dnevnik 2016, prosinec - svečan - sušec


Dnevnik 2015, vinotok - listopad - gruden

31.12. G Žarkove peči - Žmitkov vrh
29.12. G Kobla - Krevl
27.12. G Gorenji Krivi rob
25.12. G Macesnovec - Kucerji
19.12. G Čaven
12.12. G Stene Svete Ane
15.11. G Ajdna
14.11. G Kladivo
7.11. G Krnčica - Skutnik
1.11. G Gabrška gora
31.10. G Hom in Dobra gora
27.10. G Črna prst
24.10. G Ermanovec
22.10. G Straža



četrtek, 31.12.2015: Žarkove peči, 1411 m - Žmitkov vrh, 1238 m


Tradicionalna prednovoletna turica na neznano izboklino; ker mi je v Medvodju zmanjkalo zamisli, sem se obrnil na Jezersko.

Na označeni poti na Virnikov grintovec me je v spodnjem delu pozdravilo nekaj novih vlak, sicer pa ni bilo posebnosti, pot do sedla Žingerc je bila kopna. Mimogrede, Bojan, "napol Jezerjan", mi je po Novem letu kot zelo lepo razgledišče priporočil Olipov rob, mimo katerega gre pot. Sneg me je pričakal edino na ravnici sedla Žingerc, kjer sem zapustil markacije in zavil proti Žarkovim pečem. Začel sem po vlaki ob mejnih kamnih, ki se sicer kmalu konča, vendar nič za to, v isti smeri se pač nadaljuje mejna posekica. Do grebena ni daleč, da je stvar še enostavnejša, pa poskrbijo sledovi steze, ki cikcaka v območju poseke. Greben me je takoj navdušil z lepim razgledom na jezersko stran, ki ga nisem pričakoval, kajti vrh od daleč izgleda povsem gozdnat. A se od blizu greben izkaže s kar konkretnimi pečinami na jezerski strani. Njegova prehodnost je lahka, zato ponuja lep sprehod, med katerim se vsake toliko odpre novo razgledno mesto. Sledil sem mu do velike travnate gamsje "spalnice", morda celo najboljšega razglednega mesta, od koder sem se potem vrnil 20 višinskih metrov nazaj, do najlažjega prehoda na jezersko stran. Gozd na zahodni strani, proti markirani poti, je sicer enostavno prehoden, ker pa sem želel stopiti tudi na sosednji Žmitkov vrh, sem se po najlažjem prehodu spustil na vzhodno stran. Strmina ni prehuda, da je bilo še lažje, pa so poskrbele dobro shojene stečine. Niže sem kmalu zadel na mrežo vlak, po katerih sem se sprehodil do sedla pred Žmitkovim vrhom. Tudi na vrh sem enostavno sledil vlaki. Proti dolini sem najprej malo poovinkaril po dobro prehodnem gozdu, dokler nisem ujel vlake na južni strani, zarisane na zemljevidih.

Obisku Virnikovega grintovca se vsekakor splača dodati ovinkec čez Žarkove peči.

Izbor prednovoletnih alter turic:
Medvodnica - Črna peč, 23.12.2011
Vobenca - proti Cjanovci, 31.12.2010
Konjščica - Javorče, 27.12.2010
Vetrh vrh - Pečica, 31.12.2007
Grebenc, 31.12.2006
dolina Vobenca med Starcem in Srednjim vrhom, 29.12.2004

Kdaj se je izlilo veliko ledeniško jezero, po katerem je Jezersko dobilo ime:
Jezersko.info - Potovanje skozi čas
ARSO: Beljaški potres, 25. januarja 1348


