bili samo v obrisih, zrak je bil čudno rumeno neprosojen. Za rekordno koncentracijo puščavskega prahu sem izvedel šele zvečer (vrednosti delcev PM10 so bile tako visoke, da je bilo športanje ta dan celo škodljivo ...).
Prve zavoje sem potegnil po trdi severni strani, nato pa zavil na SZ pobočje, kjer me je čakalo bolj pravo spomladansko smučanje, v globokem omehčancu s pridihom skorje. Po cesti, ki je bila pozno popoldne že vsa v senci, je medtem toliko pomrznilo, da je šlo brez vsakega porivanja.
5.4.2021 Kosmati vrh, "dražgoška smer"
"Ta direktni dražgoški" pristop. Z avtom do višine 1070 m, kjer sem takoj začel na smučeh. Lep dan.
|