dnevnik 2015, mali traven - veliki traven - rožnik


Dnevnik 2015, prosinec - svečan - sušec

29.3. G Pivkl
8.3. T Nabojsova škrbina
28.2. T Hajnževo sedlo
21.2. T Vršič
15.2. G Pasja ravan
8.2. T Trdinov vrh
1.2. G Špičasti hrib
25.1. G Vošca
18.1. G Krim
10.1. G koča Merjasec



nedelja, 29.3.2015: Slivna / Pivkl, 880 m


Prvi sprehod po močni virozi. Podbrdo pri Moravčah - Ušte - Pivkl.
Ugotovil sem, da sem bil leta 2009 na prvi etapi kolesarjenja po Moravški planinski poti (Murovica - Cicl) Pivkl izpustil po nepotrebnem; do Planinskega doma na Uštah je asfalt, do Štance Laz makadam, naprej pa dobro vozna vlaka. Izjema sta dva klanca na vršni vzpetini, čez katera kolo pač porineš (še bolje pa je pod drugim kolo kar pustiti).

Arhiv:
kolo: Slivna - Zasavska Sveta gora, 6.8.2011


nedelja, 8.3.2015: Nabojsova škrbina, 1970 m


Štart pri Agriturismo Prati Oitzinger, se pravi kmečkem turizmu na Ojcingerjevih rovtih. Krasen dan, krasna tura. Veličasten ambient!

Za turo se je presenetljivo prijavil ata treh otrok. Alternativni cilj sva stornirala, ker se nama ni dalo tovoriti derez in cepina, mene pa je na Nabojsovo škrbino vlekla tudi mojim očem prijazna senčna lega. Ko sva pripujsala v Zajzero, sva se znašla pred bizarno uganko - kje je začetek ture. Zemljevid sem pozabil doma, ob cesti pa presenetljivo ni bilo nobene planinske oznake. Po vožnji gor in dol po cesti ter neuporabni pomoči Google map sva se vrnila h kmečkemu turizmu Ojcinger, h kateremu je usmerjala edina tabla, ki je omenjala kočo Pellarini. Nazadnje sva uporabila brezpotniške izkušnje in začetno smer določila glede na oblikovanost pokrajine - treba je bilo samo priti do doline potoka Zapraha.

Začela sva po vznožju "smučišča" pri Agriturismu, lahkotno štorkljajoč po zložnem kolovozu, ki naju je peljal čez idilične zaporedne rovte. Na začetku zadnjega, največjega rovta naju je dokončno odrešila informativna tabla z zemljevidom, ki sva ga za vsak slučaj tudi slikala :). Po kratkem prečenju skozi gozd sva dosegla markirano cesto in orientacijski del ture je bil s tem končan :). Cesta je navdušila z uporabno snežno prevleko, grelo naju je sonce, skratka krasno. Tik preden sva se ceste, uro od izhodišča, naveličala, sva dosegla spodnjo postajo tovorne žičnice. Nekaj metrov naprej sva vstopila v senco. Smučarska gaz se je v vznožju strmine ločila od markacij in zavila bolj levo, kar pa sledenja ni otežilo, saj je bila posmučana "bob steza" nezgrešljiva. Potrjevali so jo tudi rdeče-beli plastični trakci. Gosta gmajna sicer ni obetala posebnih smučarskih užitkov. Na izravnavi nad pomrznjenim pobočjem je odcep markacij za sedlo Prašnik, desno pa ni več daleč gozdna meja. Nad njo sva se znašla v vznožju veličastnih skalnih stolpov, žal pa tudi v vetru. Za malico se je, nekaj minut naprej od koče, ponudil manj kot 10 m širok osončen trak, ki ga je risala ozka škrbina med Lastavicami (ne Lastovicami, saj nimajo imena po ptičih, temveč po lastah, laštah!) in Divjo kozo. Ampak kaj dosti se na njem nisva pogrela, premikal se je namreč tako hitro, da je bil utaborjeni Matjaž po treh minutah že v senci, hehe. No, po drugi strani je pa odnehal veter. V nadaljevanju sva kmalu nataknila srenače, kar se je izkazalo za potezo dneva. Kože na trdi kloži namreč niso prav dobro prijemale, zato sva si s srenači prihranila ogromno energije. Osrednje pobočje pod Nabojsovo škrbino sva v bistvu podelala najlažje od celega vzpona.