torek, 29.12.2015: Kobla, 1498 m - Krevl, 1515 m


Začel sem pri drogu s planinskimi smerokazi pod nekdanjo Mencingerjevo kočo. Ko na vrhu razbitega klanca markacije zavijejo desno, sem jih zapustil in kolovozu sledil levo čez zaprto smučišče Kobla. Na drugi strani, na serpentini v gozdu, je razcep več poti. Prava izbira je stara vlaka, ki se požene naravnost v breg in gozdno cesto doseže točno na mestu, kjer se nanjo spusti Družinska proga (oziroma Smuk proga, kot smo ji rekli mulci). Progi sem sledil do mesta, kjer se, po dolgi položni prečnici, požene v desni breg, v nespremenjeni smeri pa se nadaljuje idiličen, vodoraven gozdni kolovoz, ki pripelje do lovske koče. Od nje sem se do sedla Vrh Bače povzpel po vlaki, ki mi je bila znana že z "iritisarske" turice 2005. Na grebenu Šance me je presenetila koča z lokvo, od katere se odpre prvi lep pogled na južno obzorje. Na Koblo sem se vzpel enako kot prvič, se pravi naravnost po travnatem boku, po zabrisani stezi. Markacije Slovenske planinske poti št. 1 sicer pridejo na greben šele za prvo ramo. Na naslednjem robu že stopiš na lepi vršni greben, s katerega na eni strani zreš globoko dol na vasico Bača in Podbrdo, na drugi strani pa izza sosednje Kravje Črne gore kuka ata Triglav. Na vrhu Koble ni ničesar, skrinjica z vpisno knjigo in palica z žigom Koble sta postavljeni na zadnjem, najvišjem vršiču grebena, Krevlu.

Na drugi strani se markacije spustijo na velik travnik Senoviša, zraven sedelca, na katerem je zgornja postaja sedežnice. Od tam je sledil meni še neznani spust proti Ravharski planini, ki je na zemljevidih označena z imenom Planina za Črno goro (Bohinci menda uporabljajo le prvo ime). Na osojnem pobočju me je pričakala snežna podlaga, Ravharska planina pa, poleg lepega ambienta, preseneti tudi z zidanim kanalom, speljanim okoli polovice kotlinice. Po kanalu, ob katerem teče markirana pot vse do gozdne ceste, so bili med gradnjo železniškega predora odvajali vodo, ki jim ga je zamakala.

Precej zanimiv in samoten krogec.


nedelja, 27.12.2015: Gorenji Krivi rob, 2009 m


Klukca pri novem dvatisočaku. -)

Iz Jezerske doline po poti 653. Dolino je pokrival 10-20 m debel sloj mrzlega zraka, zato sem čez prod hodil po treh centimetrih sreža. Gozd je bil kopen, na odprtem pa je od predhodnikov zglajeni sneg zahteval stalno pozornost. Suh sneg, po katerem je bila hoja lažja, se je pojavil na višini 1500 m. Previdnost je bila potrebna še na nezavarovani polici pod Gorenjim Voglom, osončeni Krivi rob pa je postregel s kopnimi travami in jesensko toploto. Markirano pot sem zapustil pred zloglasno gredinico, ki se spušča proti sedlu z Jerebico (tudi tokrat je bila napol zasnežena); od tam je do vrha dobro minuto dolg sprehod po travah.
Najzahtevnejši del spusta je bila polica pod Gorenjim Voglom, na kateri pa so se z dobrim oprijemom izkazali moji, že napol odpisani, ta težki Alpinini gojzarji. V dolini pod sedlom začuda nisem naredil niti ene piruete.

Zgodovina: Jerebica, 18.12.1998


petek, 25.12.2015: Macesnovec, 1618 m - Kucerji, 1665 m


Izvidovanje za gorsko kolo: cesta do odskočne mize Letalnice + povezava do gozdne ceste Rateče - Beli potok. Da je bila turica nečemu podobna, sem ji dodal še vzpon na brezpotna mejna kuclja.

