Kolesarska statistika

Notranjska planinska pot (z gorskim kolesom, 2008 - 2013)

#	teža	tura	km	čas vožnje	višinska razlika	povprečna hitrost	opombe
1.	L	Planina - Vrh sv. Treh kraljev - Medvedje brdo	59,6	3:44	1240	15,91	Idilična rovtarska pokrajina, lahke ceste.
2.	T	Javornik	22,8	2:10	710	10:53	Nekaj zahtevnih, uživaških odsekov.
3.	S	Logatec - Gora	55,8	4:16	1080	13:06	Po gozdnih cestah. Hladno za julij.
4.	T	Predjama - Nanos	44,5	3:54	1200	11,4	Večinoma zložen vzpon, divji spust.
5.	S	Vremščica	33,5	2:25	730	13,82	Simpatičen vzpon na razgleden travnat vrh.
6.	S	Šilentabor	38,4	3:01	960	12,74	Prijetna turica. Rože in mrhovina.
7.	S	Sviščaki - Snežnik - Leskova dolina	58,5	-	1220	-	+ 220 m peš. Dolga in lepa tura.
8.	T	grad Snežnik - Racna gora	47,5	3:35	880	13,24	Zahteven vzpon, deloma tudi peš.
9.	L	Nova vas - Slivnica	53,9	3:47	1080	14,24	Po cestah, s kratkima vršnima posladkoma.
10.	S	Pokojišče	54,8	4:02	1090	13,54	Prijetno kolesarjenje po samotnih cestah.
			469		10190

L - lahka
S - srednje težka
T - težka

petek, 25.7.2008: 1. etapa NPP: Planina, 735 m - Medvedje brdo, 817 m - Vrh nad Rovtami, 884 m

Razdalja: 59,6 km Vzponi: 1240 m Pot: V. Ligojna - Planina nad Vrhniko - Jerinov grič - Medvedje brdo - Rovte - Hlevni vrh - Vrh nad Rovtami - Smrečje - Podlipa - V- Ligojna

Žigi: - Planina: žiga NPP nisem dobil, saj je koča med tednom zaprta. Zamenjal ga je navadni žig, vzidan v steno, pri mizi desno od vhoda. - Medvedje brdo: žig imajo na kmetiji pri cerkvi - Vrh nad Rovtami:

Po izkušnji na Šmarni gori sem se tokrat napotil v manj strme predele. Čeprav se je na koncu nabralo več kilometrov in višinskih metrov, sem turo zvozil povsem zlahka, saj strmih klancev res nisem srečal. Ceste so pravzaprav tako lepe, da je tura bolj primerna za specialko ali kvečjemu trekinško kolo; makadam sem srečal edino pod vrhom Planine in od Trate do Kurje vasi. Idilična pokrajina Rovtarskih Žibrš, Medvedjega brda in Rovt me je navdušila.

Začel sem pri cerkvi v Veliki Ligojni, saj sem šele tam našel primerno parkirno mesto. Vzpon do Zavetišča na Planini poteka praktično ves čas v senci, ravno pravi je tudi naklon, tako da sem ga v celoti prevozil s prestavo 2-3. Ampak švical sem vseeno kot norec!? Do odcepa pred Ulovko je cesta asfaltirana, naprej do vrha soliden makadam. Planina je, po vpisni knjigi sodeč, glavna vrhniška rekreacijska točka. Na njej sem se, že na drugi turi zapored, povzpel na lep razgledni stolp.

V nadaljevanju se makadam najprej še malo povzpne, potem pa je na vrsti dolg spust po lepi asfaltirani cesti do Jerinovega griča. Do zaselka Ceste ob cesti Logatec - Rovte sledi le rahlo valovita vožnja, nato se je začel drugi vzpon ture. Od odcepa z glavne ceste proti Rovtam je najprej 100 vm zmernega vzpona, potem pa dolga, bolj ali manj vodoravna vožnja skozi idilično gričevnato pokrajino. Šele za konec je na vrsti spet 100 vm vzpona od zaselka Trate (picerija) do vrha Medvedjega brda. Pod njim najprej razveselita oko dve novi hiši v lepem slogu, vrh pa me je navdušil z razglednostjo in presenetil s sledmi delovanja vojske - sredi vršne planotice še vedno stoji zamaskirano vojaško zaklonišče. Pri cerkvi pod vrhom me je čakalo drugo presenečenje, Dom CŠOD Medved, zgrajen v energetsko varčnem slogu. Iskanje žiga me je najprej pripeljalo na turistično kmetijo Šinkovc, kjer sem prišel do radlerja in pogovora z domačo staro mamo, na "pravi" kmetiji pri cerkvi pa me je sprejela fletna "ta mlada".

Spust nazaj do Trate in za picerijo v kratek makadamski klanec, ki se čez čas prevesi v ne preveč kakovosten spust (najslabša podlaga ture). Med hišami cesta kmalu postane asfaltna, svet pa ves čas kratko valovi gor in dol. Na koncu se odpre zelo lep pogled na Rovte, ležeče na sosednjem slemenu, s kuliso Vrha nad Rovtami (oziroma Vrha svetih Treh kraljev). Same Rovte z okolico so precej modernejši svet kot sem pričakoval, tudi regionalna cesta Logatec - Žiri, ki poteka po vmesni dolinici, je široka, tako da sem bil nad vsem skupaj izredno prijetno presenečen. Rovte niso nobene rovte!
S hrbta, na katerem leži osrednje naselje Rovt, sem se spustil v dolino Sovre, od koder se je začel zaključni vzpon dneva. Ker sem spregledal, da bi lahko iz Hlevnega vrha dosegel Vrh sv. Treh kraljev z leve strani, sem sledil asfaltni cesti po idilični, tihi dolinici proti Smrečju. Ko sem se dokaj hitro znašel na znani cesti, sem vedel, da sem že skoraj zmagal. Vrh me je pričakal povsem prazen.
Ura (17) in višina (blizu 900 m) sta se toliko poznali, da sem za spust oblekel kolesarski dres. Kelnarca je kočo pod vrhom odprla v trenutku, ko sem po odtisnjenem žigu NPP plezal na kolo, zato sem bil psihično že preusmerjen na gostilno v Smrečju. No, ko sem pripeljal tja, me je na vratih sprejelo obvestilo o začetku dopusta. Ni mi preostalo drugega, kot potrpeti žejo in čim prej priti do izhodišča. Spust po lepi asfaltni cesti do Podlipe je bil uživaški, vožnja po dolini pa se mi je kar malo vlekla, predvsem zaradi soparnega zraka.

sreda, 15.8.2012: 2. etapa NPP: Javornik, 1240 m

Razdalja: 22,8 km Vzponi: 710 m Pot: Črni vrh - Cenc - Čelkov vrh - Šajsna ravan - Pirnatova koča (peš na vrh) - Gornje Lome - Črni vrh.