Pobočje pod škrbino, točneje pod Nabojsom, nama je z gladko, trdo kložo ponudilo najboljšo smuko dneva. Prečenje desno čez krnico je bilo zaradi predirajoče se klože manj uporabno, edino malo pred kočo je presenetila parcela gostega pršiča. Dovolj, da sem po šestih vrhunskih zavojih minuto vriskal :). Za šok dneva je poskrbela "zloglasna bob steza" skozi gmajno, ki je na soncu čisto malo popustila, zato je šlo po gladkem kanalu tako lahkotno, da ni bilo za verjeti. Prav nič slabše ocene si ni prislužila niti cesta, ki je bila ob pol 3h popoldne odjenana še malenkost bolj in zato ponujala povsem sproščeno vijuganje. Tudi zaključno prečenje rovtov je bilo na nivoju - tri kratke kopnine sem z lahkoto pobesničaril in smuči odpel pet metrov od avta.


sobota, 28.2.2015: Hajnževo sedlo, ok. 1720 m


Nisem bil ravno med zgodnjimi, s prve serpentine lubelske ceste sem štartal ob pol 1h. Ker je stranska dolinica proti Hajnževemu sedlu ponujala pohvalno debelo snežno odejo, sem lahko takoj začel na smučeh. Dobro zalit in posmučan je bil celo odsek po melišču. Razliko med osojno in prisojno lego je nazorno prikazal odsek poti na levi strani dolinice, kjer je bilo zaradi sončne lege pol gozdnega pobočja nad vlako splazenega. Na spodnjem pašniku planine Korošice so se odprli prvi idilični prizori, popolna idila pa na naslednji ravnici, kjer je pobočje pod sedlom zažarelo v soncu. Zmanjkalo je tudi lukenj dveh pešakov, proti vrhu se je vila samo še pasja špura. Zakaj je 50 m pod sedlom naredila zavoj v levo, je pojasnil pogled na opast, ki se je vlekla čez vso dolžino sedla. Vzpona seveda nisem končal na samem sedelcu, temveč 20 m više, na razpotegnjeni rami pod vstopom v zavarovano pot na Veliki vrh.

Minuto preden sem se hotel pognati čez opast, se je z naše strani na hitro privlekla megla, ki je okolico zalila v nerazločno belino. Po nekaj minutah napenjanja oči sem obupal in odsmučal 50 m v smeri sedla, kjer je bila opast nižja. Na srečo se je megla enako hitro, kot se je prikazala, začela tudi razkajati in ko sem prečil pod steno Velikega vrha, sem bil spet na soncu. Pršič pod stenami je bil sicer že malce gostejši, vendar še vedno goden za "zlorabo". Tudi deviške ploskve so se še našle. Sicer pa smuka tu doli poteka v značilnem zaporedju prečenj in vijuganj. Spodnja četrtina doline, kjer so melišča poraščena z nestrnjenim ruševjem, me je še posebno razveselila, saj je premogla trdno podlago, prekrito z 20 cm lahnega pršiča, in je bila zato nepričakovano dobro smučljiva. Da bi bilo lahko tudi povsem drugače, so pokazali zadnji zavoji pred priključkom na vlako, kjer je bila spodaj plazovina. Vlaka (ali kolovoz; za to pot nikoli ne vem, kako naj jo imenujem) kakšnih strašnih užitkov sicer ni nudila, šlo je za izmenjevanje zavojev k bregu in oddrsavanje, je pa bilo vse skupaj čisto kulturno. Pomagalo je, da je bil sneg, ki je bil nekaj med skorjastim in predelanim, že solidno posmučan.

