dnevnik 2015, vinotok - listopad - gruden
Dnevnik 2015, mali srpan - veliki srpan - kimavec
|
sobota - sreda, 26.-30.9.2015
Burja in špilje
Biševo - Vis
sobota
marina Kremik
Jadro, ki je bilo na šivanju, so nam obljubili za 14. uro, zato smo se lahko ustavili še v starem Primoštenu. Zelo lepo. Pri cerkvi vrh griča padejo v oči velikanski nagrobniki. Peteršilju se po hrvaško reče peršin, dalmatinsko pa petrsimul.
Jadro je, pričakovano, prišlo z dodatno poldrugo uro zamude. Izpluli bi lahko ob 16h - če ne bi glavni nakupovalec ugotovil, da je prejšnji dan nakupljeno hrano pustil doma. Z ladijskim intendantom sta menila, da je treba nujno takoj v trgovino, od koder sta se sicer vrnila že čez pol ure, a je bila ura vseeno že tako pozna, da bi se v zalivu Stari Trogir sidrali kvečjemu v polmraku. Do tega mi pa ravno ni bilo.
Preostanek dneva smo zato izkoristili za sprehod po široki obalni poti v smeri rta Kremik, med katerim si je posadka nabrala zalogo izredno dišečega žajbla, po večerji pa smo udarili sproščeno degustiranje prvina. Mene je na srečo pobralo že ob 22h, ostali pa so nagibali do polnoči. Končna številka ugonobljenih litrčkov je bila šampionska - nihče ni namreč porajtal, da nalivamo v pollitrske kozarce, hhhehehe.
nedelja
Kremik - otok Biševo, zaliv Porat
Zjutraj smo iz marine izpluli kot prvi. Zaradi "občutka v želodcu", da ne rečem glavi, nas je večina preventivno pogoltnila dramino. Zunaj nas je pričakala nenapovedano močna burja (bemti Aladin), v kateri smo dvignili malo skrajšana jadra. Polkrma. Šibeniška burja se je počasi celo krepila, zato smo obrat raje izvedli v veter (zaokrožili). Letelo je s povprečno hitrostjo 7 vozlov, garmin pa je zabeležil celo pospešek 9,3! Ni čudno, da smo bili na morju povsem sami. Ker je burja, namesto da bi pojemala, dodajala na plin, vleči je začelo že med 30 in 35 kn, z najmočnejšim refulom 38 kn, smo jadra še dodatno skrajšali. Genove niti ne veliko, glavno pa je bilo že čisto majhno. Nadaljnje jadranje je bilo bp.
Po dobrih treh urah je veter začel pešati, predvsem pa sta se začeli mešati šibeniška in splitska burja (tudi valovi so bili povsem križani), zato so se nam jadra neugodno praznila in polnila. Ker tudi smer ni bila več prava, je bil lahko edini pametni sklep: motorirati. Zajtrkovali smo šele po 4-5 urah plovbe, ko smo narezali konjsko salamo in namazali ribji namaz "Mare". Sledila je ladja spalcev. Sicer pa je pomenljiv tudi podatek, da je celotna plovba do Biševa minila brez alkohola, hehe. Kapitan je celo pozabil nazdraviti Bogu morja. Ex-krmarjev poskus z vlivanjem Bažanta prek palube pač ne more biti ocenjen kot zadosten. :)
Potem, ko je naš zloglasni DJ uspel prek USB kabla priklopiti svoj gadget na ladijski radio, so se oglasili tudi tradicionalni Slaki, Gunsi in vse ostalo iz njegovega repertoarja. Zato ni trajalo več kot dan, ko si je kapitan že zaželel "vsaj malo miru" ... in ga, po spletu nesrečnih okoliščin, dejansko tudi dobil. -/
V Poratu (alias Biševski luki) nas je pričakalo šest praznih boj. Ura je bila še zgodnja popoldanska, veter šibak, vreme sončno, zato smo najprej poskakali v morje. Naslednja dejavnost je bila osvojitev otoka, česar smo se lotili vsi, z izjemo Cookieja. Na obali je simpatije obeh Matjažev najprej požel znak s prepovedjo psov na otoku. Da gre zgolj za prazne marnje, je sicer hitro dokazalo bevskajoče ščene, ki se je motalo po zaselku. Še večje čudaštvo je prikazal moj fotkič, ki mu je - potem ko je trikrat odskočil od kamnitih tal - po več kot letu dni začel delati fleš. Bližnjo gostilno "bratov Dalton" smo pa našli zapečateno, hehe. Pohod smo začeli po ozki "uličici" med hišami, ki se čez 200 m razširi v cesto, ki se proti levi vzpne na razgledni obronek, s pogledom na Svetac in odprto morje. Na vršni "planoti" smo občudovali bujno rastlinstvo, ki si je dobro opomoglo po požaru, ki je leta 2003 skuril 80 % otoka. Sredozemske vonjave so bile omamne. Besniški figoslovec seveda ni mogel mimo fige.
Ko se nam je na drugi strani odprl pogled na Vis, nas je šokirala množica belih jader, namenjena v Komižo, kjer smo imeli namen prenočiti. Piz-da, potem ko ves dan na morju nismo videli nikogar!! Med vračanjem je zato dozorela odločitev, da ostanemo v Poratu - kljub baje ne najboljšim pogojem prenočevanja v burji (menda naj bi valjalo) in opazki domačinov, da za boje, ker niso njihove (ampak "od oblasti"), pač ne morejo garantirati.
Za kočerjo so padli puranovi zrezki a la Cif in fižolova solata a la Babun.
Prebivalca sprednje kajute naju je v spanec zazibalo glasno prskanje planktona. Noč je zaznamoval popoln lunin mrk ob 4:11, ki pa si ga je uspel ogledati edino Miran (v ta namen je pod odejo čukal v kokpitu). Moj (in podobno še dveh mornarjev) mehur je bil menda prepozen za vsega dve-tri minute.
Svarila pred neudobnim prenočevanjem v burji se niso potrdila; malo je zibalo, a nič hudega.
ponedeljek
Medvidina in Modra špilja - otok Vis, zaliv Taleška vela - Komiža
Iz običajnih jutranjih dejavnosti je izstopal de Siro, ki je sam odprdel na obalo in se po stezi povzpel do osrednjega otoškega zaselka Polje, kjer si je ogledal cerkvico sv. Silvestra. Baje vleče zgodovino vse do rimskega zgodnjekrščanskega obdobja.
Odmotorirali smo okoli južnega rta Biševa in na drugi strani na široko obšli prave in namišljene čeri. Po dolgem ugibanju, katera špranja je vhod v Medvidino špiljo, smo pravo uzrli šele 100 m pred JV rtom otoka. Ker so globine prevelike za sidranje, je - medtem ko je prva ekipa odveslala na ogled - drugi del posadke počasi krožil pod stenami. Špilja je zelo atraktivna: skozi mogočen vhod prideš v velikansko prvo dvorano, za katero pa se jama hitro zoža in zniža. Ko pred gladko steno že vse kaže na konec, se pravokotno v desno odpre rov, v katerem se kmalu znajdeš v popolni temi. Tu je prišel do besede naš žaromet. Naslednjemu ovinku sledi vse ožje nadaljevanje, med katerim smo na dveh-treh mestih že mislili, da je konec, a je vedno nekako šlo. Notranji del je presenetil tudi z bogato zasiganostjo in sledovi kapnikov. Potem ko je že kazalo, da se plovba konča 15 m pred plažico, nas je val prestavil par metrov naprej, podobno še naslednja dva - in znašli smo se povsem na koncu. Prebredli smo samo še par metrov, z globino do kolen. Zakon!
Čeprav ogledu Modre špilje veter in valovi niso bili pisani na kožo, smo, za vsak slučaj, vseeno odmotorirali še tja, se pravi do uvale Balun. No, pogoji na licu mesta so bili boljši od pričakovanj, pa še pobiralcev vstopnine ni bilo, hehe, zato so se štirje mornarji vendarle odločili za ogled. Ura dneva je bila ravno prava za najlepše svetlobne učinke, zato so se vrnili navdušeni. Desantsko izkrcavanje in vkrcavanje z metanjem vrvi je bilo v burji seveda precej zanimivo.
Do JZ rta Visa smo vrhunsko jadrali v 20-24 kn vetra, na stiku z vetrom, ki je vlekel ob južni obali Visa iz vzhodne strani, pa je vse skupaj crknilo, zato smo jadra pospravili in preostanek poti do Stinive spet motorirali. Sidrišče smo žal našli zabasano (glavni čarterski val nas je končno ujel), zato smo dvignili roke in obrnili tri zalive nazaj, v nerazvpito Taleško velo. Ta je bila, čeprav nič manj lepa, prazna. Po odplavani stranici do plaže je v kokpitu padla "sirska" solata, katere žrtev je bila tudi vsa gorgonzola, predvidena sicer za torteline. Zraven je legel prvinček ...
Motoriranje do Komiže je bilo brez posebnosti, privezali pa smo se za eno ob boj zahodno od pomola, kamor nas je usmeril marinero na gumenjaku (250 kun).
Na rivi je najprej padla runda pira, iskanje starega Sirotovega pajdaša Senkota, za katerega je tovoril s seboj plastenko prvina, pa je bilo povsem neuspešno. Sledil je fotoshooting sprehod do cerkve sv. Nikole (Miklavža), ki se markantno pne na vzpetini vzhodno od Komiže. Cerkev naj bi pozidali biševski benediktinci, blagoslovil pa naj bi jo bojda sam papež Aleksander III. – taisti, ki se je bil pred hudo uro zatekel na Palagružo.
Sledila je akcija leta, s Cookiejem v vlogi akcijskega zvezdnika in Kapitanom ter ex-Krmarjem v vlogi nič hudega slutečih žrtev. Cookie je z eno potezo potopil čoln in oba na njem sedeča pomorca. Preden sva, do popka v morju, uspela potegniti motor nazaj nad gladino, se je že napil slane vode. Enako kot najina fotoaparata, telefon in ostala manj pomembna galanterija.
Krivec za vse to je bil seveda mop (mali od palube), ki je bil, v nasprotju s Kapitanovimi navodili, naš bajbout, namesto k stopnicam, "parkiral" pod visoko rivo!
