28.6.	K	Limbarska gora
25.6.	K	Špilk - Reber
21.6.	K	Lisca - Lovrenc
14.6.	K	Pijana gora - Bučka
7.6.	K	Pečna reber - Sveta 3
5.6.	G	Storžič
30.5.	K	Obolno - Javorje
28.5.	G	Veliko Kozje
24.5.	G	Kojca
17.5.	G	Porezen
10.5.	G	Krvavec
2.5.	G	Šebrelje
29.4.	G	Svitnjak
19.4.	G	Golnik - Kriška gora
15.4.	T	Zvoh
12.4.	T	rama pod Malo Mojstrovko
11.4.	G	Bašelski vrh

nedelja, 28.6.2015: Limbarska gora, 773 m

četrtek, 25.6.2015: Špilk, 957 m - Reber, 875 m

Cesta iz Blagovice do Češnce je v celoti asfaltirana, naklon ne prehud, tako da je bil začetni vzpon uživaški. Žig sem našel na zidu zadnje, neobljudene hiše, ki stoji na samem takoj za vzpetinico s cerkvijo.
Do sosednje vasice Poljane je nekaj malega vzpona, do Selc sledi kratek spust, nadaljevanje po makadamski gozdni cesti pa je bolj ali manj vodoravno. Šele na koncu se prevesi navzdol in se priključi na asfalt pod Gabrjem. Nad vasičko, katere prepoznavni znak sta ogromna hleva, sem na razcepu zavil levo: gozdna cesta pelje do velikanske betonske ploščadi, za njo pa se začne strmejši vzpon, tako da se do Gabrskih senožeti spet predihaš. Na sedlu mi je na levi vzpetini padlo v oči obeležje ustanovitvi VI. SNOUB Slavka Šlandra (če se še prav spomnim teh kratic, to pomeni Slovenska narodnoosvobodilna udarna brigada, hehe), ki ima na zadnji strani pritrjeno tablo z imenoma prvega komandanta Janka Sekirnika - Simona in (komunističnega) komisarja brigade Mitje Ribičiča - Cirila. Ime slednjega dopolnjuje dopraskani 'morilec'.
Dostopno stezo na Špilk sem našel na zadnjem robu planine; do vrha je 7 minut zložne hoje. Za menoj prikorakal še ata s Štajerske, težak transverzalar, ki me je, poleg vseh mogočih transverzal in pohodov, o katerih sem že vsaj slišal, seznanil tudi s cerkvenimi potmi, katerih žige seveda najdevaš pri cerkvah. Obstaja, na primer, ena, ki zbira Marijine cerkve ...
Moj krog se je nadaljeval s strmim gozdnim kolovozom, ki se 30 m niže priključi na široko gozdno cesto. Le-ta, razen dveh kratkih izjem, pelje vodoravno in navzdol. Ko končno prideš na odprto, si praktično že v Trojanah. Nekaj deset metrov pred prvo hišo markacije usmerijo v kratek makadamski klanček, vrh katerega je na prvi levi stavbi skrinjica Rokovnaške poti. Trojan seveda ni brez krofa ... -)
Naprej: odcep proti Dolinam (na prelazu Trojane) je sprva miroljubno asfalten, ko zapelješ na makadam, pa se požene v hudoben klanec. Konča se na prevalčku nad idilično skrito zeleno dolino. Do Dolinarja, kjer na kozolčku čakajo žigi treh različnih transverzal, je 20 m spusta.
Iznad Dolinarja do sedla na zahodni strani Rebri (oz. Rebra) ni treba več "delati", saj je kolovoz vodoraven. Kolo sem pustil na križišču več poti pred peskokopom in v četrt ure zložne hoje pripešačil na vrh. Razgled s simpatično majhnega stolpa na severno obzorje sicer ovira drevje, na ostale strani pa je prav lep.
Zaključni kolesarski spust v dolino je bil največja uganka ture, saj ni bilo gotovo, ali bo izbrana gozdna pot res prevozna. Začel sem po lepem kolovozu, ki pa se kmalu konča pri vikendu. Markacije tam zavijejo desno k Dolinarju in levo proti Golčaju, jaz pa sem za nadaljevanje izbral levo od dveh "spodnjih" vlak. Na srečo se je, enkrat za spremembo, izkazalo, da zemljevidi kažejo povsem točen potek, kar je bilo dobrodošlo, saj se je vlaka niže vse bolj slabšala. Začelo se je s praprotjo, nadaljevalo z grmovjem in končalo s potokom :). Na srečo je bilo vse tekoče vozno. Čisto po pravici povedano: spodnjih 100 višincev sem se počasi kotalil na spidvej način. Ko sem zapeljal na lepo gozdno cesto, je že kazalo, da je to to - vendar samo do roba gozda, kjer sem zagledal širok in vodnat potok. LOL. No, uspelo mi ga je prečkati brez incidentov; čez strmo brežino sem se s prvim kolesom previdno spustil v vodo, potem pa s prestavo 1-2 brez težav zapeljal čez. Turo je končala hitra vožnja po bivši glavni cesti do Blagovice.