Tura, ki sem jo bil prej dojemal kot dokaj brezvezno, me je navdušila s samotnostjo, razmerami in ambientom. Pri slednjem je imel veliko zaslug pozen prihod - sonce namreč dolinico obsije šele popoldne. :)

Turni vodniček: Hajnževo sedlo
Arhiv:
Zajmenove peči, 15.8.2005
prelaz Ljubelj - Rjava peč, 29.10.2006
planina Korošica, 16.7.2011
Veliki vrh Košute, 31.7.2013


sobota, 21.2.2015: Vršič, 1738 m


Od Ruske kapelice po stari cesti na Vršič. Presenetljivo luštno. Sneg spodaj trd, zgoraj pršič, napihan na severno pobočje.

Zjutraj si je Aladin premislil in Mangrtsko sedlo je odpadlo. Preden sem našel zanimiv cilj v zahodnih Karavankah, ki so ostajale otoček brezvetrja in jasnine, je bila ura deset, hehe. V igri sta bili mega turi Srnjak - Grpišca ali Podkoren - Jerebikovec. No, ob prihodu v Kranjsko goro sem zagledal - kopna pobočja. Ha, ha, ne me ... V hipu sem preklopil in zavil proti Vršiču, pogledati za razmerami. Našel sem povsem kopno cesto, ki so jo cestarji ravno ta dan prebili vse do prelaza. Kljub deseterici avtomobilov nad drugo serpentino in kakšnemu manj pri odcepu za Krnico, sem pod Rusko kapelico parkiral na praznem parkirišču. Mimogrede, kljub uradno zaprti cesti so bile odprte vse tri koče, mimo katerih sem šel - Mihov dom, KnG in Tonkina koča.

Od kapelice sem sledil dobro zgaženi markirani poti. Večinoma je precej široka, zato je za smučarje povsem udobna. Zapustil sem jo v višini velikega pašnika, vrh katerega se z asfalta odcepi stara vojaška cesta. Tam stoji nekdanja koča CP Kranj, ki me je presenetila z novo podobo; zdaj se imenuje Tonkina koča. Ogled notranjosti sem seveda pustil za nazaj grede in se oprijel stare ceste. Čeprav je po njej vodila lepa gaz, sem jo že na prvem primernem mestu zapustil in zagazil v bližnjico. Končno nekaj pravega matranja! ;) Više sem položni cesti sicer večinoma kar sledil, saj je po dobri gazi drselo tako hitro, da so bile bližnjice samo izgubljanje časa. Turica se je nepričakovano izcimila v čudovit samoten sprehod, saj - razen v koči - nisem videl žive duše. Spremljale so me le drobne snežinke, molče naletajoč iz oblačne pokrovke. Tišina je bila otipljiva. Jugozahodnik me je na srečo zajel šele v zadnjih sto metrih. Je pa na vrhu tako nažigal, da sem samo obrnil.
Spust ni bil kak poseben presežek, vendar tudi ne dolgočasen. Prvi dve sekanji sta bili presneto strmi, vrhunski pa so bili le pršičasti zavoji mimo spodnjih dveh serpentin. Uh, če bi šlo v takem slogu nekaj sto višincev ... Pri Tonki so za nagrado padle borovničke :). Preostali spust šteje v rubriko "kitajski smuk", pri katerem je glavno, da se ne srečaš s kako skalo ali deblom. Odvil se je popolnoma kulturno.