Preostanek večera je minil blago depresivno.
torek
Komiža - Biševo - Komiža
Od večernih izgub mi je največ skrbi povzročal utopljeni motor, saj nisem imel pojma, koliko nas bo to koštalo. Prve informacije smo poiskali pri dveh kolegih, lastnikih čolnov, prvi žarek optimizma pa je posijal s spleta, kjer smo izbrskali, da nov motor stane 900 €. Uf, torej bankrotirali ravno ne bomo. Navodila našega čarterista, kako očistiti motor, za nas niso bila uporabna, zato je padla odločitev, da poiščemo serviserja. V ta namen smo se prestavili k pomolu, ki se je bil medtem že pošteno izpraznil. Po klasični odisejadi smo ob 10h srečno našli Andrijo Mladinea, lastnika mehanične delavnice Salutica, ki nas je takoj navdušil s hitrim odzivom. Motor je lastnoročno odšraufal in napovedal, da bo v uri in pol očiščen. Cena 600 kun. Uau! ... Hm, zdelo se je skoraj prelepo, da bi bilo res. Kje je past? .)
Prosti čas smo izkoristili za obisk ribiškega muzeja v Komuni. Odpiralni čas = 10-12, 20-23, vstopnina 20 kun. Najprej zgodovinsko predavanje simpatične mladenke, nato zbirka vozlov v prvem nadstropju in za konec strešna terasa s sončno uro, kamnitim WC-jem na štrbunk (z "izmetom" na ulico; prvotno v morje) ter zanimivim razgledom čez strehe.
V Komiži, od uradno 1500 prebivalcev, dejansko živi kvečjemu 800 ljudi. Vsaj 100 jih je v upokojenskem domu v Visu, veliko jih živi v Splitu, predvsem šolarjev, ogromno pa je tudi prijavljenih zaradi ugodnosti kot so cenejši ladijski prevozi - predvsem izseljencev. V Komiži imajo OŠ, v Visu pa je tudi srednja šola, ki ima vsako leto drug program.
Gajeta falkuša je komiška podvrsta gajete, posebna zaradi izmenljivih stranic. Za dvig rib v ladjo jih odstranijo, za veslanje pa montirajo nazaj. Posadko so sestavljali štirje veslači in krmar. Ribiške "regate" na Palagružo se je udeležilo tudi 150 falkuš! Če je v tekmi kdo goljufal, je pokasiral galejo.
Trdnjavo (Komuna), v kateri je muzej, so sezidali Benečani v 16. stoletju. Takrat je stala v morju; velika ušesa, ki so še danes v zunanjem zidu, so služila za privez ladij.
Ob 12h je serviserjev pomočnik z vespo pripeljal naš motor, ga sam pritrdil in preizkusil. Delal je bolje kot prej! Povedal je, da so ga trikrat izprali s sladko vodo ter mešanico nafte in olja + gnali po 5 minut. Ker je bil celo preračun kun v evre dosledno natančen, da ne rečem pošten, smo bili nad celotno storitvijo močno pozitivno presenečeni. Pasti dejansko ni bilo. Kapo dol!
Za tem smo takoj izpluli proti Biševu, kjer smo se nadejali ponovitve samotnega (in zastonjskega) prenočevanja. Z burjo v bok, moči do 19 kn, smo leteli s polnimi jadri. Žal smo zaliv našli polno zaseden, zato smo, po kratki brezidejnosti, enostavno odpluli nazaj. Vsaj jadranje je bilo še naprej odlično (burja 17 kn).
Čas za pripravo večerje (in še malo zraven) sta planinca Miran in Luka izkoristila za vzpon na Hum, najvišjo točko Visa. Pot je sicer markirana, a neotrebljena, zato so priporočljive dolge hlače. De Sirotov poskus rabutanja vinograda je bil neuspešen (bil je zaloten), osvojiti pa nista uspela niti vrha, kajti steza se je pod njim dokončno izgubila, domačinka iz vasi Podhumlje pa je vse skupaj začinila še z izjavo o minah, ki naj bi bile nastavljene po hribu. Vseeno sta nam po telefonu navdušeno sporočila, da je razgled izjemen - Luka je končno v živo ugledal Palagružo. Na drugi strani se je videla tudi Jabuka. Nazaj grede ju je pobral nihče drug kot eden od Daltonov, ki je očitno zgladil spore z dacarji, saj se je pohvalil, da ima v žepu odločbo o ponovnem odprtju ter da gre naslednji dan odstranit pečate z vhodnih vrat.
Večer je zaključil tarok, katerega zmagovalec je bil seveda Kapitan.
Prenočili smo zastonj, kajti pobiralec priveznine se sploh ni prikazal.
sreda
Komiža - Drvenik Mali, zaliv Vela Rina - Kremik
S soimenjakom sva izplula ob 6:45. Ostali so imeli za vstajanje še četrt ure mirnega morja, do zahodnega rta Visa, kajti zunaj nas je pričakala burja (kaj pa drugega) in valovi do 2 m. Pozajtrkovali smo na začetku, preden se je vse skupaj razvilo do polne moči.
V vetru 25-30 kn smo jadrali z močno skrajšanimi jadri in s povprečno hitrost 5,5 kn. V drugem delu prečenja je veter padel na 17-22 kn, poslabšala se je tudi smer orcanja, iz 0° v 350°, kar je še najbolj prizadelo krmarja, saj se je uživanje za krmilom precej zmanjšalo. Na srečo je pred Malim Drvenikom veter obrnil, orcati smo začeli v kurz 20 - 30° in pripluli naravnost v zaliv Mala Rina. Sidro smo spustili v mivko na globini 5 m.
Plutali smo vzporedno z norveško jadrnico, na katere premcu sta se sončili dve najstnici. Po vrnitvi plavalcev iz vode je imel norveški foter šesterice mornarjev, ki že skoraj cel dan niso videli ženske, dovolj, zato je dvignil sidro. =))
Burja je medtem dokončno umrla (bolje zadnje tri ure, kot nič. :)), tako da smo zadnje kosilo končno pojedli v kraljevskem slogu - v osončenem kokpitu. Juha, polnjene paprike s pire krompirjem, radičeva solata z (veliko) čebule. Poplaknjeno s kozarcem prvina. Njam.
Ko smo izpluli, so se v zaliv vsule nove barke. Temu se reče odličen tajming.
Do marine smo motorirali. Sonce, toplota, malo vetra in valčkov. Bažanti in Kozeli...
Izjava leta: "Sej bo, sej bo.
Kletvica leta: "Piz-da!"
Podkletvica leta: "Majku vam volansku!"
Barca: stopnice v salon so bile očitno nestandardne, tako so vsaj pričale naše pobutane noge.
|
ponedeljek, 21.9.2015: brv čez Nemilščico
Vrvohodska brv čez Nemilšco, ki odpravlja najmanj domišljeno točko Velikega Besniškega kroga (etapa1, etapa2).
sobota, 19.9.2015: Zjat - Gradišče, 467 m - Stena, 442 m - Marčev hrib, 426 m - Črnokalski Grad
Po (blagem) iritisu nekaj lahkotnega na toplem Primorskem.
Po letečem postanku v Črnotičah, kjer sem odložil kolo, sem zapešačil iz Podpeči, kjer sem parkiral pod nasipom proge.
Stezo sem našel na koncu vasi, pri informativni tabli. Luštno speljana potka, katere zadnja dva okljuka sta celo ograjena z verigo, hitro privede do obrambnega stolpa, ki pa je zaprt. Do kraškega robu je le še 20 m vzpona. Na njem za silo shojena stezička zavije levo na Zjat, ravno planotico, s katere prepadnega robu se ponuja odličen razgled. Ko se svet začne počasi spuščati, markirana pot zavije pravokotno v desno (točno mesto ugotoviš, če pogledaš proti robu gozda, v katerega vstopi kot široka vlaka) in skoraj v ravni črti pelje proti Prapročam. Vmes prečka dve gozdni cesti, uporabni za kolo, in nizek kraški rob, vrh katerega sem opazil prvega od vojaških rovov. Tudi sam borov gozd postreže z nekaj krasnimi prizori.
V Prapročah, pri zanimivem pokopališču, se prikaže grič Gradišče. Smer: po cesti v kratek klanček in za levo hišo na raven poljski kolovoz, ki pelje skozi lepo dolinico. Po 500 metrih odvijemo na stezo, ki vijuga skozi krasen, deloma zaraščen svet kraških travnikov. Ne gre naravnost na vrh, temveč bolj proti desni, kjer se nazadnje priključi na široko tovorno pot. Po njej ni več daleč do prehoda skozi še vedno mogočen okop nekdanjega gradišča, ki je na severni strani zgrajen tik pod vrhom, na južni, položnejši in osončeni strani pa skoraj v vznožju griča. Kot običajno na vseh starih kultnih točkah, tudi tu stoji krščanarska cerkev. Sicer pa zelo lepa točka.
Z določanjem, kje naprej, sem imel težave. Nesrečno namalana markacija na drevescu kaže v goščavo na desni, kjer so zavedeni predhodniki shodili že pravo stezo. Pravilno je levo od drevesca! Tudi med spustom po travnatem pobočju, ki ga prekinjajo razne žive in kamnite meje, je steza daleč od nedvoumne, zato je treba redke oznake skrbno upoštevati. Nič bolje ni v dolini, kjer je v pomoč zgolj smerna črta na električnem drogu. Vendar pozor, travniškemu kolovozu proti desni slediš samo nekaj korakov, pravo nadaljevanje je namreč zgoraj v gozdu. Med drevesi spet stopiš na (slabo) shojeno, vendar kar dobro markirano stezo, ki pelje levo gor do kraškega robu. Na njem je orientacijskih dvomov konec, vrne pa se tudi širni razgled proti jugu, v katerem izstopa koprski zaliv. Travnatemu uvodu sledi daljši odsek po kraškem gozdu, vse pogostejši pa so strelski jarki in gnezda, ponekod s pravimi rovi. Po prečkanju makadama Črnotiče - Podpeč stopiš na vodoraven makadamski odcep, ki v dveh-treh minutah pripelje do oddajnika na razglednem robu. Sledi najlepši del ture, pohod po fotogeničnem travnatem robu do Marčevega hriba.