nedelja, 21.6.2015: Ješivec, 934 m - Lisca, 948 m - Lovrenc, 713 m

žigi Sevniške PP

nedelja, 14.6.2015: Pijana gora - Bučka

nedelja, 7.6.2015: Pečna reber, 763 m - Sveta trojica, 1106 m

Tokrat mi je uspelo, tura res ni bila predolga, poleg tega pa tudi naporna ne, k čemur je precej prispevalo zgodnje vstajanje (nauk petkovega Storžiča), zato sem vroče sonce začutil šele med spustom.
V Prestranku sem pred trgovino Tuš našel nadstrešeno parkirišče :). Pri sosednji črpalki sem prečkal glavno cesto in se usmeril po obrobju vojaškega poligona Poček. Temperatura je bila idealna, enako tudi trasa, ki do vršnega vzpona na Pečno reber zelo umirjeno vijuga gor in malo dol. Napet je le vzpon od priključka na cesto iz Postojne (prestava 1-3). Travnato vršno teme ponudi lep razgled na nadaljevanje ture, prepričljiva zmaga pa gre vseeno kočini terasi nad Postojno.
Po spustu nazaj do prvega križišča s smerokazi sem zavil na makadam. Malo naprej je razcep, kjer smerokaz Sv. Trojica usmerja na spodnjo, slabšo cesto, vendar sem imel v načrtu glavno gozdno cesto. Ponudila mi je lahko vožnjo (razen enega klančka sem vse odvozil s srednjim zobnikom) in uživaško gozdno senco. Idila! Takoj za sedlom pri Babi, ki je najvišja točka te ceste pod Javorniki, me je presenetil nov smerokaz Sv. Trojica, ki je usmerjal desno. V načrtu sem imel sicer, da bi proti Sv. Trojici zavil šele pri Linskem vrhu, ampak nič za to. Velike razlike ni (malce hinavsko zna biti le dejstvo, da v nadaljevanju ni več nobenih oznak). V glavnem, do predela Na lužah narediš 60-metrski spust, za tem pa odcep za na vrh ni več daleč. Tudi ta vmes preseneti s 25-metrskim spustom, ki se konča na obračališču. Tam je lepe gozdne ceste konec, do vrha pelje z višino vse slabša pot. Upanje, da so jo med obnovo cerkve kaj izboljšali, se je izkazalo za prazno, še vedno je bila v povsem enakem stanju kot leta 2007. Ampak v bistvu je to kar v redu, vsaj dobiš nekaj pravega gorskega kolesarjenja (prestava 1-2). Začuda sem ga zmogel precej suvereno. Na vrhu me je pričakal "prjatu" veter, ki pa v toplem zraku ni motil.
Spust sem zastavil po cesti. Seveda le do odcepa markirane poti, ki predstavlja konkretno bližnjico. Na gozdni cesti sem nataknil spustaška očala in sledil je 3-kilometrski šus do zadnjega ovinka pred vznožjem. Tam sem zavil ostro desno na kolovoz, ki takoj ponudi lep razgled proti Pivki in Šilentabru. Malo naprej pa še na Petelinjsko "jezero", ki je v tem času velik, povsem raven travnik. Nadaljnja vožnja do Počka je presenetljivo enostavna, brez sumljivih odcepov. Ves čas gre rahlo navzdol, tudi kakovost kolovoza je dobra. Srečeval sem opozorilne table, stražarske kučice in končno še glavni tabor vojaškega poligona, le živega človeka ne.