Žig: - Javornik: nekaj žigov je na šanku v koči, eden pa vzidan tudi zunaj pri vratih.

Kratka tura za sredino delovnega tedna, ki je postregla z več zelo zanimivimi gorsko-kolesarskimi odseki.

Iz Črnega vrha sem se po regionalki v prijetnem vzponu zapeljal do Cenca, kjer se začne spust proti Colu, na levo pa se odcepi cesta na Javornik. Po 60 metrih vzpona po ozki asfaltni cesti, ki ji je nek humorist narisal sredinsko prekinjeno črto, se v levo odcepi makadam proti Čelkovemu vrhu. Ampak jaz sem bil pametnejši in sem 20 m više raje zavil na travnati kolovoz, ki je postajal v gozdu za obronkom z vsakim metrom bolj zaraščen, tako da sem se moral reševati z obvozom po travniku. Pri tem sem izvedel tudi en lep "mrtvi" polet, ki se na srečo ni končal na kaki skali. Ko sem oni makadam dosegel v drugo, ga nisem več izpustil. Mimo zaklenjene rampe me je pripeljal do Skokca, najviše ležeče kmetije zaselka Strmec. Tik pred njo sem zavil levo, na lep kolovoz, ki se konča pri ograjeni njivici. Nadaljevanje je ponudil meter širok pokošen pas z markirano stezo. Po njej sem tiščal dokler sem mogel, tako da so mi ostale le tri minute porivanja čez največjo strmino. Ko sem stopil čez rob, se je prikazala vršna planotica z oranžno-rjavo travo in fantastičnim razgledom čez pol Slovenije. Sem gor bo treba priti na kak jesenski, zimski ali pomladni dan z izpranim ozračjem!
Spust po kolovozu in traktorski cesti do Šajsne ravni je bil vse prej kot formalnost, saj je naklon tako konkreten, da je treba ves čas previdno nadzorovati hitrost. Spodaj sem nad prvo kmetijo prečil do travniškega kolovoza, ki se dviga proti sedlu. Na uravnavi smerokaz usmeri levo v gozd. Vlaka je sicer strma, vendar - z izjemo krajšega gruščnatega klančka - ves čas lepo vozna (V5). Skorajda prehitro je je konec, na višini 1080 m se namreč priključi na gladek kolovoz, ki okoli Habatovega vrha dela polni krog. Leva, markirana smer je verjetno krajša izbira, zna biti, da tudi manj poraščena od moje desne. S katero pa tudi ni bilo nič narobe, vožnja je bila povsem tekoča. Za stično točko so vzponi večinoma končani, sledilo je 5 minut osvežilne vožnje do "glavne" ceste in potem do Pirnatove koče ni bilo več daleč. Po peš vzponu na vrh Javornika sem pri koči pokosil radlerja in "pasulj".
Spust po vlaki, ki se od koče spušča proti SZ, je presenetil z zanimivostjo, saj je do Gornjih Lom vseskozi uživaško strmo. Glede orientacije je treba omeniti le vmesni vložek po gozdni cesti; zapustiš jo po točno 500 metrih, kjer je na prostornem ovinku nič kaj očiten odcep na gladko, široko in še naprej strmo vlako.

ponedeljek, 1.7.2013: 3. etapa NPP: Logatec - Gora, 1020 m

Razdalja: 55,8 km Vzponi: 1080 m Pot: Črni vrh - Cenc - Čelkov vrh - Šajsna ravan - Pirnatova koča (peš na vrh) - Gornje Lome - Črni vrh.

Žiga: - Logatec: za šankom bifeja Tabor, ki se nahaja približno nasproti gradu v Zg. Logatcu. - Gora: na vrhu, vzidan v betonski stebriček s ploščo.

Predzadnja tura po Notranjski planinski poti (55,8 km / 1080 m vzponov).

Samovoz sem pustil pred železniško postajo, še bolje pa bi bilo pred gradom. Bilo je presenetljivo sveže, tako da sem na logaškem kolesarskem pločniku celo nataknil rokave. Za prvi postanek je med vzponom na Hrušico poskrbela replika rimljanske mejne utrdbe na Lanišu (posrani Lahi so si že pred dva tisoč leti prilaščali našo Primorsko...). Ko 130 m više znak za 15-odstotni naklon napove konec prijetne izravnave, se v levo odcepi neoznačen makadam, ki sem ga, bolj kot ne slučajno, preveril na zemljevidu in presenečen ugotovil, da sem že "tam". Eden redkih kažipotov, kar sem jih videl na gozdnih cestah ta dan, se pojavi kakšno minuto naprej! Res pa je, da obstaja močna olajševalna okoliščina: gozdna cesta je skoraj ves čas ena sama, vse ostalo, kar je narisano na zemljevidih, so gozdne vlake, tako da so pomote malo verjetne. Po nekaj metrčkih vzpona se makadam proti Bukovju začne spuščati, zato sem nase navlekel vsa suha oblačila, ki sem jih imel s seboj, kar pa je bilo komaj dovolj. Glavo sem rešil s švic ruto, uporabljeno v slogu naših starih mam ;). Zadeva deluje!
Vzpon okoli Čuferjevega griča se je odvil celo lažje od prvega, asfaltnega, saj je gozdna cesta speljana tako lepo, da sem vozil s prestavo 2-3. Sto metrov za Požarjevo kočo je osrednja orientacijska točka kolesarjenja na Goro - zaviješ na desno gozdno cesto, ki na starejših zemljevidih sploh še ne obstaja (opazil sem jo na zračnih fotkah). Najprej se za 70 m vzpne, nato za 35 m spusti do razcepa - leva cesta se spušča proti vasi Studeno, cesta naravnost pa se čez 300 m in 20 m više konča z obračališčem. Do cerkve sv. Lovrenca drži dobro bajkabilna traktorska vlaka (en klanček V6, ostalo do V5). Vrh je 40 m više. Samoten, kot se spodobi za ponedeljek, opremljen s slovensko zastavo (pohvale Notranjcem!!), termometrom (kazal je 20°C), novima klopcama, vpisno knjigo in žigom, vzidanim v stebriček.