Cesta, ki pelje do odskočne mize Letalnice, se začne na zadnjem ovinku, preden se odpre pogled na obnovljeno Bloudkovo velikanko. Od mize do vrha zaletišča je treba po stopnicah, za njim pa je v pobočje urezana svinjsko strma vlaka, tako da se lahko s kolesom po njej samo spustiš. Skozi kratek usek se priključi na obračališče ob gozdni cesti Rateče - Beli potok, po kateri je do razcepa pred Belim potokom le še dobrih 5 minut hoje in 30 višincev. Desni krak ceste, potegnjen do meje, je položen. Na srečo sem od tam najprej poskusil po zapuščeni vodoravni stezici, ki že po 20 metrih doseže mejno poseko (kamen 2/97). Orientacijska vprašanja so s tem seveda razrešena, saj enostavno slediš stezici ob mejnih kamnih (izjema je bil odsek sredi vzpona, kjer sem nekaj časa sledil široki stezi na slovensko stran). Po začetni strmini se pobočje položi in nadaljnja hoja je lahkotnejša. Macesnovec je veliko, na zahodni strani ostro odsekano teme, z odličnim razgledom čez Kanalsko dolino, na Karnijce in avstrijske gore.
Zaradi zmede z imeni vrhov, nisem dobro vedel, ali se da še kam naprej, Kucerji namreč na daleč izgledajo neprehodni. Za navadnega hribovca je dostopen le prvi, z ruševjem porasli kucer, ki je na zemljevidih označen kot vrh z imenom Kucerji, kar pa je bizarno, saj je od vseh najnižji. Z Macesnovca do njegovega vznožja je le kratek sprehod po odprtem grebenu, na vrh pa pelje žlebič, ki se, malce proti desni, strmo dviga naravnost gor skozi ruševje. Vršna točka, s kamnom 2/129, je zanimiva, italijanska stran je namreč tudi tu navpično odrezana.
Dol-ven so se izkazali ta težki gojzarji, ki so omogočili varen spust skozi strmi žleb in popoln izkoristek vsake snežne zaplate. V dolino sem se seveda spustil po najkrajši poti ob Letalnici.

kucer
Tuma: "Kucerji pomenijo v Logu, Trenti, Žagi in Bavšici krnjaste, pečinaste vrhove, ki nekako spremljajo glavni vrh. Sličnega pomena je kuk ali kucelj, le da so kuclji navadno obličasti in samostojni. Kucerji poleg glavnega vrha, pomaknjeni v dolič ali krnico pa se često imenujejo kuntarji, t.j. vrhovi v kontah. Konta pomeni toliko kakor globel v pečevju."

Arhiv: turni smuk: Glave, 12.3.2011


sobota, 19.12.2015: Čaven - Kucelj, 1237 m

Arhiv:
Sinji vrh, 5.1.2013
Gradiška Tura - Abram, 23.11.2014


sobota, 12.12.2015: Stene Svete Ane, 964 m


V kočo po dnevnik Ribniške planinske poti (novi cilji za poletno kolesarjenje). Prvič na Mali gori; v teh krajih sem bil kolovratil enkrat samkrat - leta 1997 na Travni gori, ko sem pri 30 km/h doživel salto s kolesom in potlej z izpahnjeno ključnico kolesaril še 20 km do ribniškega zdravstvenega doma ...


nedelja, 15.11.2015: Ajdna, 1046 m


Pri tabli Jesenice je treba takoj začeti zavirati, kajti neopazni odcep v podvoz pod progo ni oddaljen veliko več kot 50 m. Prostor za dva-tri samovoze je na voljo pred prvo hišo v Potokih, eno parkirno mesto pa je že 100 m prej.
Pristop iz Potokov ni ravno biser označenosti, vendar pa je smer logična. Kratek razsut klanec pripelje na izravnavo nad hišami, od koder je prava izbira desna vlaka, ki se strmo vzpenja ob potoku. Nad prvim ovinkom se prikaže ena večjih zanimivosti dneva, potok, ki izvira kar sredi vlake. Prvih 200 vm se enostavno držiš vlake, više pa pomagajo leseni smerokazi. V položnem gozdnem zatrepu pod vršno kopo Ajdne se pot malo izgubi; tam je treba slediti shojenim sledovom. Stezica med podrtim drevjem zavije pravokotno v desno in se hitro povzpne do vznožja navpične stene, kjer se priključi na široko, markirano stezo od Valvazorja. V desno je do vrha čisto blizu, vendar je stopnice bolje pustiti za spust in najprej zaviti na levo. S sedla namreč pelje na vrh luštna, lahka feratica, zelo primerna za kakega očka z majhnim naslednikom ;).
Vrh ponuja enkraten razgled. Začetek ta lahke steze najdemo na najnižji točki travnička pod "naselbino".

Prijeten, samoten pristop. Kratka (450 m vzpona), vendar nadpovprečno zanimiva popoldanska turica.

Zgodovina:
Ajdna, 8.2.1999 (gor po poti proti Valvasorju, dol po melišču v Moste)


sobota, 14.11.2015: Kladivo, 2094 m


Krožna turica čez Kladivo. Gor-ven sem zastavil na Škrbino in po zanimivem grebenu do vrha, dol pa sem nameraval "na divje". Namesto tega me je na "moji" smeri presenetila nova, sicer neoznačena, a dobro shojena steza. Na robu planine Šije sem jo zapustil in zavil levo, proti planini Pungrat. Pri tem sem nepričakovano zadel še eno, vodoravno stezo, ki pelje proti vzhodu približno 100 m nad Pungratom.