Arhiv: kolo: Sv. Trojica, 13.5.2007

petek, 5.6.2015: Storžič, 2132 m

Zaradi Gregovih grozljivih opisov vročine, ko je dva dni pred menoj Storžič naskočil po JZ grebenu, sem se po dolgih letih na turo odpeljal že ob 4:25. Bilo je že povsem svetlo, čeprav je bil sončni vzhod šele ob 5:12. Na vstopu v dolino Reke me je pričakal znak za prepoved prometa, na katerega nisem ravno računal - vedel sem le, da se 20.7. dolina zapre za tri mesece - ampak tokrat nisem nasedel. Rampa je bila dvignjena, zato sem peljal dalje. (Gozdarje sem srečal šele domov grede; če si prijazen in uvideven, so tudi oni!)
Zapešačil sem po cesti proti desni, ki se najprej za 15 m spusti, odcep markirane steze pa ujameš na vrhu prvega klanca. Sicer se ji vidi, da ni pogosto obiskana, vendar težav s sledenjem nisem imel. Kjer široke steze zmanjka, je nadaljevanje vedno logično, pa tudi markacije se najdejo. Sredi daljšega odseka po vlaki "na žalost" nisem spregledal stare oznake na kamnu, ki me je usmerila levo, na vzporedno stezico. To je bil najbolj zaraščen odsek, ki se mu lahko elegantno izogneš, če slediš vlaki do konca klanca (tam stoji nova planinska tabla). Sredi velike poseke v nadaljevanju je stezo odnesel usad, preostanek do Javorniškega prevala pa je zelo lep. Vzpon na Škarjevo peč, ki sem se ga najbolj veselil, je razočaral z nezahtevnostjo. Pot sploh ni speljana naravnost gor po grebenu, kot kažejo starejši zemljevidi, temveč po desnem pobočju. "Grebenski" so le prvi metri, potem oznake pokažejo ostro v desno, kjer sprva sploh ni nobene steze, tako da mi ni bilo nič jasno. Sredi vzpona se sicer pojavi jeklenica, ki pa je koristna predvsem za dol grede, da se ne zapelješ po ploščatih skalah, umazanih od prsti. V tem delu so me navdušile meglice, ki so še dodatno izboljšale že tako prijetno temperaturo zraka. Ker je bil više zrak mrčast, sonca med vzponom praktično sploh nisem videl, za popolno idilo pa je celo malo popihljalo. Rani uri primerno nisem srečal žive duše, zato sem bil na vrhu (ob 7:55) kar malo presenečen, ko sem ugledal dva zgodnejša tipa. Še bolj pa kasneje, ko sem v vpisni knjigi ugledal ime Andrej P., Bašelj :-). V naslednje tričetrt ure jih je nato prišlo še šest. Za delovni dan nor jutranji obisk.
Spust proti Bašeljskemu sedlu je potrdil, da je ta klasični pristop eden bolj zoprnih za spust, uvodni del pod sedlom pa je presenetil s stopnicami iz brun, s čimer se je prehodnost strmega jarka močno izboljšala.