Po isti poti sem se spustil do prvega razcepa, tam pa zavil desno, računajoč na bližnjico. Po 40 metrih bonus spusta sem ugotovil, da so vse povezovalne poti, ki jih obljubljajo zemljevidi, v resnici bolj ali manj zapuščene vlake, na katerih s kolesom nisem imel kaj iskati. Moral sem se vrniti nazaj do križišča pri Požarjevi koči in se tam priključiti "glavni" gozdni cesti. Kolesarjenje po njej proti vzhodu je bilo izredno lahkotno, saj je skoraj povsem vodoravna. Edini klanček se nahaja za smerokazom k Zagorskemu breznu. Orientacija ni težavna, edino križišče enakovrednih cest je zahodno pod Stranskim vrhom; tam sem šel naravnost.
Pred robom planote nad Strmco se končno pride iz gmajne. Glavni makadam se spušča v dolino, levi pa pelje proti vzhodu, do sv. Marije. Po načrtu naj bi se po travniškem kolovozu vzpel na Petričev hrib in se čez pašnike spustil do cerkve, kar pa je odpadlo po pogovoru z domačinom, ki mi je namero odsvetoval - zaradi živine na paši, predvsem bikov :). Torej sem nadaljeval po sveže pluženem makadamu. Takoj za ovinkom pod najvišjo točko sem se odločil za gozdno vlako naravnost proti cerkvi. Kljub slabi izkušnji od prej in ne pretirano obetavnemu videzu, sem malo potvegal, saj je gps potrjeval pravo smer. Že od začetka se je videlo, da vlaka precej časa ni bila uporabljena, ko se je spustila med grmovje in zelenjavo, pa je začelo postajati še bolj sumljivo. Na srečo se je pod travnikom z lovsko prežo nadaljevala konkretnejša pot, ki je postajala vse lepša in širša. Cerkev, stoječa na samoti, preseneti s svojo velikostjo (pozneje sem prebral, da je bila v 17. stoletju močno obiskana romarska točka). Tu se je končno otoplilo, sveži zrak hrušiške planote je namreč zamenjalo toplo primorsko sonce.

Med vzponom po makadamu nad cerkvijo ni bilo nobene oznake za Grmado, zato sem kar po svoje zavil na prvi desni kolovoz, ki me je čez travnik pripeljal do izjemne razgledne točke nad Planino. Vetrni "štumf" je dokazoval, da se tam dol tudi malo mečejo po zraku. Nazaj grede sem na obronku odvil po pohojeni visoki travi levo, proti najvišji točki Grmade. Šibka "gaz" skozi nizko ščavje me je res pripeljala do kamnite mize na vrhu.
Malo naprej po makadamu sem na križišču ugledal prvi leseni smerokaz Grčarevec - Planinska gora, ki usmerja na desni kolovoz. Cesta mimo Lipljenske jame, po kateri sem imel začrtano pot, se je torej izkazala za gozdni kolovoz, ki čez čas preide v vlako, odcepov pa je do robu planote toliko, da so bile obledele grčarevske oznake zelo dobrodošle za potrjevanje prave smeri. Ko se vlaka prekobali v pobočje, sem se kmalu znašel pri jami (dejansko gre za brezno), ki je sicer vsega pet metrov od poti, vendar bi jo kmalu spregledal. Vlaka nato postane slabša, najbolj v nadlego je kanal po sredi, tako da sem šel sem in tja za kratko raje peš, gozdne ceste pa sem se celo razveselil ;). Preostali spust in ravna glavna cesta do Grčarevca sta bila hitro za menoj. V izogib vožnji po glavni cesti in v počastitev dejstva, da je bilo nekoč točka NPP, sem za konec turi dodal vzpon na Kališe, nekakšne oaze miru sredi gozdov.

Po preoblačenju sem se z avtom zapeljal nazaj do bifeja Tabor v Gorenjem Logatcu (približno nasproti gradu), kjer imajo NPP-jevski žig Logatca. Da kelnarca o tem ni imela pojma, je seveda že skoraj klasika; ob malem uniončku sem ji zato na hitro razširil domače obzorje :).

Na spletu:
Gorazd Gorišek - Planinska gora
Planinska gora, zgodovina in legende

ponedeljek, 28.7.2008: 4. etapa NPP: Predjama - Abram - Nanos - Strane

Razdalja: 44,5 km Vzponi: 1200 m Pot: Landol - Predjamski grad - Abram - Nanos, Pleša - Strane

Žiga: - Predjamski grad: na blagajni turistične pisarne pred gradom - Nanos: Vojkova koča (če je zaprta, se je treba zadovoljiti z obgrizenim žigom v zanemarjeni skrinjici pri vratih)

Začel po kolovozu iz Landola do Predjamskega gradu, sonce in asfalt pa zapustil kmalu nad Bukovjem, kjer me je lesen kažipot zvabil na gozdno cesto. Do prihoda na nanoško planoto sem užival v prijetni senci in hitri vožnji po zmerno strmih klancih. Tudi od Abrama do Podraške bajte sem še predel v ugodni temperaturi, preobrat na začetku zaključnega vzpona pa je bil temeljit - razdrtim klancem (V5) se je pridružilo žgoče sonce, kajti po Aladinu obljubljene popoldanske pooblačitve ni bilo (še) od nikoder. Na srečo se po 250 višinskih metrih cesta spet potopi v gozd, kjer se malo umiri tudi naklon, tako da je bil zaključek znova užiten. Najboljše je, ker vetrovna Pleša nikoli ne razočara, osvežitev je na vrhu zagotovljena.