Dodatek po posredovanju tržiškega domorodca:
- steza s Šije na Kvadu = Kačja pot (odkar ima GRS kočo na Šiji)
- vodoravna pot = graničarska, dediščina "okupatorske" JLA

Arhiv: Košuta


sobota, 7.11.2015: Krnčica, 2142 m - Srednji vrh, 2134 m - Skutnik, 2074 m - Lopatnik, 2012 m


Po 12 letih spet na enem najlepših grebenov Triglavskega pogorja. Z novim trotlom Sony RX100.
Vožnja: skozi Palanska dalina (dve novi obvoznici) in dolino Idrijce (dva daljša razširjena odseka). "Offroad" nad Drežnico do planine Zapleč se mi je tokrat zdel manj razsut kot leta 2003.

Začel sem v puliju, ki pa je po 100 višincih romal v nahrbtnik in potem do konca ture prišel na plano le še ob daljših postankih na vrhovih. Sicer je zadoščala majica z dolgimi rokavi. Drugače kot leta 2003, sva se mirne vesti prepustila zložno vijugajoči mulatjeri proti Vratom, ki je po novem označena. Za vzpon na Krnčico sva izbrala mulatjero (alternativa je greben), ki zavije v njene južne strmali, pravzaprav kar solidno steno. Zelo atraktivno! Temperatura je bila v senci idealna za vzpon, zato se nisva niti malo pritoževala, da sva na sonce stopila šele na enem od reber v steni Krnčice. Mulovodska pot se seveda ne vzpne na greben, speljana je nekaj deset metrov niže, vendar ugibanja, kje je vrh, dandanes ni več, saj je odcep označen. Novost je tudi velik križ na vrhu, v skrinjici pa je bil poleg vpisne knjige celo žig. Uživanje v toplem, brezvetrnem vremenu. Vrhunski razgled.
Tudi prehod do mulatjere v smeri Krna je označen, vendar ni shojen, čeprav pelje čez kar precej strm svet (priporočljivejši je zato priključek, po katerem sva prišla gor, kar itak ni velik ovinek). Do Srednjega vrha sledi praktično vodoraven sprehod po mulovodski poti, le na koncu se je treba spet povzpeti za podobno višino kot je izgubiš s Krnčice. Tudi ta odcep je označen. Spodaj, na obali Krnskega jezera je bilo videti množico na vsakoletni proslavi v spomin na 1. svetovno vojno, "ikebano" pa sva seveda lahko opazovala tudi na vrhu Krna.

Proti Skutniku sva čim dlje izkoriščala enostavno prehodni greben proti Krnčici, kajti podi V laštah, ki se razprostirajo pod grebenom na severni strani, so močno kraško razjedeni. Od najnižje točke med vrhovoma, kjer sva zapustila greben, sva še dolgo vlekla lahko prečenje po izohipsi. Ko sva se končno morala spustiti med škraplje, je bilo brezskrbne hoje konec. Vseeno se je logična smer izkazala za čisto lepo prehodno. Kak obvoz in nekaj metrov z oprimki pa seveda ne sme manjkati. Manj nedvoumna je smer naskoka na Skutnik, ki pa se je nazadnje prav tako odvila sama od sebe; od kavern v drugi vrsti sva šla levo gor, kjer sva si morala par metrov sicer pomagati z rokami, a ni bilo nič težjega od enke. Skutnik je ne samo moj novi odkljukani dvatisočak in vrh z mnogimi ostanki vojne, temveč preseneti tudi kot odličen razglednik. Nanj sva prišla sredi popoldneva, ko se je ozračje že popolnoma umirilo (prej je bilo občasno čutiti kako sapico), zato je nastala popolna idila. Svoje je dodala tudi svetloba, koprena se je namreč končno razkrojila in nebo je bilo povsem jasno. Piko na i je dodal Matjažev drugi Bažant.