sobota, 30.5.2015: Gradišče, 519 m - Obolno, 776 m - Osrenca, 709 m

V Stični sem si vzel čas za kratek ogled znamenitega samostana (1). Pri tem me je presenetilo veliko število organiziranih turistov. Po ogrevanju do 100 m više ležečih Mekinj sem zavil desno za Gradišče, s kratkim, a kar strmim asfaltnim vzponom. V velikem šotoru ob cerkvi na vrhu je imela veselico Zveza Sožitje, Lavričeva koča (prav tako lepo obiskana) pa stoji nekaj metrov niže. Razgled proti jugu.
Nadaljevanje ture je potekalo v lepi vožnji mimo Metnaja do Poljan. Pri kmetiji na Vrtačah sem končno zapustil asfalt in sledil gozdni cesti proti levi. Potem ko se požene v strm klanec, se kmalu priključi meni že znani cesti iz smeri Kuclja. 150 m naprej se desno odcepi vlaka, ki pelje na idilični vršni travnik Obolna. Stebriček z razgledno tablo, drog s planinskimi smerokazi in (par metrov niže) koča Radiokluba Ivančna gorica.
Na turistični kmetiji pod vrhom sem bil presenetljivo skoraj edini obiskovalec. Radler. Sledila je znana valovita grebenska vožnja do Javorij, tokrat seveda brez prekinitve z ovinkom na Pristavo. Edina novost v sedmih letih je asfalt do Debeč, nadaljevanje do Javorij je še naprej makadamsko.
Vzpon po makadamu do malega zaselka Felič vrh naj bi bil po prvotnem načrtu zadnji dvig dneva, a me je, potem ko sem zjutraj naletel na tale opis: Panoramska krožna pot Javorje, premamila še sosednja Osrenca z razglednim stolpom. Še pred tem sem osvojil vzpetinico Lectov grad, ki poleg zanimivega imena ponuja lep razgled, ogledal pa sem si seveda tudi cerkvico sv. Roka in se po zunanjem stopnišču vzpel na njen zvonikec. V Gornjem vrhu je treba proti Osrenci ubogati oznake, čeprav na obronku nad vasičko sprva izgleda malo sumljivo, saj se kolovoz prevali navzdol. V grmovju kmalu zavije nazaj v klanec. Vrh ni sicer nič posebnega, zaradi stolpa pa se ga splača obiskati. Pa čeprav so ga, majstri, postavili malo prenizkega, tako da na več kot polovici obzorja pogled sploh ne seže čez drevesne krošnje, LOL.
Po povratku v Gornji vrh sem pred zadnjo hišo zavil na travniški kolovoz. Rahlo groba, a lepo speljana pot popelje do samotne hiše, kjer se vrneš v svet asfalta. Do križišča v Temenici gre samo navzdol, preostala pot do Ivančne gorice pa ves čas valovi gor in dol. Odcep ceste skozi Stično sem žal spregledal, zato sem se peljal malce naokoli po "bolj" glavni cesti. Pokrajina me je presenetila z vrsto obdelanih ravnic.

Arhiv:
kolo: Pristava nad Stično, 12.5.2011
kolo: Janče - Kucelj - Obolno - Pristava - Javorje, 10.8.2008

četrtek, 28.5.2015: Veliko Kozje, 993 m

Arhiv: Veliko Kozje, 2.12.2006
Splet: Tavanja po slovenskih hribih: Na Veliko Kozje ni dolgočasnih poti

nedelja, 24.5.2015: Kojca, 1303 m

Pokrajinsko zelo lepa turica, za Krajnca polna neobičajnih razgledov.