Spust proti Stranam sem v prvem malinovju začel s padcem "iz celega". Potem sem sedež takoj znižal :). Odsek do roba planote, s katerega se začne steza dokončno spuščati proti dolini, me je presenetil z večinoma tekoče vozno podobo, v začetnem delu spusta pa sem dobrih 50 m sestopil peš, saj mi ni bilo do odvečnega tveganja. Sledi idiličen vložek do razcepa markiranih poti (levo Suhi vrh, desno Strane), ki se za čudovitim razglednim mestom radikalno spremeni v značilno razbit kraški kolovoz, zasoljen s "kroglami", na katerem sem s poltrdakom vztrajal le prvih 50 m, naslednjih 100 pa raje prepešačil. "Kolega" na polnovzmetenih kolesih sta na tem delu švignila mimo mene kot raketi. Niže kolovoz postane "normalno" vozen. V Stranah (proti Predjami zaviješ levo mimo cerkve, sprva nekaj metrov navzgor) sem mislil, da je posel opravljen, vendar sem bil na travniku z lovsko opazovalnico preveč pameten in zavil po kolovozu navzdol. Slepa ulica me je stala nepredvidenih 70 višincev.

nedelja, 24.8.2008: 5. etapa NPP: Vremščica, 1026 m

Razdalja: 33,5 km Vzponi: 730 m Pot: Senožeče - Gabrče - Vremščica - spust na vzhodno stran do ceste - Divača

Žig: na vrhu, zabetoniran na steber

Dež je zjutraj ponehal, ob devetih se je že razjasnilo, vendar pa temperatura okoli 20°C ni kaj preveč vlekla na kolo. Rešitev je spet ponudila Primorska, kjer je sicer pihala šibka burja, vendar je bil zrak dovolj topel za krajšo in ne preveč naporno popoldansko turico.
Začel sem v Senožečah in po kilometru v vasički Gabrče zavil na poljsko/gozdno pot, ki me je pripeljala na preval pri Gavgah, kjer sem zavil na gozdno cesto za Vremščico. Prvih 150 višincev se vzpenja v enakomerno strmem klancu, težavnosti V3-V4, ves čas v zavetnem gozdu. Na odprtem naklon popusti, odpre se širok razgled do morja, edino, kar me ni razveselilo, je bila kar močna burja, ki pač ni šla najbolje skupaj s premočenimi kolesarskimi cunjicami. V gozdičku, v katerem se označena pot odcepi z makadama, sem zato zamenjal majico in ji dodal kolesarski dres, na glavo pa je romala, za kolesarjenje neobičajna, vindstoperska kapa. Zanimiva posledica zvočne izoliranosti, ki jo je nudila kapa, je bila izguba občutka za napornost vzpenjanja. No, nekaj zaslug za pozitivno nadaljevanje je vsekakor imela tudi navdihujoča pot, ravno prava za uživaški gorsko-kolesarski vzpon. Po slovesu od ceste sprva sicer zagrozi strma steza, ki pa je kratkega daha in čisto lepo vozna (V5); tehnično zahtevna sta le kratka prehoda čez jarek in koreninaste stopnice. Naklon se po par minutah umiri, steza pa preide v travniški kolovoz, težavnosti V4-V5. Na prvi izravnavi se čez pašnike odpre pogled na Nanos, pot pa se za nekaj časa povsem umiri. Pred vršno vzpetino sem upošteval Paternujev nasvet in se držal označene steze, ki zavije levo v gozd, čeprav kolovoz vabi naravnost čez desni travnati holm. Široka markirana steza se je v gozdu izkazala za presenetljivo lepo vozno (V4-V5, s kakšnim krajšim težjim mestom), tako da sem sestopil šele tik pred prihodom na plano, kjer me je v enem od klančkov ustavila z blatom zapacana zadnja guma. Kolo sem porival do vrha zaključne 30-metrske strmine, po odduškanju, med katerim sem gumo očistil s kosom lesa, pa me je čakal le še 3-minutni iztek po vršnem slemenu.

Spust sem zastavil po vzhodnem slemenu. Sprva steza, nato kolovoz sta vozna brez ene same prekinitve, težavnosti nekako do S4. Na polovici spusta po gozdu sem na razcepu izbral desno vlako, tako da sem zapustil oznake, kar se na srečo ni končalo s kako slepo ulico. Vožnjo po samotni asfaltni cesti do Divače sta zaznamovala idealna kolesarska temperatura in tople popoldanske barve, na bivši glavni cesti nazaj do Senožeč, ki jo zdaj v glavnem uporabljajo samo motoristi, pa sem ujel še zadnje kihljaje burje.

Zelo simpatičen gorsko kolesarski vzpon na travnat, izjemno razgleden primorski vrh. Manj kot 500 m višinske razlike.

torek, 15.6.2010: 6. etapa NPP: Šilentabor

Razdalja: 38,4 km Vzponi: 960 m Pot: Zagorje - Koritnice - V. Milanja - Šembije - Podtabor - Šilentabor