Do sedelca sva se spustila približno po smeri vzpona, le žlebič sva obšla z lažjim desnim obvozom. Na grobem melu pod plečato severno steno Krnčice in v grapici, ki se dviga proti sedlu z Lopatnikom, sledov nekdanje mulatjere skoraj ni več, prehod pa je vseeno lahek. Na sedlu sva iz sence dokončno stopila nazaj na sonce in se najprej sprehodila do bližnjega "prerešetanega" dvatisočaka Lopatnika. Greben proti zahodu sva zastavila vsak po svoje. Meni se po vrhu grebena ni dalo pajsati, saj sem ga dal skozi že leta 2003, zato sem se raje prepustil mulatjeri, ki teče nekaj 10 m niže. Žal je precej slabše ohranjena kot tista čez Krnčico proti Krnu. Hoja je seveda vseeno lažja kot po grebenu, kjer moraš obresti vsako skalco. Srečala sva se na razglednem pomolčku pod drugim grebenskim vrhom, na katerem je lahkega grebenskega pohajkovanja konec. Preostali sprehod do sedla pred Vršičem je, zaradi fotkanja vse lepših barv, potekal močno počasi ... Ko sva zavila na mulovodsko pot, ki se v številnih zavojih spušča proti planini Zaprikraj, je bila ura že tako pozna, da GRS-jevski babun, ki naju je v tistem trenutku klical, kar ni mogel verjeti, da sva četrt pred peto še na višini 1750 m. Planino sva dejansko dosegla v temi, zato sva po cesti odmarširala glasno govoreč, da krave, ki so se še vedno pasle na planini, ne bi prišle do kakšne napačne ideje. :)
Dol-ven ni bila vožnja nič hitrejša kot gor-ven. Grobi del traja četrt ure, do Kobarida je skupaj pol ure, potem pa še dodatni dve do Besnce. Pet ur avta v enem dnevu nama je zbistrilo spomin na vzrok za to, da uspevava priti v prelepo Posočje samo vsakih par let.

Arhiv:
Lopatnik - Oblo brdo, 13.12.2003


nedelja, 1.11.2015: Gabrška gora, 963 m


Končno je prišel na vrsto tudi ta kucelj. Pristop iz Poljan se je izkazal za zložnega, zato je primeren za kakšne družinske pohode. Turica je še kar raznovrstna. Vreme: sonce in malce vetra.

Prvi orientacijski kavelj je "izhod" iz naselja, gre pa takole: na vrhu uvodnega klanca stoji levo od "križišča" spomenik Ivanu Tavčarju. Tu sem najprej zabluzil po desnem, izredno strmem dovozu, vrh katerega me je zavrnil živčen spuščen pes (naprej po kolovozu se sicer pride na pravo pot). Ker je tudi na levem dvorišču bevskalo pseto, mi je preostal srednji dovoz, do hiše z zastavo na orjaškem drogu. Tik pred dvoriščem obviješ hlev na levi (na vogalu je celo par stopnic) in stopiš na travniški kolovoz, ki čez razgledne pašnike (in eno ali dve ograji) popelje do asfaltne ceste, kjer pri klopci čaka prva markacija. Sto metrov naprej smerokaz pokaže levo v gozd, na prvem naslednjem razcepu je pravo nadaljevanje leva vlaka, ves preostali vzpon pa bolj ali manj poteka v enostavni smeri - proti vrhu. Večinoma po vlakah in kolovozih, sem in tja tudi po stezi. Če kak razcep ni označen, je prava izbira vedno tista, ki je logična. Hojo po gozdu prekinja nekaj travnikov, s katerih se odpirajo krasni razgledi. Zanimiva je tudi cerkev sv. Primoža, s ploščo v spomin vsem žrtvam 2. svetovne vojne - talcem, partizanom, domobrancem, žrtvam komunizma in vpoklicancu v nemško vojsko. Par minutk nad cerkvijo pridemo do razglednega cestnega prevala, kjer na levi stoji kozolček s smerokazi k okoliškim kmetijam, na desni pa planinski smerokaz, ki za Lubnik kaže po vodoravni cesti. Slednje ignoriraš, boljša izbira je namreč napol shojena stezica po robu travnika, vrh katerega se nahaja piknik prostor z mizami, klopmi, električno napeljavo in celo hladilnikom. Nedvoumna gozdna pot popelje do velikega travnika, kjer smo spet na označeni poti, le da se tega, ker oznak ni, ne zavedamo. Zato tudi ne vemo, da naj bi malo naprej zavili po travniškemu kolovozu desno in se na koncu vzpeli levo gor na najvišjo travniško točko (tam vstop v gozd pokaže markacija). Ampak nič za to, povsem v redu se je sprehoditi po potki po levem robu travnika. V gozdu potem stopiš na širok kolovoz, ki dve minuti više pripelje do markacij (v obratni smeri je knafelčevih krogcev dovolj, zato izgubljanja ni). Na najvišji točki gozdnega kolovoza, ko le-ta začne vodoravno prečiti po zahodni strani vrha, je treba pot proti Lubniku zapustiti in zaviti desno, na široko vlako, ki pelje točno čez vrh Gabrške gore. Ker ni nobenih oznak, sem jaz vse to seveda ugotovil šele dol grede, potem ko sem vrh "osvojil" s severnega sedelca.