Arhiv:
kolo: Poštarski dom na Vršiču po stari cesti, 6.7.2013


nedelja, 15.2.2015: Pasja ravan, 1029 m


V gorah vreme ni bilo posebno vabljivo, zato je izbira ponovno padla na Pasjo ravan. Ne vem, zakaj, ampak pristop iz Hotovle mi je izredno simpatičen, zato sem po prvem obisku sklenil, da ga kmalu ponovim v lepem vremenu. Pretirano dosleden pri tem sicer nisem bil, saj je ob odhodu iz Besnce rahlo rosilo, c c c. Pokrovke nizke oblačnosti sem se znebil šele, ko sem zavil "u Palanska dalina".
Vzpon sem začel po ta strmi cestici (prednost te variante je, da se izogne hišam, pa tudi lep razgled na Hotovlo pod nogami) in na serpentini odvil desno, na travniško pot, kjer me je ob sledeh pešcev presenetila celo smuška špura. Nesramna provokacija! Vzpon se mi je odvijal zelo hitro - čeprav, v primerjavi z decembrom, v resnici časovno počasneje - nedvomno po zaslugi razgleda. Pri Kamenšku me je obsijalo še sonce in na hribčku s cerkvijo sem se znašel v pravi zimski idili. Za Mežnarjem je bilo solidne gazi konec, ostale so le stopinje domačinov, ki so se bili s smučmi kotrljali po okoliških travnikih. Po gozdnem kolovozu do prečne ceste pod vrhom je vodila celo sled tekaških smuči. Tu sem gazil po nedotaknjenem snegu, globokem do 40 cm (gamaše). Hitrost je bila seveda temu primerna. Ko sem spet stopil na gaz, ki je prišla s sedla nad Koširjem (shodila jo je največ peterica predhodnikov), sem se naprej kar izstrelil. Pod vrhom me je pričakal splužen makadam.
Vršna planotica me je razvajala s kičasto zimsko podobo pod jasnim nebom, kot naročeno za kratek foto-safari.
Spust je bil, kot je to v snegu običajno, lahek, a daleč od tako hitrega kot sem bil računal. Potem ko sem za vzpon porabil skoraj neverjetne tri ure, je tudi spust trajal več kot poldrugo uro. Ornk tura, ajga! Pri cerkvi v Bukovem vrhu sem dobil potrditev, da je ta hribček, ne Pasja ravan, rekreacijska točka domačinov (kar itak nakazujeta že vpisna knjiga in žig), saj me je pričakala družinica, še dva pa sta prišla gor ravno ob mojem odhodu.

Arhiv: Pasja ravan, 7.12.2014

Peter Prevc - svetovni rekorder - 250 m



nedelja, 8.2.2015: Trdinov vrh, 1178 m


Vabili na Goli vrh in Ratitovec sem zavrnil, saj tam lahko smučaš vsako zimo, kar pa ni moč reči za Dolenjsko in Belo krajino. Priložnosti, ko tam zapade kar 50 do 90 cm snega, so redke in jih ne gre zametavati.

Jutro je bilo zelo mrzlo (pri Kranju -9,5°C, do Dolenjske se je potem "ogrelo" do -7), zato sem se po avtocesti vozil z zmerno hitrostjo do 125 km/h :). Po izvozu z AC sem imel najprej kratek tečaj spoznavanja bližnjih vasi, saj se mi po klasični moški navadi ni zdelo vredno pogledati na zemljevid. Pokrajina je bila prava zimska, "kot v starih časih"; cesta skozi Male in Velike Brusnice ograjena z visokima snežnima bandama, nad Jugorjem pa je šlo po spluženem snegu. Na srečo ni nihče pripeljal nasproti. Parkirišče sem dobil povsem zabasano, vrsta parkiranih ob cesti navzdol je bila dolga že kakšnih 100 m. Ne vem, kdaj so moji Dolenjci postali taki športniki :)). Z nekaj malega lopatanja sem si uspel priboriti svoj prostorček.