Žig: v hiši Tabor št. 4

Do konca junija sem moral porabiti še šest dni starega dopusta, temperatura zraka se je spustila proti 24°C, Aladin je za Notranjsko napovedoval tanjšo oblačnost. Skratka, gremo!
Ob 8h sem v prijetni svežini začel v vasi Zagorje. Nisem se še ogrel, že je bil tu prvi postanek, pri ostankih gradu Kalec, znanem kot mestu prireditve šestega slovenskega tabora. Nadaljevanje proti Baču je presenetilo z asfaltno cesto, pokrajinsko pa široko ravno polje Zgornja Pivka. V Koritnici je bil že čas za švic majico - ne samo zaradi začetka vzpona, temveč je začelo pritiskati tudi sonce. Na prvi serpentini nad vasjo sem kratko zavil k bližnji cerkvici sv. Jeronima (Hieronima), potem pa je bil končno na vrsti osrednji vzpon ture. Zaradi prijetnih razmer in zmernega naklona mi je bil v čisti užitek. Svoje je dodala še lepa pokrajina in množica rož. Za nekaj minut sta me ustavili tudi srni, ki sta se mirno pasli sredi travnika (ali je bila druga pravzaprav lisica, nisem mogel razvozlati niti skozi objektiv). Ko sem na višini 900 m zapustil asfaltno cesto, so se pogoji znova malce spremenili, saj se je že čutila večja višina in s tem svež zrak. Odveč pa ni bila niti občasna gozdna senca. Med kolesarjenjem po vznožju travnate Planine seveda ni šlo brez turnosmučarskih misli. Postanek za nekaj požirkov sem naredil pri lovski koči Devin. Bližnji skalnati vrh Devin se pokaže s travnika za kočo. Nadaljevanje skozi gozd je bilo zelo prijetno, saj sem imel vzpone v glavnem podelane. Odcep proti Milanji (smerokaz Tabor) je po novem drugje kot kažejo zemljevidi in govorijo vodnički; domnevam, da so začetek gozdne ceste potegnili šele nedolgo nazaj. Po razgibani gozdni cesti sem brez orientacijskih težav pripeljal do vznožja Milanje, kjer gozd zamenjajo odprte travnate planjave. Tudi vzpon na vrh je precej lažji kot se si bil predstavljal, strm je edino direktni kolovoz od sedla do vršnega stolpičevja (levo naokoli je položno!).
Potem ko sem malo polazil po stolpičih, sem se skupaj s kolesom umaknil v senco pod njim.
Šele na stolpičju sem ugotovil, da je pravi vrh Velike Milanje tri minute proti zahodu, zato sem se v nadaljevanju najprej zapeljal tja. S sedla pod stolpičjem sem na razcepu izbral bolje zvoženo levo pot, ki naredi ovinek okoli griča Lunjevica. Med neštetimi rožami je šlo prav lepo, dokler se pred menoj ni znašlo raztrgano truplo velike živali; krave, osla, morebiti košute. Ker je bilo ravno v gozdiču, me ni mikalo iti mimo. Kdo ve, kje se skrivajo lačni volkovi... :-)) Obrat za 180° in gremo nazaj do razcepa. Desna pot se je 50 m niže sicer zarasla, tako da sem najprej poskusil vodoravno desno, a se hitro vrnil in potem brez težav sledil slabi stezički naravnost navzdol do kolovoza, ki pelje na Bele ovce. Preostali spust ni bil več vprašanje. Pri Špičastem hribu sem se ustavil za mazanje s sončno kremo (bil je zadnji čas), srečal sem zajca in džip s kranjsko registracijo, drugih posebnosti pa do Šembij ni bilo.
Zahvaljujoč Jiržijevemu opisu sem po ulicah zadel v prvem poskusu, za naseljem pa me je (neprijetno) presenetilo, da se je do Podtabora, kjer se začne stara vojaška cesta, treba spustiti še skoraj 50 vm. Z vstopom na vojaško cesto nisem imel nikakršnih težav, saj se nisem zamujal z obvozom, temveč sem zapeljal kar čez balinarsko stezo, zgrajeno na začetku ceste :-). Začetek pod stenami kraškega robu je zelo atraktiven, nadaljevanja pa sem bil manj vesel, saj gre za 200 vm skoraj nepretrganega vzpona. Naklon ni pretiran, a skupaj z neravno podlago je dovolj naporen, da sem ga vozil s prestavo 1-3. Pred masakrom v opoldanski sopari me je na srečo reševala senca. Z najvišje točke pod vrhom Gradišča sledi dolg, položen spust, ki se čez čas priključi na gozdno cesto. Spust me je osvežil, ostalo pa je prispevala koprenasta oblačnost, ki me je odrešila sopare. Zaključni vzpon, ki pripelje na vršno sleme, je sicer strm, vendar kratek. Do bližnje cerkve sv. Martina se mi ni dalo, skozi vasico Šilentabor sem se takoj zapeljal do razglednega pomola na koncu grebena (razgled žal ni bil več najboljši). Po kratkem postanku sem v vasi na hitro štempljal, kajti stari ata, ki mi je iz predala podal žige, je tako momljal, da ga žal nisem nič razumel. Zaključil sem z uživaškim asfaltnim spustom prek razglednih pašnikov.

sobota, 17.8.2013: 7. etapa NPP: Leskova dolina - Snežnik, 1796 m - Sviščaki

Razdalja: 58,5 km Vzponi: 1220 m (+ 220 m peš) Pot: Zagorje - Koritnice - V. Milanja - Šembije - Podtabor - Šilentabor

Žigi: - Leskova dolina: skrinjica na kozolčku sredi zaselka - Snežnik: v planinski koči in na vrhu - Sviščaki: v planinskem domu

Zadnja tura po Notranjski planinski poti. (58,5 km / 1240 m + 230 m peš)