sobota, 31.10.2015: Hom, 834 m, in Dobra gora, 620 m



Nadaljevanje spoznavanja blejskega konca.

Hom
Parkirišče/izhodišče je terasa nad Radovno, nad serpentino, s katero se cesta spusti proti parkirišču pred vhodom v Vintgar. Na križišču nad to serpentino je treba zapeljati po srednji cesti, ki se strmo vzpne v kratek klanček!
Začneš čez ravni, ograjeni pašnik in po travniškem kolovozu v breg. Za drevesi na desni je odcep prečne poti proti cerkvi sv. Katarine, za Hom pa nadaljuješ navkreber. Traktorska vlaka se kmalu potopi v gozd, po katerem vijuga zelo strmo. Nad prelomnico se skupaj s pobočjem položi tudi pot, ki počasi preide v stezo. Kljub neoznačenosti, posebnih dilem ni, ves čas hodiš "naravnost". Edina izjema je desni odcep nove vlake, ki ga je treba ignorirati. Ko potka na obronku nad Vintgarjem izhlapi, desno gor v dveh minutah dosežeš vrh, označen z 2 m visokim križem. Na drevesu je skrinjica z vpisno knjigo in celo žigom. (Vzpona je za slabe pol ure.)
Spust na drugo stran se začne s stezico po južnem grebenčku, na bližnjem sedlu pa zaviješ levo dol, po vlaki. Do sv. Katarine ni nobenih orientacijskih pomislekov. (Če gremo v nasprotno smer: prava vlaka je tista, ki se z makadama odcepi kakšnih 30 m pred lovsko prežo!)
Cerkev stoji na fantastično razglednem kraju, na sicer nizkem hrbtu nad Zasipom. V bližini je nekdanja picerija, ki pa danes ponuja druge jedi. Krasna izletniška točka.
Proti izhodišču turice pelje čudovita prečna steza, ki teče po vrhu pašnikov nad Zasipom in Podhomom. Ta kotiček se splača obiskati že samo zaradi te potke. Da gre za enkratno sprehajališče, je dokazovala tudi "klientela": mlade družine, mladi pari in upokojenci.

Dobra gora
Pod Stražo sem začel enako kot pred dobrim tednom, torej nekaj metrov pred parkiriščem, ob ograji vile. Pod steno sem šel tokrat levo; po tej stezi prideš približno do najvišje točke podvrha, kjer se konča vlečnica. Na sedlu sem zavil levo in se po poti št. 8 spustil do vznožja hriba med naseljema Dindol in Na jasi. Pot št. 9. me je popeljala v dolinico med Stražo in Dobro goro. Na razcepu kolovozov sem nadaljeval naravnost v klanec do sedla, tam pa levo v strmino Dobre gore. Po nekaj metrih se steza za nekaj minut cepi - desna pelje ob razglednem robu, leva pa čez poseko daljnovoda, s katere se odpre edini pogled na sosednjo Stražo. Vršna točka navduši z odsekano steno nad Selom.
Po spustu nazaj do razcepa kolovoza sem zavil levo in se po grobem kolovozu dvignil na široko, splanirano sedlo pod Stražo. Na drugi strani se kolovoz položno spušča proti Mlinu, do katerega pa nisem prišel, saj se je prej pojavil odcep s smerokazom Straža. Vseeno mi osvojitev vrha ni bila usojena; po treh minutah sem se znašel na manjši uravnavi, kjer se desno gor dejansko odcepi steza za vrh, na levi je klop z razgledom na otok, spredaj pa sem ugledal travnik pod - smučiščem. Njegova bližina me je tako presenetila, da sem se kar takoj usmeril k avtu.