Nekateri so se peljali in pešačili še naprej po cesti (više je menda še eno parkirišče), sam pa sem se oprijel klasične markirane poti po sredi bližnjega travnika. Drugo dolenjsko presenečenje sta bili šolsko potegnjeni vzporedni gazi; ena za pešce, druga za smučarje. Po stometrskem gozdnem odseku se je sredi velikega travnika za Škrincami z leve priključila gaz od bližnje gozdne ceste, oziroma prej omenjenega parkirišča. Dva rovta više se je proti desni odcepila prva gaz proti koči, na naslednjem pa še druga. Jaz sem se ves čas enostavno držal gazi navzgor, ki me je pripeljala do lovske koče. Nekaj metrov nad njo sem stopil na cesto in zavil levo. Čeprav je bila steptana idealno za drsenje s smučmi, pa ne bi bilo nič narobe, če bi bila strmejša. Tolčenje "ravnine" se je proti koncu začelo kazati v "zmečkanih" podplatih. Osamljenosti nisem trpel, saj so se vsake toliko pojavili pešci, smučarji, celo kolesar, nazadnje pa so me začeli prehitevati še gorski tekači, ki so imeli lokalno tekmo. Cesta je bila splužena samo do širokega sedla pod vršno vzpetino, naprej je vodila le široka gaz. Medtem ko so se tekači do konca držali ceste, smo ostali takoj na vstopu v gozd zavili naravnost v breg, direktno proti vršni točki. Žal se je tik pred mojim prihodom nebo zabasalo, malo je tudi potegnilo, zato sem razgledni vrh zamenjal z našo odprto cerkvico, kjer sem se lahko mirno preoblekel in pomalical.

Vršna strmina je ponudila najboljše vijuganje dneva. Elanove Aljaske so se v rahlo stisnjenem pršiču komaj kaj vdirale, zato sem vozil skoraj kot po smučišču. Po cesti je letelo ravno prav, povozil nisem niti enega kamenčka, prehitel pa več tekačev in se jim tako maščeval za prejšnja prehitevanja :). Na višini dobrih 1000 m se navzdol odcepi pot proti Domu pri Gospodični, ob kateri sem še naprej smučal brez omembe vrednih težav; gozd je tu sicer manj odprt kot pod vrhom, vendar smučarju še vedno prijazen. Edina izjema je prehod skozi kratek pas pečevja, ki se vleče nad kočo (zato smučanje neposredno proti njej ni možno), saj je tako strm, da so predhodniki s smučmi odrinili sneg vse do skal. Ker pa sem imel dovolj nizko štartno številko, sem se vsem minam brez težav izognil, hehe. Koča je bila nabito polna, kmalu sem ugotovil neperspektivnost čakanja za šankom in jo ucvrl naprej.
Prečno gaz sem optimistično zapustil že kmalu za kočo (za prvim jarkom) in odvriskal po super pršiču navzdol, računajoč, da spodaj itak čaka "spodnja gaz". Naka, poba, zajeb, spodnja je bila očitno že tista, ki sem jo bil ravno zapustil. Vseeno nisem obrnil, misleč, da bom pač enostavno prečil desno do rovtov. Vendar je bil tudi to račun brez krčmarja, v globokem pršiču se je namreč dalo smučati samo navzdol. Imel sem krompir, da nisem nabasal na kako goščavo, še več, naletel sem na rahlo spuščajočo se vlako, po kateri sem se priporival ravno na rob velikega travnika nad Škrincami. Še nekaj dodatnih minut porivanja in bil sem na gazi.