Avto sem pustil na prevalu med Cinkovcem in Srednjim vrhom. Do Leskove doline (glavna cesta med Loško dolino in Mašunom) sem imel srečo, da me je prehitel samo en gozdarski vlačilec, pa še ta obzirno počasi. Kako zadeva izgleda pri polni hitrosti, sem videl malo pozneje, ko me je nasproti vozeči tovornjak zavil v tak prašni oblak, da sem mižal in zadrževal dih vsaj deset sekund. V Leskovi dolini preseneti "blokovsko" naselje, čuden prizor sredi neskončnih gozdov. Žig "X" Notranjske PP se nahaja v skrinjici, obešeni na kozolček sredi naselja.
Dober km naprej sem zavil na 'Kalvarijsko cesto' (smerokaz Gašperjev hrib), bližnjico do 'Glavne vojaške ceste', ki po vzhodni strani obkroži Snežnik. Vzpon je zmeren in podlaga gladka, vozil sem s srednjim zobnikom. Za odcepom označene poti na vrh sledi vodoraven oddih do Meželišča (stara stavba). Nato se cesta malenkost poslabša. Na višini 1250 m začne svet postajati vse bolj skalnat in pred koncem vzpona je cesta nekaj časa celo vsekana v steno. Od tam se prvič odpre razgled - na neskončen gozd. Na prevalu, 1397 m, se cesta prekobali navzdol in se do Sežanj spusti za 80 m. Čeprav je bilo na zemljevidih videti cel kup raznih poti, ki so obetale zahtevno orientacijo, pa v živo ni bilo težav; odcep proti Grčovcu je zelo lahko prepoznati, saj je prvi pravi cestni odcep v desno ravno v Sežanjah, kjer stoji majhna lovska koča. Slabih 100 m za križiščem preseneti pipa s pitno vodo, edino na celi turi, saj tekočih voda v tej pokrajini sploh ni. Med spustom v travnato dolino Grčovec se odpre prvi pogled na Snežnik.
Po malici me je proti Travnim dolcem popeljal levi kolovoz, na začetku zaraščen z visoko travo, ki pa se med drevjem kmalu očisti, vse boljša pa postaja tudi podlaga. V dveh strmih klancih (V6 in V5) mi s polnim želodcem sicer ni šlo najbolje. Ko sem dosegel veliko obračališče pri Travnih dolcih, sem napačno mislil, da me od ceste Sviščaki - Snežnik loči zgolj zložen 100-metrski vzpon. Namesto tega je za bližnjim prevalčkom najprej na sporedu 30-metrski spust do "glavne" gozdne ceste, potem pa še dodatnih 40 m do Lomovih dolin. Šele tam se začne (uživaški) vzpon proti grebenu, steguječemu se od Sviščakov proti Snežniku. Na drugi strani grebena pa spet dol (za 35 m). Cesta s Sviščakov, ki se ji priključiš pri enem od parkirišč (više sta še dve), je malenkost strmejša, za dodatno nadlego je bila tudi sveže nasuta, kar pa je na širokem, ravnem sedlu (1460 m) v hipu zbledelo. Nadaljevanje "ceste" namreč bolje opiše beseda melišče. Debele "balin kugle" sem do serpentine še nekako zvozil, za njo pa nisem imel šans. Gremo porivati. Ko so za ovinkom mega-frnikole postale redkejše, se je spet dalo dokaj spodobno loviti ravnotežje, ko sem primotovilil v vznožje glavnega klanca, pa nisem vedel, ali naj se smejem ali jokam. Naklon sicer ni nepremagljiv, zato pa je bila podlaga totalen kamnolom. Ko sta mi planinca povedala, da je nadaljevanje še slabše, sem sklenil kolo prikleniti k prvemu primernemu drevesu. Ker pa takega ni bilo, sem kljub vsemu pririnil do konca, hehe. Za popolno doživetje me je tik pred grebenom prehitel še traktor, ki je navzgor vlačil hlode, namenjene za kurjavo koče. Kar je deloma pojasnilo stanje kolovoza...

Kolo sem dal v senco, se preoblekel v suha oblačila, pograbil štiri polena in zapešačil po stezi proti vrhu. Že po nekaj minutah je bilo jasno, da sem prostovoljno nošnjo zastavil preoptimistično - čisto dovolj bi bilo eno poleno v vsaki roki - vendar na koncu niti ni bilo hudega. Uspelo mi je celo nascati par planincev.

Spust s kolesom sem, se razume, začel s spuščenim sedežem, kar pa ni bil zadosten pogoj za varno vožnjo. Podlaga je bila za poltrdaka enostavno prezahtevna. Potem, ko me je padca dvakrat rešila le sreča, sem se spametoval in prvi del največje strmine odpešačil. Preostanek "kamnoloma" sem sicer odpeljal, vendar je edini zaključek, ki ga lahko podam, da je kolo treba pustiti na zadnjem parkirišču (velja tudi za polnovzmetence)!
Pa cesti je, ko sem nasuti pesek pustil za seboj, končno začelo leteti in kmalu sem se znašel pred kočo na Sviščakih. Oskrba s pijačo. Zaključna vožnja po gozdnih cestah se je začela s spustom do Grde drage, čemur sledi nebodigatreba 70 m vzpona. Pozitivno je, da ni nobene strmine, tako da gre hitro. Kmalu za lovsko kočo Kambrce se cesta obrne v dolg spust do ceste Leskova dolina - Mašun, kjer sem, ker vožnje še nisem bil naveličan, izbral daljši lok čez Mašun. Tam sem moral sicer najprej 10 minut študirati zemljevid. Na kratko, s križišča na Mašunu štartaš proti severu (kolesarski smerokaz Veksel), cesta proti Vratcem pa je enostavno določljiva, saj gre za prvi (desni) odcep. Kaj mi je ostalo do cilja, pove podatek, da sem skoraj vso preostalo pot vozil s prestavo 3-5. Še dobro, kajti v gozdu je svetloba že rahlo pohajala. Edini pravi razgled se je odprl šele na Bičkih lazih, od koder je videti Snežnik presneto daleč. Kilometri pač ne lažejo.
Ko sem se 5 minut pred 19. uro pojavil na grajskem dvorišču, sem lahko samo ugotovil ponoven "izvis", kajti zadnje obiskovalce sprejemajo ob - 18h. Naj se grejo solit, ti muzejski štempli ...

Na splošno je šlo za prijetno vožnjo po gladkih gozdnih cestah z zložnimi klanci. Če bi kolo pustil na sedlu na višini 1460 m, bi k težavnosti kolesarske ture še največ prispevala dolžina.

ponedeljek, 30.7.2012: 8. etapa NPP: grad Snežnik - Racna gora, 1140 m

Razdalja: 47,5 km Vzponi: 880 m Pot: Stari trg - grad Snežnik - Babno polje - Racna gora - lovska koča Urška - Lož - Križna gora - Stari trg

Žig: - grad Snežnik: ? - Racna gora: na vrhu. (Rezerva: pri lovski koči je žig Kurirjev in vezistov.)

Po Notranjski in Cerkniški planinski poti.

