Turni smuki / Karavanke

Begunjščica, 2060 m

Dnevniški zapisi

17.3.2002 Šentanski plaz
(+ Matjaž E., Urša)
Prvič turno na Begunjščici + prvo srečanje z Uršo ;).
Ves vzpon smo opravili s smučmi na nahrbtniku, pri čemer so nas čez Šentanca popeljale utrte stopinje. Ker so stopničke podpirale le pol podplata, mi je 200 vm pod grebenom začelo zmanjkovati moči, korak v trdi strmini ni bil več zanesljiv, zato sem nataknil dereze (oslabljena pripravljenost je bila posledica močne viroze po Jalovčevem ozebniku v začetku februarja). Pogled na trojico Avstrijcev, ki so švignili mimo nas samo s kožami na smučeh, je bil zato še toliko bolj neverjeten. Ni kaj, razlika med maherji in začetniki.
Čeprav je bil vršni greben kopen, smo smuči tovorili do vrha - in potem spet nazaj. Zakaj, ne bi vedel... Izstopni žleb je bil mešanica gnilca in klože, se pravi ne preveč užiten, nič boljši pa ni bil niti vrh plazu, ki je od našega vzpona prišel v senco, zato je nastala zoprna skorja. Pod 1750 m pa smo le dočakali dober sneg in smuko končali zelo zadovoljni. Do parkirišča nam je ostalo 9 minutk pešačenja.

22.2.2003 Osrednja grapa
Z Ljubelja sem se odpravil šele ob 14:20. Na prečnici nad vrtačo sem s smučko pogosto odrinil pod seboj 30 cm debelo plast težkega pršiča, ko sem potem zavil levo navzgor, pa se je nelagodje hitro razgubilo. Sredi Plazu nad Zelenico se je pas snega, ki je omogočal lahko vzpenjanje s smučmi, preveč zožil, zato sem smuči pritrdil na nahrbtnik in nadaljeval po trdnih stopinjah naravnost navzgor. Osrednja grapa je bila pričakovano zdrsana, stopinje povožene, zato sem na vstopu nataknil dereze. Sneg je odlično prijemal, tako da sem s palicami v rokah brez težav odpikal proti vrhu. Le zadnjih 15 m pod vršnim grebenom je bilo pomrznjeno. Zadovoljstvo nad prvim vzponom tu skozi je dopolnilo še sonce, ki se je prikazalo vsega 40 m pod vrhom. Oblačno morje z gladino na višini 2000 m je ustvarilo fantastično "prazno" pokrajino z redkimi otočki - od Košute sta gledala ven le dva vrhova.
Prvih 20 m sem se spustil na derezah in s cepinom v roki, potem pa sredi strmine z rahlo "stisnjenim šupkom" nataknil smuči. Tokrat na varnostne paščke nisem pozabil, hehe. Trd sem bil le prva dva zavoja, potem pa dojel, da se ne predira in da robniki prijemajo brez težav, ter se samo še prepustil užitku. Skakanje, nekaj malega drsenja, vmes pa tudi po 3-4 zaporedni zavoji, saj je bil v grapi sneg idealen. Puter! Najožjih 10 m sem, misleč na ponavljalce, namesto drsenja poštamfal. Hkrati z mano se je do izstopa iz grape kooperativno spuščala tudi megla, ko sem zapeljal na pršič na plazu, pa sem se spet potopil vanjo (na srečo le za 200 m). V zgornjem, ožjem delu Plazu nad Zelenico je bil pršič, v srednjem je bilo na levi lepo trdo, potem pa spet pršič. Še posebno lepo je šlo na strmini na zgornjem smučišču, povsem na desni pod steno. Uživaško smučarijo sem zaključil z vožnjo za ratrakom - deloma tudi v svetlobi njegovega žarometa, saj sem do avta prismučal tik pred mrakom, ob 17:54.
Po oceni (III+, 150 m S4, 350 m) moj najtežji spust doslej, vendar so bile razmere tako dobre, da sem ga presmučal z lahkoto in s čistim užitkom.

9.3.2003 Osrednja grapa in Šentanski plaz
(+ Andrej Po., Matjaž E.)
Do vrtače smo šli v res flegma tempu, medtem pa sem se toliko ogrel, da sem se odločil za popestritev - smer Osrednja grapa - Andrej in Matjaž pa sta, ker je bil Andrej brez derez, zavila na Šentanski plaz. Na prečnici nad vrtačo sem nataknil srenače, na višini 1720 m so se smuči preselile na nahrbtnik, 100 m višje pa so me mimo mene drveče trde kepe, ki sta jih prožila smučarja v Osrednji grapi, prepričale, da sem nataknil še dereze. Da je bila to dobra odločitev, se je izkazalo že po nekaj minutah, ko sem jo po trdem snegu hitro popihal iz vpadnice dveh za pest velikih kamnov. Skozi grapo sem se, tako kot pred dvema tednoma, brez težav povzpel s palicami in derezami. Za spremembo sem tokrat izstopil na vršni greben prav iz grape (zadnjih 30 m s pomočjo cepina, ker sem mislil, da bo pod grebenom spet pomrznjeno). Na vrhu je prijetno presenetilo vreme: nobenega mraza, sonček in brezvetrje. Prav spomladanski občutki.
Kje se spustiti? - za grapo je govoril zelo dober sneg in atraktivnost (proti je bil ostanek jutranje zaspanosti, heh), za Šentanski plaz pa kolega, ki sem ju bil sebično zapustil sredi vzpona, in dejstvo, da ga letos še nisem smučal. Po daljšem cincanju je dolga kolona vzpenjajočih se v Centralcu in pod njim odločila, da sem se zapeljal proti Šentancu. Zgornji del izstopne grape je bil že precej kamnit, vendar je bil sneg trd, tako da je kar šlo, potem pa so se do smučišča v hitrih intervalih menjavali trdi odseki, razne klože in pršič. Dobro posmučana strmina zgornjega smučišča je postregla s prijetnim putrom, osončeno spodnje smučišče (ob 11:45) pa z malce ojuženim snegom.