V gozdu nad velikim usekom železniške proge je razcep 'Lahke' in 'Težke poti'. Slednja se proti levi spusti do štreke, ob kateri se sprehodiš do useka. Namesto, da bi se tam v steno pognala strma feratica, kot sem si bil predstavljal, markacije zavijejo levo dol ob vznožju črnokalske stene (plezališča). Ker pa oznake takoj v prvem plezalskem sektorju izpuhtijo, sem se po dobro utrti stezi najprej spustil vse do kolovoza. "Ta težko" pot sem našel šele po vzponu nazaj do vznožja stene. Da sem njen odcep zgrešil, ni bilo nič čudnega, saj je bil ne samo neoznačen, temveč tudi neshojen. Tudi v nadaljevanju je potka premogla ravno toliko starih markacij, da nisem povsem scagal. Ko se je celo začela ponovno spuščati, sem postal že resno sumničav. No, malo zatem sem končno opazil oznako (ne ravno prepričljivo sicer), ki kaže gor. Pod pečevjem se neprepričljiva steza obrne desno in začne prečiti čez vse bolj odprte police nazaj proti vzhodu. In potem se končno prikaže jeklenica, ki je je, LOL, za celih 5 višinskih metrov. "Mega ferata" na izstopu premore celo skrinjico z vpisno knjigo. Od tam po robu stene (idealno za kakemu frikotu spustiti kamen na glavo) sledi le še uživaški sprehod do navdušujočega Gradu, ki čepi na od stene ločeni prepadni pečini.
Turico sem zaključil po Lahki poti, ki do proge sledi gladkemu gozdnemu kolovozu. Markacije za Marčev hrib progo takoj prečkajo, jaz pa sem nadaljeval po makadamu ob progi do postaje Črnotiče. Tam pa scena dneva: kolesa nisem mogel odkleniti z ograje, kajti ključek je ostal v avtu ...
In tako sem za bonus dobil še 50 minut tolčenja ceste. Ki sem jo zatem seveda ponovil še z avtom, kolo je bilo pač še vedno pri Črnotičah.
Kraški rob je enostavno čudovit. Čeprav je tura pretežno vodoravna (nabralo se je za 430 m vzponov) in se odvija na višini okoli 400 m, sploh nisem imel občutka, da ne bi šlo za hribovsko hojo.
Arhiv:
kolo: Kraški Rob, 28.6.1998
plezanje: Črni kal in Osp, 9.-10.11.2002
kolo: Kojnik - Golič, 1.5.2009
Splet:
označene poti OPD Koper
nedelja, 6.9.2015: Krkavče, Krog, Pomjan
Klasična kriza idej po koncu kolesarske sezone + previdnost pred jesenskim jadranjem. Rezultat: "tura", ob kakršni bi se pred nekaj leti samo trkal po glavi, tokrat pa se mi je nekaj postavk slišalo odlično: trije manjkajoči štempli Primorske PP, ne prenaporno, toplo, kopanje v morju. :)
V dolini Dragonje sem parkiral takoj za puklastim mostičem čez potok Feneda. Makadam se položno potegne v stransko dolinico, v katere zatrepu se z leve priključi označena pešpot. Čez breg do Krkavč pelje starodavna, ponekod kamnito tlakovana tovorna pot. Pred cerkvico me je presenetila nova skrinjica Primorske PP, na katero je spodaj pritrjen žig, tako da je bil prvi cilj dneva uspešno odkljukan. Nazaj grede sem spodaj zavil na označeno pot, ki, lepo otrebljena, pelje po dnu dolinice in se izteče na cesto h kmečki gostilni Pri Matičku. Planinski smerokazi na drugo stran kažejo proti Sv. Petru.
Drugi cilj dneva: Krog nad Sečovljami. Z avtom sem se prestavil do zaselka Pišine in se na hribček povzpel po isti smeri kot leta 2011 s kolesom. Se pravi, po cesti desno do križišča s planinskimi in jahaškimi tablami, od koder vodi proti vrhu z višino vse bolj razrita pot. Na vrhu sem okolico cerkve prešnofal še bolj na široko kot prvič, vendar skrinjice z žigom tudi tokrat nisem našel. Od (ne)stalnih prebivalcev sem zatem izvedel, da je bila skrinjica svoj čas pri kapelici naprej ob cesti, po novem pa da so jo preselili k cerkvi spodaj, v Sečovljah. Aleluja! In tam sem jo res našel - na ograji stopnišča, skrito za vejo pritlikave palme. Aleluja, drugič!
Zadnja točka dneva, z največ hoje (celih 330 višincev), je bil Pomjan. Začel sem v dolinici med naseljema Bošamarin in Kampel. Ko se v bregu strme grape asfalt konča, po položnem makadamu ni več daleč do mesta, kjer je po zemljevidih razcep dveh pristopnih poti na Pomjan. Dandanes to ne drži več, kajti nadaljevanje proti levi odsvetuje napis "Privat". Z desno varianto takih težav ni, njen začetek oznanja velika tabla z napisom 'Planinska pot Vinka Lovrečiča na Pomjan'. Prvih 100 vm hodimo po lepi pešpoti skozi primorski gozd. Kmalu zatem, ko pri oljčniku izstopimo iz gozda, puščica usmeri levo dol v grapo s potokom. V nasprotnem bregu je steza malce slabše uhojena in vidna, saj teče skozi gosto travo, podobno kot na Starem taboru. Ob nenadnem prihodu na široko prečno vlako, kjer ni nobenih oznak, je pravilno nadaljevanje desno in čez 20 m ostro v levo. Nekaj korakov naprej se odpre prvi razgled. Strma pot v 5 minutkah pripelje do naslednje prečne poti, po kateri poteka Evropska pešpot E6. Do Pomjana ostane borih 40 višinskih metrov, vendar se prečenje ne da kar tako; vleklo se mi je skoraj pol ure. V zadnjem delu ga poživijo tri downhillarske proge, ki ga prečkajo. Za njimi kmalu stopimo na lepo razgledišče na živi skali, od koder je do vasi le še zadnji vzponček. Istrsko klet Pomjan, gostilno, v kateri naj bi imeli žig, leži pa na vrhu pri športnih igriščih, sem dobil - zaprto. Ajajaj. Na srečo so tudi tu naštelali skrinjico z žigom, v kateri sem našel celo novega od E6. Nazaj grede mi je prečenje minilo vsaj dvakrat hitreje, v potočku pa sem, menda prvič od otroških let, ugledal potočnega raka. Dokaz o čistosti vode!
Dan je končal skok v morje pred Žusterno.
Čudoviti, razmeroma samotni kotički v bližini turistično oblegane obale.
Arhiv:
Pomjan - Padna - Gažon, 24.8.2014
Krkavče - Sv. Peter - Krog nad Sečovljami, 19.6.2011
Dragonja s kolesom, 1998 in 1999
sobota - nedelja, 29.-30.8.2015: Ruška planinska pot
Razdalja: 89,7 km
Seštevek vzponov: 1150 + 620 = 1770 m
Psi, klopi: 0
Pot: Ruše - slap Šumik - Koča na Klopnem vrhu - Osankarica - Trije Kralji - Žigartov vrh - Areh - Hotel Zarja - Mariborska koča - Pečke - Bistrica ob Dravi
|
Dva dneva kolesarskih užitkov na Pohorju. Ko je že vse kazalo, da sem za to leto zamudil toplo vreme za to turo, je zadnji avgustovski teden presenetil s soncem in temperaturo čez 30°C.
1. dan
V Rušah sem štartal mimo odra, na katerem so ravno podeljevali priznanja udeležencem Pohorskega maratona, malo naprej pa sem v bifeju Oniks ob kofetku dobil že prvi žig Ruške planinske poti. Po kilometru uvodne ravnine sem zavil v dolino Lobnice, s čimer se je začel osrednji vzpon dneva, oz. kar ture. Začetek je prijetno zložen, cesta se postavi bolj pokonci šele na serpentini na grebenu. Prestava 1-3 in, zaradi soparnega zraka, konkretno švicanje. Asfalt se je končal že pred Haričem, zato sem v nadaljevanju pokasiral nekaj zapraševanj mimovozečih avtomobilov, ki sem jih preživel s taktiko mižečih postankov. Nad višino 800-900 m se je sopara poslovila, umiril se je tudi naklon in vožnja je prešla v užitek. Prestava 1-4. Na odcepu za Klopni vrh se cesta prevali, izhodišče za slap Šumik je 30 m niže. Tam je precej parkirnega in piknik prostora. Široka steza se nizvodno proti slapu sprva vije zelo položno, zato sem se prvih 300 dolžinskih metrov še peljal. Strmo postane šele na koncu, na spustu do vznožja slapu, ki ga po spletu opisujejo kot nevarnega. V mokrem zna biti resda malo zoprno v zadnjih 20 višincih, kjer je steza slabo uhojena, vendar pa je v pomoč jeklenica. V glavnem, za povprečnega planinca brezveze. Sam slap je pa kar impresiven. Nekaj k vtisu dodajo tudi nenavadne vulkanske pečine v njegovi okolici. V nasprotju z informacijami na spletu, da se žig Ruške PP dobi šele v Ruški koči, sem skrinjico z žigom našel pritrjeno na pečino ob poti.
Povratek na "preval" je bil hiter, nadaljevanje proti Klopnemu vrhu pa uživaško, saj se cesta vzpenja zelo položno (prestava 2-3). Zato pa me je negativno presenečenje čakalo na grebenskem ovinku, kjer se cesta prevesi v spust. Bemti, kvaj zej to? Da sem še vedno na pravi poti, sem razbral šele po daljšem študiranju zemljevidov. Pravilnost smeri so potrdile tablice Pohorske kolesarske transverzale. Po dobrem kilometru spusta zaviješ levo navkreber (tablica PKT), na naslednjem razcepu pa je prav desno. Do Koče na Klopnem vrhu sem prikolesaril v lahkotni in samotni vožnji. Pri koči je bil po preoblačenju v suhe cunje na vrsti želodec: žal sem se za pohorski lonec obrisal pod nosom, saj so imeli le tri večne planinske jedi, med katerimi sem se odločil za joto z mesom.