Arhiv:
kolo: Trdinov vrh, 29.7.2014
kolo: Trdinov vrh, 23.7.1999


nedelja, 25.1.2015: Vošca, 1737 m


Čez Slovenijo je, predvsem v višjih legah, pihal močan veter, edini zatišni konec pa je bil, kot ponavadi, skrajni severozahod. Med vožnjo proti izhodišču je pihalo vse do Mojstrane. Uf.
Prve ostanke snega sem srečal, ko sem se s parkirišča pri nekdanji stražnici odpravil proti Jurežu. Na mestu, kjer je bila decembra 2008 (turni smuk Vošca) cesta zasuta s plazom, sem ugledal protiplazne ograde iz debelih brun. Malo naprej pa še več posamičnih. Pred kmetijo sem potegnil bližnjico po kopnem travniku, s katerega se odpre vrhunski pogled na Kranjsko goro s kuliso dvatisočakov. Na snežno prevleko (2 cm) sem stopil nad odprtim hlevom. Vzpon po gozdni vlaki je strmejši, kot sem si oziroma nisem zapomnil, in v kopnem omogoča hitro napredovanje. Na spodnjem travniku Jureževe planine se je snežna odeja odebelila na kakšnih 10-15 cm. Na gozdni cesti nisem sledil stopinjam naravnost proti vrhu, ampak sem šel raje pošnofati malo bolj naokoli, saj tura itak ni bila ravno dolga. Po cesti so me stopinje predhodnikov častile samo do Jureževe koče, nadaljevanje je bilo nedotaknjeno. Odlično, priložnost za prvi preizkus novih gamaš! Nekaj časa je sicer kazalo, da sem jih nataknil brezveze, malo pod vršnim pašnikom pa se je v zametih "končno" začelo udirati tudi do kolen, tako da je bil preizkus kljub vsemu opravljen. Ko sem na pašniku zavil z vlake, je hoja postala lažja, čeprav sem sneg razdevičeval vse do zadnje strminice pod vrhom.
Ruševine je vsakič manj. V primerjavi z 2008 se je porušil del vzhodnega zidu, okna tam ni več. Na bližnjem drevesu sem opazil tudi dve skrinjici, kjer se dobi celo žig. Razgled je bil kljub visoki oblačnosti odličen.
Da sem turico vsaj malo zaokrožil, sem spust zastavil po grebenu do bližnje Tamarče. Mislil sem, da je to kak grebenski vršiček, a je bolj verjetno ime pašnega predela. Očitno je bil tu kak tamar. Sledila je brezpotniška direktarica naravnost dol skozi gozd, ki je prvih nekaj deset metrov minila v potapljanju po globokem snegu, napihanem čez greben, niže pa sem celo moral iskati čim bolj odprte predele, kjer je bilo več snega. Pod smrekami je bilo namreč komaj poprhano in zato na trdi zemlji nevarno drseče. Stranska gozdna cesta me je v zložnem spustu pripeljala na ta glavno, po kateri sem imel proti levi še tri minute do spodnjega pašnika Jureževe planine.


nedelja, 18.1.2015: Krim, 1107 m


Snežna odeja še vedno komaj vredna omembe. Gore so bile večinoma v oblakih, zato pa je lepo presenetilo sredogorje, kjer je bilo vreme celo lepše od napovedi.
Iz Strahomera; gor čez Strmec (precej blatno), dol čez Kramarco (praktično brez blata). Toplo, spodaj 10°C.

Arhiv: kolo: Borovnica - Pokojišče - Krim, 2.8.2011


sobota, 10.1.2015: koča Merjasec na Voglu, 1535 m


Kljub jutranjemu vetrnemu rekordu na Kredarici (221 km/h), je bila Gorenjska podnevi še najbolj zatišni del države. Snega za smuko še vedno premalo, zato je izbira padla na malo znani označeni pristop iz Ribčevega laza na Vogel. Izkazalo se je, da ni nič posebnega, da pa vseeno ni bilo dolgočasno, je poskrbelo 30 cm snega, ki sta ga pred menoj zgazila vsega dva človeka (na srečo sta šla po isti poti tudi dol). Načrtovani dveurni vzpon se je posledično spremenil v triurno kondicijsko gaženje. Dolinski mraz je na planoti Vogel zamenjal tako topel zrak, da me, kljub mokri majici, v vetru, ki me je tam sprejel, sploh ni zeblo. Sneg na smučišču je seveda dobesedno vidno pobiralo. Merjasec me je presenetil s planinskim vzdušjem, veliko boljšim kot bi bilo pričakovati od koče na smučišču.
Dol-ven je, ravno nasprotno kot gor-ven, samo letelo. Na srečo se je dan, v primerjavi z božičem, popoldne tudi vidno podaljšal, zato sem celo uspel priti do avta pri (žalostno zaprtem) hotelu Bellevue (beri Lep razgled) še pred temo ...

dnevnik 2014, vinotok - listopad - gruden