Avto sem pustil na začetku Starega trga, pred "zapuščeno" stavbo, ki se je pozneje izkazala za Občino :)). Za uvod sem se čez Loško dolino, nad katero nezgrešljivo kraljuje Snežnik, zakotalil do istoimenskega gradu. V živo je še lepši kot na slikah. Ogledati sem si ga nameraval po turi, žal pa sem pozneje v knjižici NPP prebral, da vodeni ogledi potekajo vsak dan, razen - ponedeljka, c c c. Gozdni cesti za Mašun sem sledil do njene prve leve serpentine, kjer se odcepi gozdna cesta za Babno polje. Orientacija na njej je bila, čeprav nima enega samega smerokaza, presenetljivo lahka, saj se enostavno samo pelješ "naravnost", brez kakšnih nenavadnih zavijanj. Vzponi so zmerni, za srednji in veliki sprednji zobniki. Motilo me je edino to, da sem se spomnil na medvede :). Ko se cesta prevesi navzdol, kmalu pripelje na odprto, kjer me je dobil kar soliden SV veter, tako da o vročini ni bilo govora, občutek se je nagibal bolj k svežini. Babno polje, najbolj mrzla točka v držav, vsekakor ni razočaralo :).
Babno polje je značilno dinarsko polje, ki navdušuje predvsem z občutkom "zračnosti". Kraj ni nič posebnega; na pokopališču sem si ogledal priimke, vsake toliko se je pojavilo kakšno partizansko obeležje, zavetišča za divje živali pa žal nisem opazil.
Potem ko sem vrgel pogled na mejni prehod, me je glavna cesta popeljala do prevalčka, kjer se prevesi v bolj konkreten spust proti Loški dolini. 80 m niže se začne vzpon proti Dolenjim Poljanam - po asfaltu, kar je bilo dobrodošlo, saj je že sam naklon dovolj divji. Nadihal sem se pri mini cerkvici nad vasičko. Nadaljevanje me je sprva navdušilo, kolovoz se namreč v gozdu spremeni v gladko in položno gozdno cesto. Ampak za velikim obračališčem sem se nenadoma znašel pred strmo in grobo vlako. Namesto sprehajalne vožnje je zdaj kazalo, da bom vršnih 150 m porival. V nadomestilo so se pojavile vsaj markacije. Pa tudi črni obeti so bili močno pretirani, kajti že nad uvodnim klančkom sem spet sedel na kolo. Žal nad malim lazom markacije zavijejo na zapuščeno staro vlako, ki pelje naravnost v breg, tako da sem moral še enkrat razjahati. Za obronkom pa se situacija dokončno obrne, oznake se na izravnavi vrnejo na "glavni" kolovoz, ki spodaj očitno naredi večji desni ovinek. Od tu naprej sem kolesaril vse do zahodnega grebena, kjer se vlaka konča. Do vrha potem ostane 30 višinskih metrov nevozne steze, svet pa me je spominjal na Limberk, vrh na Grosupeljski poti. Na srečo brez mrčesa.
Vrh je brez razgleda, gozdnat. Skrinjici sta kar dve, žig pa le od Notranjske PP, in sicer nepriklenjen, kar je dandanašnji velika redkost.Vročine še vedno ni bilo.

Kazalo je, da bo treba prvih 200 vm spusta opraviti peš. Na razcepu poti 10 m pod vrhom sem zavil desno, proti Novi vasi, in steza se takoj začne strmo spuščati. Na srečo mi je šlo dokaj gladko, brez cirkuških elementov, najbolje pa je bilo, da sem že 65 m pod vrhom padel na široko, gladko vlako. Čeprav na zemljevidih ni vrisana, sem se je oprijel in se proti desni prav imenitno pripeljal do gozdne ceste. Nato sem v minuti priletel do lovske koče Urška, pri kateri stoji skrinjica Kurirjev in vezistov. V dolino sem se spustil povsem enostavno, saj sem že čez 200 m zapeljal na zelo široko gozdno cesto med Loško dolino in Loškim potokom. Šlo je hitro, seveda s primerno previdnostjo zaradi občasnih radiatorčkov. Radler v senci sem naročil pred barom Bobr pri športnem centru med Starim trgom in Ložem. Za očesno terapijo je poskrbela gdč. Pospišilova.
Zadnji vzpon dneva, Križna gora, se je izkazal za ravno prav visok in zanimiv cukrček. Prva polovica, do sv. Ane, pelje po senčni asfaltni cesti, vršni del pa po sicer precej neravnem kolovozu, ki pa ni prestrm, zato je bil v senci čisti užitek (V4-5, zaključni metri V5-6). Gori sem bil sam, kar glede na vročino, ki je medtem zasekala, ni bilo nič čudnega. Cerkev je kar mogočna, daje nekakšen trdnjavski vtis, njen dolgočasni sivi videz pa razbijajo predvsem trije veliki telovadci. Z vrha je, za razliko od Racne gore, dober razgled na Loško dolino.

sobota, 14.7.2012: 9. etapa NPP: Nova vas - Slivnica, 1114 m

Razdalja: 53,9 km Vzponi: 1080 m Pot: Cerknica - Slivnica - Nova vas na Blokah - Ulaka - Topol - Špičasto Stražišče - Begunje

Žiga: - Slivnica: v koči imajo tri-štiri pri šanku, tisti na vrhu pa je zelo "zgrizen" - Nova vas: v hiši št. 52, na križišču sredi vasi (označeno!)

Kolesarjenje do koče na Slivnici je potekalo povsem samotarsko, saj sta šla mimo le dva avtomobila. Makadam je precej dober, tudi naklon ni prehud, tako da je zahtevnost vzpona nekako V3-4. Vseeno sem ga kar nekaj zvozil s prestavo 1-3, saj se nikakor nisem uspel spraviti v prave "tekmovalne" obrate. Čeprav dan že itak ni bil vroč, je dodaten plus predstavljala gozdna senca skoraj vse do vrha in zavetrje pred napovedanim jugozahodnikom, ki pa ni bil nič posebnega.
Skok do vrha Slivnice ni problematičen, saj v desnem loku nanj pripelje kolovoz, ki je šele čisto na koncu tako strm, da je treba resneje zagristi (V5). Ne prvič letos sem gori naletel na radioamaterja, ki je neutrudno klicaril somišljenike po naši in okoliških državah...
Ker sopare ravno ni bilo, sem se za "downhill" dobro oblekel. Namesto čelade sem raje nataknil kapo. Bolje peljati malo previdneje (počasneje), kot se prehladiti. Tesnilna "borderska" očala pa so za hitre spuste itak že postala pravilo. Spust do Blok ni nič posebnega, večjih strmin ni, tudi tisti trije vmesni vzpončki niso vredni nobene omembe. Pri vasi Radlek so se pojavili prvi konji, ki jih je bilo čez Bloke in do Stražišča še veliko. Na Blokah so mi padli v oči "bazeni" sredi vasi, hiše v vrsti ob cesti in stari ljudje, ki so posedali pred hišami. Tudi štorkelj je veliko.
Drugi del kroga je, z izjemo vrha V. Špičke, v celoti asfalten. Najprej ležerno do roba planote za Ulako in spust v dolino Cerkniščice, med katerim je par nebodigatreba vzpončkov. Drugi vzpon dneva me je peljal po novi, široki cesti Cerknica - Rakitna, ki sem jo bil spoznal že leto prej na turi Borovnica - Krim. Tudi tokrat je bila povsem neobljudena - če se prav spomnim, nisem srečal niti enega vozila! Na prevalu pri Stražišču se prikaže manjši travniški "svet zase", ki po nerazglednih gozdovih seveda izgleda še toliko lepše. Po kratkem spustu sem v dolu zavil levo na kolovoz. Kakšnih oznak sicer ni, vendar druge poti, ki bi vodila proti vrhu Špičastega Stražišča alias Velike Špičke, itak ni. Računal sem na kolesarjenje do sedla, od koder bi do vrha kolo pač porinil, pa se je izkazalo, da se da zvoziti kar vse (V5, krajši mesti V6). Zadnji metri vršnega grebena navdušijo z razglednostjo in strmino na cerkniški strani.
Vpisna knjiga in dve ženski, ki sta se prikazali za menoj ter takoj obrnili, so dokazovale, da je vrh lokalni "jošt".
Gorskokolesarski spust do ceste je bil luštkan in neproblematičen, preostalo je bil bolj ali manj šus po asfaltu.