Po prvotnih načrtih naj bi na Klopnem vrhu tudi prespal, vendar bi v tem primeru za drugi dan ostalo "preveč" poti. Novi opciji za prenočitev sta bili zato Trije Kralji, kjer pa je dandanes na mestu nekdanjega Štuhečevega doma svinjsko drag Hotel Jakec, in pa Dom na Osankarici, kjer, čeprav ni planinska koča v okviru PZS, oskrbnika priznavata popust za člane, zato me je prenočišče prišlo borih 13 €. Ampak pogosto obstaja kak ampak, hehe: v ponedeljek so imeli zadnji delovni dan v letu in naj bi v soboto in nedeljo nudili le še pijačo. Ampak, sem si mislil, bo že nekako.
Od Koče na Klopnem vrhu sem se po makadamu vrnil 600 m do razcepa ter zavil desno v breg. V nekaj minutah sem bil na najvišji točki ceste v bližini Klopnega vrha, po 300 metrih spusta pa dosegel odcep Slovenske transverzale št. 1. Le-ta me sprva ni preveč navdušila, močvirni kolovoz je bil namreč neprehoden. Na srečo je po njegovi desni strani shojena stezica. Nadaljevanje je veliko lepše in lepše "kolesljivo" od pričakovanj. Še najslabši je prvi, precej kamniti spust, od močvirij, ki jih kažejo zemljevidi, pa sem srečal eno samo, v prvem dolu, zato je predstavljalo samo luštno poživitev. Prečkal sem ga peš, v zelo zvijugani črti. Sledijo lepo vozne vlake in kmalu sem bil na naslednji gozdni cesti. Po njej levo. Vožnja do Osankarice je bila uživaška, za kar je poskrbelo lepo cestišče, ki gre večinoma vodoravno ali se spušča, edina vmesna vzpona pa sta zelo položna. Večinoma sem vozil z velikim zobnikom. Tudi temperatura je bila še zelo prijetna, proti koncu se je začela malo pritoževati le moja rit.
Oskrbnico sem napadel zvito; naredil sem se nevednega in enostavno sem najavil, da sem prišel prenočiti, hehe. Čeprav je bila koča praktično že zaprta - na primer, pralni stroj je stal na hodniku, saj je bil za zjutraj naročen tovornjak za odvoz gospodinjskih strojev - sem dobil lepo dvoposteljno sobo. Edina kriza je bila s hrano; ostal jim je zgolj kos štrudla in "šank" palčke, ki sem jih pozobal med spremljanjem pripravljalne košarkarske tekme Srbija : Slovenija. Ker celo piva ni bilo več, sem pred TV-jem posrkal 4 dcl refoška. Kolo sem za čez noč zapeljal v hodnik.
2. dan
Zjutraj sem se, v izogib kolesarjenju v jutranjem hladu, najprej sprehodil do četrt ure oddaljenega taborišča Pohorskega bataljona. Luštno; čez potočke in močvirne zaplate so postavljeni mostički, tudi "taborišče" je kar zanimivo.
Ob 8h sem zakolesaril v kolesarskih hlačah in dresu, kar se je, presenetljivo, izkazalo za povsem zadostno; mraza sploh ni bilo. Makadam proti Trem Kraljem ne postreže z nobenim strmim klancem, tako da sem večinoma vozil kar z velikim zobnikom. Na najvišji točki se zavil na markirano vlako proti Črnemu jezeru, z namenom osvojiti bližnji Adamov vrh, na katerem je moj zemljevid kazal razgledni stolp. Iz česar pa ni bilo nič, saj poti na vrh ni, gobarka domačinka pa je povedala, da ne obstaja niti stolp. Torej sem se vrnil na cesto in se spustil do Treh Kraljev, kjer sem za šankom v Hotelu Jakec dobil nov žig. Mimogrede sem ruknil še kapučino, ki je zelo pasal.
Pred hotelom so ravno pripravljali ciljno prizorišče 10. kolesarskega vzpona na Tri Kralje, tako da sem bil eden prvih, ki ga je prečkal :). Po strmem, gladkem asfaltu je do odcepa za Slovensko Bistrico krasno letelo, od tam naprej pa sem bil spet na položnem makadamu. Prijetna temperatura me je spremljala vse do grabna potoka Bistrica, v katerem me je pričakal presneto mrzel zrak. Tam sem se priključil na cesto z zelo zgubanim asfaltom, po kateri je šlo navkreber dokaj hitro (prestava 2-3). Po kilometru ali dveh se je vrnil makadam, cesta pa se kmalu položi. Ker so me še naprej spremljale tablice Pohorske (kolesarske) transverzale, se z zemljevidi sploh nisem zamujal. V pravilnost smeri nisem niti malo dvomil. Tudi ko sem po 50-metrskem spustu dosegel cestno tablo Ruše, še vedno ne. Na strmem pobočju, kjer sem pod seboj poslušal šumenje vode, sem sicer pomislil na Šumik, da podobnost ni bila slučajna, pa sem dojel šele, ko sem na prvo od areških smučišč pripeljal severno od Žigartovega vrha. Moj načrt je bil namreč rahlo drugačen: do Ruške koče po južnih pobočjih hriba, hihi. No, na koncu se je izkazalo, da sem s tem zadel celo boljšo smer, c c c. Za nekaj redkih gorskokolesarskih užitkov je poskrbelo vršnih 90 m, ki so začuda v celoti vozni: do smučišča položen kolovoz, čez smučišče lepo vozna vlaka naravnost v klanec (z 1-2 povsem zlahka), nato nekaj vodoravne, široke vlake ter zaključni vzpon po ožji vlaki in stezi (1-2). Na vršni jasici stoji visok geodetski steber, na katerega se ne da splezati, zato razgledi ni. V skrinjici na drevesu je bila vpisna knjiga, žiga pa ne.
Spust nazaj je bil kratek, a sladek, še malo makadama in že sem sedel pod senčniki pred Ruško kočo. Z radlerjem in znamenito pohorsko omleto pred seboj. Slednjo sem si bil sicer predstavljal precej drugače kot cuker bombo, kakršna je. :))
Gremo naprej: šus po asfaltni cesti je prekinil kratek vzpon do zelo lepo prenovljenega Hotela Zarja. Žig Ruške PP imajo v recepciji v 1. nadstropju. Do križišča ostane nekaj malega spusta, potem pa do Mariborske koče še zadnji pravi vzpon ture (100 višincev); za razliko od leta 2001, ko sem bil v tem koncu kolesaril prvič, je dandanes v celoti asfaltiran. Ker je sonce medtem splezalo v zenit in je postalo konkretno vroče, sem se z veseljem plasiral pod senčnik na terasi in počasi spil nov kapučino.
Proti Bolfenku sem uporabil markirano prečnico, ki se s pristopne ceste odcepi 20 vm pod kočo. Makadamska cestica v gozdu preide v vlako, ta pa počasi v pešpot. Po asfaltu potem ni več daleč do RTV stolpa, kjer sem odtisnil zadnji žig Transverzale po oddajnikih TV Slovenija. Zanimiv je bil ogled zgornje postaje pohorske vzpenjače, kjer se je trlo izletnikov, in nenavadne cerkve sv. Bolfenka. Peščeni kolovoz mimo cerkve je tudi prava smer za spust proti zadnji točki Ruške PP, Koči na Pečkah. Sprva pelje po njem tudi Pohorska kolesarska transverzala. Moje predvidevanje, da bo šlo za brezskrben spust, ni bilo povsem na mestu, na dveh ali treh razcepih bi se namreč brez GPS-ja zlahka odločil napačno. Dvakrat je pravilna izbira celo navzgor! Pred Kočo na Pečkah sem dobil kelnarco v pogovoru z dvema od lovcev, ki so imeli v bližnjem gozdiču zabavo s streljanjem; parkrat je počilo k pr norcih. Žig je za šankom. Zadnja omembe vredna zadeva je izredno strma gozdna cesta pod kočo, tako da je treba hitrost nadzorovati zelo previdno, sprostil sem se lahko šele pod prvimi hišami. Položen asfaltni iztek do dravske doline in ravnina do Ruš sta zato še toliko bolj prijala.
nedelja, 23.8.2015: Stari tabor, 603 m
Namesto dvodnevnega kolesarjenja po Pohorju ...
Izhodišče: Povir. V vas zaviješ za avtobusnim postajališčem in se pelješ "naravnost" po glavni ulici. Po prečkanju štreke levo in poševno gor do roba vasi.
Po položnem makadamu se sprehodiš do smerokazov za Lažjo in Težjo pot na vrh. Izbral sem seveda težjo. 200 m naprej je na drevo privita tablica z edino markacijo v tem delu in ker je steza v poletno gosti travi nevidna, sem se znašel v brezpotnem labirintu. Po prvi slepi ulici sem se moral vrniti nazaj do zadnje markacije, pa tudi v drugo sem pravo smer zadel izključno zaradi bogatih izkušenj s takim svetom in GPS-ja kot moralne opore. Potek je takle: do prvega suhozida je smer jasna, zavoj desno je še logičen (napol shojena steza), tudi pred naslednjim suhozidom se nekako razume, da greš po travnati vlaki levo. Glavni haklc je že nekaj metrov naprej, kjer je treba prestopiti desno čez nizek suhozid. Edini namig mi je dala "shojena" skala. Čez ograjene travničke sem zatem sledil bolj kot ne namišljenim stečinam, pravilno smer pa mi je šele po sto metrih potrdila edina markacija. Oznake so se vrnile šele čez naslednjih 100 m, na cestici. Genialno markiranje, ni kaj ... *) Dobrih 200 metrov naprej sem odcep slabo opazne steze v desno ponovno opazil napol slučajno (puščica na skali v travi). Stezica popelje mimo manjšega spodmola in se kmalu priključi na nov, slabši kolovoz. Po njem desno. Šele naslednji odcep je bolj očiten. Vlaka, porasla z dolgo in gosto travo, se tam končno požene v breg. Še zadnje mesto, kjer je treba paziti, je, ko markacije zapustijo vlako. Nadaljnji potek steze v gosti travi je sicer treba ves čas spremljati, takih težav kot spodaj pa ni več. Tudi markacij je dovolj. Je pa verjetno res, da opisane stezosledske težave nastopajo samo poleti, ko je rastje najbujnejše. Drugače je ta pristop izredno simpatičen, z gosto travo poraščeni gozd namreč deluje rajsko. Pod vrhom je zanimivost drevje, ki postaja vse nižje, kar priča, da tam čez divja huda burja. Za češnjo na torti poskrbi nekajmetrska vršna pečina, čez katero so napeljane jeklenice in nekaj skob. Vrh ponuja neobičajen razgled od Čavna do Snežnika.