4.1.2009 J pobočje, do 1650 m
Štirsto metrou pud vrhom se'j spet začela nekej uglašat kolonija virusou u pluč'h, kar je blo skp z idiotsko pozno štartno uro duvol, d sm ubrnu in še ujeu popušen sneg u grap. Že u drugmu zavoju m'je pubegnila ena smuča in odskaklala čez ta strme skoke, men je pa nekak uspel, d je nism pusnemou. Niži je bla pa pela še kr; kukr se to za grapo pač lah reče. Pud gozdno mejo sevede pršič.
Drgač pa kr zanimiva smer, težavnost tm ene III.

Z avtom po zasneženi cesti iz Drage brez težav do levega stranskega odcepa na 780 m; zaradi 50 metrskega odseka živega ledu so šla naprej le vozila s pogonom na vse štiri, niso pa škodile tudi verige. Čez dan so cesto zasedli sankači.
Vzpon: po cesti do Planinice ter desno proti Prevalu. Ko se gozdna cesta dvigne iz gozda (to je praktično že njena najvišja točka), se nad njo prikaže grapa, dvigajoča se v vpadnici 150 m vzhodno od Velikega vrha. Po 200 višinskih metrih se prelevi v položnejše korito, ki se lijakasto razširi v strmo vršno pobočje.
Po cesti sem brez omembe vrednih srečanj s peskom prismučal do stranskega odcepa na višini 910 m. Ostalo mi je še dobrih 10 minut peš.
Tura samo za povsem stabilne razmere!

10.1.2009 J pobočje
(+ Urša, Blaž)
Dokončan poskus prejšnjega konca tedna, redko dobre razmere na strmih južnih pobočjih je bilo pač treba izkoristiti. Zaradi temperaturnega obrata so bili snežni pogoji tokrat še boljši.
Na izhodišče sta prišla z nami tudi 'Butec in Butec'. Ko smo začeli iz avtomobilov vleči smučarsko robo, sta se spogledala: "Kje pa so najini pancarji?"...

Na vstopu v grapo smo smuči preselili na nahrbtnike in na pancarje pritrdili dereze. Sneg je bil za vzpon dokaj dober - od popuščenega v grapi, prek globje mehke klože na sredi, do tršega s tanko kložo zgoraj - predvsem pa varen, zato je cepin uporabljal le prvi, medtem ko sta se druga dva z velikim veseljem opirala na palice. Sonce je kar malo pretiravalo, vročina je bila domala spomladanska, tako da nas je zeblo edino v vetru na vrhu. Da dobrih 500 m pikanja na vrhu ni šlo prehitro v pozabo, so pa poskrbele boleče mečne mišice...
Odprta vršna strmal prvih 200 višinskih metrov vztraja v konstantni naklonini blizu 40°. Kložice so bile stabilne, motile so le sprožene preproge grudic, ki so slabšale vidnost podlage, zato smo se vsakih nekaj zavojev ustavili in počakali, da se je sčistilo. Smuka je postala povsem sproščena, ko smo zavili v plitvi levi žleb, za kar sta bila zaslužna pomladno omehčani sneg in iztek v položnejši kanal. Vabljivemu širokemu koritu, primernemu za kratke veleslalomske zavoje, smo se začasno uprli in si na hrbtu nad njim najprej privoščili malico na kraljevski plaži. Ko smo nadaljevali s spustom, nas kanal ni ravno navdušil, saj je bil sneg za hitro smuko že malo preveč gnil. Prelomnica v grapo ne bi mogla biti bolj kontrastna - mesto, na katerem se mi je bila v nedeljo odpela smučka, nas je pričakalo povsem trdo. No, kopno stopnjo smo tokrat brez težav obšli po levi, nekaj malega komedij pa smo imeli z bunkasto stopnico vrh grape, ki je v popoldanski senci pomrznila. Preostala grapa je ves čas na soncu, zato je bila mehka, temu primerno smo se na ozkem prostoru tudi basali. Ob prvi priložnosti smo zavili levo ven. Na gozdni cesti do Planinice nas je, neverjetno, še vedno razvajal pršiček, niže pa je steptana cesta (z izjemo dveh kratkih prekinitev) še vedno omogočala lahkotno kotaljenje do odcepa stranske ceste na višini 920 m.

18.4.2013 Šentanski in Smokuški plaz
(+ Andrej Pr., Matjaž E., Gregor Š.)
Vzpon na vrh po Šentancu, v celoti in brez najmanjših težav na smučeh.
Za spust smo Smokuški plaz izbrali samo zato, ker ga trije še nismo bili smučali. Ker pa je eden na vrhu še pravočasno preračunal, da je Centralec (ki ga, resda, prav tako še ni bil nikoli potacal) najkrajša pot v dolino, smo lahko na koncu ugotovili še to, da je bil Smokuški tudi najboljše smučljiv (no, v bistvu Šentanec ni veliko zaostajal), kajti Centralec je bil, presenetljivo, pregnit. "Smokuščani" se nismo branili niti trditve, da je vzponček od izteka plazu nazaj gor na Zelenico prav prisrčen :-).
Smuka po osončenem smučišču je bila nepričakovano užitna, z izjemo odseka pri srednji postaji, kjer je sneg čudaško cukal. Bili smo med zadnjimi, ki smo to sezono smuči sneli pri avtomobilih.