torek, 2.8.2011: 10. etapa NPP: Pokojišče

Razdalja: 54,8 km Vzponi: 1090 m Pot: Borovnica - Pokojišče - Beč - Rakitna - Krim - Zabočevo

Žig: v skrinjici, pritrjeni na steno zgradbe ob nekdanji okrepčevalnici; zraven je tudi skrinjica LMP in vzidan žig E7

Uvodni vzpon iz Borovnice do Pokojišča je bil najnapornejši del ture; neogretost, sopara in strma cesta pač niso najboljša kombinacija. V senci hiše na Pokojišču, na katero sta pritrjeni skrinjici Ljubljanske in Notranjske poti ter vzidan žig E7, sem si zato privoščil skoraj enourni odmor, med katerim sem uspel povsem posušiti tudi premočena oblačila.
Nadaljevanje do ceste Cerknica - Rakitna se je izkazalo za ležernejše od pričakovanj. Od sosednje vasi Padež gre vse do zadnjega vzpona ves čas le navzdol ali po ravnem. Še posebno lep je vodoravni odsek nad luštkanim grabenčkom Borovniščice. Zanimivo je, da gozdna cesta, potem ko prečka potok, 700 m teče v ravno nasprotno smer kot prej. Sledi edini pravi vzpon, ki ga je za 120 vm. Ker je, enako kot že vse od Padeža, potekal po prijetni senci, sem ga opravil z užitkom.
Pri malem zaselku Beč sem zapeljal na novo asfaltirano cesto, lepšo, širšo in temeljiteje urejeno od velike večine dolinskih. - Neverjetno! Sredi tedna je bila praktično neobljudena; srečal sem le nekaj motoristov in tri kolesarje. Še posebno markanten je preval Pikovnik, s katerega poleti pogled čez skoraj vso valovito Menišijo.
Na Rakitni sem se najprej lotil iskanja žiga LMP. Neuspešno, kajti pisarna krajevne skupnosti, v kateri naj bi ga imeli (pozneje se je izkazalo, da ta informacija itak ne drži več), je odprta zgolj ob četrtkih med 19. in 20. uro, c c c. Drugi del mojega programa se je odvil po načrtu; v trgovini sem kupil pločevinko radlerja in Delo, se zapeljal do jezera in se utaboril na obrežni klopci. Malica in skok - natančneje: penzionerski spust - v vodo (z mokrim lasiščem pač ni pametno sedati na kolo).
Vzpon na Krim (1107 m) je z Rakitne lahek. Prvi vzpon je tako zložen, da sem ga v glavnem prevozil z velikim prednjim zobnikom, pa tudi drugi (po vmesnem kratkem spustu) je polovico dolžine podoben. Konkretnejši je edino vršni del, še posebno zaključni klanec (prestava 1-2). V koči sem zaključek Lublanske mladinske poti proslavil z radlerjem in jabolčnim zavitkom.

Ostal mi je samo še spust. Po cesti sem se vrnil do sedla med Jazbecem in Malinovcem, tam pa zavil desno dol, na vlako, označeno z velikimi trikotniki. Kot se mi zadnje čase dogaja že kar obvezno, se je zadeva zelo hitro spremenila v napol izginulo. Ko sem med povožanjem nekih krepelc eno dobil med verigo in zadnje zobnike, sem samo še klel. Po izkušnji na Koseškem hribu sem takoj ustavil, zato ni bilo hujšega kot šmirasti prsti, ko je bilo treba padlo verigo spraviti nazaj na sprednji zobnik. Markirano vlako sem dosegel brez nadaljnjih zapletov, vendar so me tam čakali že novi. Najprej mi je blato zapacalo zadnje zavorne ploščice. Pomagalo je kratko odpenjanje vezne žice. Ko se vlaka prevesi navzdol, je podlaga postala zelo razrita, polna nasutega kamenja, okleščkov in blata, in ko sem skoraj izgubil nadzor nad kolesom, sem si rekel, da se je teh čudnih slučajev nabralo že sumljivo veliko in da bo najbolje, če se takoj zresnim... Na prečni gozdni cesti so bile vse težave dokončno za menoj. Ko sem na Plehanovem lazu zavil z glavne asfaltne na gozdno cesto proti Zabočevemu, je bilo treba samo še paziti, da si ob velikih hitrostih ne bi privoščil nepotrebne neumnosti. Najprej pa sem iz zadnje gume, močno napumpane pred turo po prekmurskih asfaltnih cestah, izpustil nekaj zraka, kar je na koncu še posebno pohvalil moj križ ;).
Ob prihodu na odprto je navdušil prelep dolinski "svet zase", zelo podoben tistemu lanskemu dolu med Loko in Žalno pri Grosupljem.

Uživaška celodnevna tura po lepih in neobljudenih gozdnih in asfaltnih cestah. Razen uvodnega na Pokojišče, so vsi vzponi dokaj blagi. Svoje je prispevalo tudi ležerno odvijanje ture in - v primerjavi z dolinsko soparno vročino - prijetna temperatura na notranjski planoti.