Spustil sem se po Lažji poti, ki zaštarta proti jugu, mimo "jaslic". Nekaj metrov naprej je kamnit križ, pri katerem je razpotje. Zavil sem desno in v nekaj minutah dosegel kolovoz, po katerem sem bil prvotno načrtoval kolesarsko turo (in je zelo lepo "kolesabilen"). V dolini sem obiskal še eno zanimivost, Hudičkov spodmol, od ceste oddaljen vsega 30 m.
Dan je zaključil ogled jame Vilenice.
Kljub ubogim 180 m višinske razlike, me je pristop po Težji poti navdušil.
*) Priporočilo za nemazohiste: smerokaz Težja pot ignorirati! Namesto tega nadaljevati po cesti. Manj kot 100 m naprej stoji tabla za Hudičkov spodmol, 150 m za njo pa je cestni razcep, kjer, če hočemo po Težji poti, zavijemo levo (po desni cesti se nadaljuje Lažja pot). Smo na tisti cesti, ki me je gor grede odrešila "ugankarskega" uvoda!
sreda - četrtek, 12.-13.8.2015: Pešnca - Aljažev dom v Vratih, 1015 m
Razdalja: 126,4 km
Seštevek vzponov: 1440 m
Psi, klopi: 0
Pot: Sp. Besnca - Zg. Besnca - Ovsiše - Kamna gorica - Lancovo - Ribno - Bled - Krnica - Radovna - Mojstrana - Aljažev dom - Jesenice - Lipce - Žirovnica - Lesce - Posavec - Otoče - Zg. Besnca - Sp. Besnca
|
Dolga leta v načrtu. S cestnimi gumami bi šlo zlahka v enem dnevu, z gorcem pa sem raje izbral uživaško dvodnevno varianto.
Na začetku sem, še poln moči in motivacije, ubral smer čez Dobrave. Iz Nove vasi je sledila klasična besnška bližnjica proti Ovsišam, po razdrapani cesti do opuščenega železniškega postajališča. Ob tirih je presenetila novost, optični kabel, prekrit z betonskimi pokrovi, kot ustvarjenimi za lahkotno vožnjo s kolesom. V Kamni gorici sem šel prvič skozi zelo zanimivo središče naselja in pri tem opazil prvi nizozemski avto, ki sem jih v nadaljevanju videval v čisto vsaki vukojebini ... Asfalta sem se začasno znebil na prašnem obsavskem makadamu od Lancovega do Ribna. Skozi Selo do Mlina se je koncentracija turistov vse bolj večala (Čehi, Italijani, Nizozemci, Belgijci), Blejsko jezero pa je bilo dobesedno oblegano. Groza. Kolesarjenje po obrežni sprehajalni poti do Zake je bilo vseeno povsem neproblematično. Še 50-metrski vzpon, pa sem pred bifejem na železniškem štacjonu sedel ob prvem radlerju. Ob pol poldne je tudi senca že močno prijala, kajti sonce je začelo sekati. Zraven sem, po več letih, prelistal Slovenske novice. Ovbe, ovbe ...
Dobrih 100 m vzpona do Krnice sem odpedaliral po stranskih cestah, skozi Poljšico. Prvič v tem kotičku. Po spustu v Radovno je bil zadnji čas za mazanje z zaščitno kremo. Kolesarjenje skozi dolino je lahko, brez klancev, edina nadloga je zelo prašen makadam, zaradi česar sem ob srečanjih z avtomobili kar mižal. Zmagalo je srečanje z gozdarskim vlačilcem ... Pri spomeniku v obliki dlani je odcep kolovoza, označen kot kolesarska pot. Popelje do jezera Kreda, kjer seveda ni manjkalo kopalcev, nadaljevanje čez travnike do kmetije Klemen pa nudi idilično vožnjo z lepim razgledom. Cesta od Klemena naprej ni več tako prašna, pri odcepu k Psnaku pa se itak spet začne asfalt. Ker je za odtenek manj strma, sem za vzpon na Kosmačev preval izbral cesto mimo Pocarja.
Po dolgem, osvežilnem "nažigu" sem v vznožju klanca zavil levo in se mimo teniških igrišč spustil do kolovoza ob Triglavski Bistrici. Namesto ceste sem namreč raje izbral markirano stezo (Slovenska pl. pot št. 1) po desnem bregu potoka. Široka in vodoravna pot je lepo vozna, sprva so me malo živcirale le korenine. Čez 1,2 km, za mostom pri jezu, postane slabo shojena, zato sem po nasvetu dveh domačinov obrnil in pri jezu prestopil na cesto. Do naslednjega mostu je samo 300 m, kolovoz po desnem bregu pa je od tam naprej ponovno lepo vozen. Na cesto sem se dokončno vrnil čez 1,7 km, s pomočjo peš brvi. Do Koče pri Peričniku ostane slabih 500 m. Ker sem imel vročine že čez glavo, postanek z radlerjem seveda ni bil vprašljiv niti za trenutek.
Dobro spočit sem, s prestavo 1-2, 25-odstotni klanec Kreda premagal suvereno. Preostala vožnja skozi Vrata je bolj ali manj ravna, zato sem večinoma pedaliral s ta velikim zobnikom. Izjema je klanec za Turkovim rovtom, na katerem sem potočil še zadnje kaplje znoja.
K Aljaževemu domu sem prišel zgodaj, ob pol 4h popoldne. Vendar sem bil na to pripravljen, čas do večera sem si, med drugim, krajšal s knjigo, ki sem jo pritovoril s seboj (Magda Reja - Ime tvoje zvezde je Bilhadi). Kolo so mi čez noč spravili v zaklenjeno drvarnico za recepcijo.
Zajtrk: palačinke. Ob 7:50 je bilo dno doline še v senci, zato sem začel toplo oblečen. Prvi sloj sem odstranil že kmalu po odcepu za Galerije. Odločitev za kolesarjenje mimo lop se je izkazala za vrhunsko, saj je pot vseskozi tekoče vozna. Razen začetnega spusta po vlaki, ki je precej posut s kamni, je podlaga skoraj idealna. V območju lop, vlaka se tam zoži v široko pešpot, je pobočje mestoma odsekano, zato je sedež pametno spustiti, kakšne res nevarne točke pa ni.
Naslednja novost je bil novi odsek kolesarske steze Mojstrana - Jesenice. Urejena je 1A, edina neumnost sta dva nebodigatreba klanca. Sicer pa sem bil prav hitro na Jesenicah. Steze je konec malo pred dvorano Podmežakla, nadaljuješ po ulicah - samo naravnost, po desnem bregu Save. Prometna je bila edino cesta, ki pelje k priključku na AC, po kateri pa sem se vzpenjal samo do vhoda v Lipce. Mimo Blejske Dobrave sem se spustil na jez HE Moste; tudi tu sem bil prvič. Impresivno. (Mimogrede, nekaj dni pozneje: norec na kolesu.) V nadaljevanju sem pujsal skozi Žirovnico do Doslovč, kjer sem zavil na poljski makadam proti Studenčicam. Sledile so Hraše, Lesce in Radolca, na izhodu iz katere sem se malo lovil. Spoznavanje vaških ulic v vzhodnem delu mesta je bilo še ok, več dela sem imel z določanjem ceste proti Mošnjam. Pravi je makadam, ki teče vzporedno z AC (slediš oznakam za gozdno učno pot)! V križišču pred Mošnjami bi bilo najlažje narediti ovinek levo skozi vas, ampak ne, izbral sem strmo cesto, ki se pod avtocestnim viaduktom spusti v sotesko Dobruše in potem na drugi strani podobno strmo grizel nazaj gor. S tem so bila presenečenja končno izčrpana, z Dobrega polja je sledil znani strmi šus do Peračice in že sem na Posavcu sedel na pijači z občinarko Evo, ki sem jo snel z gradbišča v Kropi. Glede na to, da je bila šele sredina dneva, do doma pa mi je preostal le še finiš, me enourni ženski monolog ni niti malo prizadel. :-))
nedelja, 9.8.2015: Kamni grič, 1017 m
Razdalja: 40,5 km
Seštevek vzponov: 740 m
Psi, klopi: 0
Pot: Nova vas - Studenec - Ravne - Janeži - Kamni grič - Hrib-Loški potok - Retje - Topol - Fara - Nova vas
|
Masaker na Ojstrici in temperature nazaj čez 30°C => lahko kolesarjenje k neznani planinski koči + ogled gradu Snežnik.
Letos sem, poleg pokopališč, pogruntal še eno odlično mesto, kje na izhodišču ture pustiti avto - parkirišča osnovnih šol, ki so poleti zanesljivo prazna, poleg tega pa visoke šolske stavbe ponujajo najboljšo senco.
Glavni cesti proti Sodražici sem sledil do odcepa za Studenec, skozi katerega pelje tako lepa in široka cesta, da mi na križišču na prevalu med Topolom in Ravnami sploh ni prišlo na misel, da smer naravnost morda ni pravilna. In tako sem odsopihal čez najstrmejši klanec dneva, haha. Da nekaj ni v redu, sem posumil šele, ko sem se začel spuščati nad široko dolino, z vse več pašniki. Ampak ni panike. Nazaj do križišča in desno dol na veliko ravnico vasi Ravne. Za njo se cesta zložno vije prek strmejših pobočij, v prijetni gozdni senci. Po spustu do vasičke Kračali se začne malo bolj razgibana vožnja mimo večjih vasi Petrinci, Janeži in Kržeti. Tudi glavna cesta Sodražica - Hrib-Loški potok je zložna, zato se je vožnja v gorsko-kolesarskem duhu začela šele na gozdni cesti, ki obkroža Kamni grič. Tudi na njej pa je samo en konkreten klanec (blizu V5). Na obronku, kjer planinski smerokaz usmerja pešce desno na vrh, se makadam prevali navzdol in do odcepa za Travno goro izgubi 30 vm. Od zadnjih 80 višinskih metrov na Kamni grič je strm samo vršni kolovoz (V5), ki ima poleg tega tudi slabo podlago, zato sem moral nekaj najstrmejših metrov odpešačiti. Vršni razgled, ki v čistem ozračju sega vse do Triglava, sem si lahko le zamislil, saj je bil zrak za kaj več premalo prosojen. Koča, par metrov niže, je bila odprta in tudi v povsem normalnem stanju, ne nedokončana, kot piše povsod na spletu. Obiskovalcev je bilo presenetljivo dosti.
