Turnosmučarski vodniček / Triglavsko gorovje / Pokluka

Lipanski vrh, 1965 m

Kratka, vendar lepa smučarska tura nad planino. Čeprav se gladko pobočje pod širokim snežnim sedlom vzhodno od vrha, ki se blešči v soncu točno nad lipanškimi kočami, kar samo ponuja turnemu smučarju, da bi vanj urezal svojo vijugo, ima Lipanski vrh začuda majhen obisk, najmanjšega v lipanškem vencu. Kratka strmina od sedla do vrha resda odbija povprečnega obiskovalca Lipance, turnemu smučarju, ki je prerasel začetniško učno dobo, pa ne predstavlja ovire. Brez lahkomiselnosti kajpada, kajti na vršni glavi, pogosto izpostavljeni vetru, redko naletimo na lepo popuščen sneg. Ponavadi je trd ali pa kložast.
Vzpon: Ni dosti za filozofirati, od koč se proti sedlu zaženemo v bolj ali manj ravni črti, lahko pa tudi po levem ali desnem boku. Ker je pristop z Mrežc čez vmesno skalno škrbino pozimi za večino prezahteven, lahko na Lipanskem vrhu brez skrbi kažemo osle množici na bližnjem sosednjem vrhu - nič nam ne bodo mogli.
Spust: Po smeri vzpona.

_Težavnost
II+

_Izhodišče
Pri Rupah, 1340 m
_{Višinska razlika}
630 m
_{Čas vzpona}
2:00
_{Čas spusta}
0:45

_{Letni čas}
december - april
_Lega
J
_Smučljivost
dobra
_Orientiranje
lahko

_Zemljevidi
T-25, JAv-50
_Vodniki
Poljanec (53)

Dnevniška zapisa

8.1.2006 (+ Aleš)
Zadnji vrh nad planino Lipanco, s katerega še nisem bil smučal. Lepo pobočje pod sedlom sem bil sicer že večkrat opazoval, "smučabilnost" celotnega spusta z vrha do koče pa me je vseeno prijetno presenetila. Vsekakor je to ena smučarsko čistejših tur v lipanškem vencu.
Upoštevajoč napoved o zgornji meji oblačnosti na 1800 metrih in uradno stopnjo nevarnosti plazov sva presodila, da bi morala biti Pokljuka prava izbira. Od spomenika pri Rupah naju je odlična gaz mimogrede popeljala do Lipance, od koder sva nadaljevala v najžlahtnejšem turnosmučarskem duhu - po povsem nedotaknjenih pobočjih proti sedlu, vzhodno ob Lipanskem vrhu. Vzpon je potekal ob neprestanih vzdihih "Uh, kakšna pela bo to!!", pršič je bil namreč videti... Le strmino pod vrhom sva zaradi zdrsavanja prepešačila, čeprav bi bilo bolje še malo potrpeti, saj sva peš "odkrila" nekaj ruševja.
Pred spustom sva se zavedala dveh stvari; po ene pozitivne in negativne. Prva je bila skoraj ničelna nevarnost plazov, druga pa difuzna svetloba, ki je podlago spremenila v eno samo belino - tako da se je Aleš zvrnil že kar v prvem zavoju, hehe. Pač pa sva z vrha odsmučala dosti bolj naravnost navzdol kot sva načrtovala med vzponom. Pod planino sva za spremembo sledila še smučini treh predhodnikov naravnost navzdol med smreke.
Kot vedno, tudi na tej turi ni manjkalo burlesknih scen. Med vzponom je Aleš rezal bingljajoče trakove enega svojih prapsov, ki se je nenadoma odločil razmnoževati z delitvijo, moje sveže obnovljeno lepilo pa je bilo na vrhu vzrok za dvajsetminutno nožkanje po masi smuči. Tudi zaključek je bil v slogu, z vleko po zasneženi cesti do Mrzlega studenca... :)

4.2.2007 (+ Grega)
Kratka nedeljska. Pobudnika za Plešivec sta odstopila, Veliki vrh sva odpisala na vrhu Kacinovega klanca, nadaljna breizdejnost pa naju je pripeljala pod Lipanco.
Na Pokljuki so naju presenetile velike količine podrtega drevja; medtem ko je bila cesta že očiščena, je bilo treba na vzponu do planine narediti več obvozov. Od koče sva ubrala novo mikrovarianto pristopa: dve minuti proti Mrežcam, nato desno proti pobočju pod sedlom. Napredovanje je bilo lahkotno, nekaj kapljic znoja pa nama je iztisnila predvsem vršna glava, kjer se je bilo treba motoviliti po ozkih pasovih mehke klože med ruševjem. Vreme je bilo sicer enako brezhibno kot v soboto, le z nekaj več vetra. Zanimivo je bilo na vrhu, kjer je bilo le nekaj metrov od roba nad Krmo skoraj popolno zavetrje.
Smuka je bila začuda najboljša po mehki kloži do sedla, trda kloža pod njim je za odtenek predobro grabila, vsemu preostalemu spustu pa se najbolj približa izraz 'masaker'. V mešanici raznoraznih snežnih stanj je prevladovala neugodno predirajoča se skorja.