Arhiv: Kojca, 19.11.2005

nedelja, 17.5.2015: Porezen, 1630 m

Od kod in zakaj ime Porezen

Zgodovina: babunski Porezen iz Hude južne, 24.1.1999

nedelja, 10.5.2015: Krvavec, 1853 m

Pri nekdanji domačiji Davovec sem sicer opazil info tablo z zemljevidom, ki pa se mu nisem posvetil, pozornost so mi vzbudile šele table ob kolovozu s Štefanje gore, z dopisi 'Kriška planina'. Misleč, da bi bila to lahko lepa kolesarska tura, sem se jo odločil preveriti. Na višini 1020 m sem, namesto gor ob markacijah, nadaljeval po kolovozu, ob katerem sem kmalu prišel do lepega partizanskega nagrobnika, na razcepu malo naprej, kjer se ponudi še zadnja priložnost za nadaljevanje proti Gospinci, pa zavil desno. Pretežno vodoravna vlaka pripelje do velike poseke, pod katero se desno spodaj konča pri vodnem zajetju, možic in partizanske zvezde pa povedejo prečno čez poseko. Stezica je komaj sledljiva, na srečo pa je smer res enostavna, oznake pa ravno prav pogoste. Stezica se začne vzpenjati šele za suho grapo. Vmes je na strmem pobočju "zavarovana" s kablom. Partizanske oznake se končajo na s travico porasli rami grebena Trdovnik, vendar za nadaljevanje itak niso potrebne, saj grebenu naravnost navzgor pač ni težko slediti. Sprva ozek gozdni grebenček se više zaobli in razširi. Ob priključku na najnižji kolovoz na Kriški planini je na drevesu planinska tabla 'Davovec, Štefanja gora', tako da je pot moč zadeti tudi v obratni smeri (in sicer takole: s krvavške ceste zaviješ pri suhem drevesu z lesenimi smerokazi za kmečke turizme na Kriški planini, ali drugače, nasproti makadama, ki se spusti od omenjenih haciend. Na spustu po kolovozu greš ves čas naravnost, steza na Trdovnik pa se odcepi nekaj metrov zatem, ko kolovoz zavije ostro desno, proti spodnjim pašnikom planine).
S Kriške planine sem jo ubral naravnost gor čez pašnik do koče GRS in naprej do vrha. Zgoraj sem bil sam, saj so pohodniki, kar sem jih videl, vsi sledili cesti na Zvoh. Na vrhu je na debelem kovinskem "drogu" celo planinska skrinjica, ki je sicer brez pokrova in prazna, ima pa na stranici pritrjen žig.
Steza z Gospince proti sp. postaji gondole štarta pod velikimi garažami pod spodnjimi postajami sedežnic. Po nekaj 10 metrih spusta me je navdušilo spoznanje, da so ločeno kolesarsko stezo praktično že končali, kar verjetno pomeni, da je nelegalno spuščanje kolesarjev po peš poti končano. Z nagnjenimi "bandami" na ovinkih je videti tako vabljiva, da bi bilo morda za poskusiti celo z mojim trdakom. Na sedlu pred Kopo sem se odločil naplesti osmico in zato nadaljeval po kolovozu proti Štefanji gori. Zapustil sem ga na odcepu globoko urezane traktorske vlake, po kateri sem bil pravzaprav že hodil (Kopa, junij 2013), kar pa sem povsem pozabil, c c c. Pripelje točno na "parkirišče" na začetku planote, na katerem pa me je čakala še ena podobna "novost", tabla za Davovec namreč, ki usmerja na nasprotno vlako ... LOL

Košutna - Kompotela - Mokrica - Vrh Korena - Zvoh, 23.4.2011
turna smuka: Zvoh in Krvavec
kolo: Krvavec, 25.8.2012

sobota, 2.5.2015: Šebrelje, 625 m

Vzpon po "markirani" poti me je navdušil s čarobno staro potjo čez pečevje pod robom planote. Sledil je 20-minutni sprehod čez planoto do osrednjega šebreljskega zaselka, Gorenje vasi. Žig imajo pri prvi desni hiši v vasi, če se pripelješ po cesti iz doline. Prepoznamo jo lahko tudi po tem, da takoj nad njo stoji Gasilski dom.
Od mesta, kjer se markacije povzpnejo na planoto, je do cerkvice sv. Ivana samo pet minut. Stoji na skrajnem robu, s katerega se ponuja izvrsten razgled, ki ga je tokrat sicer omejevala oblačnost. Za nekaj muzanja je poskrbel bife, ki so ga za prekinitev šebreljskega "mrtvila" odprli domači fantini.
Spust do Divjih bab, ki poteka prek izjemno strmega pobočja, je zaradi po vsej dolžini ograjene poti in utrjenih stopnic povsem lahek. Jamo si je žal moč ogledati le z vodičem, za prvo silo pa poskrbijo info table. Čeprav naprej v dolino ni označene poti, je turo možno končati krožno, saj lahko izkoristimo neoznačeno stezo, ki je na začetku celo zavarovana z jeklenico. Pobočje se kmalu položi, na preostalem spustu pa je treba le še pazljivo spremljati potek stezice, saj je proti vznožju shojena vse slabše. Vzpon po njej je zato za nepoznavalca zelo vprašljiv, saj je začetek težko najti.