Spustil sem se po južni, direktnejši pristopni cesti, ki je precej bolj strma od severne. Po glavni cesti sem bil hitro v naselju Hrib, v katerem me je spet presenetila sodobna cestna infrastruktura in lepo središče. Skozi Retje in naprej po dnu doline sem se začel vračati proti izhodišču. Ostrnic s senom, ki so včasih krasile dolino, žal ni več. Peščen kolovoz me je čisto lepo, brez hudih klancev popeljal do priključka na glavno cesto - ki mi je bila že znana, saj do točke, kjer sem bil niti dve uri prej obračal, ni bilo niti kilometer. Enako kot prej, sem ta klanec brez težav odpeljal z velikim zobnikom. Na križišču sem tokrat zavil levo in švignil v vas Topol. Preostanek poti čez bolj ali manj ravno bloško planoto se je odvil hitro, k čemur je pripomogel tudi veter v hrbet. Avto sem dobil povsem v senci, mljask.
Grad Snežnik - v tretjem poskusu mi je končno uspelo zadeti ure ogleda in po dveh letih končati Notranjsko planinsko pot. Gradič je eden redkih slovenskih, ki je preživel komunistični ISIS, popolno opremljen zato tako dobro pričara duh starih časov, da se mi je že dozdevalo, da bom v kakšnem prostoru ugledal gospoda Darcyja.
sreda - četrtek, 5.-6.8.2015: Mala Ojstrica, 2017 m - Ojstrica, 2350 m
Pristop na Korošico iz še neznane Lučke Bele ter vzpon po vzhodnem grebenu, z osvojitvijo manjkajočega dvatisočaka, Male Ojstrice.
Načrt, kako se izogniti vročini, je bil odličen: v večerni senci do Kocbekovega doma in v jutranjem hladu na vrh. Napaka je prišla iz nepričakovane smeri, prehrane. Začelo se je s štamprlom šnopca na Ermanovcu, ki mi je, preznojenemu in na prazen želodec, dobesedno splaknil prebavila. Da sem se za silo sestavil, sem takrat rabil cele tri dni. Tudi to, da sem se v hribe odpravil dan po kolesarski turi, na kateri sem malce dehidriral, ni bilo ravno v pomoč. Vrhunec je bilo kosilo, mišljeno kot zaloga energije za turo, ki sem si ga, na poti proti izhodišču, privoščil sredi popoldanske soparne vročine. "Junk" pohani sir s pomfrijem, tatarsko omako in pacasto solato ni obetal nič dobrega že ko sem ga jedel, še manj po tem, ko sem ga poplaknil s "plastičnim" pomarančnim sokom, ki so mi ga podtaknili. Če bi imel kaj pameti in poslušal želodec, bi turo tedaj prestavil. Ih.
Dolina Lučke Bele je bila ob mojem prihodu dejansko povsem v senci, temperatura zraka idealna. Žal je bilo moje počutje že po 200 višincih tako bedno, da se tega nisem mogel prav veseliti. Više se je samo še slabšalo, hodil sem kot mesečnik. Motiviral sem se za vsakih 50 ali še manj višincev. Do prevalčka nad Starimi stalami sem rabil neverjetno uro in tričetrt, za preostalih 300 vm do Pragu, ki so na srečo mnogo položnejši, in spustek do koče pa še dobre tričetrt ure. Koliko energije sem pri tem počrpal, se je videlo na zložnem spustu, med katerim sem noge prestavljal napol avtomatsko. Bil sem tako hin, da jesti nisem mogel, pa tudi govoril sem komaj, c c c. Spil sem čaj, se posilil s pollitrskim frucem in ploščico, potem sem, ob četrt čez devet, kot truplo omahnil v posteljo. Koma strica Toma, kot bi rekel Nace G.
Zjutraj sem vstal kot prvi v koči (komentar je odveč). Bil sem toliko boljši, da sem sklenil vsaj poskusiti proti vrhu. Do hrane mi še vedno ni bilo, omamnemu skretu na štrbunk sem prispeval manjšo drisko, sem pa vsaj normalno spil en čaj.
Planina Korošica je bila ob štartu še globoko v senci, sonce me je obsijalo šele na vzhodnem grebenu Ojstrice. Hodil sem seveda "upokojensko". Mala Ojstrica, katere lego je že na daleč izdajalo bleščanje "aljaževega stolpička", je prvi skalni izrastek v grebenu! Glede na to, kako malo izstopa, je špička presenetljivo ozka. Wuf-wuf, že moj drugi novi dvatisočak letos.
Vršno pečevje, ki od daleč izgleda razmeroma zahtevno, se od blizu izkaže za zelo razčlenjeno in ne posebno strmo, zato markacije vijugajo skozenj skoraj brez tehničnih težav. Le na enem mestu je v pomoč deseterica klinov, pa še tisto ni nič strašnega. Še kratek, vendar zanimiv vršni greben in že je tu vrh. Prav lep pristop, veliko lepši od klasičnega direktnega.
Kljub hoji kot v upočasnjenem posnetku, sem bil na vrhu prvi ta dan. Jutranje ozračje je bilo popolnoma brez oblakov, vendar pa še vedno ne toliko suho, da bi se videlo dlje od Grintovcev. Spil sem preostanek isostarja in se posilil s prvo hrano dneva, Fructalovo ploščico s slivami.
Spust mi je šel dobro od nog in do koče sem prišel v boljšem stanju kot sem bil pričakoval zjutraj. Še bolje sem se počutil, ko sem v hladu koče spustil po grlu radler. Proti dolini sem nadaljeval že čez pol ure. Do Starih stal sem prišel mimogrede in zdelo se mi je, da bom s spustom opravil še kar suvereno. No, pobočje nad Lučko Belo je tako strmo, da so moje noge začele postajati vse bolj gumijaste (kolesarske mišice, pa to) in na koncu se mi je vleklo kot čreva.
Spet ena nepozabnih tur ... :))
torek, 4.8.2015: Uskovnica - Koprivnik, Vodnikov razglednik
Razdalja: 44,4 km
Seštevek vzponov: 930 m
Psi: nenapadalni baterijci
Klopi: 0
Pot: Brod - Studor - Uskovnica - pl. Praprotnica - mimo planin Zajamniki, Konjska dolina, Jelje - Sp. Goreljek - Kopitnik - Vodnikov razglednik - Jereka - Brod
|
Kolesarski naskok na Uskovnico se je vpisal med moje načrte po nedokončani turici Studor - Uskovnica 2014.
Bohinjska kolesarska steza je čudovita. Nisem pa vedel, da je potegnjena tudi v Zgornjo dolino; super! Gozdna cesta na Uskovnico je razmeroma lahka - prvo polovico vzpona sem vozil s prestavo 2-3, drugo z 1-4. Škoda, da sem štartal šele ob 10h. Če bi bil dve uri zgodnejši, bi imel še prijetnejšo temperaturo, razgleda na najvišje vrhove pa mi ne bi zastrli oblaki. Dobiček od teh oblakov se je pokazal le med vožnjo mimo Konjske doline. Sicer pa se nad temperaturo nisem pritoževal, nad 1000 metri je bil zrak vse kaj drugega kot v dolini.
V vasi Kopitnik sem imel srečo, rojstno hišo Luke Korošca, enega od prvopristopnikov na Terglou, sem uganil zelo hitro (žig Bohinjske PP!). Sledil je še kratek odcep do Vodnikovega razglednika (cestica "seveda" ni označena; le zakaj bi bila, ane ...), na katerem pa sem praktično samo obrnil, saj je sonce noro žgalo.
sobota, 1.8.2015: Male špice - Travnik, 2200 m
Venček "manjkajočih" dvatisočakov nad Magrtskim sedlom. Načrt: Male špice - Travnik - Rateški Mali Mangrt - Rdeča skala - Mali vrh.
Ko sva se po travnati stezički povzpela na greben Malih špic, sem takoj vedel, da "ta noč ne bo moj dan". Prisilni večletni trud, otresti se zasvojenosti z visokimi gorami, je dal boljše rezultate od pričakovanih. Že do prve špice (skrajno desne, gledano s sedla), sem šel kot po jajcih, za drugo pa sem še malo bolj cvikal (čeprav se izkaže, da je pristop po udobnih travnatih stopnicah povsem lahek). Na njenem vrhu sem obtičal in Matjaža, ki je obredel še naslednji dve špici, pospremil le z očmi. Do tretje gre brez posebnih tehničnih težav po zračnem grebenu, za četrto, najvišjo, pa se je treba vrniti nazaj, se za 15 m spustiti z grebena na (zračne) trave, prečiti pod pečinami in se na vrh povzpeti po strmem travnatem jeziku, ki se dviga točno proti najvišji točki. V tem času sem se dvakrat sprehodil do prve špice in nazaj, s čimer se je moja navajenost na globino precej izboljšala, tako da je le še malo manjkalo, pa bi soimenjaku sledil do vrha. Po Zadnjem Prisanku je bil to drugi tak primer, zato ni več dvoma: pred naslednjo podobno zahtevno turo bom moral potrenirati.
Sledil je naskok na drugi dvatisočak dneva, Travnik, s katerim nisem imel težav, saj nanj pripelje steza, hehe. Vršna točka je sicer kar ozka. Po grebenčku sva se spustila še malo naprej, v upanju, da se bo prikazal kak neposran meter, a nisva imela uspeha. Med malico sem se začudeno razgledoval po okolici, šokiran nad spoznanjem, kako dolgo že nisem bil v teh višinah.