torek, 27.10.2015: Črna prst, 1844 m - Rušni vrh, 1786 m


Na sonce. Iz vasi Kal po označeni poti.
Temperaturni obrat je bil dovolj konkreten, da sem se na začetku travnate doline pod sedlom Čez Suho preoblekel v kratke hlače. Medtem je na severni strani megleno morje segalo vse do 200 m pod vrhom. Edini "nepotopljeni" del Slovenije je bil namreč tolminski konec in Črna prst je bila zjutraj prav zadnji osončeni vrh. Med vzponom naju je samo malce obliznila megla, ki se je priplazila čez sedlo med Šoštarjem (Kontni vrhom) in Koblo. Megla je imela sicer presenetljivo kratko življensko dobo - v Bohinju se je povsem razkrojila, še preden sva se odpravila v dolino.
Ogled obnovljene zimske sobe - svoje čase je bila skoraj neuporabna - je odkril lepše stanje. Še vedno sicer premore le en pograd (= dve ležišči), ki pa je mnogo bolj "kulturen". Novost so tudi moderno okno in dvojna vrata. Na steni imajo Graparji omarico z vpisno knjigo akcije "Na obisk na Črno prst", v kateri ima vsak od pohodnikov svoj list za vpisovanje, kar pa sem dojel šele, ko sem naju že vpisal ... ;)
Dol grede sem prvič zavil tudi na sosednji Rušni vrh, s katerega se odpre lušten pogled nazaj na Črno prst.

Arhiv:
Črna prst - Četrt - Konjski vrh - Poljanski vrh, 11.6.2005
turni smuk: Črna prst (iz Baške grape), 10.2.2008
Črna prst, 26.10.2008
turni smuk: Črna prst (iz Bohinja), 29.4.2010


sobota, 24.10.2015: Vrhovski grič, 958 m - Ermanovec, 1026 m - Štor, 1005 m


Najdaljši pristop na Ermanovec, kamor me je zvabil jesenski žig "Štirih letnih časov". Lep dan, lepi razgledi.