sreda, 29.4.2015: Svitnjak, 1653 m

nedelja, 19.4.2015: Golnik - Kriška gora, 1471 m

Tržič - Kriška gora, 22.12.2013
Slaparska vas - Kriška gora - Tolsti vrh, 4.8.2007

sreda, 15.4.2015: Zvoh, 1972 m

Pri rampi na Jezercih sem parkomat, ki ti za 5 € odpre cesto naprej, žal opazil šele, ko sem tja prištorkljal v pancarjih in s smučmi na nahrbtniku. 13-minutni sprehod po kopnem je bil v toplem zraku sicer zelo prijeten, vendar se prihranka pol ure časa, zapravljenega v dolini, tokrat ne bi branil ...
Na Kriški planini sem dosegel sneg in prestopil na smuči. Levo gor se je čez kopne travnike stegoval še vedno precej debelo zasnežen trak smučarske proge, ki pripelje malo pod stari hotel. Pri slednjem se je odprl navdušujoč pogled na osončena, predvsem pa neobičajno samotna Krvavec in Zvoh ... Idila se je skalila le med zadnjimi koraki na Zvoh, ob hrupnem in smrdljivem prihodu dveh motornih sankačev. Hitro sem jo ucvrl mimo jezera ...
Ko sem vrgel prvi pogled proti grapi, ki se spušča na Dolgo njivo, me je presenetilo, da je bila povsem osončena. Ko sem vanjo zasmučal, pa še globoko mehak sneg. No, Elan Alaska opravijo tudi s tako podlago. Le v enem zavoju sem zaružil po melu, drugače je šlo bp. Mehki sneg je spust v bistvu naredil zelo enostavnega. Običajno prečnico, ki se odcepi v desno pod strmo ožino (točno 100 vm pod sedelcem), sem opustil in raje nadaljeval po neznanem nadaljevanju grape, ki je obetalo lepšo smuko. In res, brez težav sem privijugal do označene steze Dolga njiva - Krvavec, ki preči grapo 150 m niže.
Povratek nazaj gor je bil naporen in znojen :). Z Zvoha sem se po smučišču spustil že po sončnem zahodu. Svetloba je bila seveda še vseeno več kot dobra, sneg pa uživaški. Polmrak me je začel loviti šele na cesti.
Izvrstna popoldanska turica.

Filmček sodelavca Janeza (Reklov blog), ki je turico ponovil dan pozneje. (Sweet child of mine definitivno zmaga :))

nedelja, 12.4.2015: rama pod Malo Mojstrovko, 2180 m

Začetna strminica je z naklonom kakšnih 35 stopinj poskrbela za zelo solidno smučljivost mehkega snega, v položnejši dolinici pod NŠg-jem pa je bila snežna odeja manj gnila, zato sem brez večjih težav nadaljeval z nizanjem počasnih veleslalomskih zavojev. Za tem se je bilo treba odločiti: po mehkem snegu direktno proti prelazu ali po gnili prečnici desno proti Plazu, kjer sem si obetal uporabnejšega snega. In res, pod steno Grebenca je bil v senci celo pomrznjeno, niže, na soncu, pa je za lahke zadnje zavoje poskrbel dobro posmučani osrednji del. Smuči sem snemal zraven dveh Avstrijcev (mimogrede, obiskovalci so bili povsem mešani - A, I, HR in SLO), ki sta svoj pozni štart ustrezno pokomentirala z eno besedo: "Poletje". :)

sobota, 11.4.2015: Bašelski vrh, 1744 m

Bašelsk vrh, 19.4.2014
Bašelsk vrh, 1.12.2013
Licjanovc - Mali grintovc - Bašelsk vrh, 1.12.2011
turni vodniček: Bašelsk vrh