Naslednjega na jedilniku, RMM, sva si samo pobliže ogledala, kajti pod vstopnim pragom sva družno ugotovila, da bo treba obisk ponoviti. Z vrvjo za abzajl, namreč. Mimogrede, na pogled se mi ta prag zdi težji od II. Prej trojka.
Začela sva že razmišljati, da bi, kljub obupni množici, skočila vsaj na ta glavni Mangrt, potem pa na razgledišču nad Vio Italiano slučajno srečala Bredo in Vido, ki sta prilezli iz ferate. Povsem v slogu dneva (podobno se je razpletalo tudi njima) smo se po enournem nakladanju skupaj odkotalili do koče in naročili kosilo. Po pirčku nama Mali vrh in Rdeča skala sploh nista več prišla na misel, c c c. Kakšna tura ... :-)))
sreda, 29.7.2015: Pregarje - Artviže
Razdalja: 38,3 km
Seštevek vzponov: 580 m
Psi: 2 kilerja, na srečo v kletkah, 1 slinavec, dva baterijca
Klopi: 0
Pot: Materija - Obrov - Pregarje - Tatre - Artviže - Materija
|
Vremenarji so napovedali lepo vreme le za dopoldne na Primorskem, od Razdrtega naprej. In tako je tudi bilo. Turico sta mi pomagali začrtati dve točki Primorske PP.
Iz Materije sem začel po glavni cesti. Prvega odcepa na vzporedni poljski kolovoz nisem opazil, zato sem nanj odvil šele po dveh kilometrih. Navdušujoča vožnja skozi krasno pokrajino je poskrbela, da sem na promet hitro pozabil. Žal se je na polovici pojavila tablica s svarilom pred pastirskim psom. Brrr. Na srečo se ni zares pojavil. Pri Gradišču sem za 5 minut zapeljal nazaj na cesto, potem sem bil že pri prvem odcepu v Obrov. Nad vasjo sem se "slekel" za švicanje, kar pa je bilo skoraj nepotrebno, saj pravega vzpona sploh ni. Čeprav na zemljevidu Brkini ustvarjajo videz grebena, se v živo komaj kaj dvigajo nad okolico. Za Obrovom je šlo najprej celo malo dol, potem pa "celih" 25 m gor na obronek z vasjo Javorje. Sledil je največji vzpon dneva, ki ga je bilo za mamutskih 115 vm, pa še tega sem pol zvozil z največjim zobnikom :). Od vasi Huje do Pregarij, kjer me je čakal prvi žig, ostane 20 m spusta.
Grebensko prečenje Brkinov se je začelo z najstrmejšim vzponom dneva (60 vm). Pred naslednjo vasjo me je presenetil velik, urejen kal, eden od več podobnih, ki sem jih srečal na vršnem grebenu. Vožnja po njem je lahka, čeprav ravnine skorajda ni; svet ves čas valovi. Za kakšne dvige in spuste gre, govori podatek, da je najnižja točka grebena, pod Tatrami, na višini 700 m. Najvišja točka Brkinov, 817 m, je povsem na zahodni strani, na vzpetinici nad vasjo Artviže, kjer stoji cerkvica sv. Socerba. Vrh je presenetljivo razgleden. Seveda, ker je tokrat pol obzorja zastirala oblačna pokrovka nad celino, je bila na severni strani vidna edino sosednja Vremščica. Zvezdi dneva sta bila itak Slavnik in Ostrič.
Po štemplanju pri partizanskem spomeniku v vasi (skrinjica z žigom na električnem stebru) sem nataknil spustaška očala. V dolino je po prazni cestici vrhunsko letelo.
Megalitska Slovenija: Pomen krajevnega imena Materíja
sobota, 25.7.2015: Škofje, 974 m - Ermanovec
Razdalja: 37,1 km
Seštevek vzponov: 870 m
Psi, klopi: 0
Pot: Gorena vas - Hotavle - Kopačnica - Podpleče - Škofje - kmetija Jeram - Kladje - Koča na Ermanovcu - Trebija - Gorena vas
|
Sredi dneva naj bi - po dolgem, vročem poletju - dež končno poskrbel za ohladitev.
V Goreni vasi sem se prvič zapeljal po novi obvoznici, v Hotavlah pa zavil v Kopačnico, ki ji grozi ena od različic nove povezave do Cerknega. Ampak Palanci so proti uničenju skoraj nedotaknjene doline, ki premore celo toplice. Tam, kjer naj bi se začel predor, makadamska cesta zavije v ozko sotesko Podplečice, ki se čez čas razširi v "dolino miru" Podpleče, kjer se ponovno pojavi asfalt. Na prelazu Vrhulce je bilo lahkega vzpona konec. Zavil sem desno, na peščen kolovoz, ki me je popeljal v vznožje markantnega travnatega pobočja Škofja. Kolovoz obkroži ves vrh, tako da nazadnje pripelje na JZ vršni greben. Za gorskega kolesarja vsekakor priporočljiva smer. Jaz ob prvem obisku žal nisem imel dovolj potrplenja, zato sem kolovoz zapustil že pred zadnjim senikom na severovzhodni strani. Po travniku sem kolo 50 vm porival (v bolj zagrizenem razpoloženju bi ga lahko tudi odpeljal) zadnjih nekaj metrov do vršne točke, ki jo označuje betonski stebriček, pa sem odpešačil brez njega.
Spust po razglednem JZ grebenu je bil vrhunec dneva, veliko pa ni zaostajala niti strma senožet. Po pokošeni travi je šlo izredno lepo. Na Vrhulcah sem asfaltno cesto samo prečkal in sledil gozdnemu kolovozu (Slo. planinska pot št. 1) do naslednjega sedla, s katerega sem se spustil do bližnje kmetije Jeram. Žig Idrijsko-cerklanske PP je na oknu gospodarskega poslopja.
Da tura ne bi bila prekratka, sem jo zaokrožil čez Ermanovec. Najprej spust do ceste iz Cerknega ter po njej na Kladje, kjer pipa z vodo še vedno "deluje". Čeprav je sredi vzpona proti Koči na Ermanovcu za menoj že prvič zagrmelo, je vreme zdržalo do konca ture. Ko sem dosegel kočo, je bil pred menoj itak samo še bliskovit spust skozi Staro Oselico v Trebijo. Uscalo se je minuto po vrnitvi k avtu :).
Škofje se je izkazalo za neodkrit biser Loško - cerklanskega hribovja.
Arhiv: 5. etapa LPP: Bevkov vrh - Ermanovec - Slajka, 2.7.2006
sobota, 18.7.2015: Menina, Vivodnik, 1508 m
Razdalja: 36 km
Seštevek vzponov: 1060 m
Psi, klopi: 0
Pot: Šmartno v Tuhinju - Zgornji Okrog - Menina planina - planina Travnik - Zgornji Tuhinj - Šmartno
|
Vročina se je vrnila (do 37°C), zato mi ni preostalo drugo kot krajša jutranja tura.
Četrt ure uvoda po blago vzpenjajoči se dolini me je ravno prav ogrelo. Do Češnjice je položno, pred Okrogom pa strmo, zato mi je v sopari, kljub jutranjim 19°C, takoj priteklo. Od vasi naprej je vse do Doma na Menini na sporedu dober makadam, speljan lepo, brez strmih klancev (prestava 1-3, nekaj malega tudi 1-4). Položni odseki so šele na vršni planoti, ki me je presenetila z razsežnostjo. Prvi dve planini (ostrih meja med njimi sicer ni) sta gorenjski, Menina štajerska.
Čeprav se je nad višino 1000 m zrak osušil, je bila švic majica, ko sem jo pred kočo slekel, dobesedno namočena. Za šankom je sledil šok dneva: ko sem omenil ta kratkega, je oskrbnik po krajšem mencanju izustil, da žganih pijač pred 10. uro ne sme točiti. Hahahahaha ...
Do Vivodnika sem se sprehodil peš (gor 17, dol 10 minut). Za prvo vzpetino se pot razcepi v krožno. Zavil sem na desno stezo, ki po pašniku obkroži vršno vzpetino in se na vrh povzpne z zadnje strani. Razgled omogoča nizek stolp, žal pa zaradi soparnega zraka nisem videl skoraj ničesar. Vrnil sem se po direktni stezi.
Markirana pot proti Črnivcu se začne s spustom v dolec. Skozi prvi gozdni pas popelje kamnita in blatna, od živine potacana gozdna vlaka. Prvi metri porivanja. Pred naslednjim pašnikom me je pričakala prva ograja - beri: dviganje kolesa, ki se jih je v nadaljevanju nabralo rekordno število - okoli dvajset! Čez travnato planjavo steza ni povsem nedvoumna, tudi mest za markacije je zelo malo, zato je v pomoč par kolov, potaknjenih v kupe kamenja. V tem delu se mi je predstava, da je pred mano zgolj še spust, počasi razblinila ;). Višina ob Kurjem vrhu je namreč enaka tisti pri koči, vmes pa svet valovi. Sicer pa teren ponuja pravo gorsko kolesarjenje, kakršnega že dlje časa nisem okusil, zato sem v glavnem samo užival. Ker sem iz zračnic izpustil nekaj zraka, da je vožnja postala mehkejša, sem najbolj fakirske odseke raje pešačil. Nisem si pač želel doživeti kakega neprijetnega presenečenja, saj je bila dolina še daleč. Strm spust za Kurjim vrhom (50 vm) sem skoraj v celoti odpešačil, spodaj pa markacije zapustil in prestopil na bližnjo gozdno cesto. Hitra, osvežujoča vožnja se je nadvse prilegla. Cestni odsek je celo daljši kot sem pričakoval, vendar enako velja tudi za preostanek steze do planine Travnik. Prvi del, po gozdu, sem precej odpešačil, pri čemer nista manjkali niti krajša gošča ali dve. Ko sem končno zapeljal na pašnik, se hitrost ni pretirano povečala, saj je v travi preveč skalc. Spodobno vozna je šele druga polovica travnikov, kjer se izoblikuje kolovoz, vendar pa prekinitev ne zmanjka, saj je koncentracija pašniških ograj tu največja. Z ovinka s križem in skalcami nenavadnih oblik se odpre pogled na osrednji del planine (lepo), pri čemer me je motilo le nekaj - ni bilo videti kake pametne poti v smeri sedla nad Tuhinjem. Zapeljal sem se čez dvorišče planšarije in porinil nekaj metrov navzgor, do "pručke" za prestop ograje. Ograje so tu višje, tako da kolesa nisem mogel enostavno prestavljati čeznje, temveč je bilo treba pručke prestopati s kolesom na rami. Za sladico pa sem dobil še bližnjo vožnjo mimo gruče krav in juncev. Pedaliranje je bilo sicer povsem lahkotno, kajti izkaže se, da gre od planšarske koče do sedla praktično po ravnem.