"U Palanska dalina" prvič po loški obvoznici, odprti pred štirimi dnevi. V Trebiji sem parkiral pri znamenju pri mostičku, čez katerega pelje cesta do samotne domačije levo nad vasjo. Na ovinku pred omenjeno hišo sem zavil na travniško pot, ki se dviga levo gor, nad domačijo pa sem se znašel pred prvo dilemo. Desna izbira je prava in na vstopu v gozd sem ugledal prvo markacijo. Nekaj metrov za njo že nova dilema - tudi tokrat sem se odločil pravilno, za levo vlako. Na naslednji vlaki zaviješ desno, kjer pa sem kmalu nabasal na klasično zapuščino rekordnega žledoloma. Na srečo sem - občasno sledeč šibkim sledovom predhodnikov - uspel zelo lepo priti mimo. Na naslednji prečni vlaki spet novi vprašajčki - prav je levo gor do še enega prečnega kolovoza. Desno prideš do ceste, ki so jo ravno širili, in nato po njej do Burnika. Takoj nad njim je nezgrešljiv smerokaz, ki pa sem ga razumel narobe - namesto naravnost gor po travniku (zbledelo markacijo na drevesu sem opazil šele nazaj grede), sem zaupljivo sledil kolovozu proti levi ... in odnehal šele na drugi strani grape. Nazaj grede sem, brez posebnega upa zmage, poskusil po zgornjem robu travnika. In potem naenkrat, juhuhu, markacija!!! Nič jasno ... Čez nekaj korakov je v gozdu križišče petih vlak, na katerem sem po dolgem skeniranju okolice opazil knafelčev krogec vrh vlake, ki se vzpenja levo gor. Sledijo Frjanovi travniki in ponovno vprašanje, kam. Prav je po travniški poti proti kmetiji. Prvi razgledi. Na dvorišču me je oblajal pes, na srečo v prisotnosti "ta mlade". Do višeležeče domačije popelje asfaltna cesta, pred katero smerokaz usmerja na levi makadam. Razcep ob prihodu na naslednje travnike je, se razume, brez oznak. Pomaga logika - po novejšem makadamu navzgor, do nove hiše na krasnem razglednem kraju. Da bi bilo nadaljevanje označeno, se ni bilo za bati, zato mi je pomagal krompir: markacijo sem opazil na svetli bukvi visoko gori v gozdu. Mimo nje po rahlo zapuščeni, a lepi stezici do novega travnika, z novim razgledom in novo uganko. Prijateljica logika me je vodila po travniku naravnost gor, in po minuti-dveh sem stopil na travniški kolovoz. Na srečo je bila to zadnja večja orientacijska zanka, preostanek poti do Ermanovca je namreč vsaj malo bolj jasen. Predvsem preglednejši. Travniški kolovoz pripelje na krasno travnato teme Vrhovskega griča, s pogledom na Žiri na eni in Ermanovec na drugi strani. Na severnem robu stojita nekakšen antenski stolpič in bivalni zabojnik, v bližini pa je tudi prvi bunker Rupnikove linije. Pot na Ermanovec se nadaljuje po kolovozu pod lovsko prežo. Vsega hudega navajenega pohodnika na sedelcu pričakajo - aleluja - planinski smerokazi za kočo, vrh in Slajko. Edina pametna izbira je pot čez vrh, do katerega pelje lepa "grebenska" vlaka. Travniški obronek pri vršni točki je s čudovitim razgledom pripravil vrhunec ture.
Pri koči sem zavil še na bližnji Štor. Pod vrh sicer pripelje kar lepa stezica, ki pa za najvišjo točko ne pokaže nobenega interesa - glede na to, da jo pokriva neprehodno bodičevje, nič čudnega. Tudi o kakem razgledu ni govora, skratka neprivlačno.
Za šankom sem naročil borovničke, ki so bile veliko manj ubijalske kot poletni šnopc, čeprav je bila merica tudi tokrat precej gozdarska. Star domačin, ki je v meni očitno našel prvo žrtev dneva, mi je nato podrobno razložil, kako je leta 61 pobegnil čez mejo v Borovlje in v Salzburgu dobil vizo za Švedsko, kjer je delal celih 35 let. "Fajn je blo."
Nazaj grede sem izbral markirano pot, ki vrh Ermanovca obkroži po desni. Travniškemu kolovozu sem sledil do gozda, kjer pa - kakšno "presenečenje" - ni bilo nobenih oznak. Po krajšem lutanju sem dal tej varianti zadnjo priložnost in se po poti spustil dol v gozd, kjer so se čez nekaj deset metrov začuda res pojavile markacije. Zavil sem levo, na vlako, ki se je po dolgem prečenju priključila na gozdno cesto, ta pa me je v nekaj minutkah pripeljala na znano sedlo.

Še nikoli toliko ugibanja na markirani poti. Ker sem GPS pozabil doma, je bilo odkrivanje poti še toliko bolj zanimivo ...

Arhiv:
kolo: LPP 5: Bevkov vrh - Koča na Ermanovcu - Slajka, 2.7.2006
Kopačnica - Ermanovec, 24.6.2012
kolo: Škofje - Koča na Ermanovcu, 25.7.2015


četrtek, 22.10.2015: Straža nad Bledom, 646 m


Prvič na Straži. Popoldanski obisk Bleda sem izkoristil za kratko zračenje sredi delovnega tedna. Hrib, visok bornih 150 m, me je močno presenetil z mnogimi zanimivostmi.

Izhodišče: parkirišče pri sedežnici. Steza štarta 30 m nazaj, na vogalu zadnje vile, oziroma pri tabli "Blejska fitnes promenada". Če hočemo po najzanimivejši različici, v vznožju stene zavijemo desno. Ponudba vsebuje zajle, lesene ograje, ščepec izpostavljenosti in na koncu še kamnite stopnice skozi špranjo v pečini, iz katere izstopiš na vršno planotico. Takoj na levi je prvo od več krasnih razgledišč, ki jih ponuja Straža. Pri vrhu kratke vlečnice sem naletel na prvi dve postaji "fitnes promenade" (včasih se je temu reklo trim steza). Zelo uporabno! Glavni vrh, ki je 50 m više, ponuja še pustolovski park, poletno sankaško progo, odličen razgled, okvir za foto-razglednico, kočo, ... V prepletu stezic nisem uspel najti edino Riklijevega spomenika.

Arhiv:
Osojnica nad Bledom, 27.10.2013

dnevnik 2015, mali srpan - veliki srpan - kimavec