Dnevniški zapis
21.2.2010 (+ Tanja, Irena, Darinka, Barbara, Urša, Eva, Tinkara, Andrej, Primož, Blaž, Aleš, Tomaž)
Čudovit dan in zelo lepa turica, le preveč padalcev se mi je prišlepalo; bilo nas je 13 + 3 psi. Domačinu, ki se je vzpenjal proti vrhu med našim spustom, je šlo na razriti "njivi" kar na jok ;).
Štartali smo pri kmetu Anclu in čez pašnike potegnili špuro v nedotaknjen sneg. Vseeno nismo bili dolgo vodilni, saj sta nas po direktni vlaki od jezera prehitela domačina, katerih poznavanje poti nam je v gozdu pod Jenkovo planino prišlo kar prav. Namreč, kolovozu, ki se mu markacije priključijo na višini 1250 m in ga 40 m više že zapustijo, sta sledila do konca, do jase z majhno kočico (in seveda prežo), potem pa nas je njuna sled popeljala skozi lepo smučljiv gozd na levi. Slabih 100 višinskih metrov više smo zavili čez plazni graben in z dolgo prečnico zadeli zadnji ovinek markirane poti pod Jenkovo planino, par metrov pod gozdnim robom. Planina, čistine na avstrijski strani ter - vrhunec vsega - vršni greben so nas navdušili s fantastičnimi razgledi po sveže pobeljeni pokrajini pod brezhibno modrim nebom.
V vršnih 150 vm med macesni smo vriskali po globokem pršiču, skozi smrekov gozd do planine pa je bilo zaradi deloma preobraženega snega potrebne nekaj previdnosti. Najbolj je presenetil listnati gozd pod planino, ki je - dokler si plul po zgornji plasti - postregel z nadaljevanjem prašenja. Prevelika sproščenost pa ni bila priporočljiva, kajti če so se smuči pogreznile v gostejšo spodnjo plast, te je lahko nekontrolirano "zaštopalo". Položni kolovoz je poskušal presenetiti z različno predelanim pršičem med osončenimi in senčnimi odseki, zares naporen pa je bil - zaradi skorje in ozkega prostora - edino prvi del kanala v vznožju, dokler se ni toliko položil, da se je hitrost umirila.
(Snega je bilo na Jezerskem osupljivo malo. Še pri Planšarskem jezeru je kazalo, da s turo ne bo nič, potem pa je pred Anclom snežna odeja na hitro narasla na pol metra.)
|