Juhuhu, naporno prečenje je za menoj! V dolino se spusti lepša cestica kot je kazalo na letalskih posnetkih. Med drevjem je treba preplezati še zadnja, tukaj kovinska vrata, potem do konca ni več nobene ovire. Samo šus.
Lepa tura srednje težavnosti, ki jo je dodatek po markirani poti naredil še dvakrat bolj uživaško.
Splet:
Strme kolesnice: Menina planina
MTB ture (Jirži): Menina planina
sobota, 11.7.2015: Po poteh kozjanskih borcev
Razdalja: 71,2 km
Seštevek vzponov: 1260 m
Psi: 1 stekel
Klopi: 0
Pot: Brežice - Artiče - Sromlje - Pečice - grad Podsreda - Osredek - Pišece - sv. Vid - Bizeljsko - Župelevec - Mali vrh - Brežice
|
Po Posavskem hribovju je posejanih toliko transferzal (oz., v novoreku, obhodnic), da sem Zasavsko planinsko pot, našo drugo najstarejšo, odkljukaval kar s podelovanjem krajših poti; od Lublanske, Moravške, Badjurove, NOB Hrastnik, Rečiške, RTV, Savinjske do Sevniške. Za zadnja dva žiga se ponuja Pot kozjanskih borcev, ki sicer sploh ne pelje na noben vrh - obiskuje zgolj partizansko-revolucionarna obeležja - vendar pa je ravno prave dolžine za pošteno kolesarsko turo. Glede na to, da so mi bili tisti kraji tudi skoraj povsem neznani, je bila odločitev jasna.
Iz Brežic lahkotno po ravnem, navkreber je bilo treba pritisniti šele na vhodu v Artiče. V centru vasi takoj prvi spomenik. Nejasnosti glede mesta prvega žiga so bile razrešene nepričakovano enostavno, saj planinski smerokazi usmerjajo tudi k žigom Kozjanskih borcev. Prvega po novem dobimo na obnovljeni Banovi domačiji.
Naprej. Spust do Glogovega broda, levo v dolino Sromljice ter v gozdni senci strmo na Prvi Javrovec, kjer me je pri eni od zidanic hinavsko napadel nemški ovčar. Sledila je idilična vožnja med gorcami (vinogradi) do drugega žiga, na Silovcu na desni. Našel sem ga precej po sreči, slika, ki sem si jo bil ustvaril po preučevanju spletnih virov, je bila namreč napačna. Na srečo sem v živo v pravem trenutku začel slediti markacijam, haha.
Vožnja skozi Sromlje proti zahodu je bolj valovita kot sem pričakoval; namesto lenuharskega prečenja in spusta se vmes nabere 90 m vzponov, hihi. V dolini potoka Močnika takih presenečenj ni, ponudi lahkotno vožnjo v gozdni senci. Ko se ozka dolina odpre, prijeten vzpon pripelje do vasi Pečice, kjer pa nisem opazil nikakršnega planinskega zavetišča, kot lahko beremo vsepovsod. Omarica z žigom stoji na tleh pred gospodarskim poslopjem. Se razume, da vas premore partizanski spomenik.
Cesta nad vasjo je zelo strma. Do samotne domačije je asfaltna, naprej do ceste Podsreda - Podsreški grad pa sem prvič ta dan kolesaril po makadamu. Na srečo je skoraj ves čas senca. Za ogled zelo lepo obnovljenega gradu pobirajo 4 € vstopnine. Priložijo diktafon s posnetim vodenjem. Krasno galerijo slik Franceta Slane, steklarsko zbirko, zanimivo zgodovino sadjarstva, viteške oklepe (izstopa "ženski"), predstavitev Kozjanskega parka, risbe slovenskih gradov, itd., sem si ogledal med trobentanjem nadobudnih muzkontarjev na poletni šoli.
Druga polovica ture se je začela s strmim vzponom na preval nad Osredkom in spustom po lepi asfaltni cesti skozi spodnji zaselek vasi do obnovljenega Preskarjevega mlina v dolini Rakonce (četrti žig). Sledi nov vzpon, po dolini navzgor. Prva polovica je strma, druga pa precej bolj prijetna. Na križišču na prevalu sem najprej zavil levo, do zgornjega zaselka vasi Osredek, kjer v prvi hiši hranijo peti žig. Pod hišo se odcepi pot na Veliki vrh, najvišjo točko predela, znamenitem po spomeniku slovenskemu tolarju. Zaradi vročine sem se kratkemu, 70-metrskemu pešačenju odpovedal in se raje zapodil v osvežujoč, zelo strm spust do Pavlove vasi na južnem pobočju hribovja. Od tam me je levi odcep pripeljal h gradu Pišéce, katerega obnova je na zunaj videti končana, vendar zaenkrat še ni odprt. Šesti žig se dobi spodaj v vasi, v baru Pr mlin, nekaj metrov naprej od cerkve. Radler. Zanimivost: cene so tudi v kunah.
Najkrajše povezave do zadnje višinske točke dneva, sv. Vid na Bo(r)štu, v prepletu cestic med gorcami nisem uspel uganiti. Nepoznavalcu se je še najbolje držati glavne ceste in se iz Srednjega Podgorja spustiti v dolino potoka Dramlja - kar je meni uspelo po bonus vzponu do sosednjega Zgornjega Podgorja, hehe. Iz doline je potem vzpon do cerkvice orientacijsko že precej jasnejši. Z obronka se odpre pogled na središče Bizeljskega, vsenaokoli pa so same gorce. Zelo lepo. Pod vrhom čaka komaj drugi neasfaltni posladek dneva, kratka strmina med vinogradi. Omarica z žigom je na steni lesene garaže, nasproti hiše pod cerkvijo.
V senci pri cerkvi malica in preoblačenje v suha oblačila. Pa čelada in spustaška očala, do Bizeljskega namreč samo leti. Za zadnji žig, za katerega me je bilo še najmanj skrbelo, saj ga imajo v znani gostilni Šekoranja, sem se žal obrisal pod nosom, kajti gostilna je bila zaprta. Upam, da samo zaradi dopusta.
Pih. Torej gremo v zaključni 18-kilometrski kronometer brez radlerskega dopinga! Blago valovita vožnja po dobrih cestah bi bila s cestnim kolesom samo formalnost, z gorskimi kramparicami pa je treba malo bolj delati ...
Za turo je primernejše cestno kolo! Velik plus je redek promet.
nedelja, 5.7.2015: Mokrc, 1059 m
Mokrc / Mokerc / Mokrec. Krajša jutranja tura za vroče in soparno vreme. Od doma ob pol 6h. (40,9 km / 770 m)
Izhodišče: Škoflca, parkirišče pred OŠ. V jutranjih 18°C je med hitro vožnjo čez ravno barje prijetno "mrazilo". Nad Igom sem v dresu in čeladi zdržal še do odcepa gozdne ceste (malo za nasprotnim odcepom k Dobravicam), tam pa sem se takoj preoblekel v švic majico in zavezal švic rutko. Prvi kilometri makadama so žal razmeroma slabe kakovosti, tako da hitre vožnje ravno ne omogočajo. Hudih strmin sicer ni, noben klanec tudi ni dolg. Po priključku na "glavno" gozdno cesto, ki pripelje od Škrilja, se podlaga zelo izboljša in vožnja naprej je lažja. 150 m više se na travnikih odpre prvi razgled (Krim). Ob ponovnem potopu v gozd sem zavil na levo cesto, tako da sem hrib Srnjak obšel po vzhodni strani. Po združitvi z "zahodno varianto" je še nekaj malega položne vožnje do odcepa za vrh Mokrca. Vršnih 110 m je bilo rahlo manj senčnih kot dotlej, predvsem vršni del je bil videti kot kakšna oskubljena kura, vendar pa je bila temperatura še naprej idealna. S sedla med vršnima vzpetinama, na katerem se gozdna cesta konča, pelje do južnega vrha še naprej lepo vozna vlaka, ob kateri sem celo opazil zbledelo kvazi markacijo (na nekaterih zemljevidih je kot vrh sicer označen severni, skalni vršič). Vršna točka je splanirana v terasico, na ovinku pred njo pa stoji tabla 'Spominska pot Jožeta Voznyja' (?).
Razgleda na vrhu ni, zato pa ni manjkalo mušic, čeprav niso bile vsiljive. Ker utrujen nisem bil, ne lačen, ne žejen, sem takoj obrnil. Bilo je dovolj toplo, da sem se do logarnice (skrinjica Poti kurirjev in vezistov) spustil kar v mokri majici.
Od logarnice sem se vrnil 300 m nazaj do križišča na veliki jasi in tam zavil levo, v glavni spust. Sredi dolge stranice proti prvi serpentini se ponudi lep pogled na sosednji Kurešček. Do ceste Ig - Kurešček gre povsem enostavno, saj ni nobenih zavajajočih odcepov. Glavno cesto sem zapustil že pri prvih hišah vasi Golo ter nadaljeval skozi Klado in Sarsko, skoraj ves čas v hitrem šusu. Pred Pijavo gorico kolesarske table usmerjajo na gladek makadam po zahodnem vznožju Pijavskega hriba, za njim pa na smešno grbinasto asfaltno cestico zahodno od Gumniškega vrha. Posebna zanimivost tega predela je vožnja po robu ravnega barja, za Gorenjca zelo nenavadne pokrajine. Polno je info tabel, tako da mora biti tu zanimivo za kake družinske izlete. No, mene je najbolj veselila skoraj neprekinjena senca.
PS: meja med Dolenjsko in Notranjsko je rečica Iška, Mokrc je torej dolenjski vrh.
Strme kolesnice: Mokrec
Jirži: Mokrec
dnevnik 2015, mali traven - veliki traven - rožnik